Jedro

Gre za situacijo, ko država nadomesti odločitev osebe o zdravljenju, ko ta zaradi duševne motnje ni sposobna sama sprejeti voljne in zavestne odločitve o zdravljenju, hkrati pa je zdravljenje nujno potrebno zaradi varstva njenega življenja ali premoženja oziroma življenja in premoženja drugih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se udeleženca zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike Ljubljana najdalje do 2.11.2009. Udeleženec je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja, kot navaja, vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da postopek ustavi, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da je ogrožanje, ki ga v razlogih sklepa navaja sodišče prve stopnje, zgolj hipotetično in z ničemer izkazano. Ne odklanja zdravljenja in bi predpisano terapijo jemal tudi izven varovanega oddelka. Želi, da gre domov. Res je dne 2.10.2009 ob pregledu v psihiatrični kliniki z glavo udaril v šipo, vendar le zato, ker se je čutil nemočnega ob spoznanju, da ne bo šel domov. Je miren in sodelujoč človek, ki ga je zaprtje v psihiatrični kliniki močno iztirilo. Družina ga redno obiskuje, kar kaže na to, da ni agresiven, saj bi se ga sicer bali in njihovih obiskov ne bi bil deležen. Iz navedenega izhaja, da udeleženec zdravljenja ne odklanja, da upošteva navodila zdravnikov in da ni agresiven. Ukrep zadržanja na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične klinike je pretiran in nepotreben, saj duševna bolezen sama po sebi še ne pomeni razloga za zadržanje osebe na takšnem oddelku. Ta ukrep se lahko izvaja le tedaj, ko milejši ukrepi niso mogoči. Navaja tudi, da sodišče ni navedlo razlogov za omejitev njegove pravice do prisotnosti pri izvajanju dokazov.

Pritožba ni utemeljena.

Sprejem osebe na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelek pod posebnim nadzorom brez njegove privolitve pomeni poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine te osebe, zlasti v pravico do osebne svobode (1. odstavek 19. člena Ustave RS), pravico do varstva duševne integritete (35. člen Ustave RS) in v pravico do prostovoljnega zdravljenja (3. odstavek 51. člena Ustave RS), ki zagotavlja tako pravico do zdravljenja kot tudi pravico do odklonitve zdravljenja. V zvezi s slednjo ustavno pravico Ustava RS dopušča, da zakon določi izjeme od načela prostovoljnega zdravljenja. Po določilu omenjenega 3. odstavka 51. člena Ustave ni mogoče nikogar prisiliti k zdravljenju, razen v primerih, ki jih določa zakon. Cilj takšnega prisiljenja je v načelni omejitvi ustavnih pravic določeni v 3. odstavku 15. člena Ustave RS. Iz navedenega določila izhaja, da so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava RS. Legitimen cilj sprejema na zdravljenje osebe brez njegove privolitve je opredeljen v 39. členu Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr). V navedenem določilu je zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve dopustno: če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, če ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja in če navedenih vzrokov in ogrožanja iz prve in druge alineje ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. Gre torej za situacijo, ko država nadomesti odločitev osebe o zdravljenju, ko ta zaradi duševne motnje ni sposobna sama sprejeti voljne in zavestne odločitve o zdravljenju, hkrati pa je zdravljenje nujno potrebno zaradi varstva njenega življenja ali premoženja oziroma življenja in premoženja drugih.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so izpolnjeni vsi našteti pogoji za dopustnost zdravljenja udeleženca v oddelku pod posebnim nadzorom brez njegove privolitve. Tako ne drži pritožbeni očitek, da naj bi bilo ogrožanje zgolj hipotetično in z ničemer izkazano. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenca psihiatrične stroke ugotovilo, da udeleženec v stanju, kakršnem je (agresivnost, destruktivnost do okoljskih objektov, verbalno heteroagresivnost, popolno nekritičnost za lastno situacijo), ogroža življenje drugih. Takšen zaključek izhaja tudi iz zaslišanja lečečega zdravnika, ki je navedel, da bi pacient izven varovanega oddelka lahko ogrozil življenje drugih. V udeleženčevo stanje se je prepričalo tudi sodišče samo, ko je ob obisku udeleženca v oddelku pod posebnim nadzorom in pri pregledu izvedenca ta reagiral zelo agresivno in z glavo udaril ob steklo. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je udeleženčevo ogrožanje posledica duševne motnje, in sicer, kot je ugotovil izvedenec, shizofrene psihoze. Ugotovilo je tudi, da iz navedenih vzrokov ogrožanja ni mogoče odvrniti drugače kot z zadržanjem na oddelku pod posebnim nadzorom. Iz navedenih razlogov je neutemeljen pritožbeni očitek, da je ukrep zadržanja na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike Ljubljana pretiran in nepotreben.

Odločitev sodišča prve stopnje se tako izkaže za pravilno, zato je bilo treba pritožbo udeleženca zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku).