Jedro

Glede pravnega vprašanja, ki ga je sodišče prve stopnje očitno štelo za pravno pomembnega, Vrhovnemu sodišču ni predlagalo izdaje svetovalnega mnenja, zato prekinitev postopka na podlagi četrtega odstavka 206. člena ZPP ni utemeljena.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje prekinilo postopek do odločitve o reviziji, vloženi po sklepu o dopustitvi revizije Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II DoR 520/2021 z dne 9. 2. 2022. 2. Tožena stranka sklep izpodbija zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega in procesnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter stroške pritožbenega postopka naloži v plačilo tožeči stranki.

Trdi, da sodišče ni predlagalo izdaje svetovalnega mnenja, prekinitve postopka pa ni dopustno širiti izven zakonsko določenih okvirov. Dopustitev revizije v podobni zadevi ne predstavlja nobenega od razlogov za prekinitev postopka po ZPP.1 Iz izpodbijanega sklepa niti ne izhaja, da je bila revizija dejansko vložena. Določilo 4. odstavka 206. člena ZPP je jasno, razlaga jezikovno jasnih določil pa ni dopustna. Ekstenzivna razlaga v smeri dopustitve prekinitve postopka brez podaje svetovalnega mnenja torej ni dopustna. Tožba je bila vložena decembra 2016, sodišče pa še ni izvedlo prvega naroka. Takšno nerazumno dolgo obravnavanje izniči pomen, ki ga ima institut zastaranja. Naloga sodišč je, da, v odsotnosti objektivnih okoliščin, ki to onemogočajo, zadevo obravnavajo kontinuirano in odločijo o zahtevku. Določilo 4. odstavka 206. člena ZPP je izjema od tega pravila, izjeme pa je treba razlagati zožujoče. Uporaba analogije mora slediti razlogom, ki utemeljujejo njeno uporabo. Odsotnost razlogov za prekinitev postopka ogroža pravno varnost in predvidljivost. Vprašanje, ali je zakonitost in ustavnost odločbe o izrednih ukrepih predhodno vprašanje pri odločanju o odškodninski odgovornosti tožene stranke zaradi opustitve pravnega sredstva zoper odločbo, ni tako zapleteno, da nanj sodišče ne bi moglo samo odgovoriti. Nanj je mogoče odgovoriti z uporabo 350. člena ZBan-1.2 Usmeritve Vrhovnega sodišča niso potrebne. Tudi, če bi tožena stranka sprožila postopek sodnega varstva proti odločbi o izrednih ukrepih in v njem uspela, to ne bi imelo vpliva na učinke izrednih ukrepov, vključno s prenehanjem obveznosti na podlagi obveznic X. Ni vzročne zveze med morebitno nezakonitostjo odločbe o izrednih ukrepih in škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka. Prekinitev postopka je v nasprotju z navodili, ki jih je v zvezi z odločanjem o zahtevkih zoper banke podalo Ustavno sodišče v odločbi U-I-4/20 z dne 5. 3. 2020, s katero je zadržalo izvajanje ZPSVIKOB.3 Ustavno sodišče je z odločbo U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016 ugotovilo zgolj neustavnost 350a. člena ZBan-1 (v postopkovnem smislu), ki je urejal zahtevke za povrnitev škode zoper Banko Slovenije. Ustavno sodišče v odločbi ni zapisalo, da so postopki zoper Banko Slovenije in banke tako povezani, da se morajo reševati skupaj. Ustavno sodišče je poudarilo ločenost zahtevkov, ki jih imajo upniki kvalificiranih obveznosti do Banke Slovenije in do bank. Izpolnjenost pogojev za odškodninsko odgovornost je treba presojati neodvisno v razmerju do vsakega subjekta, ki je tožena stranka. Odškodninsko odgovornost banke zaradi učinka izrednega ukrepa je 261.e člen ZBan-1 izključil, namesto tega je upnikom kvalificiranih obveznosti omogočil uveljavljanje odškodninskih zahtevkov zoper Banko Slovenije. Tudi če bi bila odločba o izrednih ukrepih nezakonita, zahtevek zoper toženo stranko zaradi tega ne bi bil nič manj ali nič bolj utemeljen. Pogojevanje poteka postopka z nesmiselnimi predhodnimi vprašanji (čakanje na nepomembno odločitev) huje posega v ustavno pravico tožene stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Ravnanje sodišča je tudi v nasprotju z načelom hitrosti in ekonomičnosti postopka. Tožba je bila vložena leta 2016, nanaša pa se na javno ponudbo za vpis obveznic X iz leta 2010. Odločitev o zahtevku bo odvisna tudi od pričevanj zaposlenih, ki so pred dvanajstimi leti vpisovali obveznice. Zaradi poteka časa (zaposleni menjajo zaposlitve, odidejo v pokoj, ali pa se vpisovanja ne spomnijo več) je priprava obrambe tožene stranke otežena. Priprava obrambe je otežena tudi zato, ker je dokumentacija o nakupu obveznic že presegla čas hrambe po predpisih o varstvu osebnih podatkov. Čakanje, ali je vprašanje zakonitosti sploh predhodno vprašanje za odločanje, je glede na povprečen čas odločanja Vrhovnega sodišča (do 2 leti), ki je zadevo v obravnavo prejelo po 6. 5. 2022, časovno nedefinirano. Če bi se po tej odločitvi čakalo še na dejansko odločitev o zakonitosti odločbe o izrednih ukrepih, pa je trenutek odločanja (glede na zadržanje izvajanje ZPSVIKOB) povsem negotov, ter z vidika pravice tožene stranke do sojenja v razumnem roku nevzdržen.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je neutemeljen pritožbeni pomislek, da ni jasno, ali je bila po izdaji sklepa o dopustitvi revizije ta tudi dejansko vložena. Tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo v zadevi VSL II Cp 1173/2021, v kateri je bila s sklepom II DoR 520/2021 dopuščena revizija, vložila revizijo, ki se vodi kot zadeva II Ips 41/2022. 6. Pravdni postopek se prekine po samem zakonu (205. člen ZPP) ali po odredbi sodišča (206. člen ZPP) neodvisno od volje in vednosti strank, če nastopijo ali se pojavijo zakonsko predvideni razlogi. Skladno s 4. odstavkom 206. člena ZPP, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, lahko sodišče odredi prekinitev postopka, ko ugotovi, da bi moralo uporabiti pravno pravilo, glede katerega sodna praksa višjih sodišč ni enotna, sodne prakse vrhovnega sodišča pa ni. V takem primeru sodišče predlaga vrhovnemu sodišču izdajo svetovalnega mnenja. V predlogu navede dejansko in pravno ozadje zadeve, vrhovno sodišče pa odloči, ali je predlog za izdajo svetovalnega mnenja dopusten. Če predloga vrhovno sodišče ne zavrne, s sklepom izda svetovalno mnenje, v katerem poda razlago pravnega pravila.

7. Izpodbijani sklep ima podlago v ugotovitvi, da je bila v podobni zadevi kot je obravnavana, dopuščena revizija glede pravnega vprašanja, ali je pravilno stališče nižjih sodišč v izpodbijanih odločbah, da presoja zakonitosti in ustavnosti odločbe Banke Slovenije o izrednih ukrepih ni predhodno vprašanje pri odločanju o odškodninski odgovornosti tožene stranke. Ker sodne prakse Vrhovnega sodišča glede omenjenega pravnega vprašanja še ni, dopuščena pa je revizija v tej smeri,4 je po presoji sodišča prve stopnje, ob smiselni uporabi 4. odstavka 206. člena ZPP, podan razlog za prekinitev postopka.

8. Pritožbeno sodišče je o vprašanju, ali revizija, vložena v podobni zadevi kot je obravnavana, ob smiselni razlagi 4. odstavka 206. člena ZPP utemeljuje prekinitev postopka, že odločalo. Naklonjenost široki razlagi 4. odstavka 206. člena ZPP je izražena v zadevah VSL II Cp 1040/2022, II Cp 1804/2022 in II Cp 1816/2022, v katerih je pritožbeno sodišče potrdilo odločitve o prekinitvi postopka do odločitve Vrhovnega sodišča o reviziji. Nasprotno stališče je bilo zavzeto v zadevi VSL II Cp 750/2022. Zaradi razlogov, nanizanih v nadaljevanju, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je pritožbeno nasprotovanje široki razlagi 4. odstavka 206. člena ZPP utemeljeno. Ponovno pretehtane okoliščine primera terjajo (bolj) restriktiven pristop pri presoji pogojev za prekinitev postopka: ker glede pravnega vprašanja, ki ga je očitno štelo za pravno pomembnega, sodišče prve stopnje Vrhovnemu sodišču ni predlagalo izdaje svetovalnega mnenja, prekinitev postopka na podlagi 4. odstavka 206. člena ZPP ni utemeljena.5 S takšnim stališčem torej pritožbeno sodišče odstopa od novejše sodne prakse, naklonjene prekinitvi postopka zoper poslovno banko do odločitve Vrhovnega sodišča o izpostavljenem revizijskem vprašanju.

9. Nobenega dvoma ni, da so vprašanja v zvezi s podrejenimi obveznicami zapletena in pomembna ter je zato v javnem interesu, da se ne le rešujejo, ampak da se rešijo čim bolj enotno. To zahteva nenazadnje ustavno načelo pravne varnosti, ki narekuje, da se enaki pravni položaji obravnavajo enako. Vendar pa je pritožbeno sodišče ob ponovnem tehtanju okoliščin ugotovilo, da je v zadevah, v katerih je pritrdilo odločitvi o prekinitvi postopka in ustreznosti široke razlage 4. odstavka 206. člena ZPP, dalo premajhno težo interesu tožene stranke do sojenja v razumnem roku.

10. Dejstvo je, da v zvezi z učinki spornega izrednega ukrepa prenehanja kvalificiranih obveznosti banke tožeča stranka vse od vložitve tožbe (december 2016) dalje, in tudi trenutno, zoper Banko Slovenije nima na voljo učinkovitega oziroma ustavno skladnega sodnega varstva. Glede odškodninskega sodnega varstva zoper Banko Slovenije zaradi učinkov odločbe o izrednih ukrepih je Ustavno sodišče ugotovilo, da je 350.a člen ZBan-1 neskladen z Ustavo (odločba U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016). Izvrševanje ZPSVIKOB, s katerim je zakonodajalec poskušal urediti ustavno skladno odškodninsko varstvo nekdanjih imetnikov podrejenih obveznic zoper Banko Slovenije, je Ustavno sodišče najprej začasno zadržalo (odločba U-I-4/20 z dne 5. 3. 2020), nato pa zakon v celoti razveljavilo (odločba U-I-4/20 z dne 16. 2. 2023). Postopki zoper Banko Slovenije so bili na podlagi odločbe Ustavnega sodišča z dne 19. 10. 2016, ter ponovno na podlagi odločbe z dne 5. 3. 2020, prekinjeni. Nov zakon, ki bo urejal odškodninsko varstvo zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije, še ni bil sprejet, zato je negotovo, kakšna bo bodoča ureditev povračila škode oškodovancem. Pritožbeno sodišče je zato pri tokratnem tehtanju procesnih položajev oziroma interesov (interesa pravne varnosti na eni strani in interesa sojenja v razumnem roku na drugi strani) upoštevalo, da je po razveljavitvi ZPSVIKOB sodno varstvo zoper Banko Slovenije (ponovno) časovno odmaknjeno v nepredvidljivo (in relativno daljno) prihodnost. 11. Časovno odmaknjeno je tudi odločanje Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 41/2022 (zadeva je bila Vrhovnemu sodišču predložena 13. 6. 2022), prav tako je negotovo, ali bo Vrhovno sodišče sploh odločalo o obeh dopuščenih revizijskih vprašanjih. Če bi presodilo, da glede na ugotovljena dejstva banka ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti, bi namreč potreba po odgovoru na prvo revizijsko vprašanje odpadla.

12. Kot je že bilo poudarjeno, je vprašanje (ne)zakonitosti odločbe Banke Slovenije oziroma presoja utemeljenosti razlogov za prenehanje kvalificiranih obveznosti banke brez dvoma zahtevno strokovno vprašanje, ki bi z vidika pravne varnosti terjalo enoten (enak) odgovor v vseh postopkih, v katerih nekdanji imetniki podrejenih obveznic uveljavljajo sodno varstvo zaradi izbrisa podrejenih obveznic. Vendar tožeča stranka na toženo stranko ne naslavlja zgolj očitkov, povezanih z vprašanjem (ne)zakonitosti odločbe o izrednih ukrepih, temveč tudi druge (s tem vprašanjem vsebinsko nepovezane) očitke; očita ji, da je zaradi nepravilno sestavljenega in zavajujočega prospekta za prodajo podrejenih obveznic odškodninsko odgovorna, in podredno, da je potrdilo o vpisu obveznic zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti nično, kar utemeljuje njen kondikcijski zahtevek. S tem v zvezi tožena stranka utemeljeno opozarja, da ji bo v primeru nadaljnje prekinitve postopka (še bolj) oteženo dokazovanje dejstev, povezanih z izpolnitvijo pojasnilne dolžnosti (tožba, vložena leta 2016, se nanaša na javno ponudbo za vpis obveznic X iz leta 2010).

13. Pritožbeno sodišče izpostavlja tudi vsebino predloga novega zakona o postopku sodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (EVA 2023-1611-0036),6 ki predvideva, da bo nekdanji imetnik upravičen do odškodnine, če mu je zaradi učinka izrednega ukrepa nastala škoda v višini, ki je višja od škode, ki bi mu nastala, če izredni ukrep ne bi bil izrečen (4. člen), in da bo plačnik odškodnin po tem zakonu Republika Slovenija (43. člen7). V predlogu novega zakona (enako kot prej v ZPSVIKOB) je poudarjena ločenost (samostojnost) zahtevkov, ki jih imajo upniki kvalificiranih obveznosti do Banke Slovenije in do poslovne banke: - izključena je uporaba zakona za tožbeni zahtevek, s katerim nekdanji imetnik uveljavlja kršitev pojasnilne dolžnosti poslovne banke (1. in 3. odstavek 3. člena8), - v primeru pravnomočno ugotovljene ničnosti pogodbe o prodaji finančnih instrumentov je izključeno odškodninsko varstvo zoper Banko Slovenije (4. odstavek 3. člena).9 Glede na 4. odstavek 3. člena predloga novega zakona bo (bi) torej odločitev o tožbi nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti zoper poslovno banko imela v razmerju do postopka zoper Banko Slovenije značaj predhodnega vprašanja (in ne obratno).

14. Vse navedeno je terjalo zaključek o utemeljenosti pritožbe ter razveljavitev izpodbijanega sklepa (3. točka 365. člena ZPP).

15. Sodišče prve stopnje bo v nadaljevanju postopka moralo o tem, ali je vprašanje (ne)zakonitosti odločbe Banke Slovenije predhodno vprašanje za odločanje v tej pravdi, odločati samo.

16. Ker je pravica do povračila stroškov postopka odvisna od odločitve o glavni stvari, se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (4. in 6. odstavek 163. člena ZPP, 3. odstavek 165. člena ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami. 2 Zakon o bančništvu, Ur. l. RS, št. 131/2006, s spremembami in dopolnitvami. 3 Zakon o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank, Ur. l. RS, št. 72/2019. 4 Po sklepu II DoR 520/2021 z dne 9. 2. 2022 je bila dopuščena revizija glede pravnih vprašanj: - ali je pravilno stališče nižjih sodišč v izpodbijanih odločbah, da presoja zakonitosti in ustavnosti odločbe Banke Slovenije ni predhodno vprašanje pri odločanju o odškodninski odgovornosti tožene stranke kot izdajateljice podrejene obveznice, in - v smeri preizkusa materialnopravne pravilnosti pravnomočne odločitve o vprašanju (ne)izpolnitve pojasnilne dolžnosti tožene stranke. 5 Revizija se pomembno razlikuje od predloga za izdajo svetovalnega mnenja: je pravno sredstvo v rokah stranke - stranka jo lahko (pred odločanjem revizijskega sodišča) umakne. 6 Vir: https://www.iusinfo.si/Priloge/PRIPMIN/PRIPM101E2023M1611M00360.pdf. 7 Predlagatelj s to določbo očitno sledi stališču Ustavnega sodišča, izraženem v 99. točki obrazložitve odločbe U-I-4/20 z dne 16. 2. 2023, „da si je težko zamisliti ustavno skladno zakonsko ureditev, ki bi ekonomsko breme napak pri izbrisu kvalificiranih obveznosti nalagala kateremukoli drugemu subjektu kot pa državi kot varuhu javnega interesa, zaradi katerega je izbris tudi bil opravljen.“ 8 Nekdanji imetniki lahko uveljavljajo odškodninsko varstvo zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije le v skladu s postopkom, ki ga določa ta zakon (1. odstavek 3. člena predloga zakona). Ta zakon se ne uporablja za tožbeni zahtevek, s katerim nekdanji imetnik uveljavlja kršitev pojasnilne dolžnosti poslovne banke, niti za druge tožbene zahtevke, s katerimi se ne uveljavlja odškodninsko varstvo po prvem odstavku tega člena (3. odstavek 3. člena predloga zakona). 9 Za nekdanjega imetnika po tem zakonu se ne šteje oseba, ki je nekdanji delničar ali upnik banke, čigar delnice ali obveznosti banke so deloma ali v celoti prenehale na podlagi odločbe Banke Slovenije, če je ta oseba uveljavljala tožbeni zahtevek zoper poslovno banko zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti in je bila s pravnomočno sodno odločbo ugotovljena ničnost pogodbenega razmerja o prodaji finančnih instrumentov, ki so predstavljali kvalificirane obveznosti banke (4. odstavek 3. člena predloga zakona).