Up-63/96

26.6.1997

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe B. P. iz M., ki jo zastopa B. V., odvetnik v M. na seji senata dne 26. junija 1997

s k l e n i l o :

1.Ustavna pritožba B. P. zoper sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. U 225/94 z dne 32.11.1995 v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 362-01/A-101/91 z dne 1.12.1993 se ne sprejme v obravnavo.

2.Vsak udeleženec nosi svoje stroške postopka.

O b r a z l o ž i t e v

Pritožnica navaja, da ji je z izpodbijano sodbo kršena pravica do izobrazbe in šolanja iz 57. člena Ustave ter pravica do posebnega varstva in skrbi za otroke iz 56. člena Ustave.

Vrhovno sodišče naj bi v izpodbijani sodbi zanemarilo dejstvo, da se je pritožnica šolala v tujini in da zato v tem času ni mogla stalno prebivati v stanovanju, na katerem je imel stanovanjsko pravico njen oče R. P. Zato je tožbo pritožnice v upravnem sporu zavrnilo in potrdilo odločitev instančnega upravnega organa o tem, da pritožnica po očetovi smrti dne 2.1.1991 ne more pridobiti stanovanjske pravice na tem stanovanju, saj naj bi zaradi odstotnosti ne imela statusa uporabnika stanovanja v skladu s 5. členom Zakona o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 35/82, razveljavljen s Stanovanjskim zakonom, Uradni list RS, št. 18/91). Po mnenju pritožnice ni mogoče govoriti o svobodnem izobraževanju in posebnem varstvu in skrbi za otroke, če lahko odsotnost zaradi šolanja iz kraja stalnega prebivališča staršev pomeni izgubo stanovanjske pravice na stanovanju v družbeni lastnini. Ob tem pritožnica navaja tudi, da je bilo v celotnem dosedanjem upravnem postopku in postopku pred Vrhovnim sodiščem vztrajano na tem, da stanovanje nedovoljeno zaseda mati pritožnice B. P., kar naj ne bi bilo res: stanovanje naj bi bilo od očetove smrti dalje v posesti pritožnice in ne njene matere.

Pritožnica je tudi dedinja očetovega premoženja, vključno s pohištvom in predmeti v stanovanju. Mati bi zato morala biti v postopku le zakonita zastopnica tedaj še mladoletne pritožnice.

Zakon o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v drugem odstavku 55. člena določa, da Ustavno sodišče ne sprejme ustavne pritožbe, če očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali svoboščin. Do kršitve navedenih pritožničinih ustavnih pravic bi lahko prišlo tedaj, če bi na podlagi zbranih dokazov sodišče oziroma pred tem upravni organi ugotovili, da je pritožnica stanovala pri očetu in da je nato samo zaradi šolanja v tujini začasno prenehala uporabljati očetovo stanovanje. Vendar sta tako pritožbeni upravni organ kot tudi Vrhovno sodišče na podlagi od pritožnice neoporekanih dokazov ugotovila, da pritožnica nikoli ni dejansko živela pri svojem očetu, temveč stalno s svojo materjo, najprej na H. in kasneje v Š. Pritožnica tudi sama priznava, da ni v M. pri očetu nikoli živela. Vrhovno sodišče zato pri svoji odločitvi ni ravnalo v nasprotju z navedenima ustavnima določbama. Prav tako ne gre za ustavno kršitev (pritožnica ne navede, kateri člen Ustave naj bi bil kršen), ker naj bi bila stranka postopka le pritožničina mati in ne pritožnica sama. Vrhovno sodišče je v izpodbijani sodbi odločilo o pritožbi tako pritožnice kot tudi njene matere in se do navedb obeh v sodbi tudi opredelilo.

Ustavno sodišče je zato pri preizkusu ustavne pritožbe ugotovilo, da očitno ne gre za kršitev navedenih ustavnih pravic, zato ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo. Ustavno sodišče je ob tem sklenilo, da vsak udeleženec postopka pred Ustavnim sodiščem sam nosi svoje stroške tega postopka.

Ustavno sodišče je ta sklep sprejelo na podlagi 34. in drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v senatu, ki so ga sestavljali: predsednik senata dr. Tone Jerovšek ter člana dr. Lovro Šturm in mag. Matevž Krivic. Sklep je bil sprejet soglasno.

Predsednikdr. Tone Jerovšek