Jedro

Za presojo pravočasnosti tožbe je pomembno le dejstvo, kdaj so bila vrata dejansko vgrajena in kdaj je tožnik to ugotovil, ne pa, kdaj je toženka vrata naročila in jih nameravala vgraditi, pa ji je toženec to preprečil. Pasivno legitimiran za tožbo zaradi motenja posesti je tako tisti, ki je motil posest, kot tudi tisti, v čigar korist je bilo motilno dejanje storjeno oziroma tisti, ki je motilno dejanje odobril, ga dopustil ali ima od njega korist. Nedvomno je to toženka, ki je naročila in plačala vgradnjo spornih vhodnih in garažnih vrat na objektu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve tega sklepa tožeči stranki povrniti 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni vzpostaviti prejšnje mirno posestno stanje tako, da tožeči stranki izroči izvod ključev vhodnih vrat in ključ (daljinski upravljalec) garažnih vrat na stanovanjski hiši, ki stoji na parceli 602/1, k. o. X. Toženi stranki je v bodoče prepovedalo, da bi na tej stanovanjski hiši vgradila nova vrata ali zamenjala obstoječe ključavnice ali s kakšnim podobnim ravnanjem tožečo stranko motila pri mirni uporabi nepremičnine. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti 1.284,49 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženka v pritožbi navaja, da je stališče izpodbijanega sklepa o pravočasnosti vložene tožbe pravno zmotno. Sodišče je upoštevalo zgolj okoliščine, kdaj so bila vrata dejansko vgrajena in kdaj je tožnik to ugotovil, ne pa okoliščine, da se je tožnik že 25. 2. 2019 seznanil s prvim poskusom vgradnje vrat in v posledici tega v postopku I P 1834/2017 podal 5. 3. 2019 predlog za izdajo začasne odredbe. Rok za predmetno tožbo je pričel teči najmanj 12. 3. 2019, ko je tožnik prejel sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 1834/2017. Toženka vztraja pri ugovoru, da ni pasivno legitimirana, saj vhodnih in garažnih vrat ni namestila sama, temveč jih je namestil izvajalec M. M. Pri tem ne gre zanemariti, da je tožnik za naročilo in montažo vrat vedel in s tem takrat soglašal, a si je kasneje premislil. Sodišče neutemeljeno enači izvrševanje posesti na sami stanovanjski hiši ter izvrševanje posesti v okolici hiše. Tožnik zadnje mirne posesti na stanovanjski hiši ni imel, posest je izvrševal zgolj v okolici hiše. Sklep je v tem delu neobrazložen in ga ni mogoče preizkusiti. Dejstvo je, da je bila toženka tista, ki je izvrševala posest na stanovanjski hiši, medtem ko je toženec uporabljal zgolj okolico hiše za organizacijo piknikov. Toženka je bila tista, ki je želela preprečiti nastanek še večje škode na nepremičnini z namestitvijo vrat in ki je poskrbela za sanacijo zamakanja in drugačnega propadanja hiše, medtem ko je tožnik opustil skrb za hišo že leta 2015. Zaradi njegove pasivnosti je toženka naročila in kupila vhodna in garažna vrata ter s tem preprečila nastanek še večje škode. Toženka je s svojimi navedbami nedvomno izkazala, da so izpolnjene tudi zakonske predpostavke v smeri dovoljene samopomoči po 31. členu SPZ, zaradi česar je tožbeni zahtevek tudi iz tega razloga neutemeljen.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim trditvam ter predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo v pritožbi očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), češ da je sklep neobrazložen in da ga ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je v celoti in pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva tega primera, razlogi o odločilnih dejstvih v sklepu so popolni, jasni in si med seboj ne nasprotujejo. Pri odločitvi je pravilno uporabilo materialno pravo (določbe 24. do 36. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ, ki urejajo posest).

6. Tožnik uveljavlja posestno varstvo na nedograjeni (nevseljeni) stanovanjski hiši, ki stoji na parceli 602/1, k. o. X. Da je toženka na tem objektu namestila vhodna vrata in garažna vrata, kar je izvedlo podjetje L., d. o. o., med pravdnima strankama ni sporno. Tudi ni sporno, da tožniku na njegov poziv ni izročila ključev vhodnih in garažnih vrat. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane odločitve izhaja, da je tožnik pred namestitvijo vrat lahko prosto dostopal v hišo in da je imel prostore hiše (in ne le njene okolice) v posesti. Z namestitvijo vrat, ker ključev ni želela izročiti, mu je toženka samovoljno in brez pravne podlage odvzela posest na hiši. 7. Sodišče prve stopnje je s prepričljivimi razlogi utemeljilo ugotovitev, da je bila tožba vložena pravočasno, to je v roku iz 32. člena SPZ. Pravilno je stališče izpodbijanega sklepa, da je za presojo pravočasnosti tožbe pomembno le dejstvo, kdaj so bila vrata dejansko vgrajena in kdaj je tožnik to ugotovil, ne pa, kdaj je toženka vrata naročila in jih nameravala vgraditi, pa ji je toženec to preprečil. Pritožbeno stališče, pri katerem toženka vztraja, da je potrebno upoštevati datum, ko se je tožnik seznanil z njenim prvim poskusom vgradnje vrat, je nelogično, saj takrat do motilnega ravnanja toženke še ni prišlo, ker tožniku vstop v stanovanjski objekt še ni bil onemogočen. Zato je pravilen zaključek sklepa, ki mu pritrjujejo tudi ostali dokazi (izjava dobavitelja vrat), da je bilo motilno dejanje storjeno 29. 7. 2019, tožnik pa je zanj izvedel 11. 8. 2019, kar pomeni, da je 6.9.2019 vložena tožba pravočasna.

8. Pravilna je tudi presoja prvostopenjskega sodišča, da je toženka pasivno legitimirana v tej pravdi. Ni odločilno, da toženka vhodnih in garažnih vrat ni namestila sama, temveč po njenih trditvah izvajalec M. M. Pravilno je v obrazložitvi sklepa povzeto ustaljeno stališče sodne prakse, da je pasivno legitimiran za tožbo zaradi motenja posesti tako tisti, ki je motil posest, kot tudi tisti, v čigar korist je bilo motilno dejanje storjeno oziroma tisti, ki je motilno dejanje odobril, ga dopustil ali ima od njega korist. Nedvomno je to toženka, ki je naročila in plačala vgradnjo spornih vhodnih in garažnih vrat na objektu.

9. Sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje (1. odst. 33. člena SPZ). Na podlagi toženkinega ugovora, da tožnik stanovanjskega objekta ni imel v posesti, je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali je tožnik v času motilnega dejanja posest na objektu res opustil. Glede tega je ugotovilo, da je tožnik pred namestitvijo vrat lahko dostopal prosto v hišo, kadar in kot je želel in da je imel v posesti hišo in ne le njene okolice za organizacijo piknikov. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča o tem je logična in življenjsko prepričljiva, zato ji pritožbeno sodišče v celoti sledi. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče dokazno oceno o tem pretežno oprlo na dejstvo, da objekt predstavlja skupno premoženje in tudi ne, da sklep ne loči med izvajanjem posesti na sami stanovanjski hiši ter posesti okolice hiše. Ugotovitve temeljijo na vseh izvedenih dokazih, ne le na izpovedbi tožnika, kot navaja pritožba. Dejstvo, da naj bi tožnik opustil skrb za vzdrževanje hiše v notranjosti, ki ga izpostavlja toženka v pritožbi, tudi če bi držalo, še ne pomeni, da je tožnik opustil posest na hiši. 10. Prav tako je neutemeljen tudi ugovor toženke glede samopomoči, saj ne izpolnjuje pogojev iz 31. člena SPZ, kar je sodišče prve stopnje v 13. točki obrazložitve pravilno pojasnilo. Toženka v pritožbi vztraja, da so bila dela (izvedena v mesecu juliju 2019) nujno potrebna, saj se je približevala jesen in s tem deževno obdobje. A kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče na podlagi njene izpovedi, so bila vrata vgrajena z namenom vselitve toženke in pri tem ni šlo za razlog odvračanja škode.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani pritožbeni razlogi in tudi ni ugotovilo tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.

12. Ker toženka ni uspela s pritožbo, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo. Ti so pravilno in skladno z Odvetniško tarifo specificirani že v vlogi (za sestavo vloge 225,00 EUR, za materialne stroške 4,50 EUR, za DDV 50,49 EUR, skupaj 279,99 EUR). Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Priznane stroške mora toženka plačati tožniku v 15 dneh (prvi in drugi odstavek 313. člena v zvezi s 332. členom ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).