Jedro

Tožnica je obveznost izpolnila na podlagi veljavnega pravnega temelja, to je pravnomočne in izvršljive sodne odločbe. Zato niso utemeljena zatrjevanja tožnice, da je bila toženka obogatena brez pravnega temelja oziroma glede na podlago, ki se ni uresničila ali je kasneje odpadla (prvi in tretji odstavek 190. člena OZ). Pravni temelj za izplačilo še vedno obstaja v pravnomočni sodbi Pd 50/2015 z dne 11. 12. 2015 z vsemi učinki pravnomočne sodbe.

Prvostopenjsko sodišče je na podlagi ravnanja tožnice, ki izhaja iz povsem jasne korespondence med strankama in tožničine odločitve izvršitve plačila, pravilno ugotovilo, da se je tožnica samovoljno odločila izpolniti obveznost po pravnomočni sodbi in v obsegu, h kateremu jo je pozvala toženka. Pri tem tožnica ni plačala po pomoti oziroma ni bila v zmoti in ni bila v plačilo kakorkoli prisiljena, morebitno nestrinjanje z višino dolga pa bi lahko uveljavljala s pridržkom za vrnitev morebitnega preplačila, vendar tega ni storila, zato gre zatrjevano plačilo višjega zneska pripisati izključno tožničini neskrbnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe, toženi stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 746,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnici plačati znesek 41.449,47 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 28.031,24 EUR od dne 12. 1. 2017 dalje do plačila in od zneska 13.418,50 EUR od dne 31. 3. 2017 dalje do plačila (točka I izreka). Tožnici je naložilo, da toženki v roku 15 dni od vročitve pisnega odpravka sodbe plača stroške postopka v znesku 5.686,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je vložila tožbo zoper toženko po tem, ko je ob pripravi dokumentacije za Finančno upravo Republike Slovenije (FURS) ugotovila, da je na podlagi sodbe Delovnega sodišča v Mariboru Pd 50/2015 z dne 11. 12. 2015 in izračuna računovodske hiše A. d. o. o. toženki nakazala 41.449,47 EUR s pp preveč, kar pomeni, da je bila toženka za navedeni znesek neupravičeno obogatena. Preplačilo v nadeni višini je v sodnem postopku ugotovila tudi sodna izvedenka B. B. Izpodbijana sodna odločba je stališče sodne izvedenke zaobšla s povsem napačnim povzemanjem izvedenskega mnenja, sodne izvedenke pa sodišče ni zaslišalo. Povzemanje izvedenskega mnenja je napačno predvsem v tem, da je izračun toženke, ki ga je pripravila družba A. d. o. o., sledil sodbi in obratno, da je izračun res napačen, česar pa ni mogoče sanirati v tem sporu. Izpodbijana sodba tudi ne pojasni, zakaj za realizacijo sodne odločbe ni potrebno upoštevati obeh odstavkov V. točke izreka sodbe Pd 50/2015, torej preplačila oziroma zneske, ki jih je toženka že prejela. Ob zatrjevani nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja in absolutni bistveni kršitvi postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pritožba uveljavlja še zmotno uporabo materialnega prava, ker je v prvostopenjski sodbi napačno tolmačen 190. člen Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Za preplačani znesek v višini 41.449,74 EUR namreč nikoli ni obstajal pravni temelj, zato je bila toženka za ta znesek obogatena. Prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo napotkov pritožbenega sodišča, da v ponovnem sojenju upošteva določbe 190. in 191. člena OZ ter je prezrlo sodni odločbi VIII Ips 267/2010 in VIII Ips 294/2011, iz katerih izhaja, da pomotno plačilo ne izključuje vrnitvenega zahtevka po 191. členu OZ. Izračun obveznosti po sodbi Pd 50/2015 z dne 11. 12. 2015 je tako kompleksen, da je vsaka stranka angažirala revizorsko hišo, v sodnem postopku pa je bil potreben sodni izvedenec, kar opravičuje, da tožnica ni vedela, da nakazuje preveč niti tega ni hotela. Zgolj zaupala je pooblaščencu toženke, ki je odvetnik, napake v izračunu pa takrat ni mogla ugotoviti, kar ne pomeni, da je vedoma ali po svoji volji plačala nekaj, kar ne dolguje. Zavezovala pa jo je izpolnitev obveznosti po sodbi Pd 50/2015 z dne 11. 12. 2015, kar izkazuje tudi dejstvo, da je za toženko takoj začela urejati lastnost zavarovanke iz naslova delovnega razmerja. Izpodbijana sodna odločba je tudi prekoračila trditveno podlago (26. tč. obrazložitve) z navedbami, da je tožnica pripravila svoj izračun in ga tudi preverila, a kljub temu hoté plačala preveč. Sodišče ni upoštevalo stališča sodne prakse (sklep III Ips 18/2007 in VIII Ips 267/2010), da mora za opredelitev zavestnega ravnanja plačnika obstajati tako vednost kot volja, zato je napačno ugotovilo dejansko staje in napačno uporabilo 191. člen OZ. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo razveljavi, ugodi tožbenemu zahtevku in toženki naloži povrnitev stroškov postopka, podredno pa, da prvostopenjsko sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, in sicer pred drugim sodnikom, saj je prvostopenjsko sodišče v ponovljenem sojenju ponovno izdalo sodbo, ki je sama s seboj v nasprotju, brez razlogov o odločilnih dejstvih in ki temelji na enakem stališču kot predhodna sodba. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo toženka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. V bistvenem navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo. Pravnomočna sodba Pd 50/2015 z dne 11. 12. 2015 je jasna in konkretna, tožnica pa v tem sporu neutemeljeno nasprotuje tistemu, kar je sama potrdila kot veljavno in zavezujoče ter je obveznost tudi izpolnila. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju ponovno zavrnilo tožničin zahtevek za vračilo 41.449,47 EUR s pp po pravnomočni in izvršljivi sodbi Delovnega sodišča v Mariboru Pd 50/2015 z dne 11. 12. 2015. Tožnica je vtoževala plačilo po tem, ko je pri pripravi dokumentacije za FURS ugotovila, da je toženki nakazala preveč, in sicer znesek 41.449,47 EUR neto, kar pa je po zatrjevanjih tožnice posledica napačnega izračuna računovodske hiše A. d. o. o., na podlagi katerega je toženka zahtevala in prejela plačilo obveznosti po navedeni pravnomočni sodbi.

7. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožnica vtoževano plačilo izvršila na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe Delovnega sodišča v Mariboru opr. št. Pd 50/2015 z dne 11. 12. 2015, in sicer po V. točki izreka, ki je delno opisen in delno določen. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da predstavlja navedena sodba veljaven pravni temelj za plačilo, zato ni izpolnjen pogoj neobstoja pravnega temelja iz prvega odstavka 190. člena OZ, kakor tudi ne pogoj neuresničene ali odpadle pravne podlage iz tretjega odstavka 190. člena OZ, kar pomeni, da ne gre za neupravičeno obogatitev toženke.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je prvostopenjsko sodišče zaobšlo izvedensko mnenje oziroma, da ga ni pravilno povzelo in razlagalo, saj iz izvedenskega mnenja povsem jasno in nedvoumno izhaja, da je tožnica obveznosti po sodbi Delovnega sodišča v Mariboru Pd 50/2015 z dne 11. 12. 2015 izpolnila in zneske nakazala ter da izračun obveznosti računovodske hiše A. d. o. o., ki mu tožnica takrat ni nasprotovala, sledi sodbi (str. 7 in 8 izvedenskega mnenja, enako na str. 2 dopolnitve izvedenskega mnenja). To dejstvo je kot bistveno izpostavilo tudi prvostopenjsko sodišče, glede ugotovljenega preplačila v izvedenskem mnenju pa je pravilno zavzelo stališče, da tega ni mogoče sanirati v tem individualnem delovnem sporu, da je postala sodba prvostopenjskega sodišča pravnomočna ter da dejstva neustrezne skrbnosti po pravnomočno zaključenem delovnem sporu ni mogoče sanirati s sklicevanjem na neupravičeno obogatitev v novem delovnem sporu. Ob tem je povsem nesmiselna pritožbena navedba, da bi morala prvostopenjska sodba v tem sporu posegati v pravnomočno sodbo s pojasnjevanjem upoštevanja obeh odstavkov V. točke izreka pravnomočne sodbe Pd 50/2015 z dne 11. 12. 2015 pri njeni realizaciji, saj bi to nasprotovalo ustavno zagotovljenemu načelu pravnomočnosti (158. člen Ustave RS; Ur. l. RS, št. 33/91 in nadalj.). Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da bi moralo prvostopenjsko sodišče zaslišati sodno izvedenko, saj je izvedensko mnenje jasno in ustrezno argumentirano, prav tako tudi dopolnitev izvedenskega mnenja, s katerimi je odgovorila na vse pripombe tožnice, zato zaslišanje sodne izvedenke ni bilo potrebno. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev utemeljilo s povsem jasno argumentiranimi razlogi, v okviru katerih se je opredelilo do vseh bistvenih navedb, zato ni podana očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako pritožba neutemeljeno navaja obstoj absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Takšnih nasprotij v sodbi ni, pritožbene navedbe v tej smeri pa je mogoče razumeti le kot nestrinjanje tožnice z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje.

9. Pritožba neutemeljeno izpostavlja napačno uporabo materialnega prava in neupoštevanje sodne prakse v zvezi z določbami 190. in 191. člena OZ ter s tem neupoštevanje napotkov pritožbenega sodišča iz sklepa Pdp 65/2022 z dne 31. 3. 2022 po prvotnem sojenju v tem sporu. Prvostopenjsko sodišče je sledilo napotkom pritožbenega sodišča in pri ponovni odločitvi upoštevalo pravilna materialnopravna izhodišča in ustrezno sodno prakso ter na podlagi dejanskih ugotovitev pravilno zaključilo, da toženka ni bila neupravičeno obogatena in da pogoji za vrnitveni zahtevek na podlagi 190. in 191. člena OZ niso izpolnjeni. Tožnica je obveznost izpolnila na podlagi veljavnega pravnega temelja, to je pravnomočne in izvršljive sodne odločbe. Zato niso utemeljena zatrjevanja tožnice, da je bila toženka obogatena brez pravnega temelja oziroma glede na podlago, ki se ni uresničila ali je kasneje odpadla (prvi in tretji odstavek 190. člena OZ). Pravni temelj za izplačilo še vedno obstaja v pravnomočni sodbi Pd 50/2015 z dne 11. 12. 2015 z vsemi učinki pravnomočne sodbe.

10. Glede na obstoječ pravni temelj za tožničino plačilo so neutemeljene nadaljnje pritožbene navedbe, da je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo 191. člen OZ in prezrlo sodno prakso v zvezi s pomotnim plačilom in pomanjkanjem vednosti in volje pri plačilu dolga. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi ravnanja tožnice, ki izhaja iz povsem jasne korespondence med strankama in tožničine odločitve izvršitve plačila, pravilno ugotovilo, da se je tožnica samovoljno odločila izpolniti obveznost po pravnomočni sodbi in v obsegu, h kateremu jo je pozvala toženka. Pri tem tožnica ni plačala po pomoti oziroma ni bila v zmoti in ni bila v plačilo kakorkoli prisiljena, morebitno nestrinjanje z višino dolga pa bi lahko uveljavljala s pridržkom za vrnitev morebitnega preplačila, vendar tega ni storila, zato gre zatrjevano plačilo višjega zneska pripisati izključno tožničini neskrbnosti. Prvostopenjsko sodišče je temu ustrezno upoštevalo stališče sodne prakse (sklep III Ips 18/2007), da je za prenehanje pravice zahtevati vrnitev potrebno tako védenje stranke, da dolga ni dolžna plačati, kot tudi privolitev v prikrajšanje. Ker je ugotovilo, da pri plačilu obveznosti po pravnomočni sodbi ni šlo za pomoto oziroma zmoto tožnice, sodni odločbi, na kateri se je sklicevala tožnica (sklep VIII Ips 267/2010 in sodba VIII Ips 294/2011) v obravnavanem primeru nista ustrezni. Glede navedenih ugotovitev sodišče ni prekoračilo okvirja trditvene podlage z navedbami, da je tožnica pripravila svoj izračun in ga tudi preverila, a kljub temu hoté plačala preveč, saj za takšno ugotovitev obstaja zadostna trditvena podlaga toženke že v odgovoru na tožbo, kjer se toženka sklicuje na korespondenco med strankama po elektronski pošti, iz katere izhaja, da je tožnica tudi sama pripravljala izračune obveznosti po pravnomočni sodbi, vendar se je nato izrecno strinjala s toženkinim izračunom, kar je nedvomno šteti za toženkino privolitev v plačilo dolga po pravnomočni sodbi. Ker pogoji za neupravičeno obogatitev in kondikcijski zahtevek po določbah 190. in 191. člena OZ niso podani, je prvostopenjsko sodišče tožničin tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

11. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), toženki pa je dolžna povrniti stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je upoštevaje Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.) in prvi odstavek 155. člena ZPP toženki priznalo 1.000 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 20 točk materialnih stroškov, skupaj 1.020 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 612,00 EUR. Za priznanje stroška poročila stranki ni podlage v OT. Na znesek 612,00 EUR je obračunan 22 % DDV v višini 134,64 EUR. Glede na navedeno je tožnica dolžna toženki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 746,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila.