Jedro

Tožena stranka je v naročilnicah opredelila tako predmet naročila, ceno, kot tudi rok plačila (valuto). Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da imajo tako sestavljene naročilnice naravo ponudbe.

Paricijski rok, ki je bil prekinjen z vložitvijo ugovora dolžnika in bo začel teči znova od vročitve te sodbe dolžniku, ne odlaga zapadlosti, temveč le izpolnitev dolžnikove obveznosti plačila izvršilnih stroškov. Prejem sklepa o izvršbi s strani dolžnika vpliva le na izpolnitveno obveznost dolžnika (torej na izvršljivost obveznosti), ne pa tudi na samo zapadlost obveznosti in začetek teka zakonskih zamudnih obresti.

Nagrada za postopek ni pogojena z vlaganjem pisnih vlog, temveč ta nagrada nastane že s sprejemom pooblastila in praviloma (izjeme, ko se nagrada zmanjša, so določene v tarifni številki 3101) ni odvisna od opravil, ki jih pooblaščenec v postopku opravi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se: - v prvi alineji I. točke izreka datum 10. 9. 2012 namesti z datumom 25. 9. 2012; - v četrti alineji I. točke izreka datum 28. 11. 2012 nadomesti z datumom 13. 12. 2012; - v peti alineji I. točke izreka datum 28. 11. 2012 nadomesti z datumom 13. 12. 2012; - v III. točki izreka znesek 278,98 EUR nadomesti z zneskom 212,65 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 53815/2014 z dne 25. 4. 2014 ohranilo v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka sklepa v delu, po katerem je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 345,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 9. 2012 do plačila; 84,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2012 dalje do plačila; 623,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2012 dalje do plačila; 185,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 11. 2012 dalje do plačila; 664,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 11. 2012 do plačila, ter izvršilne stroške v višini 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 5. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka). V preostalem delu 1. odstavka izreka je citirani sklep razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka), toženi stranki pa naložilo, da tožeči stranki povrne 278,98 EUR pravdnih stroškov v roku 8 dni, z obrestmi v primeru zamude (III. točka izreka).

2. Zoper takšno sodbo se je pritožila tožena stranka, in sicer zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V obravnavani zadevi med pravdnima strankama ni sporno, da se računi št. 1856-12 z dne 10. 8. 2012 (A2), 2804-12 z dne 12. 11. 2012 (A22) in 2805-12 z dne 12. 11. 2012(A28) nanašajo na opravljene servise/popravila vozil, ki jih je tožena stranka naročila tožeči stranki z naročilnicami. V slednjih je tožena stranka opredelila tako predmet naročila, ceno, kot tudi rok plačila (valuto). Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da imajo tako sestavljene naročilnice naravo ponudbe (prvi odstavek 22. člena OZ). Ko je tožeča stranka skladno z vsebino naročilnic izvršila naročeno delo in s tem konkludentno sprejela ponudbo (drugi odstavek 28. člena OZ) se zato šteje, da je bila med pravdnima strankama sklenjena podjemna pogodba z vsebino, kot je razvidna iz naročilnic – ponudb. Drugačno stališče sodišča prve stopnje (tj. da so naročilnice zgolj enostranske listine tožene stranke brez dokazne vrednosti) pomeni napačno uporabo materialnega prava (sodišče ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, 341. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Prav tako je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo pravila o (materialnem) trditvenem in dokaznem bremenu; kdaj je tožena stranka prišla v zamudo (glede na to, da je bilo to dejstvo med pravdnima strankama sporno) bi morala izkazati tožeča stranka (in ne tožena stranka). Le-ta pa trditev, še manj dokazov, zakaj meni, da je upravičena do krajše valute plačila, kot izhaja iz sprejetih ponudb – naročilnic, ni podala. Pritožnica zato utemeljeno opozarja, da je tožeča stranka upravičena zahtevati zakonske zamudne obresti od pritožbeno izpostavljenih računov šele po poteku roka, kot je bil dogovorjen v ponudbah – naročilnicah in posledično izpodbijano sodbo v 1., 4. in 5. alineji I. točke izreka delno spremenilo tako, da je tožeči stranki za storitev po računu št. 1856-12 priznalo zakonske zamudne obresti od 25. 9. 2012 dalje do plačila (upoštevaje, da je bil račun izdan 10. 8. 2012 (A2), v naročilnici določena valuta pa 45 dni (A4)), za storitvi po računu št. 2804-12 in računu št. 2805-12 pa od 13.12. 2012 dalje do plačila (upoštevaje, da sta bila računa izdana 12. 11. 2012 (A22 in A28), v naročilnici določena valuta pa 30 dni (A23 in B1)).

6. Ne drži pa očitek pritožnice, da je sodišče prve stopnje ne bi smelo obsoditi na plačilo zakonskih zamudnih obresti od izvršilnih stroškov že od 8. 5. 2014 dalje. Izvršilno sodišče je namreč v 3. odstavku izreka sklepa o izvršbi odmerilo izvršilne stroške in jih naložilo v plačilo dolžniku (sedaj toženi stranki). Sestavni del sklepa o izvršbi pa je tudi predlog za izvršbo upnika (sedaj tožeče stranke), v katerem je upnik predlagal, da se mu priznajo sodno odmerjeni stroški izvršilnega postopka in zakonske zamudne obresti od zneska teh stroškov od devetega dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila. S sklepom o izvršbi je bilo zato odločeno (tudi) o zapadlosti upnikove terjatve na plačilo izvršilnih stroškov. Drži sicer, da je bil sklep o izvršbi po ugovoru dolžnika nato razveljavljen in je postopek prešel v pravdnega. Vendar v pravdnem postopku sodišče odloči zgolj ali ostane sklep o izvršbi v celoti ali deloma v veljavi ali pa se razveljavi (tretji odstavek 436. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je tako v izpodbijani sodbi pravilno odločilo o veljavnosti že izdanega sklepa o izvršbi in s tem o utemeljenosti že ugotovljene zapadlosti terjatve na plačilo izvršilnih stroškov. Ali povedano drugače: paricijski rok, ki je bil prekinjen z vložitvijo ugovora dolžnika in bo začel teči znova od vročitve te sodbe dolžniku, ne odlaga zapadlosti, temveč le izpolnitev dolžnikove obveznosti plačila izvršilnih stroškov. Prejem sklepa o izvršbi s strani dolžnika zato vpliva le na izpolnitveno obveznost dolžnika (torej na izvršljivost obveznosti), ne pa tudi na samo zapadlost obveznosti in začetek teka zakonskih zamudnih obresti (tako tudi VSL sklep I Cpg 427/2012).

7. Glede računa št. 2805-12, ki ga je tožeča stranka izdala na podlagi naročilnice št. N/0183/12, je bila med pravdnima strankama sporna tudi višina terjatve, saj je tožeča stranka zahtevala plačilo 664,63 EUR, tožena stranka pa je vztrajala, da tožeči stranki dolguje le še 457,80 EUR. Sodišče prve stopnje se je z vpogledom v omenjeno naročilnico prepričalo, da je na njej, poleg že plačanega avansa v nesporni višini 737,96 EUR, naveden preostanek dolga v višini 457,80 EUR, kar je skladno z navedbami tožene stranke. Ker pa je štelo, da je naročilnica le enostranska listina, s katero tožena stranka ne more izkazati dogovora s tožečo stranko o višini preostanka terjatve za popravilo tovornega vozila po naročilnici št. N/0183/12, je toženkin ugovor zavrnilo in ji naložilo v plačilo 664,63 EUR, kot je to zahtevala tožeča stranka. Po oceni pritožbenega sodišča pritožnica sicer pravilno opozarja, da naročilnica, od trenutka, ko je tožeča stranka na njeni podlagi izvedla naročeno delo, predstavlja listino, ki potrjuje vsebino pogodbenega razmerja. Vendar pa se zgolj z zatrjevanjem, da terjatev ne ustreza predhodnemu dogovoru, tožena stranka ne more razbremeniti plačila terjatve v vtoževani višini. Tožena stranka namreč v postopku ni podala ugovorov, da del storitev ne bi bil opravljen (in v zvezi s tem, katere storitve naj ne bi bile opravljene) – sodišče prve stopnje je to izrecno in pravilno poudarilo. Tudi ni navajala, da opravljeno delo za stranko ni bilo koristno (primerjaj 199. člen OZ) ali da bi ob prevzemu vozila podala kakšne ugovore v zvezi s količino opravljenega dela. Ko je temu tako, se odločitev v tem delu izkaže za pravilno.

8. Glede stroškov postopka na prvi stopnji je utemeljena pritožbena graja odločitve sodišča prve stopnje, da toženi stranki ne prizna nagrade za postopek, ker je tožena stranka vse pisne vloge v postopku vlagala sama. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču pritožnice, da nagrada za postopek ni pogojena z vlaganjem pisnih vlog, temveč ta nagrada nastane že s sprejemom pooblastila in praviloma (izjeme, ko se nagrada zmanjša, so določene v tarifni številki 3101) ni odvisna od opravil, ki jih pooblaščenec v postopku opravi (glej opombo 3, točka 1. v 3. delu Tarife, tako tudi VSL sodba II Cp 2781/2015). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo tudi nagrado za postopek v višini 159,90 EUR (tar. št. 3100 ZodvT) povečano za 22 % DDV, kar ob upoštevanju že (pravilno) priznanih stroškov v višini 274,47 EUR, pomeni, da potrebni stroški tožene stranke v postopku na prvi stopnji znašajo 469,55 EUR in je tožena stranka glede na njen 34 % uspeh v zvezi z glavno terjatvijo upravičena do povračila pravdnih stroškov v višini 159,65 EUR. Pritožbeno sodišče je zato III. točko izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, da mora tožena stranka (po medsebojnem pobotanju priznanih stroškov) tožeči stranki plačati 212,65 EUR pravdnih stroškov (namesto 278,98 EUR).

9. Ker je pritožnica uspela doseči spremembo zapadlosti terjatev iz 1., 4. in 5. alineje I. točke izreka izpodbijane sodbe že na podlagi pritožbenega razloga napačne uporabe materialnega prava, očitki pritožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi s tem dejstvom zaslišati pričo C. C., niso (več) pravno odločilni. Pritožbeno sodišče se zato do njih ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člen ZPP).

10. Tožena stranka je s pritožbo delno uspela, vendar le v manjšem delu, v zvezi s stranskimi terjatvami, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj le-ta ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).