Jedro

Davčnemu zavezancu ni mogoče priznati posebne davčne olajšave za otroke, ki bi jih sicer po določbi 2. alinee 1. odstavka 9. člena bilo mogoče šteti za vzdrževane družinske člane, za katere se prizna posebna davčna olajšava, če otroci z zavezancem ne živijo v skupnem gospodinjstvu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Izpostave Republiške uprave za javne prihodke, s katero je bila tožniku odmerjena dohodnina za leto 1992. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka, glede priznanja posebne olajšave za otroke, navaja, da je bila tožniku za hčerko T. utemeljeno priznana posebna olajšava le v sorazmernem delu, to je v znesku 24.501 SIT, glede na to, da je posebno olajšavo za hčerko uveljavljala tudi njena mati, kar utemeljuje z določbo 2. odstavka 9. člena zakona o dohodnini. Glede posebne olajšave, ki jo je tožnik uveljavljal za sinova, tožena stranka navaja, da tožniku utemeljeno ni bila priznana, ker sinova ne živita z njim v skupnem gospodinjstvu. Tožnik namreč živi drugje, sin A. živi s svojo družino v drugem stanovanju, sin I. pa spet na drugem naslovu. Glede na to tožnikovih sinov ni mogoče šteti za vzdrževana družinska člana v smislu določbe 9. člena zakona o dohodnini.

Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločbo. Ne strinja se z višino priznane olajšave za hčerko T. in navaja, da je že v pritožbenem postopku predložil obvestilo centra za socialno delo o višini preživnine, ki jo zanjo plačuje. Navaja še, da se je sin I. že leta 1992 preselil k njemu, res pa je, da formalne spremembe prebivališča ni izvršil. Smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi zaradi razlogov njene obrazložitve. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna osnova za dohodnino, in sicer priznanje posebne olajšave tožniku za njegove tri otroke. Po zakonu o dohodnini (Ur. l. RS, št. 48/90, 34/91 in 14/92 - prečiščeno besedilo) se posebna olajšava prizna zavezancu, ki vzdržuje družinske člane (8. člen), pri čemer se izjemoma šteje za vzdrževanega otroka tudi otrok, starejši od 18 let, ki se ne izobražuje in je za delo sposoben, če je prijavljen pri službi za zaposlovanje in živi s starši v skupnem gospodinjstvu ter nima lastnih sredstev za preživljanje oziroma so ta manjša od višine posebne olajšave (2. alinea 1. odstavka 9. člena). Tožnikova sinova, ki sta polnoletna in se ne šolata, kar ni sporno, bi bilo po navedeni zakonski določbi mogoče šteti za vzdrževana družinska člana in zanju tožniku priznati posebno olajšavo le v primeru, če bi s tožnikom živela v skupnem gospodinjstvu. Ker pa iz podatkov spisa izhaja, da tožnikova sinova nista prijavljena na naslovu tožnika, je pravilen zaključek tožene stranke, da s tožnikom ne živita v skupnem gospodinjstvu. Zato tudi po presoji sodišča tožniku posebne davčne olajšave za sinova ni mogoče priznati. Tožnik se tudi moti, ko meni, da bi mu morala biti za hčerko T. priznana davčna olajšava v višini preživnine, ki jo zanjo plačuje. Po določbi 2. alinee 1. odstavka 9. člena zakona lahko zavezanec za otroka, za katerega na podlagi sodne odločbe, sporazuma ali dogovora o preživljanju, prispeva za njegovo preživljanje, uveljavlja posebno olajšavo do višine, določene v 8. členu, to je za prvega otroka do višine 8 % letne povprečne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji. V obravnavanem primeru, ko sta oba starša uveljavljala pravico do posebne olajšave za njuno hčerko T., kar ni sporno, ko se torej zavezanca nista sporazumela o tem, kdo izmed njiju bo uveljavljal davčno olajšavo, pa se, skladno z določbo 2. odstavka 9. člena navedenega zakona, vsakemu zavezancu prizna sorazmeren del. Zato tožniku utemeljeno ni bila priznana davčna olajšava za hčerko T. v celoti, ampak le v sorazmernem delu.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).