Jedro

Ker je bila odpoved nezakonita že zaradi nespoštovanja postopka pred njeno podajo, se sodišče pri odločanju o višini denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 utemeljeno ni spustilo v vsebinsko presojo vsakega posameznega očitka iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Tožena stranka je dolžna tožnika prijaviti v zavarovanje za obdobje, za katero mu je priznana delovna doba. Za čas od 6. 6. 2011 do 29. 1. 2015, ko tožnik po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja ni bil zaposlen, utemeljeno po spremembi tožbe na naroku za glavno obravnavo 6. 11. 2017 zahteva, da ga toženka prijavi v obvezna zavarovanja. Njegova terjatev iz tega naslova je utemeljena, saj je bil ugotovljen obstoj pogodbe o zaposlitvi in s tem delovnega razmerja tožnika pri toženki po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Za uveljavljanje te terjatve ne velja 30-dnevni rok, predpisan v tretjem odstavku 200. čl. ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od 5. 5. 2011 do 5. 6. 2011 obračunati in plačati davke in prispevke na neto znesek 6.701,20 EUR ter plačati neto 6.701,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2011 do plačila; za obdobje 6. 6. 2011 do 5. 12. 2011 obračunati in plačati davke in prispevke na neto znesek 40.082,89 EUR ter plačati neto 40.082,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2011 do plačila; za obdobje od 6. 12. 2011 do 31. 12. 2011 obračunati in plačati davke in prispevke na neto znesek 6.477,27 EUR ter plačati neto 6.477,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 1. 2011 do plačila; za mesece januar 2011 do decembra 2014 obračunati in plačati davke in prispevke na neto znesek 7.500,00 EUR mesečno ter plačati za posamezni mesec neto 7.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v prihodnjem mesecu do plačila ter za januar 2015 obračunati in plačati davke in prispevke na neto znesek 7.159,09 EUR ter plačati neto 7.159,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2015 do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (točka I izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati in plačati davke in prispevke na neto denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi 30.000,00 EUR ter mu plačati 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v primeru zamude v roku 8 dni, pod izvršbo (točka II izreka). Tožena stranka je dolžna tožnika prijaviti v obvezno zavarovanje za obdobje od 6. 6. 2011 do 29. 1. 2015 v roku 8 dni, pod izvršbo (točka III izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in sicer za plačilo višjega denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi do 18 neto plač oziroma do razlike obračuna 343.568,36 EUR, odvod davkov in prispevkov ter plačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka). Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške 9.606,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila v roku 8 dni, pod izvršbo (točka V izreka), svoje stroške postopka pa krije sama (točka VI izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je nepravilna in nezakonita odločitev o reparacijskem zahtevku. Zmotno je namreč materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da z vidika reparacijskega zahtevka ni pomembno, ali je tožniku možno pripisati krivdo, da v obravnavanem obdobju ni imel prihodkov iz dela. Reparacijski zahtevek ima odškodninsko naravo, zato je treba v okviru reparacijskega zahtevka upoštevati tudi ostala splošna pravila obligacijskega prava. Tožnik je v skladu s 169. členom in četrtim odstavkom 243. člena OZ imel dolžnost nastajajočo škodo zmanjševati. Sodišče ne obrazloži stališča, zakaj to vprašanje ni pomembno. Relevantnost tožnikovega ravnanja je nazorno prav v zvezi z vprašanjem njegovih prihodkov iz naslova avtorskega honorarja na podlagi prodaje knjige "...". Zadeva je bila na prvo stopnjo vrnjena med drugim ravno zaradi morebitnih tožnikovih prihodkov iz tega naslova, ki bi jih sodišče moralo upoštevati. V ponovljenem dokaznem postopku se je izkazalo, da se je knjiga nedvomno prodajala na trgu, med drugim v knjigarni A., da pa tožnik iz tega naslova nikoli ni zahteval plačila in da to ni bilo dogovorjeno. Če to drži, potem se je tožnik zavestno odločil, da za svoje delo pri avtorstvu knjige ne bo zahteval nobenega plačila. Če bi plačilo prejel, bi se to moralo upoštevati pri višini reparacijskega zahtevka. Tožnik do reparacije sploh ni upravičen, podredno pa je tožena stranka pojasnila, da bi ob ustrezni skrbnosti pridobil vsaj primerljivo zaposlitev na področju finančnih storitev ter bi bilo treba zavrniti njegov reparacijski zahtevek vsaj v višini, ki presega znesek povprečne plače v tem sektorju (3.330,00 EUR). Obrazložitev izpodbijane sodbe je nezadostna. Sodišče očitno ni upoštevalo in se ni opredelilo do relevantnih argumentov tožene stranke, s čimer je podana bistvena kršitev pravil postopka. Nadalje navaja, da je nepravilna in nezakonita odločitev o višini reparacijskega zahtevka. Tožniku so se povečali prihodki, ki jih je vezal v depozite. Sodišče prve stopnje je tožniku verjelo, da so se ti prihodki povečali zaradi višjih depozitov iz naslova izteka stanovanjske varčevalne sheme ter višje obrestne mere. Dokazna ocena je zmotna, saj izpiski iz FURS, ki jih je pridobilo sodišče prve stopnje, kažejo, da je prvo povečanje teh dohodkov nastopilo že leta 2013. Izplačilo iz varčevanja v stanovanjski shemi pa je bilo opravljeno šele novembra 2013. To pomeni, da to nakazilo ne more utemeljiti povečanja dohodkov iz obresti v vezanih depozitih. Tožena stranka je predlagala, da naj sodišče tožniku naloži predložitev bančnih izpisov za njegov varčevalni bančni račun. Iz tega računa je bila namreč izvedena večina nakazil na tožnikov TRR. Iz teh listin bi bilo razvidno, da je tožnik moral imeti znatne dohodke iz podlag, ki jih v sodnem postopku ni pojasnil in ki so vsekakor relevantne z vidika njegovih reparacijskih zahtevkov. To velja tudi za prihodke na TRR iz naslova dejanja nepremičnine v najem ter izplačil dividend in prodaje starin. Nadalje pritožba navaja, da je tožnik na naroku 26. 1. 2017 preoblikoval zahtevek tako, da je navedel bruto zneske nadomestil in zahteval ustrezno izplačilo davkov in prispevkov socialnim blagajnam ter ustreznih neto zneskov v svojo korist. To je bil torej zahtevek, ki bi ga sodišče moralo presojati. Plača se namreč delavcu dosodi v bruto znesku, od katerega mora delodajalec plačati davke in prispevke. S tem, ko je sodišče tožniku prisodilo neto zneske, tožena stranka ne ve, od katerih zneskov in v kolikšni meri mora odvesti in plačati predpisane davke in prispevke. Sodišče je odločilo izven okvira zahtevka, izrek pa je v tem delu nerazumljiv in se ga ne da preizkusiti. Prav tako je nerazumljiva in materialnopravna napačna odločitev v 2. alineji I. točke izreka izpodbijane sodbe. Sodišče je tožniku dosodilo skupni neto znesek 40.082,89 EUR ter plačilo davkov in prispevkov in zamudnih obresti. Nadomestilo bi lahko ugotovilo le v bruto znesku za vsak posamezni mesec v navedenem obdobju, ne pa za celotno obdobje. Nadalje pritožba navaja, da je nepravilna in nezakonita tudi odločitev o denarnem povračilu po 118. členu ZDR-1. V novem sojenju je sodišče prve stopnje sicer bolj natančno izhajalo iz kriterijev, ki so se oblikovali v sodni praksi, vendar je v ključnem delu zmotno presodilo kriterij tožnikove zaposljivosti ter zmotno zavrnilo obstoj tožnikovih kršitev dolžnosti kot relevantni kriterij pri odmeri denarnega povračila. Opozarja, da tožnik ni predložil niti ene prijave na prosto delovno mesto, niti se ni bil sposoben spomniti enega konkretnega delovnega mesta, na katerega naj bi se prijavil. Teza, da je zaposlitev iskal, že zato deluje popolnoma neverodostojno. V skladu z zaposlitvenimi načrti pri ZRSZ bi moral tožnik voditi zaposlitveni dnevnik, v katerega bi vpisoval svoje aktivnosti pri iskanju dela ter beležil prijave na prosta delovna mesta. Ob pravilni presoji dokazov bi sodišče prve stopnje moralo zaključiti, da tožnikova nezaposlitev temelji na njegovi svobodni in zavestni odločitvi, zato tudi ne more biti upravičen do denarnega povračila. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno zavrnilo argument tožene stranke, da je z vidika 118. člena ZDR-1 relevantno, da je tožnik odgovoren za številne kršitve svojih delovnih obveznosti. Sodišče prve stopnje je glede tega pojasnilo, da je ugotovilo nezakonitost odpovedi zaradi postopkovnih razlogov in da se v vsebinske razloge ni bilo dolžno spuščati. Glede obsega presoje zakonitosti odpovedi je ta ugotovitev pritožbenega sodišča sicer pravilna, vendar pa se je tožena stranka na vsebinske razloge sklicevala tudi v okviru presoje po 118. členu ZDR-1. Okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti odpovedi so vsekakor relevanten faktor za višino denarnega povračila. Smisel 118. člena ZDR-1 je ravno v tem, da se upravičenost do denarnega povračila presoja celostno. V nasprotju z načelom vestnosti in poštenja kot tudi s smislom navedene določbe bi bilo, da je oseba, ki je ravnala v škodo delodajalca, nagrajena z denarnim povračilom zgolj zaradi procesne nepravilnosti v odpovedi. Nepravilna je tudi odločitev o prijavi v zavarovanje. Sodišče je v tem delu odločilo o zahtevku, ki je bil prepozen. Tožnik je zahtevek res postavil že v svoji tožbi, vendar pa sodišče o njem že v svoji prvi sodbi ni odločalo. Prav tako ni odločalo v sodbi z dne 13. 3. 2017. Tožnik bi moral predlagati izdajo dopolnilne sodbe, kar pa bi lahko storil zgolj v 15 dneh od prejema sodbe, s katero o določenem delu zahtevka ni bilo odločeno. To bi lahko storil tudi v pritožbi zoper predmetno sodbo, vendar tožnik tega ni storil. Ta del zahtevka se je zato štel za umaknjenega. Tožnik je v svoji vlogi z dne 26. 1. 2017 celo spremenil tožbo in tega dela zahtevka ni več navajal, šele v zadnjič ponovljenem postopku se je ponovno spomnil na ta del zahtevka, zato je na naroku 6. 11. 2017 predlagal izdajo dopolnilne sodbe. Nato je ugotovil, da je za to prepozen, zato je v vlogi z dne 30. 11. 2017 ta del zahtevka iz previdnosti postavil še enkrat. Ta zadnja sprememba tožbe je v tem delu prepozna. Tožnik je prekludiran, saj se ta del zahtevka nanaša na prenehanje delovnega razmerja, zaradi česar bi ga lahko postavil zgolj v 30 dneh od vročitve odpovedi. Zato je napačna razlaga v 13. točki izpodbijane sodbe, da zakon tega roka ne določa. Nepravilna je odločitev tudi o stroških postopka.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V tem individualnem delovnem sporu je že pravnomočno odločeno o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi z dnem 29. 1. 2015 in o trajanju delovnega razmerja do tega datuma.1 Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločalo le še o reparacijskem tožbenem zahtevku za obdobje od 5. 5. 2011 do vključno 29. 1. 2015 in o denarnem povračilu zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. S sodbo opr. št. I Pd 1289/2015 z dne 13. 3. 2017 je sodišče prve stopnje namreč že razsodilo o nadomestilu plače oziroma reparaciji, ki jo je tožena stranka dolžna plačati tožniku za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do datuma sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Zoper sodbo z dne 13. 3. 2017 sta se pritožili obe pravdni stranki, pritožbeno sodišče pa je s sklepom opr. št. Pdp 367/2017 z dne 14. 9. 2017 pritožbama ugodilo ter izpodbijani del sodbe, I. in II. točko, 3. alinejo III. točke ter IV. in V. točko izreka, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

7. Pritožbeno sodišče je v navedenem sklepu opr. št. Pdp 367/2017 zavzelo naslednja stališča, in sicer:

1. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o reparacijskem zahtevku pravilno izhajalo iz ugotovitve, da je bila v pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 5. 2008 (B6) z aneksom z dne 9. 9. 2008 (B7) plača dogovorjena v neto znesku 7.500,00 EUR mesečno in ne v bruto znesku. Posledično je pravilen izrek izpodbijane sodbe, ki se glasi na plačilo neto zneskov nadomestila plače, na te (oziroma poleg njih) pa je tožena stranka dolžna plačati davke in prispevke.

2. Pri odločanju o reparacijskem zahtevku sodišče prve stopnje ni upoštevalo avtorskega honorarja, ki ga naj bi tožnik prejemal v času po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki, zaradi česar je zmotno uporabilo materialno pravo. Vsi honorarji, ki jih je tožnik prejel iz naslova pogodb civilnega prava (avtorskih in drugih), bi morali biti upoštevani pri ugotavljanju višine reparacije.

3. V okviru odločanja o reparacijskem zahtevku sodišču prve stopnje ni treba upoštevati, na strani katere stranke je krivda, da se tožnik (z izjemo enega meseca zaposlitve) po odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogel ponovno zaposliti. Odločitev o upravičenosti do reparacije je tako odvisna zgolj od ugotovitve nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi in ni treba ugotavljati predpostavk odškodninske odgovornosti, ne glede na to, da se z reparacijo doseže izravnava (restitucija) delavčevega položaja.

4. Pri odločanju o višini denarnega povračila iz 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) ni treba ugotavljati, ali je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi po vsebini utemeljena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz postopkovnih razlogov, zato se v vsebinske razloge ni bilo dolžno spuščati in utemeljenosti odpovednega razloga tudi ne ugotavljati, niti v okviru odločanja o denarnem povračilu.

5. Neutemeljeno je stališče tožnika, da bi morala biti višina denarnega povračila primerljiva višini odpravnine v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (108. člen ZDR-1). Gre za dva različna delovnopravna instituta, ki ju med seboj ni mogoče primerjati in posledično tudi ni mogoče višine denarnega povračila opredeliti upoštevaje višino odpravnine.

6. Na višino (znižanje) denarnega povračila vpliva tudi, če tožnik nove zaposlitve v vmesnem času ni našel iz razlogov na njegovi strani oziroma če ob odločanju o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi ni zaposlen iz razlogov na njegovi strani.

8. V novem sojenju je sodišče prve stopnje upoštevalo stališča in napotke pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa opr. št. Pdp 367/2017. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ker naj bi odločilo izven okvira tožbenega zahtevka. Bistveno je, da je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, v kateri je bil znesek plače določen kot neto znesek. Sodišče prve stopnje zato ni prekoračilo tožbenega zahtevka oziroma tožniku dosodilo nekaj več ali drugega, kot je zahteval, ko mu je dosodilo neto znesek nadomestila plače, tako kot je bilo to določeno v pogodbi o zaposlitvi. Že v sodbi opr. št. I Pd 1289/2015 z dne 13. 3. 2017 je s tem v zvezi zavzelo pravilno stališče, da je tožbeni zahtevek, kot ga je tožnik postavil na naroku 26. 1. 2017, oziroma s pripravljalno vlogo z dne 26. 1. 2017, in s katerim je uveljavljal bruto znesek mesečne plače v višini 16.225,61 EUR, identičen tožbenemu zahtevku, ki ga je uveljavljal pred tem, ko je uveljavljal plačilo neto zneska plače v višini 7.500,00 EUR. Zato je pravilen izrek izpodbijane sodbe, ki se glasi na neto zneske, na te (oziroma poleg njih) pa je tožena stranka dolžna plačati davke in prispevke. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da ni jasno, koliko znaša njena obveznost iz naslova davkov in prispevkov. Takšna odločitev sodišča prve stopnje ne odstopa od sistema bruto plače. Glede na neto znesek, do katerega je upravičen tožnik, je namreč treba obračunati višino davkov in prispevkov ter jih odvesti v tako ugotovljeni višini. Posledično je neutemeljena pritožbena navedba, da je izrek sodbe v tem delu nerazumljiv in se ga ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo višino tožnikove neto plače, zato je odločitev v 2. alineji I. točke izreka izpodbijane sodbe razumljiva, pravilna in zakonita, saj je sodišče tožniku dosodilo skupni neto znesek nadomestila plače za čas od 6. 6. 2011 do 5. 12. 2011 v znesku 40.082,89 EUR, pri čemer je zakonske zamudne obresti dosodilo od skupnega zneska od 18. 12. 2011 do plačila. Takšna odločitev ne pomeni, da sodišče ni upoštevalo mesečnih zneskov plače, kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba.

9. Nadalje pritožba (ponovno) neutemeljeno zagovarja stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje v okviru odločanja o reparacijskem zahtevku upoštevati, na strani katere stranke je krivda, da se tožnik (z izjemo enega meseca zaposlitve) po odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožene stranke ni mogel ponovno zaposliti.

10. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi z odločitvijo o reparacijskem delu tožbenega zahtevka zavzelo pravilna stališča, ki temeljijo na pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju, kot sledi: - Tožnik je bil v delovnem razmerju pri toženki do 4. 5. 2011. Dne 5. 5. 2011 se je zaposlil pri B., d. d. Zaposlitev pri B., d. d. je trajala do 6. 5. 2011. Za čas zaposlitve je prejel neto plačo 798,80 EUR.

- Tožnik je od 6. 6. 2011 do 5. 12. 2011 prejemal nadomestilo za brezposelnost pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje v višini 817,95 EUR neto mesečno in bil zavarovan na tej podlagi. Po tem do dneva odločanja sodišča prve stopnje ni bil zaposlen.

- Iz dohodninskih odločb (C1-C5) so za sporno obdobje razvidni sledeči prihodki tožnika: - za 2011 nadomestila iz drugih socialnih zavarovanj 6.167,24 EUR bruto (nadomestilo za čas brezposelnosti), bonitete 2.488,19 EUR, plače, nadomestila plače in povračila stroškov 67.085,41 EUR (plačila s strani toženke in B., d. d.), dohodek iz naslova obresti na denarne depozite in iz dividend; - za 2012 nadomestila iz drugih socialnih zavarovanj 144,83 EUR bruto (nadomestilo za čas brezposelnosti), dohodki iz naslova dobička iz kapitala - odsvojitev in iz dividend; - za 2013 dohodki iz oddajanja premoženja v najem, iz naslova obresti na denarne depozite in iz dividend; - za 2014 enako kot v 2013; - za 2015 pod postavko "preostali drugi dohodki" 15,00 EUR, dohodki iz oddajanja premoženja v najem, iz naslova dobička iz kapitala - odsvojitev, iz naslova obresti na denarne depozite in iz dividend.

11. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da teh prejemkov ni mogoče upoštevati pri višini reparacije, do katere je tožnik upravičen. Glede najemnine je sodišče prve stopnje ugotovilo, da mu je njegova sestra prenakazala polovico najemnine, ker sta skupaj oddajala nepremičnino. Sodišče prve stopnje je natančno ugotovilo tudi druge prejemke, ki jih je tožnik v spornem obdobju prejel in sicer nakazila dividend, prejemke od odsvojitve vrednostnih papirjev in prihodke od prodaje izdelkov v okviru svojega konjička - numizmatike. Tudi po stališču pritožbenega sodišča ne gre za dohodke, ki bi jih bilo mogoče šteti za prejemke iz delovnega razmerja oziroma opravljanja dela v smislu delovnega razmerja oziroma avtorskih pogodb in ki bi v tem smislu pomenili pridobivanje dohodkov iz tega naslova. Gre namreč za prihodke, ki jih ima delavec lahko v času delovnega razmerja poleg prihodkov iz delovnega razmerja.

12. V zvezi z napotki pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v novem sojenju ugotovilo, da tožnik v obravnavanem obdobju ni prejel nobenega avtorskega honorarja. Za odločitev o reparaciji ni odločilno, da tožnik za izdano knjigo "..." ni prejel avtorskega honorarja. Knjiga je bila v 2011 ponatisnjena, pri čemer sam ni prejel avtorskega honorarja, kar izhaja tudi iz podatkov bančnega računa in dohodninskih odločb. 13. Glede na že zavzeto stališče pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu je sodišče prve stopnje glede odločitve o reparaciji izhajalo iz pravilnega stališča, da je odločilno zgolj dejstvo, da je toženka tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala nezakonito. Ker tožniku ni mogoče očitati, kot to pravilno poudarja sodišče prve stopnje, da je pasivno in z zlorabo pravic čakal na razplet tega spora, tudi ni podlage za razlago, da bi bil tožnik eventualno upravičen le do reparacije v višini povprečne plače v panogi finančnih storitev (3.300,00 EUR). Odločitev o reparaciji je torej ustrezno obrazložena z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči in jo je mogoče v celoti preizkusiti. Zato ni utemeljena pritožbena navedba, da je obrazložitev nezadostna oziroma da je s tem podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker za odločitev ni bistvena "krivda" tožnika glede pridobivanja dohodkov v obdobju od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do datuma sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, ni utemeljeno sklicevanje pritožbe na določbe 169. člena in četrtega odstavka 243. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.; OZ). Sodišče se je opredelilo do relevantnih argumentov tožene stranke, pritožba pa dejansko izpodbija dejansko oceno, ki temelji na pravilnem materialnopravnem stališču glede tega, kateri prihodki se upoštevajo pri reparaciji. Glede na to sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugodilo dokaznemu predlogu tožene stranke, da tožniku naloži predložitev bančnih izpisov za njegov varčevalni bančni račun, iz katerih naj bi bilo razvidno, da je tožnik moral imeti znatne dohodke iz podlag, ki jih v sodnem postopku ni pojasnil in ki so vsekakor relevantne z vidika njegovih reparacijskih zahtevkov.

14. Četudi je bilo kot razlog za nezakonitost te odpovedi, kot je razvidno iz sklepa in sodbe I Pd 464/2014 v zvezi s sodbo in sklepom Pdp 352/2015 (revizija zavrnjena s sodbo VIII Ips 56/2016), dejstvo, da toženka tožniku ni omogočila zagovora, nikakor ni mogoče pritrditi toženki, češ da so očitki v odpovedi utemeljeni. Ker je bila odpoved nezakonita že zaradi nespoštovanja postopka pred njeno podajo, se sodišče pri odločanju o višini denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 utemeljeno ni spustilo v vsebinsko presojo vsakega posameznega očitka iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

15. Drugi odstavek 118. čl. ZDR-1 določa, da sodišče dosodi denarno povračilo glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev, okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja.

16. Pri odločitvi, da je tožnik upravičen do denarnega povračila v višini štirih plač oziroma 30.000,00 EUR neto, je sodišče prve stopnje upoštevalo naslednje dejanske ugotovitve: - Tožnik je s toženko sklenil pogodbo o zaposlitvi za opravljanje funkcije generalnega direktorja in člana upravnega odbora z veljavnostjo od 1. 6. 2008. To funkcijo je opravljal do odpoklica 9. 2. 2011, nato je bil v delovnem razmerju pri toženki do 4. 5. 2011, skupaj skoraj tri leta.

- Po (nezakonitem) prenehanju delovnega razmerja se je sicer zaposlil pri drugem delodajalcu, pri tem delodajalcu mu je delovno razmerje prenehalo po enem mesecu (česar tožniku seveda ni mogoče šteti v škodo).

- Od 6. 6. 2011 je bil tožnik brez zaposlitve in prijavljen na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje (prejemnik nadomestila za brezposelnost). Po tem do dneva odločanja sodišča prve stopnje ni bil zaposlen.

17. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je po zaslišanju tožnika ugotovilo, da je po prenehanju delovnega razmerja pri toženki in B., d. d. tožnik neprestano aktivno iskal zaposlitev. Predložil je zaposlitvene načrte (A26) in pogodbo o vključitvi v aktivnost Učenje veščin, vodenja kariere, v delavnico "Svetovalnica", potrdilo, ki ga je izdal C.C. iz D., d. o. o., v katerem je navedeno, da je bil tožnik v 2011-2014 večkrat v stiku z agencijo, ki se ukvarja z iskanjem ključnih kadrov, pri čemer je bila negativna referenca glede zaposlitve dejstvo, da zoper tožnika teče kazenski postopek in da se njegovo ime pojavlja v medijih. Nadalje je ugotovilo, na podlagi izjave E.E. iz F., d. o. o., da se je tožnik v letu 2011 večkrat zglasil v njihovi družbi, vendar se, ker niso imeli potreb, niso odločili za zaposlitev. Enako je ugotovilo na podlagi izjav G.G. iz H., d. o. o., I.I. iz J., d. o. o., K.K. iz L., d. o. o. Pritožbeno sodišče se strinja ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik iskal zaposlitev po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja. Sprejemljiva je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je verjelo tožniku, da so bile po medijski izpostavljenosti (predloženi članki, A25) možnosti za njegovo zaposlitev majhne. Glede na navedeno za odločitev o višini denarnega nadomestila niso odločilne pritožbene navedbe, da tožnik ni predložil niti ene prijave na prosto delovno mesto, niti se ni bil sposoben spomniti enega konkretnega delovnega mesta, na katerega naj bi se prijavil, niti ni predložil zaposlitvenih dnevnikov, ki bi jih moral voditi v skladu z zaposlitvenimi načrti pri ZRSZ in vanje vpisovati svoje aktivnosti pri iskanju dela. Zato tudi ni utemeljeno zavzemanje tožene stranke za to, da se zahtevek za denarno povračilo v celoti zavrne.

18. Sodišče prve je stopnje je torej glede na ugotovljene okoliščine, in sicer trajanje zaposlitve tožnika pri toženki, njegovo starost, dejstvo, da je bil zaposlen kot generalni direktor in član upravnega odbora, da se ponovno ni zaposlil, da je bila odpoved nezakonita zaradi tega, ker tožniku ni bil omogočen zagovor, da mu je glede na datum sodne razveze pogodbe o zaposlitvi prisojena reparacija za več kot tri leta, ter da glede na medijsko pozornost, ki jo je bil deležen, njegove možnosti za ponovno (primerljivo) zaposlitev niso velike, presodilo ustrezno denarno povračilo v višini štirih plač.

9. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnika prijaviti v zavarovanje za obdobje, za katero mu je priznana delovna doba. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da za čas od 6. 6. 2011 do 29. 1. 2015, ko tožnik po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja ni bil zaposlen, utemeljeno po spremembi tožbe na naroku za glavno obravnavo 6. 11. 2017 zahteva, da ga toženka prijavi v obvezna zavarovanja. Njegova terjatev iz tega naslova je utemeljena, saj je bil ugotovljen obstoj pogodbe o zaposlitvi in s tem delovnega razmerja tožnika pri toženki po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Za uveljavljanje te terjatve pa po pravilnem stališču sodišča prve stopnje ne velja 30-dnevni rok, predpisan v tretjem odstavku 200. čl. ZDR-1. 10. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe.

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k boljši razjasnitvi stvari v pritožbenem postopku, zato tožnik sam krije svoje stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Sklep in sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pd 464/2014 z dne 29. 1. 2015, v zvezi z sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 352/2015 z dne 5. 11. 2011.