Jedro

1. Po našem pravu je odgovornost zaradi kršitve pogodbe krivdna, vendar je ta krivda postrožena, saj se ekskulpacijski razlogi zelo približujejo razlogom za razbremenitev objektivne odgovornosti. Vprašanje, ali je podana krivda, je zato treba presojati ob upoštevanju določbe 240. člena OZ, ki ureja, na kakšen način lahko odgovorna oseba dokaže, da ni kriva.

2. Za zaključek, ali je obravnavano pogodbo treba presojati po pravilih o prodaji na obroke, je odločilno vprašanje, na kakšen način je v pogodbi predviden odkup predmeta leasinga. Če je dogovorjeno, da do odkupa pride avtomatično s plačilom zadnjega obroka, gre res za pravni posel, ki je najbližji prodaji na obroke. Drugačna pa je situacija, ko ima leasingojemalec ob plačilu zadnjega obroka možnost odločitve, da avtomobil odkupi ali pa ne in ko torej sploh ni nujno, da pride do prodaje. Če prodaja ni bistveni del posla, ni mogoče uporabiti pravil o prodaji na obroke.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru v prvi točki izreka razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kopru z dne 22. septembra 2005, ugotovilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 957,86 EUR ter da je po nasprotni tožbi tožeča stranka (tožena po nasprotni tožbi) dolžna plačati toženi stranki (tožeči po nasprotni tožbi) 5.883,54 EUR ter zakonske zamudne obresti od zneskov posameznih obrokov za čas od plačila vsakega obroka dalje, kot je to natančno opredeljeno v izreku. V nadaljevanju je ugotovilo, da se terjatvi pobotata do zneska 957,86 EUR, preostanek terjatve v zvezi z nasprotno tožbo pa je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki. Odločilo je še, da mora tožeča stranka toženi plačati 2.429,18 EUR pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da je tožeča stranka z odvzemom in prodajo avtomobila enostransko odstopila od leasing pogodbe, da zato ni upravičena do odškodnine, da je določba zadnjega odstavka 7. člena Pogodbe o finančnem leasingu nična, da mora po razdrtju pogodbe vsaka stranka drugi vrniti vse, kar je prejela, da je šteti zapadle obroke za nadomestilo za uporabnino, da pa je tožeča stranka dolžna vrniti toženi polog, plačan ob sklenitvi pogodbe in zakonite zamudne obresti od plačanih obrokov, vsakič od plačila dalje, tožena stranka pa tožeči plačati tri zapadle obroke, ki jih ni plačala.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju bo sodišče za tožečo stranko po tožbi, oziroma toženo po nasprotni tožbi uporabljalo izraz tožeča stranka) in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni, tako da ugodi zahtevku po tožbi, zavrne zahtevek po nasprotni tožbi in naloži toženi stranki plačilo pravdnih stroškov in stroškov pritožbenega postopka.

V zvezi z odločitvijo o tožbenem zahtevku, je sodišče prve stopnje najprej zaključilo, da ni bil skupen namen pogodbenih strank, da zaradi neplačevanja tožene stranke (v nadaljevanju bo sodišče za toženo stranko po tožbi, oziroma tožečo po nasprotni tožbi uporabljalo izraz tožena stranka) zapadejo v plačilo vsi obroki in ima tožeča stranka pravico zaseči vozilo, kar naj bi pomenilo, da je tožeča stranka z odvzemom vozila enostransko razdrla pogodbo. Za tako odločitev sodišče ne poda nobenih razlogov. Če je sodišče ugotovilo, da prava pogodbena volja ni takšna, kot je zapisana, bi namreč moralo svojo odločitev utemeljiti.

Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo in sicer predpise, ki urejajo prodajo na obroke, pri čemer se ni opredelilo do s strani tožeče stranke citirane sodne prakse Vrhovnega sodišča v identičnih primerih, za konkretni primer namreč ne pride v poštev uporaba določil o prodaji na obroke. S pogodbo o finančnem leasingu namreč ni določeno, da ob plačilu zadnjega obroka lastninska pravica preide neposredno na leasingojemalca, ampak lahko leasingojemalec po plačilu zadnjega obroka zahteva sklenitev prodajne pogodbe. Zaradi napačne uporabe prava je napačna tudi odločitev o ničnosti posameznih določil, med drugim zadnjega odstavka 7. člena pogodbe o finančnem leasingu.

Sodišče je utemeljenost tožnikovega odškodninskega zahtevka presojalo z vidika toženčeve deliktne odgovornosti, čeprav je tožeča stranka uveljavljala toženčevo poslovno odgovornost. V zvezi s tem je sodišče zaključilo, da tudi ta ni podana, ker je tožena stranka sama izbrala opcijo odstopa od pogodbe. Pri tem je zanemarilo jasno stališče sodne prakse in izrecna navodila višjega sodišča, da ob kršitvi pogodbe s strani leasingojemalca pripada leasingodajalcu odškodnina, ki ustreza njegovemu pozitivnemu pogodbenemu interesu.

Sodišče je nadalje napačno ugotovilo, da škoda sploh ni nastala, z argumentom, da bi kljub neplačilu obrokov tožeča stranka lahko zahtevala le plačilo obrokov, avtomobil pa bi morala pustiti tožencu, da ga vozi. Tako razlogovanje izključuje možnost odstopa leasingodajalca od pogodbe. Poleg tega je sodišče zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala višine škode, pri tem pa ni izvedlo pravočasno predlaganega dokaza z zaslišanjem N.V., ki bi izpovedala o tej okoliščini, poleg tega tudi ni pojasnilo razlogov za zavrnitev dokaznega predloga, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka. Dodati je še, da je sodišče zaključilo, da zaradi nedokazanega obstoja škode ne bo ugotavljalo ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti, kar kaže na to, da je zahtevek presojalo le z vidika deliktne odgovornosti in ne tudi poslovne.

V zvezi z odločitvijo o zahtevku po nasprotni tožbi sodišče ni upoštevalo izrecnega določila 7. člena pogodbe o finančnem leasingu. Ugotovilo je sicer, da je ta določba nična, ker nasprotuje 54. členu Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) in 526. členu Obligacijskega zakonika (OZ), kar je materialnopravno napačno, kot je bilo že pojasnjeno, poleg tega pa tudi sodišče ni podalo nobenih razlogov, v čem 7. člen pogodbe nasprotuje omenjenima določiloma ZVPot in OZ.

Sodišče je nadalje zaključilo, da je glede na navedeno tožena stranka s plačilom mesečnih obrokov plačala odmeno za uporabo vozila, tožena stranka pa ima na podlagi razdrte pogodbe pravico do vračila že plačanih zneskov in zakonskih obresti od dneva, ko jih je tožeča stranka prejela, zato ni mogoče upoštevati obrestnega ugovora tožeče stranke. Ta dva zaključka sta si med seboj v nasprotju. Če je tožena stranka plačala uporabnino ni mogoče govoriti o neupravičeno plačanih zneskih. Tudi sicer pa bi ob pravilni uporabi materialnega prava sodišče moralo ugotoviti, da je do pobota prišlo v trenutku, ko sta si obe obveznosti stali nasproti, zato tožena stranka do zamudnih obresti ni upravičena. Tožeča stranka graja tudi odločitev sodišča o neupoštevanju obrestnega ugovora tožeče stranke, ker naj bi bil dan prepozno. Tožeča stranka je namreč v celoti nasprotovala, da bi obstajala pravna podlaga iz naslova neupravičene obogatitve, torej tudi zahtevek iz naslova zamudnih obresti. Neodvisno od tega pa ni mogoče ugoditi nesklepčnemu zahtevku. Tožena stranka je ves čas trdila, da je z obroki plačala uporabnino, torej ni šlo za plačilo brez pravne podlage. Nepravilen je tudi zaključek o dobrovernosti in nedobrovernosti strank. Tožena stranka dobre vere tožene ni prerekala, zato je ob domnevi dobre vere zaključek sodišča, da tožeča stranka ni bila v dobri veri, napačen, poleg tega tudi neobrazložen.

Ne drži ugotovitev sodišča, da višina uporabnine med strankama ni sporna.

Sodišče je nadalje zaključilo, da tožena stranka stvari ne more vrniti v stanju, v katerem jo je prejela, vendar pa zaradi zmanjšanja vrednosti stvari zaradi normalne uporabe ni v ničemer prikrajšana. Tak zaključek je pavšalen in brez razlogov, pa tudi v izrecnem nasprotju z nadaljnjimi zaključki sodišča, ki je ugotovilo, da se je vrednost vozila zmanjšala za 1.859.166,67 SIT. Pri tem pa ni pojasnilo, kako je prišlo do zaključka, da je šlo za normalno uporabo (tega ni trdila nobena stranka) niti na podlagi česa za tako zmanjšanje ne bi bila odgovorna tožena stranka.

Sodišče je odločilo, da je tožena stranka upravičena do vračila pologa, saj ne izhaja iz pogodbe in njegov namen ni plačilo prvega obroka v višjem znesku. Naveden zaključek je v nasprotju s podatki, ki izhajajo iz listin, saj sta se stranki v pogodbi izrecno dogovorili o plačilu pologa. Če bi sodišče štelo, da je plačilo pologa nedopustno, bi to moralo izrecno zaključiti in navesti razloge za ničnost tega določila.

Napačna je odločitev o stroških, saj tožena stranka ni uspela s 16 %, kar ne predstavlja le manjšega dela zahtevka.

V odgovoru na pritožbo je toženec predlagal zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka s tem, ko je tožencu odvzela avtomobil in ga prodala, izbrala opcijo odstopa od pogodbe. Vendar to še ne pomeni, da je z odločitvijo za odstop od pogodbe tudi kriva za neizpolnitev pogodbe. Ni sporno, da tožena stranka ni plačevala leasing obrokov, ker je zašla v finančne težave. Tožeča stranka je v posledici toženčeve neizpolnitve ukrepala v skladu s pogodbo in izbrala opcijo odstopa od pogodbe. Neizpolnitev izvira torej iz sfere tožene stranke in ne tožeče, kot je to napačno sklenilo sodišče prve stopnje. Posledice neizpolnitve pogodbe so urejene v 239. členu Obligacijskega zakonika (OZ) in naslednjih. Drugi odstavek 239. člena OZ določa, da je upnik od dolžnika upravičen zahtevati povrnitev škode, ki mu je nastala zato, ker dolžnik ni izpolnil svoje obveznosti. Dolžnik je prost odgovornosti le, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti (240. člen OZ). Finančne težave niso taka okoliščina. Povedano pomeni, da je toženec tožeči stranki odškodninsko odgovoren za škodo, ki ji je zaradi neizpolnitve pogodbe s strani toženca nastala. V zvezi s tem je treba dodati, da je sicer po našem pravu odgovornost zaradi kršitve pogodbe krivdna, vendar je ta krivda postrožena, saj se ekskulpacijski razlogi zelo približujejo razlogom za razbremenitev objektivne odgovornosti. Vprašanje, ali je podana krivda, je zato treba presojati ob upoštevanju določbe 240. člena OZ, ki ureja, na kakšen način lahko odgovorna oseba dokaže, da ni kriva. Tožena stranka v tej smeri niti ni imela nobenih navedb. Odločitev sodišča prve stopnje, da ni odškodninske odgovornosti tožene stranke, je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zato materialnopravno napačna.

Sodišče prve stopnje bi moralo ugotavljati višino škode. Pravno podlago za višino odškodnine določa 243. člen OZ, v obravnavanem primeru prideta v poštev prvi in tretji odstavek. Po prvem odstavku ima upnik pravico do povračila običajne škode in izgubljenega dobička, ki bi ju dolžnik moral pričakovati ob kršitvi pogodbe kot možni posledici kršitve pogodbe glede na dejstva, ki so mu bila takrat znana ali bi mu morala biti znana. Običajno škodo predstavljajo stroški, ki so pogodbi zvesti stranki nastali zaradi kršitve pogodbe oziroma, ki ji ne bi nastali, če bi druga stranka v celoti izpolnila svojo obveznost (na primer stroški nabave vozila, stroški v zvezi z leasingom, odvzemom vozila in podobno). Izgubljeni dobiček je dobiček, ki bi ga lahko pogodbi zvesta stranka utemeljeno pričakovala glede na normalen tek stvari, ki pa ga zaradi kršitve pogodbene obveznosti nasprotne stranke ni mogla doseči (na primer diskontirane obresti, ki so bile vračunane v obroke leasinga). Po določbi tretjega odstavka 243. člena OZ pa je treba pri odmeri odškodnine upoštevati, če je pri kršitvi obveznosti upniku nastala kakšna korist. V obravnavani zadevi je to kupnina prodanega avtomobila. Sama višina stroškov in pričakovanega dobička za toženo stranko ni bila sporna (sporna je bila le pravica do odškodnine), navajala pa je, da je bil avto v trenutku, ko je bil zasežen, vreden več od 5.000.000,00 SIT, za kolikor je bil prodan (zapisnik naroka z dne 5. maja 2007 na listovni št. 37 spisa). Dejanskega stanja v zvezi s tem sodišče zaradi napačne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo, zato je bilo treba sodbo razveljaviti.

Ker tožena stranka z nasprotno tožbo predlaga tudi procesni pobot s plačanim pologom, je že iz tega razloga potrebno razveljaviti tudi odločitev po nasprotni tožbi, da mora tožeča stranka toženi plačati 4.925,68 EUR.

V zvezi z utemeljenostjo zahtevka za vrnitev plačanega pologa pritožba pravilno opozarja, da sodišče svojega zaključka, da je določba 7. člena pogodbe o finančnem leasingu nična, ni obrazložilo, posebej še, ker bi bilo treba za ugotovitev ničnosti po Zakonu o varstvu potrošnikov (če se ta sploh lahko uporablja za obravnavani primer, kot bo obrazloženo v nadaljevanju), na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, ocenjevati celotne učinke pogodbe s celotnimi učinki ureditve po zakonu, in ne le posameznih določb izven konteksta.

V zvezi z uporabo pravilnega materialnega prava se je strinjati s pritožbo glede tega, da bi bilo dejansko stanje v obravnavani zadevi lahko drugačno kot v zadevi II Ips 280/2002, v kateri je Vrhovno sodišče RS za pogodbo o leasingu uporabilo pravila o prodaji na obroke. Za zaključek, ali je obravnavano pogodbo treba presojati po pravilih o prodaji na obroke, je namreč odločilno vprašanje, na kakšen način je v pogodbi predviden odkup predmeta leasinga. Če je dogovorjeno, da do odkupa pride avtomatično s plačilom zadnjega obroka, gre res za pravni posel, ki je najbližji prodaji na obroke. Drugačna pa je situacija, ko ima leasingojemalec ob plačilu zadnjega obroka možnost odločitve, da avtomobil odkupi ali pa ne in ko torej sploh ni nujno, da pride do prodaje. Če prodaja ni bistveni del posla, ni mogoče uporabiti pravil o prodaji na obroke. Dejansko stanje v zvezi s tem v sodbi ni bilo razjasnjeno, brez teh dejanskih ugotovitev pa ni mogoče odgovoriti na vprašanje, ali je bilo uporabljeno pravilno materialno pravo.

Ker torej zaradi napačne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev v zadevi, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo (355. člen Zakona o pravdnem postopku), skupaj z odločitvijo o stroških (3. odstavek 165. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče najprej ugotoviti višino koristi, ki jo je imela tožeča stranka (to je vrednost avtomobila, ki ga je prodala) in nato višino odškodnine, do katere je tožeča stranka upravičena. V zvezi z nasprotno tožbo pa bo moralo ugotoviti, za kakšno pogodbo o leasingu je šlo in se na podlagi dejanskih ugotovitev o obveznostih in pravicah strank pogodbe o finančnem leasingu odločiti, ali je v obravnavanem primeru mogoče uporabiti pravila o prodaji na obroke. Če jih bo uporabilo, bo moralo upoštevati njihovo razmerje do uporabnine in odškodnine (tožeča stranka je namreč pri postavitvi zahtevka izvršena plačila že upoštevala).