Jedro

Pritrditi pa gre pritožbeni graji, da so tožniki, ki so predlog za izdajo začasne odredbe vložili skupaj s tožbo,6 to je v isti vlogi, upoštevaje navedena izhodišča, trditvenemu (in z njim povezanim dokaznemu) bremenu glede obstoja verjetnosti terjatve, ki je prvi pogoj za izdajo predlagane začasne odredbe po 272. členu ZIZ, na katerega so se v predlogu tudi sklicevali in ga je kot pravno podlago izpostavilo tudi sodišče prve stopnje, zadostili, ko so zapisali, da se glede izkaza verjetnosti terjatve v celoti sklicujejo na navedbe, podane v tožbi.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi ter se sklep sodišča prve stopnje v celoti razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom v celoti zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe zoper toženo stranko, s katerim je tožeča stranka predlagala, da:

1.se do pravnomočnega končanja spora začasno zadrži učinkovanje Kreditne pogodbe št. 121286 z dne 22. 8. 2007 ter Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa SV 302/07 z dne 28. 8. 2007, sklenjenih med toženo stranko, prvotožnikom kot kreditojemalcem in zastaviteljem, drugotožnikom kot solidarnim porokom in plačnikom ter tretjetožnico kot solidarno porokinjo in zastaviteljico,

2.se toženi stranki prepoveduje, da razpolaga s terjatvami po listinah iz predhodne točke ter da te terjatve izterjuje v izvršilnem postopku zoper tožečo stranko ali uveljavlja kakršno koli drugačno poplačilo teh terjatev,

3.se v primeru kršitve prepovedi iz prejšnje točke te začasne odredbe toženi stranki izreče denarna kazen v višini 50.000,00 EUR, ki se izterja v izvršbi po uradni dolžnosti in sodišče izda nov sklep, s katerim izreče novo in višjo denarno kazen od prejšnje, če tožena stranka ponovno krši prepoved iz prejšnje točke te začasne odredbe, kar se nadaljuje vse do tedaj, dokler seštevek denarnih kazni iz posameznih sklepov ne doseže desetkratnega zneska iz te točke začasne odredbe. (vse izrek pod točko I odločitve).

Pod točko II izreka je odločilo, da tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka za izdajo začasne odredbe.

2.Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka (tudi tožniki, pritožniki), ki sklep izpodbija v celoti, iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je izostala trditvena podlaga tožnikov glede verjetnosti nastanka terjatve. Predlog za izdajo začasne odredbe so namreč pritožniki vložili na prvostopenjsko sodišče skupaj s tožbo, s katero uveljavljajo ugotovitev ničnosti Kreditne pogodbe št. 121286 z dne 22. 8. 2007 ter Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve SV 302/07 z dne 28. 8. 2007, ugotovitev ničnosti hipoteke, vzpostavitev prejšnjega stanja vpisov v zemljiško knjigo in plačilo 35.442,84 EUR. V predlogu so zapisali, da se glede izkaza verjetnosti terjatve v celoti sklicujejo na navedbe, podane v tožbi, zato je nepravilna ugotovitev, da niso niti navedli, da se v zvezi z verjetnostjo obstoja terjatve sklicujejo na dejstva in dokaze, podane v tožbi. V tožbi so svojo terjatev v zadostni meri konkretizirali. Pavšalna je tudi ugotovitev, da ni jasno, na zavarovanje katere terjatve se predlagana začasna odredba nanaša, upoštevaje zahtevek pod 1. točko predloga; povsem jasno je, da predlog meri na zavarovanje nedenarne terjatve. Pravno razmerje oz. tožbeni zahtevek je treba presojati v skladu z določbami Direktive Sveta 93/13/EGS, določbami Zakona o varstvu potrošnikov ter Zakona o potrošniških kreditih, in sicer je glede na zatrjevanja v tožbi in v predlogu za izdajo začasne odredbe, ob sklicevanju na številne že izdane odločbe SEU, VS RS in US RS v istovrstnih primerih, treba tudi določbe nacionalne zakonodaje, ki se nanašajo na izdajo začasnih ukrepov, razlagati v skladu s cilji in načeli omenjene Direktive. V C-287/22 je SEU poudarilo, da če nacionalno sodišče na eni strani meni, da obstajajo zadostni indici, da so pogodbeni pogoji nepošteni, in da je zato verjetno, da je treba zneske, ki jih je potrošnik plačal na podlagi kreditne pogodbe iz postopka v glavni stvari, vrniti, in na drugi strani, da ni mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve, ki jo je treba sprejeti, ker začasni ukrepi za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi pogodbe, niso bili sprejeti, kar mora presoditi nacionalno sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin primera, mora to nacionalno sodišče sprejeti začasne ukrepe, ki vključujejo odložitev izvajanja obveznosti potrošnika, da opravi plačilo na podlagi pogodbe; sprejetje takšnih začasnih ukrepov je toliko nujnejše, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je ta potrošnik začel postopek. V zadevah C-568/14 do C-570/14 pa je SEU pojasnilo, da je začasne ukrepe treba sprejeti zlasti, kadar obstaja tveganje, da bo potrošnik med sodnim postopkom, ki lahko traja precej dolgo, plačeval mesečne obroke v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega, če bi bilo treba zadevni pogoj zavrniti. Sodišče predloga za izdajo začasne odredbe ni presojalo v smislu ciljev in temeljnih načel, ki iz Direktive izhajajo in ki omogočajo nacionalnemu sodišču, da pogoje za izdajo začasne odredbe, kot jih določa Zakon o izvršbi in zvarovanju kot nacionalni predpis, razlaga skladno in lojalno s pravom EU.

3.Tožena stranka se v vsebinskem odgovoru na pritožbo sklicuje na pravilnost in zakonitost sklepa; predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Nosilni razlog zavrnilne odločitve, kot to izhaja iz obrazložitve v točkah 6 do 7 izpodbijanega sklepa, temelji na zaključku, da tožeča stranka ni uspela izkazati verjetnosti obstoja terjatve skladno z 272. členom ZIZ. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da tožniki v predlogu za izdajo začasne odredbe glede te predpostavke niso podali nobenih navedb, čeprav bi morali navajati dejstva, s katerimi bi utemeljevali verjetnost nastanka terjatve, in v zvezi s tem predložiti dokaze. Nadalje bi morali postaviti trditve, iz katerih bi sodišče lahko ugotovilo, zavarovanje katere terjatve tožniki sploh predlagajo, ter tudi postaviti trditve, iz katerih bi sodišče lahko s stopnjo verjetnosti ugotovilo, ali sta izpolnjena zahtevana pogoja po 272. členu ZIZ (verjetnost obstoja terjatve in eden od pogojev v drugem odstavku citiranega člena). Prvostopno sodišče je pojasnilo, da glede prvega pogoja v predlogu za izdajo začasne odredbe tožniki niso postavili niti trditev niti predložili dokazov, in da niso navedli niti, da se sklicujejo na dejstva in dokaze, podane v tožbi, kar sicer sodna praksa dopušča, ter še, da je trditvena podlaga v smeri verjetnega obstoja zatrjevanih terjatev povsem izostala, kot tudi, da se sklicujejo (le) na sodbo SEU C-287/22 (oz. njen povzetek), iz katere izhaja, da bi morala nacionalna ureditev omogočati, da nacionalno sodišče sprejme začasne ukrepe, ko je sprejetje teh ukrepov potrebno za zagotovitev polnega učinka njegove končne odločbe, saj lahko ta ureditev ogroža učinkovitost varstva, ki se želi zavarovati z Direktivo, kar pa ne pomeni, da tožniki niso dolžni izpolnjevati pogojev, ki jih za dovolitev začasne odredbe določa nacionalna zakonodaja, kar pa ne zadošča, kot tudi ne navedba, da so iz naslova kreditne pogodbe že plačali mesečne obroke v znesku, ki je višji od dolgovanega. Zaključilo je, da zaradi navedenega niti ni moglo ugotavljati, ali je izpolnjen prvi pogoj za izdajo začasne odredbe - verjeten obstoj terjatve, pri čemer bi, če bi samo ugotavljalo, ali so tožniki nedenarno terjatev, zavarovanje katere zahtevajo, izkazali s stopnjo verjetnosti na podlagi trditev in dokaznih predlogov, ki so jih postavili v tožbi, ne pa tudi v predlogu za izdajo začasne odredbe, zaradi samostojnosti postopka zavarovanja kršilo razpravno načelo iz 7. in 212. člena ZPP. O predlaganih dokazih s sklicevanjem "kot zgoraj" se je opredelilo, da sodišče ni dolžno ugotavljati, kateri od številnih dokazov v tožbi se nanašajo na predlog za izdajo začasne odredbe. Ker je štelo, da tožnikom ni uspelo izkazati že prvega pogoja za izdajo začasne odredbe, se ni ukvarjalo z obstojem drugega pogoja po drugem odstavku 272. člena ZIZ.

6.Pritrditi je sicer pritožbenim navedbam, da je v obravnavani zadevi presojo potrebno opraviti v skladu z določbami Direktive Sveta 93/13/EGS (v nadaljevanju Direktiva), določbami Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) ter Zakona o potrošniških kreditih (ZpotK), kot tudi nadaljnjim, da je ob sklicevanju na številne že izdane odločbe SEU, VS RS in US RS v primerih ugotavljanja ničnosti kreditnih pogodb, sklenjenih v valuti CHF, določbe nacionalne zakonodaje, ki se nanašajo na izdajo začasnih ukrepov - začasnih odredb, potrebno razlagati v skladu s cilji in načeli Direktive, ki so v zagotovitvi pravnega varstva potrošnika, kar narekuje združljivost sodne prakse, temelječe na razlagi nacionalnega prava, s cilji Direktive, kateri so v tem, da se v primeru nepoštenih pogodbenih pogojev vzpostavi prejšnji pravni in dejanski položaj potrošnika. Vendar pa je, kot izpostavlja pritožbeno sodišče, navedbam pritrditi le, kolikor se nanašajo na vsebinsko presojo materialnopravnih določb; te predpostavljajo izpolnjenost procesnih zahtev v postopku zavarovanja. Slednje urejajo določbe ZIZ (tega področja pravo EU ne ureja), pri čemer pogoji glede začetka postopka zavarovanja pravic s področja, kjer ni pravil EU, kar velja tudi za obravnavani primer, v skladu z načelom postopkovne avtononomije, ne smejo biti manj ugodni kot pogoji za začetek enakovrstnih postopkov notranjepravne narave; česa takšnega pritožba niti ne zatrjuje. Predmet pritožbenega preizkusa pa je ugotovljeno neizpolnjevanje procesnih zahtev kot razlog zavrnilne prvostopne odločitve, ob čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da spisovno gradivo potrjuje pritožbene navedbe, da so tožniki predlog za izdajo začasne odredbe z vsebino, kot ta izhaja iz 1. točke obrazložitve tega sklepa, vložili hkrati s tožbo.

7.Pritožbeno sodišče kot pravilno izpostavlja stališče prvostopnega sodišča, da določbe pravdnega postopka glede trditvenega in dokaznega bremena, ki se v postopku zavarovanja uporabljajo smiselno (7. in 212. člen ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ), upniku nalagajo, da v predlogu za izdajo začasne odredbe poda trditve in v zvezi z njimi predlaga dokaze, s katerimi z dokaznim standardom verjetnosti, kadar gre za začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve, izkaže izpolnjenost pogojev na podlagi 272. člena ZIZ, torej tudi glede obstoja terjatve. Ob tem gre izpostaviti, da se je sodna praksa že izrekla, da se lahko upnik, kadar je predlog za izdajo začasne odredbe vložen hkrati s tožbo, glede verjetnostnega obstoja terjatve sklicuje na dejstva, navedena v tožbi, in (opredeljeno) tudi na dokaze, ki jih je predlagal v tožbi oz. jih tam predložil; takšno stališče v zvezi s sklicevanjem na dokaze, zastopa tudi teorija.

8.Pritrditi pa gre pritožbeni graji, da so tožniki, ki so predlog za izdajo začasne odredbe vložili skupaj s tožbo,6 to je v isti vlogi, upoštevaje navedena izhodišča, trditvenemu (in z njim povezanim dokaznemu) bremenu glede obstoja verjetnosti terjatve, ki je prvi pogoj za izdajo predlagane začasne odredbe po 272. členu ZIZ, na katerega so se v predlogu tudi sklicevali in ga je kot pravno podlago izpostavilo tudi sodišče prve stopnje, zadostili, ko so zapisali, da se glede izkaza verjetnosti terjatve v celoti sklicujejo na navedbe, podane v tožbi.7 Tako ne drži materialno pravno zmotni zaključek, da o verjetnostnem obstoju terjatve niso podali nobenih navedb, ki ga je pritožnikom v pritožbi uspelo izpodbiti, saj je sodišče očitno prezrlo, kot to utemeljeno uveljavlja pritožba, sklicevanje na tožbene navedbe glede verjetnostnega obstoja terjatve. Glede na vsebino predloga za izdajo začasne odredbe, povzeto v točki 1 te obrazložitve, tudi ne more biti dvoma, zavarovanje katere terjatve tožniki s podanim predlogom zasledujejo - to je zavarovanje nedenarne terjatve zaradi ugotovitve ničnosti sklenjene Kreditne pogodbe. Stališče prvostopnega sodišča o nejasnosti, na zavarovanje katere terjatve od več uveljavljanih v tožbi (pri čemer tožniki uveljavljajo več nedenarnih zahtevkov8) se predlagana začasna odredba nanaša, je po oceni pritožbenega sodišča zato zmotno in tudi v nasprotju z razlogovanjem v točkah 4 in 6 izpodbijanega sklepa, glede na opiranje sodišča na 272. člen ZIZ, ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve9. Zahteva po dodatni konkretizaciji navedb in dokazov v predlogu za izdajo začasne odredbe, predlaganem hkrati z vloženo s tožbo v isti vlogi, naslovljeni z "Tožba in predlog za izdajo začasne odredbe", je v situaciji, ko je mogoč preizkus izkaznosti zatrjevane terjatve na podlagi standarda verjetnosti, po presoji pritožbenega sodišča pretirano stroga.

9.Ob obrazloženem se pokaže, da je pritožba utemeljena. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnikov ugodilo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo v nov postopek sodišču prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s členoma 15 in 239 ZIZ). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti o predlogu tožnikov za izdajo začasne odredbe, pri tem pa upoštevati gornja stališča o zadostnosti in dopustnosti sklicevanja tožnikov na tožbene navedbe in v tožbi predlagane dokaze glede verjetnosti obstoja terjatve kot prvega pogoja za izdajo začasne odredbe iz 1. odstavka 272. člena ZIZ, kot presoditi tudi obstoj preostalih potrebnih pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe (drugi odstavek člena 272 in člen 273 ZIZ), česar v prvem odločanju ni presojalo.

10.Razveljavitev stroškovnega dela sklepa v II. točki izreka izpodbijanega sklepa je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari v I. točki izreka (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s členoma 15 in 239 ZIZ).

-------------------------------

Ko tožniki tožbeno zoper toženo stranko uveljavljajo zahtevek na ugotovitev ničnosti Kreditne pogodbe v CHF valuti in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, sklenjenih v obliki notarskega zapisa SV .../07 z dne 28. 8. 2007 (1. točka zahtevka), nadalje zahtevek na ugotovitev o neveljavnosti vknjižbe hipoteke v zvezi z zgornjima listinama (2. točka zahtevka), njen izbris (3. točka zahtevka), ter denarni zahtevek v višini 35.442,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka zahtevka).

2Glej M. Avbelj, Pravo EU in nacionalna procesna avtonomija, Pravosodni bilten št. 2/2016.

3Glej l. št. 1 - 28 spisa.

4Glej na primer VSC I Cp 276/2023 z dne 17. 8. 2023, VSL II Cp 2154/2023 z dne 16. 1. 2024, VSL II Cp 259/2025 z dne 19. 2. 2025.

5Tako v: Začasne odredbe v civilnih postopkih, Neža Pogorelčnik Vogrinc, GV Založba, Ljubljana 2015, stran 148 - 149.

6V kateri so podali dejanske trditve, ki ustrezajo abstraktni zakonski normi 24. člena ZVPot, in jih utemeljili z navedbami sodne prakse VS RS in s sklicevanjem na ZVPot, Direktivo 93/13 in sodno prakso SEU v tovrstnih zadevah; glej tožbo.

7Glej l. št. 20 spisa.

8Glej točko 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

9Pri čemer gre izpostaviti, da tožniki v tožbi uveljavljajo dva nedenarna zahtevka (na ničnost Kreditne pogodbe in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve ter na neveljavnost ter izbris vknjižene hipoteke na podlagi teh listin), ki pa sta v vsebinski povezavi.

Zveza:

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 6, 7

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22, 39

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 15, 53, 239, 267, 272

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 212

Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 23, 24

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.