Jedro

Pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV (1. odstavek 40. člena ZDDV). Enako določbo ima 62. člen ZDDV-1. Odbitek vstopnega DDV je torej pravica, ki gre davčnemu zavezancu ob izpolnjevanju določenih pogojev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ptuj (v nadaljevanju prvostopenjski organ) tožniku dodatno odmeril akontacijo dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leto 2006 v znesku 6.124,06 EUR in pripadajoče obresti v znesku 153,16 EUR in razliko predhodnih akontacij dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leto 2007 v znesku 5.103,40 EUR za mesece januar, februar, marec, april, maj, junij, julij, avgust, september in oktober 2007 in pripadajoče obresti v znesku 90,93 EUR. Odmerjena akontacija in predhodna akontacija dohodnine ter obresti v skupnem znesku 11.471,55 EUR morajo biti plačani v 30 dneh od vročitve odločbe, po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka I. izreka). Iz II. točke izreka izhaja, da znaša mesečni obrok predhodne akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti za davčno leto 2007 510,34 EUR. Iz III. točke izreka izhaja, da se tožniku dodatno odmeri davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za obračunsko obdobje julij – december 2006 v znesku 4.229,34 EUR in pripadajoče obresti v znesku 143,84 EUR ter da morajo biti odmerjeni DDV in pripadajoče obresti v skupnem znesku 4.373,18 EUR plačani v 30 dneh od vročitve odločbe, po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe. Iz IV. in V. točke izreka izhaja, da tožnik ni zahteval povrnitve stroškov, stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ, pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

Iz obrazložitve izhaja, da je bil pri tožniku opravljen davčni inšpekcijski nadzor akontacije dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti in DDV za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2006. O ugotovitvah je bil sestavljen zapisnik z dne 18. 10. 2007, na katerega je tožnik podal pripombe, ki so obravnavane v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Tožnik je davčnemu organu dne 30. 3. 2007 predložil davčni obračun akontacije dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2006. V davčnem obračunu je tožnik izkazal osnovo za akontacijo dohodnine v znesku 0 SIT. Davčni organ je opravil pregled prihodkov in odhodkov v davčnem obračunu po posameznih kategorijah, pri čemer je bilo ugotovljeno, da je tožnik v knjigi prihodkov in odhodkov evidentiral tudi tri prejete račune za opravljene storitve izdajatelja A. d.o.o., z datumi izdaje 31. 8. 2006, 30. 9. 2006 in 30. 11. 2006, ki se nanašajo na ročna dela (pomoč pri rušenju in postavljanju nove ograje) in na bagarske ure. Navedenim računom je priložen izpis družbe A. „mesečno število opravljenih ur“. Na vseh treh izdanih računih in na prilogah je podpisan direktor in odgovorna oseba družbe A., B.B., noben račun pa ne vsebuje podatka o datumu opravljenih ali dokončanih storitev.

Iz ugotovitev davčnega inšpekcijskega nadzora pri pravni osebi A. d.o.o. je ugotovljeno, da se na naslovu sedeža dejavnosti dejavnost ne opravlja; družba nima zaposlenih delavcev; nima osnovnih sredstev; ustanovitelj in direktor družbe je povedal, da se ukvarja izključno s prodajo odpadnega železa, bakra, aluminija, ki ga nabira oz. odkupuje od fizičnih oseb, da vse posle v zvezi s poslovanjem vodi neki madžarski državljan, katerega priimka ne pozna, sam pa le podpisuje dokumente, da dokumentacije o poslovanju ne more predložiti, ker z njo ne razpolaga; družbi je bila s strani davčnega organa odvzeta ID številka za DDV. Obstoja sum, da navedena družba nastopa v verigi kot navidezna družba, ki izdaja račune o prodaji blaga in storitev, čeprav v resnici blaga ni prodala oz. storitev ni opravila. Tožnik je dal davčnemu organu izjavo na zapisnik, da so bile storitve, ki so navedene na računu, tudi opravljene, o poslu bi se naj pogovarjal izključno z nekim C.C., delo pa naj bi bilo kvalitetno opravljeno. Na gradbišču bi naj delali delavci, ki jih ne pozna, predvideva pa, da so bili tujci. Z izvajalcem del tudi naj ne bi bila sklenjena nobena pisna pogodba.

Davčni organ ugotavlja, da je družba A. gospodarski subjekt, ki ne vodi poslovnih knjig in evidenc, in ni opravljala in ne opravlja prodaje blaga in storitev kot poslujoča družba v skladu s 1. odstavkom 1. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 15/05 – UPB1). Gre za navidezne posle navedene družbe. Poslovni dogodki na podlagi računov izdajatelja A. d.o.o. niso dokazani z verodostojnimi knjigovodskimi listinami, zato se tožniku ne priznajo tovrstni stroški v skupni višini 5.067,600 SIT, posledično se mu v enaki višini davčno priznani odhodki v davčnem obračunu zmanjšajo. Prvostopenjski organ je ugotovil, da znaša davčna osnova, od katere je tožniku od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2006 na novo odmerjena akontacija dohodnine od dohodka doseženega z opravljanjem dejavnosti, v višini 4.856.611 SIT. Glede na ugotovljeno višino davčne osnove prvostopenjski organ ugotavlja višino davčne obveznosti tožnika za leto 2006 v skladu z določili Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 54/04 in spremembe, v nadaljevanju ZDoh-1) in tožniku na podlagi 301. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2) določa obveznost za doplačilo akontacije dohodnine v višini 6.124,06 EUR ter obresti. Ob upoštevanju določb Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDoh-2) pa na podlagi 298. člena ZDavP-2 in 301. člena ZDavP-2 dolžniku nalaga obveznost plačila akontacije dohodnine za leto za leto 2007 (od januarja do oktobra 2007) v višini 5.103,40 EUR ter obresti, pri čemer znaša mesečni obrok za plačilo predhodne akontacije dohodnine za leto 2007 510,34 EUR.

Davčni organ je opravil pregled pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja in plačevanja DDV za obračunska obdobja poslovnega leta 2006. Ugotovil je, da ima pretežni del pridobitev oz. nabav in s tem vstopnega DDV v obračunskem obdobju julij-december 2006 podlago v nabavah storitev in sicer storitev po računih pravne osebe A. Gre za tri račune (z dne 31. 8. 2006, 30. 9. 2006 in 30. 11. 2006) navedene družbe, za katere prvostopenjski stopenjski organ ugotavlja, da so neverodostojne listine in da gre za navidezne pravne posle, na podlagi katerih tožnik ni upravičen do odbitka DDV. Sklicuje se na določila Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 21/06-UPB4, v nadaljevanju ZDDV), iz katerih izhaja, da je pogoj za upravičenost do odbitka vstopnega DDV, da je storitev opravljena, na Šesto Direktiva Sveta z dne 17. 5. 1977 – 77/388/EGS (v nadaljevanju Šesta direktiva)(1) ter na sodbo Sodišča Evropske skupnosti (C-439/04 in 440/04, združena zadeva z dne 6. 7. 2006). Tožnik pred sklenjenim poslom ni izvedel skoraj nobene preveritve o delovanju družbe A. d.o.o in ni ravnal skrbno in v skladu s 6. členom Obligacijskega zakonika. Iz razlogov, ki jih pojasnjuje, prvostopenjski organ zaključuje, da je tožnik vedel ali bi moral vedeti, da gre pri navedenem poslovanju za goljufijo. Zato se tožniku ne prizna pravica do odbitka vstopnega DDV v skupnem znesku 4.229,34 EUR.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja in se na njegove ugotovitve v celoti sklicuje (254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 24706 in spremembe, v nadaljevanju ZUP), tožnikove ugovore pa zavrača. Tožnik vlaga tožbo in uveljavlja tožbene razloge kršitev določb postopka, nepopolne in napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnih predpisov. Sklicuje se na vse pripombe, ki jih je podal v postopku pred prvostopenjskim organom in v pritožbi. V izpodbijani odločbi na tožnikove pripombe ni bilo zadovoljivo odgovorjeno, dejansko stanje je ostalo nepopolno in nepravilno ugotovljeno. Davčni organ je opravljene, zaračunane in tudi plačane posle prometa storitev neutemeljeno opredelil kot fiktivne, čeprav so bila dela tudi plačana na transakcijski račun izdajatelja računa. Navedena dela je tožnik naprej zaračunal in jih tudi dobil plačana s strani končnega kupca. Davčni organ kljub tehtnim pripombah tožnika ni raziskal vsa dejstva in okoliščine, saj bi moral v ta namen nujno opraviti pregled tudi pri tožnikovem kupcu, kateremu so bila opravljena dela naprej zaračunana in ki je ta dela tudi plačal. Tožnik se ne strinja z zaključkom davčnega organa, da naj bi tožnik moral vedeti, da sodeluje pri izvedbi transakcij, ki so del utaje DDV ter navaja, da mu ni mogoče očitati neskrbnosti oz. malomarnega ravnanja. Davčni organ na eni strani navaja, da je A. d.o.o. utajevalec davkov, hkrati pa verjame njegovim trditvam, da s tožnikom ni nikoli posloval. Direktor družbe A. d.o.o. tudi priznava plačila tožnika na tekoči račun navedene družbe, navedena plačila so razvidna iz vseh evidenc plačilnega prometa, direktor navedene družbe je podpisal vse račune in pripadajoče priloge (dobavnice in listine o številu opravljenih ur). Po mnenju tožnika bi bilo potrebno tudi raziskati kam je potem izginil denar, ki ga je tožnik nakazal na račun navedene družbe. Prav tako fiktivna dela ne bi bila plačana s strani končnega kupca, če dejansko ne bi bila opravljena. Zato je nepravilna trditev davčnega organa, da je bil namen tožnika doseganje neupravičenega odbitka DDV oziroma nezakoniti koristi od neplačanega DDV, saj za tako trditev ni nikakršne podlage.

Tožnik se sklicuje na temeljno načelo Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUP), po katerem bi davčni organ moral popolnoma in po resnici ugotoviti vsa pomembna dejstva, ki vplivajo oz. utegnejo vplivati na izdajo pravilne in zakonite odločbe. Davčni organ v predmetni zadevi ni ravnal v skladu z navedenim načelom, tožnik pa ne more biti odgovoren za dejanja tretjih oseb in nositi škodljivih posledic. „Posredni dokazi“, ki bi jih bilo mogoče tolmačiti v škodo tožnika, niso dokazani niti na stopnji verjetnosti. Tožnik je svoje zakonske obveznosti glede predložitve verodostojnih listin v celoti izpolnil. Ni pa mogoče tožniku nalagati nalog, ki jih sam davčni organ ne zmore. Pri tem se tožnik sklicuje na 1. odstavek 7. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni RS, št. 54/04 in spremembe, v nadaljevanju ZDavP-1) in navaja, da dokazi zbrani v predmetni zadevi ne potrjujejo zaključne ugotovitve, da naj bi bile sporne transakcije navidezne.

Tožnik navaja, da so v konkretni zadevi izpolnjeni vsi pogoji za odbitek vstopnega DDV v skladu s 40. členom ZDDV. Meni, da je nepravilno sklicevanje davčnega organa na sodbo Sodišča ES št. C-439/04 in C-44/04 z dne 6. 7. 2006, ker navedene sodbe ni mogoče uporabiti v konkretnem primeru, saj davčni organ ni dokazal, da bi tožnik v predmetni zadevi vedel, da z nakupom sodeluje pri transakciji, ki je del utaje DDV. Tožnik je preveril in ugotovil, da je A. d.o.o. zavezanec za DDV. Ni mogoče trditi, da gre za neobičajno poslovno prakso, ker se zastopnika obeh strank nista osebno sestala. Splošno znano dejstvo je, da nihče od gradbenih delavcev in poslovodij na terenu ne zahteva pisna dokazila o njihovih pooblastilih za sklepanje poslov. Iz navedenih razlogov ni nikakršne podlage za trditev, da sporni poslovni dogodki (na podlagi računov izdajatelja A. d.o.o.) niso dokazani z verodostojnimi listinami. Tožnik navaja še, da glede drugih poslov z drugimi dobavitelji ne razpolaga z več verodostojnih listin, pa v drugih primerih to nikoli ni bilo sporno. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja na pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba, potrjena z odločitvijo pritožbenega organa, pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa sodišče dodaja: V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odhodkov in nepriznavanje odbitka vstopnega DDV tožniku na podlagi računov, za katere prvostopenjski organ ugotavlja, da jih je izdal t. i. „neplačujoči gospodarski subjekt“ oziroma tudi t. i. „missing trader“, glede spornih računov pa davčni organ ugotavlja, da omenjeni subjekt storitev, zaračunanih na navedenih računih, ni opravil in da so bili navedeni računi izdani le z namenom pridobitve davčnih ugodnosti.

Iz objektivnih okoliščin, ki jih navajata oba organa in s katerimi se strinja tudi sodišče izhaja, da je tožnik vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti ter mu ne gre odbitek vstopnega DDV. Prvostopenjski organ pravilno ugotavlja, da je tako stališče skladno s prakso sodišča Evropskih skupnosti (sedaj Sodišče Evropske unije), sodba v združeni zadevi C 439/04 in C 440/04 (Axsel Kittel). Iz navedene sodbe je namreč razvidno, da nedvomno ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV v primeru, ko gre za zlorabo pravic in za transakcije, katerih edini cilj je pridobitev davčne ugodnosti, če je mogoče očitati subjektivni element. Tudi po mnenju sodišča gre tožniku utemeljeno očitek, da je vedel oz. da bi moral vedeti, da gre za transakcije, ki pomenijo goljufijo DDV. Tožnik pred sklenjenim poslom ni izvedel skoraj nobene preveritve o delovanju navedene družbe (razen preveritve ID številke), sklenitev takega posla, brez osnovnih informacij in ne da bi se stranke pri tem osebno sestale, ne da bi o sodelovanju sklenile kakršnokoli pogodbo, je zelo nenavadna in ne gre za običajno poslovno prakso. Tožnik ni ravnal zadostno skrbno. Tožnik je posel naročil pri neki osebi, za katero mu je bil znan le priimek, poleg tega pa „naročilu“ ni sledila nobena pisna naročilnica.

Vendar to ni edini očitek, ki gre tožniku, saj je po mnenju sodišča odločujoča okoliščina na strani tožnika in sicer gre za ugotovitev, da tožnik v svoji poslovni dokumentaciji ni predložil verodostojna dokazila, s katerimi bi lahko in tudi moral dokazati, da je njemu zaračunane storitve zanj tudi zares opravil navedeni neplačujoči gospodarski subjekti ali missing trader, kot jih opredeljuje Uredba Komisije (ES) št. 1295/2004, ki na računih izkazanega in dolgovanega DDV niso plačali. Subjektivni elementi, ki jih navajata oba davčna organa na strani tožnika, tako niso edini odločilni element v obravnavanem primeru za odločitev, čeprav sodišče ocenjuje, da gre za neobičajno poslovno prakso, kljub zatrjevanju tožnika, da je ravnal povsem skladno s poslovnimi običaji in enako kot ravna v drugih svojih zadevah, s čimer pa se sodišče ne strinja.

Pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV (1. odstavek 40. člena ZDDV). Enako določbo ima 62. člen Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDDV-1). Odbitek vstopnega DDV je torej pravica, ki gre davčnemu zavezancu ob izpolnjevanju določenih pogojev.

Kot že rečeno razlogi za odločitev po mnenju sodišča niso zgolj v dejstvu, da je tožnik sodeloval z navedeno družbo, ampak v okoliščini, da ni izkazal, da je navedena družba zaračunane storitve zanj tudi resnično opravila, saj tožnik, ni preložil nikakršnih verodostojnih dokumentov, ki bi to izkazovali. Tožnik pa je tisti, ki mora izkazati, da so bile storitve njemu opravljene s strani podizvajalca, ki mu je izdal račun, saj tožnik na podlagi navedenega računa uveljavlja davčne ugodnosti. Dokazno breme trditev v davčnem postopku pa je na strani davčnega zavezanca (95. člen ZDavP-1, 76. člen ZDavP-2), če ta zakon ali drug zakon o obdavčenju ne določa drugače. Davčni zavezanec dokazuje svoje trditve v davčnem postopku praviloma s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi (96. člen ZDavP-1, 77. člen ZDavP-2).

V postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, je tožnik sodeloval, bil je seznanjen z vsemi ugotovitvami in je imel možnost dajati izjave in pripombe na ugotovitve prvostopenjskega organa ter dostaviti vso dokumentacijo, s katero je razpolagal in ki se je nanašala na zaračunane storitve. Knjigovodske listine so verodostojne, če se pri kontroliranju pokaže, da lahko strokovno usposobljene osebe, ki niso sodelovale v poslovnih dogodkih, na njihovi podlagi jasno in brez kakršnihkoli dvomom spoznajo naravo in obseg poslovnih dogodkov (SRS 21.12). Tožnik v svoji dokumentaciji drugega kot ugotavlja prvostopenjski organ ni izkazal, predvsem pa ni dokazal, da bi navedene storitve, od katerih je odbijal vstopni DDV, opravil izdajatelj računov. Tožnik uveljavlja davčne ugodnosti iz tega naslova, zato je navedena okoliščina pomembna, saj je treba dokazati, da so bile zanj opravljene storitve s strani izdajatelja računov (40. člena ZDDV oz. 63. člen in 67. člen ZDDV-1). Navedenega pa tožnik ni izkazal, zato sodišče zavrača pavšalne trditve tožnika, da so v konkretni zadevi izpolnjeni pogoji za odbitek vstopnega DDV in da pomeni tožnikov način poslovanja z navedeno družbo običajen način poslovanja. Zgolj računi in njegovo plačilo še ne izkazujeta tudi resničnost dobave oz. opravljene storitve. Takšno stališče izhaja tudi iz prakse SEU (C 342/87) v zadevi Genius Holding BV, da mora biti na računu zaračunana dejanska transakcija, da je DDV resnično dolg do države oz. da nastane pravica do odbitka vstopnega DDV. Zgolj zato, ker je DDV na računu naveden, ne da bi bila zaračunana resnična transakcija, pomeni da DDV ni resnično dolg do države oz. da ne nastane pravica do odbitka vstopnega DDV, tako kot v obravnavanem primeru.

Ob okoliščinah, ki so pojasnjene in izhajajo iz davčnega inšpekcijskega nadzora, po drugi strani pri izdajatelju računov ni bilo nobenih realnih pogojev, da storitve opravi, zato gre tudi po mnenju sodišča za navidezne in fiktivne račune, iz katerih tožnik pravice do vstopnega DDV ne more uveljavljati. Ob takem stanju stvari tudi ne moremo govoriti o kršitvah, ki jih zatrjuje tožnik. Okoliščine so v obravnavani zadevi v zadostni meri razjasnjene. Tožnik v tožbi ni navedel ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev glede na ugotovljeno dejansko stanje. Šesto direktivo je treba razlagati tako, da nasprotuje pravici davčnega zavezanca, da odbije plačani vstopni davek, kadar transakcije, na katerih temelji ta pravica, pomenijo zlorabo. Zato v tem primeru tudi ne gre za kršitev načela nevtralnosti DDV.

Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da poslovni dogodki (na podlagi računov izdajatelja A. d.o.o.) niso dokazani z verodostojnimi knjigovodskimi listinami, je pravilno postopanje prvostopenjskega organa, ki tovrstnih stroškov (v skupni višini 5.067.600 SIT) tožniku ni priznal, ter mu je posledično v enaki višini zmanjšal davčno priznane odhodke. Davčni organ je ob upoštevanju 2. odstavka 35. člena ZDoh-1 uporabil predpise o obdavčitvi dohodkov pravnih oseb. Na podlagi 3. odstavka 11. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (Uradni list RS, št. 17/05, ZDDPO-1) se za ugotavljanje dobička priznajo prihodki in odhodki, ugotovljeni v izkazu poslovnega izida, ki prikazujejo prihodke, odhodke in izid, na podlagi zakona in v skladu z njim navedenimi računovodskimi standardi. Ob upoštevanju določbe 1. odstavka 122. člena ZDoh-1, ki določa kako se izračuna akontacije dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti, in na podlagi stopenj dohodnine, določenih v 116. členu ZDoh-1, je prvostopenjski organ ugotovil obveznost za doplačilo akontacije dohodnine v višini 6.124,06 EUR. Navedeno obveznost je davčni organ tožniku pravilno naložil na podlagi 301. člena ZDavP-2, ki določa, da mora davčni zavezanec razliko med akontacijo dohodnine od dohodka iz dejavnosti, izračunano v davčnem obračunu, in predhodno akontacijo dohodnine in davčnim odtegljajem, plačati v 30 dneh od dneva predložitve davčnega obračuna.

Hkrati je prvostopenjski organ ob upoštevanju določbe 1. odstavka 128. člena ZDoh-2, ki določa kako se izračuna akontacije dohodnine od dohodka doseženega z opravljanjem dejavnosti in na podlagi stopenj dohodnine, določenih v 122. členu ZDoh-2 ugotovil predhodno akontacijo dohodnine za januar do oktober 2007 v višini 5.103,40 EUR in obresti ter mesečni obrok predhodne akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti za davčno leto 2007 v višini 510,34 EUR. Plačilo navedene obveznosti je tožniku pravilno naložil na podlagi 298. člena in 301. člena ZDavP-2. Iz 298. člena ZDavP-2 izhaja, da se prehodna akontacija v novem davčnem letu do novega davčnega obračuna plačuje v rokih in v višini obrokov, kot se je plačevala za preteklo davčno leto.

Ob ugotovitvi, da storitve po spornih računih niso bile opravljene in da gre za neverodostojne listine v smislu SRS, je tudi po presoji sodišča navedena odločitev pravilna, tožbeni ugovori tožnika, ki se s tem ne strinja, pa neutemeljeni.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1) : Navedeno direktivo je nadomestila Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, UL L št. 347 z dne 11. 12. 2006