Jedro

Upravičeni ukrepi za preprečitev nastanka škode se lahko zahtevajo samo v primeru obstoja škode, ki presega običajne meje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnic, da jima je toženka dolžna plačati 58.003,76 EUR s pripadki ter da je toženka dolžna v roku enega leta od dne izdaje prvostopenjske sodbe odpraviti škodno nevarnost z odstranitvijo vira nevarnosti, in sicer tako da zgradi ustrezen betonski podporni zid (regulacijsko togo obrežno zavarovanje), ki bo preprečil poplavljanje predmetnega stanovanjskega objekta zaradi višinske razlike, ki je nastala zaradi neustrezne vodne infrastrukture in povečane količine vode, ter sanirati kanal tako, da pod podpornim zidom voda ne bo mogla vplivati na dvig podtalnice (po potrebi zabetonirati strugo). Posledično je tožnicama naložilo, da toženki nerazdelno povrneta pravdne stroške v znesku 4.936,93 EUR s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje zahtevke tožnic zavrnilo, ker tožnici nista z ustrezno stopnjo prepričljivosti oziroma pretežne verjetnosti dokazali, da bi vzrok zatrjevane škode (zamakanje prizidka in kleti stanovanjske hiše ter posledična nezmožnost uporabe objekta in kleti) bila dovoljena splošno koristna dejavnost (proizvodnja električne energije) z vključujočo napravo (umetno narejenim akumulacijskim kanalom reke S.), za katero odgovarja toženka, pri čemer v tem okviru (ker je po tretjem odstavku 133. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) mogoče zahtevati samo povrnitev škode, ki presega običajne meje – čezmerno škodo) tožnici škode preko normalne meje niti zatrjevali nista (po oceni sodišča ne gre za povzročanje čezmerne škode). Tožnici tudi nista dokazali, da bi vzrok zatrjevane škode bilo kakšno protipravno ravnanje, za katero odgovarja toženka (preseganje normalne meje škode – da bi nivo vode v kanalu bil v preteklosti nižji), saj je ugotovilo, da je vsa regulacija sedanjega obratovanja prilagojena turbini, ki je v uporabi od leta 1928 dalje, novi jez iz leta 1977 pa je v času nizkih vod na isti višini, kot je bil prejšnji, pri čemer se v času visokih vod iz mehov iztisne vodo, da se zajezitev zniža in je tako izkazano, da je bilo stanje (nivo vode v kanalu) ob začetku gradnje prizidkov (pred 50. ali 60. leti) enako kot danes. Poleg tega je ugotovilo, da je v pretežnem delu vzrok zatrjevane škode neustrezna gradnja prizidkov (prizidek na severni strani je izdelan površno in je v zelo slabem stanju, tudi nima hidroizolacije; drugi prizidek iz opeke ima ravno streho, tlak pa je nižji kot tlak v kleti osnovnega objekta in je le nekaj centimetrov nad obratovalno gladino vode v kanalu; tudi tretji prizidek ima raven betonski strop, pri čemer je kakršnakoli sanacija prizidkov neracionalna), glede kleti pa gre za nekvalitetno gradnjo in neustrezno sanacijo (brez hidroizolacije tlakov in spodnjega dela sten, pri čemer je vpliv vode iz kanala prisoten že od leta 1928 – izgradnje kanala – dalje), pri čemer ne gre za preseganje normalne meje škode. Pavšalno navajanje, da tožnicama škoda nastaja ves čas, pri čemer ne zatrjujeta, da gre za škodo preko normalne meje, in zgolj pavšalna ocena s sklicevanjem na izvedensko poročilo J. S., ki je prav tako pavšalno in neobrazloženo, ob navedenem ne zadostuje za utemeljitev zahtevka. Pa tudi v kolikor bi se tožbeni zahtevek v tem delu izkazal za utemeljenega po temelju, pa je glede višine popolnoma neobrazložen in nespecificiran ter tudi zato neutemeljen. Glede zahtevka za odstranitev vira nevarnosti z zgraditvijo podpornega zidu in sanacijo kanala pa je zahtevek neutemeljen, ker izdelava vodotesnega zavarovanja brežine kanala v območju nepremičnine tožnic ne bi preprečila dviga gladine vode na parceli tožnic, saj bi se le upočasnilo prehajanje vode skozi dno kanala, zastajale pa bi meteorne vode, zabetoniranje celotne struge kanala pa nedvomno predstavlja ukrep, ki je že prima facie nesorazmeren z dobrino, katere varstvo se s takim ukrepom zahteva in kot tak nedvomno ni upravičen (družbeno opravičljiv).

2. Zoper sodbo se pritožujeta tožnici. V obširni pritožbi uveljavljata vse v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) naštete pritožbene razloge, in sicer bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno uporabo materialnega prava in zmotno ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V zvezi z dokaznim sklepom in zavrnjenimi njunimi dokaznimi predlogi sodbo izpodbijata zaradi absolutne bistvene kršitve postopkovnih določb tako glede fotografij, posnetih v letu 2011, ki prikazujejo neočiščeno strugo reke S., s predložitvijo katerih nista bili prekludirani, saj prej takšnega dokaza ni bilo mogoče predložiti, kot tudi glede zavrnjenega dokaznega predloga z ogledom na kraju samem zaradi nedopustne vnaprejšnje dokazne ocene (ogled je bil predlagan v zvezi z odločilnim dejstvom, kaj je razlog za poplavljanje v objektu pritožnic). Grajata ugotovitev, da do izlivanja vode v objekt pritožnic prihaja ob poplavah, ob visokem vodostaju reke S. in takrat, ko pri toženki spustijo vodo na podlagi mnenja izvedenca, ki v objektu ni bil. Pri tem ni mogoče preveriti niti kolikšen in kateri del leta je nivo vode v kanalu pod nivojem betonskih tlakov v kleti osnovnega objekta, niti kdaj so dvigi gladine vode do 20 cm (sicer redki in kratkotrajni), da se nivo podtalne vode dvigne in povzroči poplavo. Odločilno okoliščino, da je z gladino vode v kanalu vode povezano poplavljanje objekta pritožnic, sodišče prezre. Sodišče prezre tudi, da sta pritožnici odvodnjavanje že uredili in meteorne vode ne tečejo nenadzavarovano. Menita, da ni mogoče slediti mnenju izvedenca, ki je opravil le nekakšen zunanji površinski ogled objekta pritožnic, pa ju o tem sploh ni obvestil. Napačen in zlasti življenjsko nelogičen je zaključek, da so razlog za poplavo meteorne vode, kajti dejstvo je, da če ob objektu pritožnic ne bi bil kanal vode, objekta gotovo ne bi poplavljalo zaradi meteornih voda. Izkustveno nevzdržen je zaključek, da vdorom vode iz kanala ni mogoče pripisati izključnega niti pretežnega vpliva na poplave v stanovanjski hiši pritožnic. Kanal ni naraven, je umeten in namenjen pridobitni dejavnosti toženke. Toženka umetni kanal uporablja in nadzoruje ter povečuje pretok vode v njem, ko potrebuje več električne energije. Ni mogoče preveriti ugotovitve sodišča, da vdor vode iz kanala nima vpliva na poplave v objektu. Grajata tudi izvid in mnenje izvedenca ter opozarja na izpovedbe prič, da v objekt pritožnic pritečeta tako meteorna voda kot voda iz kanala, sodišče pa se pristransko opredeli le do meteornih voda kot vzroka. Nepravilen in neživljenjski je zaključek, da ob obilnih padavinah pride do poplav v objektu izključno zaradi meteornih voda. Sodišče je tudi preseglo trditveno podlago toženke, da ni mogoče pričakovati vzdrževanja takega vodostaja v kanalu, da meteorne vode ne bi imele nobenega vpliva na poplavljanje nepremičnin pritožnic, ker bi bilo s tem toženki onemogočeno opravljavljanje dejavnosti – proizvodnja električne energije. Iz navedenega smiselno izhaja, da je vzrok za poplave v objektu pritožnic ravno v dejavnosti toženke in vzdrževanje vodostaja. Takšen zaključek tudi ni podprt z izvedenskim mnenjem. Nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje tudi v delu, ko sodišče ugotavlja, kakšna je bila gradnja prizidkov. Pritožnici prizidkov logično nista delali v vodi. Pri tem je sploh nerazumljivo razlogovanje sodišča glede predloženih fotografij. Pri ugotavljanju vpliva načina gradnje prizidkov, pa sodišče presega trditveno podlago kot tudi izvedeniško mnenje z zaključkom, kakšne vpliva ima na vlago ravna streha prizidka. V zvezi s stanjem v kleti izpostavljata, da si izvedenec kleti sploh ni ogledal, zato mu stanje ni poznano. Na čem temeljijo zaključki sodišča, da naj bi bila gradnja nekvalitetna, sanacija pa neustrezna, pa ni jasno. Ker objekt stoji ob kanalu, je evidentno da voda , ki teče po kanalu vpliva na poplavljanje objekta, sam obstoj vzročne zveze pa je razviden tako iz ugotovitev izvedenca kot sodišča. Glede na ugotovitev večih vzrokov poplavljanja pa je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko ni uporabilo določb 186. člena OZ o solidarni odgovornosti. Nepreverljiv je tudi zaključek sodišča, da ne gre za preseganje normalne meje škode. Normalne meje ni niti toženka navedla niti sodišče pojasnilo. Gre za pravni standard, ki bi ga moralo zapolniti sodišče (primarno ugotoviti njegovo vsebino, se nato do tega opredeliti in obrazložiti, ali nastala škoda presega običajno mejo). Škoda, ki tožnicama nastaja zaradi dejavnosti toženke, nikakor ne pomeni normalne meje škode, saj bivanje v objektu ni več možno. Imisije onemogočajo normalno uporabo nepremičnine, zato gre brez dvoma za škodo, ki presega normalne meje; pritožnici kot lastnici priobrežne nepremičnine nista dolžni trpeti vsakršne škode, ampak le normalno. Materialnopravno napačen je tudi zaključek sodišča, da ne gre za čezmerno škodo. Glede zahtevka za odstranitev vira nevarnosti z zgraditvijo podpornega zidu opozarjata, da je glede na to, da meteorne vode niso vzrok zamakanje, napačen zaključek, da izdelava vodotesnega zavarovanja brežine kanala v območju nepremičnine ne bi preprečila dviga gladine vode (da bi se le upočasnilo prehajanje vode skozi dno kanala, zastajale pa bi meteorne vode). Z zahtevkom uveljavljani ukrepi bi brez dvoma preprečili nastajanje nadaljnje škode. Glede zaključka sodišča, da zahtevani ukrep ni družbeno opravičljiv, se sodišče ni opredelilo do predstavljenih rešitev izvedenca in je sodba v tem delu neobrazložena glede na jasen zahtevek pritožnic, pri čemer zakon (OZ) družbene opravičljivosti ne pozna (govori le o upravičenih ukrepih). Sodišče bi moralo tehtati upravičenost ukrepov, česar ni storilo. Izpostavljata tudi številne ugotovitve izvedenca, do katerih se sodišče sploh ni opredelilo. V zvezi z odškodninsko odgovornostjo pa izpostavljata s strani toženke dano poravnalno ponudbo, ki dokazuje odgovornost toženke.

3. Na pritožbo je odgovorila toženka. Meni, da je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi v celoti pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo ter tudi ni zagrešilo kakšne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zato predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene s stroškovno posledico. Glede (ne)pravočasno predloženih fotografij je sodišče ta dokaz utemeljeno zavrnilo kot prepozen. Sicer pa tožnici nista pravočasno podali trditev, naj bi se gladina v kanalu zviševala zaradi domnevno neustreznega čiščenja struge kanala, fotografije pa tudi ne potrjujejo navedb, da naj bi struga bila neočiščena. Opozarja tudi na pojasnilo izvedenca, da zviševanje dna kanala nima za posledico zviševanja nivoja vode, pač pa le zmanjšanje pretoka. Vztraja, da kljub kratkotrajnim dvigom gladine vode v kanalu ni odgovorna za nastanek zatrjevane škode na objektu tožnic, saj iz ugotovitev izvedenca izhaja, da je škoda na objektu posledica stare, legi neprimerne in strokovno neustrezne gradnje, slabega vzdrževanja stavbe in neurejenega odvodnjavanja meteornih in zalednih vod. Ureditev vseh teh vprašanj pa je v izključni v sferi lastnikov nepremičnine. Škoda ni posledica ravnanja ali opustitve toženke. Hiša tožnic stoji ob kanalu, zato bi morali prilagoditi gradnjo in ukrepe za preprečitev poplav oziroma minimiranje škode navedeni posebnosti, česar nista storili. Iz tehnične dokumentacije v spisu izhaja, da je najvišja točka jezu na koti 354,30 m in te toženka ne more zviševati, kvečjemu jo lahko zniža. Domnevno, pa tudi neizkazano dvigovanje struge, glede na navedeno ne more povzročiti dviga nivoja vode, kot je tudi ne more povzročiti domnevno povečan odvzem vode. Sodišče pravilno ugotavlja, da se nivo vode v strugi od izgradnje prizidkov ni spremenil, občasna nihanja, ki nastanejo zaradi sprememb v pretoku S. in obratovanja hidroelektrarne, pa ne predstavljajo trajne spremembe nivoja vode v kanalu. Tudi rekonstrukcija jezu ter zamenjava turbin niso imele za posledico zvišanja gladine vode v kanalu. Glede očitkov izvedencu je le-ta pojasnil, da si je ogledal vse dele hiše (tudi klet in prizidke, ki so bili odprti in dostopni), zato so pritožbeni očitki neutemeljeni. Neutemeljeni so tudi očitki, da sodišče ni pojasnilo, zakaj ugotavlja, da ne gre za preseganje normalne meje škode. Ne le, da je to sodišče pojasnilo (pod točko 15 izpodbijane sodbe), temveč tožnici glede meje škode, ki naj bi presegala normalno in bi lahko bila podlaga zahtevka, sploh nista podali nobenih navedb. Glede zahtevka za postavitev betonskega podpornega zidu in sanacijo kanala pa iz izvedenskega mnenja izhaja, da takšna sanacija ne bi bila uspešna oziroma ne bi imela za posledico preprečitve občasnega poplavljanja objeta tožnic, zato je sodišče postavljeni zahtevek v tem delu lahko zgolj zavrnilo. Sicer pa sodišče tudi pravilno ugotavlja, da tožnici tudi nista utemeljili odškodninskega zahtevka po višini. Tožnici se glede tega ne moreta sklicevati na mnenje izvedenca S., saj to ne more nadomestiti njune manjkajoče trditvene podlage. V celoti nedopustno pa je sklicevanje na poravnalno ponudbo, ki na odločitev ne more vplivati.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo niti kakšne zatrjevane, niti kakšne uradoma upoštevne bistvene kršitve postopkovnih določb. Pri tem se v izogib ponavljanju na odločilne razloge v izpodbijani sodbi pritožbeno sodišče sklicuje in jih ne ponavlja. Temeljna predpostavka obveznosti povrnitve škode je (med drugim) obstoj škode (tako povzročene kot tiste, ki izvira od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico – 131. člen OZ – kot tudi tiste, ki presega običajne meje (pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ) – tretji odstavek 133. člena OZ). Dokazno breme nastanka škode je na tožniku, pri čemer sodišče prve stopnje glede odškodninskega zahtevka (obstoja škode) ugotavlja, da je zahtevek za povrnitev škode glede višine popolnoma neobrazložen in nespecificiran (tožnici sta zahtevali za sanacijo prizidka 34.217,99 EUR, za sanacijo kleti 11.266,90 EUR in za neuporabo objekta in prizidka 12.518,78 EUR, vtoževano škodo pa dokazovali z izvedenskim poročilom J. S. z dne 5.4.2006 ter lastnim zaslišanjem). Iz navedenega izvedenskega poročila (za katerega tožnici nista zatrjevali, da je sestavni del njunih tožbenih navedb) obstoj škode ni razviden (ni razvidno, zakaj izvedenec sanacijo prizidka ocenjuje na 8,200.000,00 SIT, sanacijo kleti na 2,700.000,00 SIT in delno neuporabo kleti in prizidka na 3,000.000,00 SIT (za dobo pet let)). Toženka je ugovarjala zahtevku po višini in se ni strinjala z izvedenskim mnenjem izvedenca S., ki sta ga tožnici k tožbi priložili. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zahtevek za plačilo odškodnine kot neutemeljen zaradi nesklepčnosti tožbe (pomanjkljivih tožbenih trditev, ki bi utemeljevale zahtevek za plačilo odškodnine), zavrnilo. In tega pritožba prav v ničemer ne graja. Pritožbenemu sodišču zato na preostale pritožbene trditve glede zavrnjenega odškodninskega zahtevka ni potrebno odgovarjati, saj za odločitev niso bistvenega pomena. Če škode ni (ni izkazana – niti konkretno zatrjevana niti dokazana), podlage (temelja) ni potrebno ugotavljati.

6. Tudi glede zahtevka za odpravo škodne nevarnosti (z odstranitvijo vira nevarnosti, tako da toženka zgradi ustrezen betonski podporni zid in sanira kanal tako, da pod podpornim zidom voda ne bo mogla vplivati na dvig podtalnice (po potrebi zabetonirati strugo)) pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje ter razlogi odločitve. Pritožbeno sodišče pri tem soglaša, da se upravičeni ukrepi za preprečitev nastanka škode (po četrtem odstavku 133. člena OZ) lahko zahtevajo samo v primeru obstoja škode, ki presega običajne meje, tožnici pa take škode niti zatrjevali niti dokazovali nista, čeprav je to njuno dokazno breme. Sporna dejstva (in obstoj škode, ki presega običajne meje, je v obravnavanem primeru bil sporen) sme namreč sodišče ugotavljati, kadar so jih stranke navajale (in zanje predlagale dokaze – 7. člen ZPP). Ne more pa tega storiti na način, kot tožnici zmotno menita v pritožbi (napačno je njuno stališče, da bi v obravnavanem primeru sodišče moralo ugotavljati obstoj škode, ki presega običajne meje – sodišče škode ne ugotavlja, ampak ugotavlja (ne)obstoj zatrjevanih dejstev in o skladnosti trditev (o dejstvih) z dejstvi). Drži tudi, da je izvedenec prepričljivo zavrnil zahtevane ukrepe za odstranitev vira nevarnosti (izdelava vodotesnega zavarovanja brežine kanala v območju nepremičnine tožnic, ne bi preprečila dviga gladine vode na parceli), sodišče prve stopnje pa je tudi (ne)upravičenost predlaganega ukrepa zabetoniranja celotne struge kanala prepričljivo zavrnilo z nesorazmernostjo z dobrino, katere varstvo se s takim ukrepom zahteva (predvsem upoštevajoč problem meteornih voda na parceli tožnic). Pri tem je glede razlage, da predlagani ukrep ni družbeno opravičljiv, potrebno sodbene razloge razumeti v okviru zakonske določbe o upravičenih ukrepih (torej, da v konkretnem primeru zahtevan ukrep ni upravičen). Poleg tega je zahtevek tožnic za odpravo škodne nevarnosti z odstranitvijo vira nevarnosti s predlaganimi ukrepi povsem nedoločen (kvalitativno in kvantitativno), niti kakorkoli določljiv ter posledično (objektivno) neizvršljiv (navedeno bi sicer narekovalo potrebo po dopolnitvi zahtevka (prvi odstavek 108. člena ZPP), a to v obravnavanem primeru že iz razlogov, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, ne bi bilo smiselno, neobstoj razumnih razlogov za dopolnitev zahtevka tožnic, da bo izvršljiv pa je razviden tudi iz navedenih razlogov pritožbenega sodišča).

7. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnic kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

8. Na podlagi prvega odstavka 154., 155. in 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, saj tožnici s pritožbo nista uspeli, stroški toženke za odgovor na pritožbo pa niso bili potrebni, saj le-ta ni v ničemer doprinesel k odločitvi pritožbenega sodišča.