Jedro

Pod nobenim pogojem se sodba ali njena potrditev kot evropski nalog za izvršbo v državi članici izvršbe ne sme preverjati glede vsebine (drugi odstavek 21. člena Uredbe). Iz teh razlogov so pravno neupoštevne pritožbene navedbe v smeri, da dolžnik z upnikom nikoli ni bil v nobenem poslovnem razmerju. Prav tako v konkretni zadevi niso izpolnjeni pogoji za zavrnitev izvršbe po prvem odstavku 21. člena Uredbe. Pritožbeni razlogi v smeri očitnih procesnih kršitev pri izdaji konkretne sodne odločbe, potrjene kot evropski nalog za izvršbo niso pravno upoštevni, kar pomeni (da četudi držijo), da predloga za izvršbo zaradi teh eventualnih kršitev ni mogoče zavrniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Dolžnik mora upniku v 15-ih dneh povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 420,41 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika, poleg tega pa je tudi odločilo, da mora dolžnik v osmih dneh povrniti upniku 413,52 EUR stroškov izvršilnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po izteku roka za izpolnitev do plačila.

Zoper ta sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil dolžnik po svoji pooblaščenki in predlagal pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi in ugodi ugovoru dolžnika ter ustavi postopek izvršbe ter upniku naloži v plačilo vse stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi dolžnik poudarja, da z upnikom ni nikoli poslovno sodeloval, niti mu ni naročil nobene storitve. Tega v njegovem imenu ni storil tudi nihče drug. Sodba, potrjena kot evropski nalog za izvršbo v Veliki Britaniji, nikakor ne more predstavljati izvršilnega naslova v Republiki Sloveniji. Zlasti je nedopustno, da je sodba privedla do blokade računa dolžnika in poplačila upnika pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi. Dolžniku je tožbo upnika poslala družba L.L., Velika Britanija, in sicer kot prilogo dopisu z dne 23.1.2012. Pisanju je bil priložen še standardni obrazec za odgovor naslovnika. Navedeni obrazec je dolžnik 3.2.2012 izpolnil, pri čemer je izrazil, da namerava izpodbijati tožbo v celoti ter da namerava izpodbijati pristojnost sodišča. Iz pisanja je dolžnik namreč lahko razbral le, da se tožbeni zahtevek nanaša na M.L. iz Velike Britanije, s katero ni nikoli posloval. Dolžnik je nato v skladu z Uredbo ES št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah na predpisanem obrazcu zavrnil vročitev, in sicer iz razloga, ker prejeta listina ni bila zapisana v slovenskem jeziku, oziroma v tej jeziku ni bil priložen tudi prevod. Angleški jezik namreč ni uradni jezik na območju Republike Slovenije, dolžnik pa tega jezika tudi ne razume. 6.2.2013 je dolžnik izpolnjeni obrazec zavrnitev vročitve s povratnico poslal sodišču v Veliko Britanijo. Podpisane povratnice dolžnik ni nikoli prejel. 4.5.2012 je dolžnik s strani sodišča v Angliji kot navadno pošiljko z dostavo v poštnem nabiralniku prejel sodbo v angleškem jeziku. Sodba se je glasila na M.L., s katero dolžnik ni nikoli sodeloval. V odgovor na prejeto pisanje je dolžnik v skladu z omenjeno Uredbo o vročanju 10.5.2012 zaradi nepoznavanja jezika pisanj izpolnil obrazec zavrnitev vročitve in ga istega dne s priporočeno povratnico poslal sodišču. Dolžnik podpisane povratnice s sodišča ni nikoli prejel. Glede na navedeno je dolžnik ravnal v skladu s pozitivno zakonodajo, ki jo predvideva pravni red Republike Slovenije in Evropske unije, zaradi česar je napačen zaključek izpodbijane sodne odločbe, da predstavlja sodba izvršilni naslov. Sodba dolžniku ni bila pravilno vročena in zato izvršilnega naslova na more predstavljati. Uredba ES 1393/2007 v 7. členu določa, da organ za sprejem sam vroči pisanja ali poskrbi za njegovo vročitev v skladu s pravom zaprošene države članice le na poseben način, ki ga zahteva organ za pošiljanje, če je ta način združljiv s pravom te države. Dolžnik ugotavlja, da mu omenjena tožba in sodba nista bili vročeni v skladu z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ki ureja vročanje sodnih pisanj. ZPP v 142. členu določa, da se tožba in sodna odločba, zoper katero je dovoljena posebna pritožba, vročata osebno stranki. Ne tožba ne sodba dolžniku nista bili vročeni osebno, kar je izpodbijani sklep povsem prezrl. Zavrnitev sprejema pisanja je urejena v 8. členu Uredbe o vročanju. Dolžnik ni mogel zavrniti sprejema pisanja v trenutku vročitve, ker vročitev dolžniku tedaj sploh ni bila poskušana, pisanje je bilo namreč puščeno v poštnem nabiralniku. Dolžnik je nato v skladu z Uredbo o vročanju vsakokrat na standardnem obrazcu zavrnil sprejem pisanja in ga v predpisanem roku enega tedna priporočeno s povratnico posredoval organu za sprejem. Dolžnik nima podatkov o tem, ali je organ za sprejem o zavrnitvi obvestil organ za pošiljanje, ko je bil pošiljatelj sodišče. Uredba št. 805/04 z dne 21.4.2004 o uvedbi evropskega naloga ne nalaga obveznosti, da minimalne standarde vročenja in pravnega pouka v svojem pravu prilagodijo uredbi. Če pa pri izdaji sodbe niso bile izpolnjene zahteve uredbe, to pomeni, da upnik ne bo mogel zahtevati, da se taka sodba potrdi kot Evropski izvršilni naslov. Ta Uredba v poglavju III določa minimalne standarde za postopke o nespornih zahtevkih. V 12. členu določa, da se sodba o zahtevku, ki je nesporen, lahko potrdi kot Evropski nalog za izvršbo samo, če je sodni postopek v državi članici izvora izpolnjeval postopkovna pravila, ki so določena v omenjenem III poglavju, kar pa se ni zgodilo v danem primeru in navedeno bi sodišče moralo preverjati. Dolžnik je s pomočjo prevajalca naknadno za potrebe predmetnega izvršilnega postopka preučil tožbo in sodbo, na katerih temelji izpodbijani sklep glede uresničevanja zahtev po 16. in 17. členu omenjene Uredbe, pri čemer je ugotovil, da tožba sploh ne vsebuje zadostne obrazložitve zahtevka. Tudi sodba ne vsebuje celotno ime in naslov tožeče stranke, niti ne vsebuje podatkov o višini obrestne mere in o obdobju, za katero se zahtevajo obresti. Prav tako ne vsebuje obrazložitve. Iz tega sledi, da sodišče v Veliki Britaniji sodbe ne bi smelo izdati oziroma ne bi smelo izdati potrdila o Evropskem nalogu, saj sodba, na katero se potrdilo nanaša, ni zadostila minimalnim standardom za postopke o nespornih zahtevkih. Dolžnik poudarja, da v danem primeru ni šlo za nesporni zahtevek. 23. člen omenjene Uredbe dopušča prekinitev ali omejitev izvršbe, ki je na podlagi Evropskega izvršilnega naloga že v teku. V danem primeru je v skladu z 19. členom Uredbe vsekakor šlo za izjemni primer, saj vročitev sploh ni bila opravljena, zato tudi ni bilo omogočeno dolžniku, da bi pripravil svojo obrambo, oziroma je višja sila preprečila dolžniku, da bi uspešno ugovarjal zahtevku, saj zavrnitev poskušanih vročitev dolžniku iz neznanih razlogov očitno ni nikoli dosegla sodišča v Veliki Britaniji, saj bi to sodišče poskrbelo za prevod tožbe in sodbe v slovenski jezik z namenom opraviti pravilno vročitev dolžniku. Dolžnik ni imel na voljo nobenega pravnega sredstva, s katerim bi v Veliki Britaniji saniral nepravilno vročitev, razen obrazcev za zavrnitev vročitve. Iz navedenega izhaja, da se dolžnik v sodnem postopku pred sodiščem v Veliki Britaniji ni mogel braniti, kar nasprotuje temeljnemu načelu sodobnih pravnih sistemov. V danem primeru se ugovor dolžnika zato šteje tudi kot zahteva za prekinitev izvršbe v skladu s 23. členom Uredbe.

Upnik je po svojem pooblaščencu podal obširen odgovor na dolžnikovo pritožbo in predlagal pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Upnik je priglasil tudi stroške za odgovor na pritožbo.

Pritožba dolžnika ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Sodba, ki je bila potrjena kot evropski nalog za izvršbo v državi članici izvora, se prizna in izvrši v drugih državah članicah, ne da bi bila potrebna razglasitev izvršljivosti in brez vsake možnosti ugovora njenemu priznanju (5. člen Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES), št. 805/2004 z dne 21.4.2004 o Uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov – v nadaljevanju: Uredba). V obravnavani zadevi je upnik vložil predlog za izvršbo na podlagi pravnomočnega evropskega naloga za izvršbo (40. člen v zvezi s tretjim odstavkom 17. člena in 13. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju: ZIZ), kateremu je predložil izvršljivo sodno odločbo (1. točka 4. člena Uredbe) v državi članici izvora (Združeno kraljestvo) ter potrdilo (skupaj s prevodom v slovenskem jeziku) o evropskem nalogu za izvršbo, izdanem z uporabo standardnega obrazca iz Priloge I (6. in 9. člen Uredbe).

Sodba, potrjena kot evropski nalog za izvršbo, se izvrši pod istimi pogoji kot sodba, izdana v državi članici izvršbe (drugi odstavek 20. člena Uredbe), pri čemer pristojno sodišče v državi članici izvršbe na zahtevo dolžnika zavrne izvršbo zgolj v primeru, če je sodba, potrjena kot evropski nalog za izvršbo, nezdružljiva s prejšnjo sodbo, izdano v katerikoli državi članici ali tretji državi (ob pogoju: 1.) da obe temeljita na istem dejanskem stanju in sta bili obe izdani med istima strankama; 2.) da je bila prejšnja izdana v državi članici izvršbe ali izpolnjuje pogoje, potrebne za priznanje v državi članici izvršbe, in 3.) nezdružljivost ni bila in ni mogla biti upoštevana kot ugovor v sodnem postopku v državi članici izvora – prvi odstavek 21. člena Uredbe). Pod nobenim pogojem pa se sodba ali njena potrditev kot evropski nalog za izvršbo v državi članici izvršbe ne sme preverjati glede vsebine (drugi odstavek 21. člena Uredbe).

Iz teh razlogov so pravno neupoštevne pritožbene navedbe v smeri, da dolžnik z upnikom nikoli ni bil v nobenem poslovnem razmerju. Prav tako v konkretni zadevi niso izpolnjeni pogoji za zavrnitev izvršbe po prvem odstavku 21. člena Uredbe. Pritožbeni razlogi v smeri očitnih procesnih kršitev pri izdaji konkretne sodne odločbe, potrjene kot evropski nalog za izvršbo (kršitev pravil vročanja: tožba s prilogami je bila dolžniku poslana neposredno po pošti zgolj v angleškem jeziku, ki ga dolžnik ne razume, zato je pisanje dolžnik zavrnil na obrazcu v skladu z določbami Uredbe št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta (ES) o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih in gospodarskih zadevah v državah članicah, pri čemer je zavrnitev posredoval angleškemu sodišču, ki je izdalo sporno sodno odločbo. Enako velja glede sprejema same sporne sodne odločbe.) niso pravno upoštevni, kar pomeni (da četudi držijo), da predloga za izvršbo zaradi teh eventualnih kršitev ni mogoče zavrniti.

Iz priloženega potrdila o evropskem nalogu za izvršbo namreč jasno izhaja, da so bile v konkretnem primeru v postopku pred sodiščem v državi članici izvora upoštevane določbe 16. in 17. člena Uredbe, to je določbe o zagotovitvi dolžniku ustrezne informacije o zahtevku in določbe o zagotovitvi ustreznih informacij o postopkovnih korakih, ki so potrebni za ugovarjanje zahtevku. Če dolžnik takšnega potrdila ne sprejema (ker trdi in dokazuje, da so bila v postopku pred sodiščem države članice izvora prekršena omenjena postopkovna pravila), zaradi tega v državi članici izvršbe ne more izposlovati zavrnitve izvršbe, marveč mora v skladu z določbo 18. člena Uredbe v državi članici izvora najprej izposlovati popravek neskladnosti z minimalnimi standardi, oziroma mora izposlovati umik potrdila o evropskem nalogu za izvršbo, če je bilo potrdilo očitno napačno odobreno glede na pravila, določena v Uredbi (točka 3 prvega odstavka 10. člena Uredbe). V takšnem primeru pa lahko dolžnik v izvršilnem postopku v državi članici izvršbe predlaga prekinitev ali omejitev izvršbe v skladu z določbo 23. člena Uredbe (na kar se dolžnik v omenjeni pritožbi tudi očitno sklicuje).

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo dolžnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Dolžnik mora upniku povrniti tudi stroške za odgovor na pritožbo v znesku 420,41 EUR s pp (nagrada po tarifni št. 3468 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT) v višini 324,60 EUR, pavšal po tarifni št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR ter zahtevani 22 % DDV).