Jedro

Zakon o evidentiranju nepremičnin v 40. in 52. členu, ki predstavljata pravno podlago za izdajo odločbe o evidentiranju urejene meje in odločbe o evidentiranju parcelacije (kar je vsebina v tem upravnem sporu izpodbijanega upravnega akta), ne določa, da se v primeru spora sodna taksa ne plača. Niti to ne izhaja iz drugih določb tega zakona.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi tretjega odstavka 34.a člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) zavrnilo tožničin ugovor zoper plačilni nalog tega sodišča I U 2287/2017-3 z dne 16. 10. 2017, saj je ugotovilo, da je bila v plačilnem nalogu naložena sodna taksa odmerjena pravilno, takse pa tožnica ni plačala.

2. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper sklep sodišča prve stopnje vložila pritožbo, v kateri predlaga, naj Vrhovno sodišče plačilni nalog razveljavi, saj odločitev ni pravilna. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo 11. člena ZST, da je pritožnica oproščena plačila takse na podlagi 40. in 52. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN). Vložila je namreč tožbo zoper drugostopenjsko odločbo, ki potrjuje delitev parcel, torej gre po njenem mnenju za situacijo iz posebnega zakona, ki določa, da se za takšen primer taksa ne plača. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodne takse so z zakonom predpisane obvezne dajatve, ki jih mora plačati tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja, razen če ta zakon ne določa drugače (prvi odstavek 3. člena ZST-1). Če ni v ZST-1 ali taksni tarifi določeno drugače, nastane taksna obveznost za vsak postopek, ki ga vodi sodišče, ob vložitvi tožbe, predloga za začetek postopka ali pravnega sredstva (1. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1).

5. Vrhovno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je z vložitvijo tožbe dne 13. 10. 2017 za tožnico nastala taksna obveznost za tožbo oziroma za postopek pred sodiščem prve stopnje v višini 148,00 EUR na podlagi zgoraj navedenih določb in takse tarife, tarifne številke 6111. Za obravnavani upravni spor namreč ne pride v poštev določba petega odstavka 10. člena ZST-1 (na katero se pritožnica smiselno sklicuje z navajanjem določbe 11. člena neveljavnega ZST), da se taksa ne plača, kadar tako določa poseben zakon.

6. ZEN v 40. in 52. členu, ki predstavljata pravno podlago za izdajo odločbe o evidentiranju urejene meje in odločbe o evidentiranju parcelacije (kar je vsebina v tem upravnem sporu izpodbijanega upravnega akta), ne določa, da se v primeru spora sodna taksa ne plača. Niti to ne izhaja iz drugih določb tega zakona.

7. Ker pritožbene navedbe torej niso utemeljene, poleg tega pa tudi niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.