Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Izpodbijani akt ima notranje nasprotje oziroma pomanjkljivost v ključnem elementu obrazložitve. Tožnik dejstva, da je bil predlagan za pričo zoper navedene nekdanje člane dagestanske vlade, ni mogel navesti v prvotnem postopku, saj je za to dejstvo izvedel šele po končanem prvotnem postopku. Tožena stranka se tako do tega dejstva, ki ga je tožnik v zahtevku prvič navedel, ni mogla opredeliti že v predhodnem postopku; v konkretnem postopku pa je le povzela tožnikove navedbe v zvezi z navedenim, ni pa v zvezi z njimi naredila dokazne ocene.
Tožnik se je že v upravnem postopku in tudi v upravnem sporu skliceval na priložene informacije o izvorni državi, do katerih se v tem kontekstu tožena stranka ni opredelila, pa bi se skladno s sodno prakso ESČP morala. Tožena stranka je sicer navedla, da se je do informacij že opredelila v prvotnem postopku, vendar pa sodišče ugotavlja, da se je do njih opredelila le z vidika, da je zoper tožnika v Rusiji vložena obtožnica zaradi kaznivega dejanja korupcije (kar je tožnik zatrjeval že v prvotnem postopku), ne pa z vidika zatrjevanega novega dejstva, da mu ob vrnitvi v Rusijo grozi resna škoda, ker je predlagan za pričo v postopkih zoper nekdanje dagestanske člane vlade. Zato sodišče izpodbijanega akta ne more preizkusiti, saj se tožena stranka ni opredelila do novo zatrjevanega dejstva in ne do informacij o izvorni državi v zvezi s tem.
Tožbi se ugodi, izpodbijani sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-180/2015/57 (122-13) z dne 13. 11. 2020 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.
1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi sklepa tožena stranka navaja, da je tožnik predhodno v Republiki Sloveniji že vložil prošnjo za mednarodno zaščito dne 19. 4. 2016. Tožena stranka je navedeno prošnjo zavrnila z odločbo z dne 27. 11. 2017. Postopek je bil pravnomočno končan 29. 5. 2019, ko je Vrhovno sodišče s sodbo I Up 65/2019 zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča I U 2228/2018 z dne 20. 2. 2019, s katero je bila njegova tožba zoper odločbo tožene stranke zavrnjena. Tožnik je nato 7. 10. 2020 podal zahtevek za uvedbo ponovnega postopka.
2. Tožena stranka v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da tožnik utemeljuje svoj zahtevek za uvedbo ponovnega postopka iz dveh razlogov. Prvi je ta, da se v ruskem specialnem zaporu FSB - Lefortovo že dve leti nahaja (nekdanji) predsednik vlade Dagestana in nekaj ministrov. Soditi jim ne morejo, ker nimajo dokazov zoper njih. Ker je bil tožnik tudi sam minister, želijo, da kot priča sodeluje v sodnem postopku (zoper njih). Tožena stranka v zvezi s tem razlogom ugotavlja, da je tožnik že v prvotnem postopku zatrjeval, da je bil odstavljen predsednik dagestanske vlade in da je zato tudi tožnik kot minister moral zapustiti vlado, do česar se je opredelila že v prvotni odločbi.
3. Kot drugi razlog pa je tožnik navedel, da ima na svojem računalniku dosje z veliko dokazi, sodelavci policije si želijo vpogled v njihovo vsebino. Tega v postopku mednarodne zaščite ni omenil, ker bi s tem izdal svojo državo. Njegov odvetnik, ki živi v Rusiji, se je poskušal dogovoriti s pristojnimi organi, da bi plačal vsoto, ki jo dolguje. V zameno ga ne bi več preganjali. Računalnik so mu sicer odvzeli pravosodni organi Republike Slovenije, njegov sin pa je na njegovo prošnjo ta računalnik prevzel in ga odnesel nazaj v Rusijo, prosil ga je, da uniči vso vsebino na njem. Shranjena je imel imena ubijalcev, izsiljevalcev; če bi Američani pridobili te informacije, bi cel svet izvedel zanje. V izvorni državi je za njim razpisana mednarodna tiralica.
4. V zvezi z drugim razlogom tožena stranka ugotavlja, da je tožnik že v prvotnem postopku uveljavljal, da je preganjan v izvorni državi, ker je obtožen kaznivega dejanja korupcije v zvezi s snemanjem protiterorističnih filmov, do česar se je opredelila že v prvotnem postopku in tako ne gre za nova dejstva, ki bi upravičevala uvedbo ponovnega postopka.
5. Tožena stranka je presodila, da je tožnik v postopku uveljavljal povsem enaka dejstva, kot jih je že v prošnji za mednarodno zaščito, da ni navedel novih okoliščin; dogodke, ki jih je doživel v izvorni državi pred prihodom v Slovenijo, je le opisal na drugačen način, do njih pa se je tožena stranka že opredelila v prvotnem postopku. Poleg tega pri vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka ni predložil nobenih dokazil. Sicer je navajal, da ima dokazila na svojem osebnem računalniku, a jih v postopku ni predložil. Toženi stranki ni znana vsebina dokazil, zato se do njih ni mogla opredeliti. Poleg tega je sam navajal, da jih ni predložil, čeprav je z njimi že razpolagal v prvotnem postopku, ker bi sicer s tem izdal svojo državo. Dne 22. 10. 2020 je sicer toženi stranki posredoval dokazilo v obliki spominske kartice, vendar tožena stranka vanjo ni mogla vpogledati. Zato je tožena stranka 26. 10. 2020 tožnika in njegovega pooblaščenca pozvala, da ji v roku 5 dni posredujeta dokazila v listinski obliki. Pooblaščenec je 9. 11. 2020 sporočil, da tudi z njegove strani vpogled v spominsko kartico ni mogoč. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik kljub temu, da je imel ta dokazila pri sebi že v času prvotnega postopka, teh dokazil po lastni izbiri ni predložil, zato se ne morejo šteti kot novi dokazi, ki bi upravičevali uvedbo ponovnega postopka. Tožnik je pri vložitvi zahtevka predložil tudi informacije o izvorni državi skupaj z vložitvijo zahtevka, ki pa po presoji tožene stranke ne predstavljajo novega dokaza, saj se je tožena stranka že v prvotnem postopku do njih obširno opredelila. Tožena stranka ugotavlja, da se tožnikove izjave nanašajo na dogodke, ki so se v celoti zgodili pred podajo njegove prošnje za mednarodno zaščito oziroma tožnik ni navedel upravičenih razlogov, zakaj dogodkov ni navedel že med svojim prvotnim postopkom. Poleg tega tudi ne gre za nove dokaze. Tožnik ni uspel izkazati, da navedena dejstva pomembno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Zato niso izpolnjeni zakonski pogoji za uvedbo ponovnega postopka, zaradi česar je tožena stranka zahtevek tožnika za uvedbo ponovnega postopka, v skladu s četrtim odstavkom 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), s sklepom zavrgla.
6. Tožnik zoper navedeni sklep vlaga tožbo. Navaja, da se tožena stranka ni opredelila do informacij iz izvorne države, zaradi česar se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. Tožena stranka tudi ni upoštevala tožnikovih navedb, da je predlagan za pričo v postopkih zoper priprtega predsednika vlade Dagestana in nekaj ministrov, kar je potrjeno v informacijah o izvorni državi. Navedeno pa je tožnik lahko podal šele po koncu prvotnega postopka mednarodne zaščite. Tožnik bi bil lahko v primeru vrnitve v izvorno državo podvržen mučenju ali nečloveškemu ravnanju samo zato, da bi policija prišla do dokaza, da bi bivšega predsednika vlade in nekatere ministre lahko obsodila. Iz priloženih informacij o izvorni državi je razvidno, da v Dagestanu obstajajo verodostojna poročila o političnih zapornikih, ki naj bi bili postavljeni v izredno ostre razmere in podvrženi drugim postopkom v zaporniškem sistemu, kot so osamitev in kaznovanje v psihiatričnih enotah. Sklicuje se tudi na pilotno sodbo ESČP z dne 10. 4. 2020 v zvezi z nečloveškimi pogoji prevoza zapornikov. Tožena stranka tudi ni upoštevala tožnikovih navedb v zvezi s terorizmom. Policisti so njegovi ženi ob prihodu v izvorno državo rekli, da je tožnik terorist. Če bi se vrnil v Rusijo, bi ga vnesli v bazo kot terorista. Iz informacij o izvorni državi je razvidno, da te v primeru terorizma pridržijo brez preiskave in te odpeljejo v center za pridržanje teroristov. Oblasti v njegovi matični državi ne zanima, če je tožnik vzel denar za izdelavo protiterorističnih filmov ali ne, temveč gre v njegovem primeru za politični proces. Tožnik je imel že dva infarkta in jemlje posebna zdravila. Iz informacij o izvorni državi pa izhaja, da je v zaporih v tožnikovi državi omejen dostop do zdravstvenega varstva, zato bi bilo v primeru vrnitve tožnika v izvorno državo njegovo življenje ogroženo. Tožena stranka ni razrešena dolžnosti, da bi dejstva tudi sama ugotavljala in preverila. Tožnik predlaga, da se njegovi tožbi ugodi; podredno pa, da se po odpravi izpodbijanega sklepa zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.
7. V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je izpodbijani sklep zakonit in pri njem kot pravilnem tudi vztraja. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.
8. Sodišče je 12. 1. 2021 v zadevi opravilo javno glavno obravnavo, kjer je vpogledalo in prebralo vse listine sodnega in upravnega spisa ter zaslišalo tožnika. Zavrnilo pa je dokaz s postavitvijo izvedenca kardiologa kot nepotrebnega.
9. Tožba je utemeljena.
10. ZMZ-1 v prvem odstavku 64. člena med drugim določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZMZ-1 morajo novi dokazi ali nova dejstva iz prvega odstavka nastati po izdaji predhodne odločitve. Novi dokazi ali dejstva so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati. V četrtem odstavku 65. člena ZMZ-1 pa je določeno, da o prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka odloči pristojni organ s sklepom; če ugotovi, da pogoji iz prejšnjega člena niso izpolnjeni, zahtevek s sklepom zavrže. 11. Med strankama je nesporno, da je tožena stranka predhodno že zavrnila prošnjo tožnika za mednarodno zaščito. Odločba je z zavrnitvijo tožnikove pritožbe s sodbo Vrhovnega sodišča I Up 65/2019 zoper sodbo Upravnega sodišča I U 2228/2018 z dne 20. 2. 2019 postala pravnomočna 29. 5. 2019. 12. Sodišče ugotavlja, da se je tožnik pri ponovnem zahtevku za uvedbo postopka skliceval na nove dokaze, ki jih ima na svojem računalniku, pri čemer je v postopku v zvezi z njimi predložil neberljivo spominsko kartico. Tudi po pozivu tožene stranke na predložitev listinske oblike dokazov1 ne tožnik, ne njegov takratni pooblaščenec nista predložila berljive verzije predlaganih dokazov. Zato sodišče pritrjuje toženi stranki, da se do navedenih dokazov ni mogla opredeliti. Tožnik je sicer na glavni obravnavi zatrdil, da je dokumente iz računalnika pred izročitvijo računalnika sinu prenesel na trdi disk, ki ga ima pri sebi (česar predhodno niti ni zatrdil), da ga ni nihče pozval, naj dokumente, ki jih ima v berljivi obliki, predloži; vendar drugače izhaja iz podatkov upravnega spisa, saj je bil njegov takratni pooblaščenec pozvan k predložitvi listinskih dokazov, spominske kartice, pri čemer je slednji po lastni trditvi k predložitvi berljivih dokazov pozival tožnika samega. Sicer pa tožnik niti v tožbi zoper izpodbijani akt, niti na glavni obravnavi navedenih dokazov ni predložil. 13. Sodišče pa je tožbi ugodilo, ker se, z vidika zakonitosti, izpodbijanega akta v bistvenem delu ne da preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP2, v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-13).
14. Izpodbijani akt ima namreč notranje nasprotje oziroma pomanjkljivost v ključnem elementu obrazložitve. Tožena stranka najprej ugotavlja, da tožnik v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka kot „nov“ razlog uveljavlja, da je predlagan za pričo zoper priprtega nekdanjega predsednika dagestanske vlade in nekaj njenih ministrov. Vendar pa tožena stranka v zvezi z navedenim zaključi, da „ne gre za novo dejstvo", ker je tožnik že v prvotnem postopku navajal, da je bil odstavljen nekdanji predsednik dagestanske vlade, zaradi česar je odstopil tudi tožnik kot minister in do česar se je že opredelila v prvotni odločbi. Navedeno ugotovitev je tožena stranka sprejela, ne da bi dejansko preverila in ugotovila, da navedena trditev ne predstavlja novega dejstva. Ni namreč preverila, kdaj je tožnik izvedel, da je bil predlagan za pričo zoper že več kot dve leti priprte člane nekdanje dagestanske vlade, temveč je le zaključila, da tožnik ni navedel novih dejstev, ker je že v prejšnjem postopku navedel, da je Putin odstavil nekdanjega predsednika dagestanske vlade, zaradi česar je odstopil tudi tožnik kot minister. Iz te podlage namreč tožena stranka ni mogla izpeljati zaključka, da je tožnik že v prvotnem postopku zatrjeval, da je predlagan za pričo v postopkih zoper nekdanje člane dagestanske vlade.
15. Sodišče je na glavni obravnavi v zvezi z navedenim, kdaj je tožnik izvedel za dejstvo, da je predlagan kot priča v kazenskem postopku v Dagestanu zoper omenjene visoke politične predstavnike, tožnika zaslišalo in ugotovilo, da je za to dejstvo tožnik izvedel od svojega (ruskega) odvetnika, s katerim se nekaj več kot eno leto pogovarja po telefonu, odvetnika pa kliče le on iz pripora. Ker je bil tožnik priprt po končanem prvotnem postopku, ko je po prejemu zavrnilne odločitve želel iti v Dubaj (tožnik je bil zaradi razpisane mednarodne tiralice pridržan na letališču, tožnikov prvotni postopek pa je bil pravnomočno končan 29. 5. 2019), sodišče ugotavlja, da tožnik dejstva, da je bil predlagan za pričo zoper navedene nekdanje člane dagestanske vlade, ni mogel navesti v prvotnem postopku, saj je za to dejstvo izvedel šele po končanem prvotnem postopku. Tožena stranka se tako do tega dejstva, ki ga je tožnik v zahtevku prvič navedel, ni mogla opredeliti že v predhodnem postopku; v konkretnem postopku pa je le povzela tožnikove navedbe v zvezi z navedenim, ni pa v zvezi z njimi naredila dokazne ocene.
16. Tožnik je zato po presoji sodišča v konkretnem postopku, to je v zvezi z zahtevkom za uvedbo ponovnega postopka, zatrdil novo dejstvo, da je predlagan za pričo zoper nekdanjega dagestanskega predsednika vlade in nekatere nekdanje ministre, zaradi česar bi lahko imel tudi utemeljen strah, da bo v primeru vrnitve v Rusijo podvržen mučenju ali nečloveškemu ravnanju samo zato, da bi policija prišla do dokaza, da bi bivšega predsednika vlade in te ministre lahko obsodila, saj do sedaj zoper njih nima dokazov. Ali ima glede tega tožnik zahtevek, ki ni očitno neutemeljen („arguamble claim“) z vidika prepovedi nečloveškega ravnanja (4. člen Listine EU o temeljnih pravicah), pa je odvisno zlasti od informacij o stanju v kazenskih postopkih zoper obtožence za kazniva dejanja z visoko politično konotacijo in o stanju v zaporih v Dagestanu. Tožnik se je namreč že v upravnem postopku in tudi v upravnem sporu skliceval na priložene informacije o izvorni državi, do katerih se v tem kontekstu tožena stranka ni opredelila, pa bi se skladno s sodno prakso ESČP4 morala, saj mora biti stroga in zelo skrbna presoja elementov mednarodne zaščite opravljena tudi ob vsakem nadaljnjem zahtevku oziroma v t.i. pospešenih postopkih, tako da se lahko ovrže vsak dvom, da tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo ne bi bil podvržen ravnanjem, ki nasprotujejo 3. členu EKČP, in to ob upoštevanju informacij o izvorni državi. Tožena stranka je sicer navedla, da se je do informacij že opredelila v prvotnem postopku, vendar pa sodišče ugotavlja, da se je do njih opredelila le z vidika, da je zoper tožnika v Rusiji vložena obtožnica zaradi kaznivega dejanja korupcije (kar je tožnik zatrjeval že v prvotnem postopku), ne pa z vidika zatrjevanega novega dejstva, da mu ob vrnitvi v Rusijo grozi resna škoda, ker je predlagan za pričo v postopkih zoper nekdanje dagestanske člane vlade. Zato sodišče izpodbijanega akta ne more preizkusiti, saj se tožena stranka ni opredelila do novo zatrjevanega dejstva in ne do informacij o izvorni državi v zvezi s tem. V izpodbijanem aktu tako ni dokazne ocene tožene stranke o tem, zakaj pogoj iz določila 64. člena ZMZ-1 ni izpolnjen glede na zatrjevano novo dejstvo, da je tožnik kot nekdanji dagestanski minister predlagan za pričo v postopkih zoper nekdanje dagestanske člane vlade, in glede na predlagane informacije o izvorni državi. To pomeni, da izpodbijani akt v navedenem delu nima ugotovljenega dejanskega stanja (2. točka prvega odstavka 214. člena ZUP) in nima razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločitev (5. točka prvega odstavka 214. člena ZUP).
17. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3. in 4. točka ter posledično 2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Ker je že navedeno zadoščalo za odpravo izpodbijanega akta, sodišče ni izvedlo na glavni obravnavi predlaganega dokaza tožnika v zvezi s postavitvijo izvedenca kardiologa glede njegovega zdravstvenega stanja in se ni opredeljevalo do preostalih tožbenih ugovorov. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede materialnega prava ter na stališča glede vodenja postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).
1 Dopis tožene stranke tožnikovemu pooblaščencu z dne 26. 10. 2020, ki se nahaja v upravnem spisu. 2 Po tej določbi se za bistveno kršitev pravil postopka v vsakem primeru šteje, če se odločbe ne da preizkusiti. 3 Po tej določbi je bistvena kršitev določb postopka vselej podana v primerih, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP ali drug zakon, ki ureja postopek izdaje upravnega akta. 4 Glej sodbi ESČP M.D. in MA. proti Belgiji, št. 58689/12., tč 64, 65, 66, Singh proti Belgiji, št. 33210/11, tč. 89-105.