Jedro

Toženka je tožniku - prosilcu za mednarodno zaščito utemeljeno omejila gibanje na podlagi tretje alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ. Ugotovila je namreč, da so bili tožnikovi prstni odtisi v bazo EURODAC posredovani že dvakrat s strani Švedske. Poleg tega je tudi obrazložila, zakaj se je odločila za tak ukrep. Ilegalen prehod meje sicer sam po sebi ne more pomeniti, da je tožnik izrazito begosumen, vendar pa ilegalno prehajanje meja vsekakor predstavlja okoliščino, ki lahko kaže na možnost begosumnosti in lahko vzbuja bojazen, da bi tožnik lahko onemogočil morebitno njegovo predajo drugi državi, če bi se to izkazalo za potrebno. Z navedbami napačnega imena oziroma spreminjanjem svojih izjav (tako glede osebnega imena kot glede ciljne države) pa tožnik tudi ni verodostojen. Glede na povedano bo (le) z izrečeno omejitvijo gibanja mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Slovenije v času ugotavljanja, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, in da bo, če se ugotovi, da je za reševanje prošnje pristojna druga država, mogoča realizacija njegove predaje tej državi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je tožniku - prosilcu za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., z izpodbijanim sklepom omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni do prenehanja razloga, in sicer od 27. 9. 2013 od 13.45 ure do 27. 12. 2013 do 13.45 ure. V obrazložitvi navaja, da je tožnik 27. 9. 2013 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji ter da mu je bil istega dne ustno na zapisnik naznanjen ukrep omejitve gibanja zaradi pridobljenega rezultata o obstoju prstnih odtisov v bazi EURODAC, iz katere je razvidno, da je tožnik pred tem že dvakrat zaprosil za mednarodno zaščito na Švedskem, in sicer 7. 5. 2009 in 7. 5. 2012. Ker iz dokumentacije upravne zadeve ni mogoče z zadostno mero gotovosti ugotoviti, ali je za obravnavanje tožnikove prošnje odgovorna Republika Slovenija, kjer se tožnik nahaja sedaj, ali je to Švedska, kjer je bil tožnik obravnavan v letu 2009 in 2012, se je toženka odločila, da se mu omeji gibanje zaradi pridobitve rezultata o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC na podlagi Uredbe 2000/2725/ES, kar omogoča tretja alineja prvega odstavka 59. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ). Toženka namreč ocenjuje, da je ukrep omejitve gibanja iz tega razloga nujen, da tožnik v času postopka ugotavljanja, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, ne bo zapustil ozemlja Republike Slovenije ter da bo, kolikor se ugotovi, da je za reševanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Švedska, mogoča realizacija predaje tožnika tej državi. Glede na navedeno toženka meni, da tožnik v primeru predaje Švedski ne bi počakal na izvršitev predaje, saj naj bi bila njegova ciljna država Avstrija, zato meni, da je ukrep omejitve gibanja nujen. Meni, da z odločitvijo o omejitvi gibanja ni prestopila obsega oziroma mej prostega preudarka, ampak se giblje znotraj njih. V zvezi s tožnikovo navedbo, da naj bi preko odvetnika uredil, da se njegov azilni postopek na Švedskem zaključi, navaja, da tega tožnik pri podaji prošnje ni izkazal z nobenim uradnim dokumentom. Poudarja tudi, da kolikor bo v času postopka ugotovljeno, da Švedska ni pristojna za obravnavanje tožnikove prošnje, bo ukrep omejitve gibanja z dnem pridobitve negativnega rezultata s strani Švedske prenehal in bo tožnik premeščen v azilni dom. Z omejitvijo na prostore Centra za tujce v Postojni bo po prepričanju toženke mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Slovenije, dokler ne bo mogoče zagotoviti njegove predaje državi, pristojni za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Z ilegalnim prehajanjem meja različnih držav tožnik po mnenju toženke kaže na izrazito begosumnost in zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite. Navaja pa tudi, da je bila dne 30. 9. 2013 s strani PMP B. po elektronski pošti naknadno obveščena, da so iz Sektorja za mednarodno policijsko sodelovanje prejeli dopis, da so v njihovem postopku preko INTERPOL-a Ankara preverjali osebo s podatki A.A., roj. ... ter ugotovili, da oseba s takšnimi podatki tam ne obstaja. Za omejitev gibanja na Center za tujce se je toženka odločila tudi iz razloga tožnikovih izjav, da je želel oditi v Avstrijo, kar je navajal že pri hrvaških varnostnih organih, prav tako pa je to izjavil tudi v času obravnave s strani policistov PMP B. Tudi v času postopka sprejema prošnje za mednarodno zaščito je tožnik s svojim ravnanjem kazal na znake begosumnosti in nervoze, zaradi česar je pristojni organ za prevoz do Centra za tujce zaprosil asistenco policije. Preden je bil s strani policistov odpeljan v Center za tujce, je uradni osebi predal tudi lastnoročno izjavo, iz katere izhaja, da na Švedskem ni podal pravih osebnih podatkov ter da so podatki, ki jih je podal pri prošnji v Sloveniji, pravilni. Zaradi vsega navedenega se je toženka odločila, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa.

Tožnik v tožbi navaja, da mu je toženka z izpodbijanim sklepom avtomatično omejila gibanje zgolj zaradi obstoja prstnih odtisov v bazi EURODAC, kar je nepravilno, saj ZMZ določa, da toženka zgolj lahko omeji gibanje na tej podlagi. Odločitev o tem je torej diskrecijska in mora biti ustrezno utemeljena. Samemu dejstvu, da je prej že zaprosil za mednarodno zaščito na Švedskem, tožnik ne nasprotuje, saj je to povedal tudi toženki pri podaji prošnje za mednarodno zaščito in tega dejstva ni prikrival. Toženka pa v izpodbijanem sklepu zgolj navaja, da je prepričana, da tožnik na morebitno predajo ne bi počakal, vendar tega ne utemelji. Več kot očitno je torej, da je odločitev toženke povsem avtomatična, saj je brez obrazložitve glede odločitve o nujnosti uporabe ukrepa omejitve gibanja. Samo dejstvo, da je tožnik želel oditi v Avstrijo in tam zaprositi za mednarodno zaščito, česar toženki prav tako ni prikril pri podaji prošnje, zagotovo ne more biti utemeljen razlog, da bi se tožnik predaji Švedski izognil. Toženka je svojo odločitev, da se tožniku omeji gibanje na Center za tujce v Postojni, oprla tudi na argument ilegalnega prehajanja meja različnih držav, s čimer naj bi tožnik kazal izrazito begosumnost in zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite. Takšnih trditev toženka ni v zadostni meri obrazložila. Ilegalen prehod meje sam po sebi zagotovo ne more pomeniti, da je tožnik izrazito begosumen, saj bi bili potem skoraj vsi prosilci za mednarodno zaščito izrazito begosumni in bi jim bilo potrebno omejiti gibanje. Izpodbijani sklep pa je nezakonit tudi z vidika načela sorazmernosti (tretji odstavek 15. člena v zvezi z 19. členom Ustave RS), kot ga je Upravno sodišče opredelilo v sodbi I U 1199/2009 z dne 15. 7. 2009. Toženka bi morala namreč, ko je ugotovila, da naj bi bil tožnik begosumen (čemur on sam izrecno nasprotuje), preizkusiti, ali bi bilo mogoče z milejšim ukrepom zagotoviti prisotnost tožnika za eventualno izvedbo Dublinskega postopka. Poleg tega bi morala toženka pri presoji, ali je omejitev gibanja tožniku, kot prosilcu za mednarodno zaščito, primerna, upoštevati, da se ta ukrep ne izvaja nad osebami, ki so storile kaznivo dejanje, ampak nad tujci, ki so zaradi življenjskega strahu pred preganjanjem pobegnili iz izvorne države. Toženka je torej z izpodbijanim sklepom odločila v neskladju z namenom tretje alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ, ki je zagotovitev prisotnosti prosilca tekom postopka. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je na glavni obravnavi 8. 10. 2013 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila toženka, in v skladu z določbo petega odstavka 51. člena ZMZ zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je Turčijo zapustil 19. 9. 2013, ker so se začeli dogodki, ko so policisti streljali civiliste, pokale so bombe in ljudje so se streljali med seboj. Poudaril je, da je sam kristjan, zaradi česar so člani Al Kaide poskušali pritiskati na njih. Zato je odpotoval v Grčijo in nato z ladjo do Italije, tam pa ga je italijanska mafija pripeljala do mesta C., kjer je imel probleme, zaradi katerih je zbežal. Potem pa so ga pripeljali sem. Povedal je tudi, da potnega lista sedaj nima, prej pa ga je imel ter da ima v Turčiji vozniško dovoljenje. Potrdil je tudi, da je za mednarodno zaščito zaprosil že na Švedskem leta 2009 in 2012. V zvezi s prošnjo iz leta 2009 je rekel, da ni prejel nobene odločbe, zato je prošnjo umaknil in odpotoval nazaj v Turčijo. Leta 2012 pa je ponovno zaprosil za mednarodno zaščito ter dobil negativen odgovor. Pritožbe ni vložil, temveč se je vrnil v Turčijo, ker je mama doživela srčno kap. Povedal je tudi, da se o zadevi na Švedskem odloča dokončno šele po treh negativnih odgovorih, kar traja tri leta. V zvezi z njegovim osebnim imenom je pojasnil, da je njegovo pravo ime D.D. Slovenskim organom je navedel drugo ime (A.A.) zato, ker mu je tako svetovala italijanska mafija.

Pri svoji odločitvi se je toženka oprla na določbe tretje alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ, po kateri lahko pristojni organ prosilca do predaje pristojni državi nastani v skladu z drugim, četrtim in petim odstavkom 51. člena ZMZ z dnem, ko je bil pridobljen rezultat o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC na podlagi Uredbe 2000/2725/ES. Če je organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosto preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Upravni akt, izdan po prostem preudarku, mora v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta. Sodišče ugotavlja, da toženka ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za izrek ukrepa omejitve gibanja. Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je po presoji sodišča toženka v zadosti meri obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka.

Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa glede obstoja razloga za omejitev gibanja iz citirane tretje alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ. Toženka je namreč ugotovila, da so bili tožnikovi prstni odtisi v bazo EURODAC že posredovani dvakrat s strani Švedske. To med strankama ni sporno. S tem so po mnenju sodišča nastale vse tiste okoliščine, ki jih zahteva citirana določba tretje alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ, zaradi katerih lahko toženka prosilcu omeji gibanje. Dejstvo, da so bili prstni odtisi že vneseni v bazo EURODAC, je le osnovni pogoj za to, da se toženka sploh lahko odloča, ali bo prosilcu omejila gibanje ali ne. Toženka je ob ugotovitvi, da so te okoliščine podane, tudi obrazložila, da zakaj se je odločila za tak ukrep. Pojasnila je, da je tožnik ilegalno prehajal državne meje ter to, da je bila njegova ciljna država Avstrija, kar je sam izpovedal, ko je bil zaslišan pred upravnim organom. Zaslišan na sodišču je sicer izpovedal, da je kot o ciljni državi razmišljal o Sloveniji ali o Avstriji. Vendar pa sodišče njegovi izpovedbi na obravnavi ne sledi, glede na to, da je tako pred upravnim organom, kot tudi v tožbi kot ciljno državo navajal Avstrijo. Okoliščina, da je imel tožnik namen odpotovati v neko drugo državo (v konkretnem primeru Avstrijo), po presoji sodišča kaže na to, da je potrebna omejitev gibanja, saj je logično, da če ima nekdo namen odpotovati v neko drugo državo, to kaže na možnost, da bi lahko zapustil Slovenijo, če mu gibanje ne bi bilo omejeno. Tako po presoji sodišča ne drži tožbena trditev, da je toženka tožniku gibanje omejila avtomatično zgolj zaradi obstoja njegovih prstnih odtisov v bazi EURODAC. Pritrjuje pa sodišče navedbi v tožbi, da ilegalen prehod meje sam po sebi ne more pomeniti, da je tožnik izrazito begosumen, vendar pa ilegalno prehajanje meja vsekakor predstavlja okoliščino, ki lahko kaže na možnost begosumnosti in lahko pri odločanju toženke vzbuja bojazen, da bi tožnik lahko onemogočil morebitno njegovo predajo drugi državi, v konkretnem primeru Švedski, če bi se to izkazalo za potrebno.

Toženka pa je v izpodbijanem sklepu tudi navedla, da je bila 30. 9. 2013 s strani PMP B. po elektronski pošti naknadno obveščena, da so iz Sektorja za mednarodno policijsko sodelovanje prejeli dopis, da so v njihovem postopku preko Interpola Ankara preverjali osebo s podatki A.A., rojen …, ter ugotovili, da oseba s takšnimi podatki tam ne obstaja. Prav tako iz izpodbijanega sklepa in upravnega spisa zadeve izhaja, da je tožnik v času postopka sprejema prošnje za mednarodno zaščito s svojim ravnanjem kazal na znake begosumnosti in nervoze, zaradi česar je upravni organ zaprosil za asistenco policije pri njegovem prevozu do Centra za tujce. V zvezi z ugotavljanjem tožnikove osebne identitete sodišče ugotavlja, da je tožnik, zaslišan na naroku 8. 10. 2013, izpovedal, da je njegovo pravo osebno ime D.D. in ne A.A., kot je navedel tožnik sam slovenskim policijskim organom in upravnemu organu v upravnem postopku ter tudi na predmetni tožbi in pooblastilu njegovi pooblaščenki. Potrdil je, da je fotokopija potnega lista, ki se nahaja v upravnem spisu zadeve, njegova ter da je sam napisal izjavo z dne 28. 9. 2013, ki se prav tako nahaja v upravnem spisu zadeve in iz katere izhaja, da je njegovo pravo ime D.D. Zaslišan na naroku 8. 10. 2013 je tudi izpovedal, da je slovenskim organom že 27. 9. 2013 povedal, da je D.D., en dan kasneje pa je napisal navedeno izjavo. Vendar pa sodišče njegovi izjavi, da je slovenskim organom že 27. 9. 2013 povedal, da je njegovo pravo ime D.D., ne more slediti. Iz sodnega spisa zadeve namreč izhaja, da je tožnik svoji pooblaščenki dal pooblastilo za zastopanje v tem upravnem sporu dne 27. 9. 2013 ter na tem pooblastilu navedel kot svoje ime A.A., rojen ... (priloga A1). Prav tako je predmetno tožbo vložil dne 3. 10. 2013 kot A.A. in v tožbi ni pojasnil, zakaj je navajal napačno ime. Ko mu je sodišče navedeno predočilo na naroku dne 8. 10. 2013, je pojasnil zgolj, da je imel probleme v Italiji ter da je napisal prvo ime zaradi strahu. Na vprašanje koga se je bal v Sloveniji, pa je izpovedal, da se je bal vseh ljudi, ker so mu v Italiji grozili s pištolo. Sodišče pa tudi ugotavlja, da iz upravnega spisa zadeve izhaja, da je pred upravnim organom dne 27. 9. 2013 tožnik podal pisno izjavo, da je na Švedskem povedal drugo ime, vendar da je sedaj v Sloveniji povedal svoje pravo ime. Na navedeni izjavi je uradni zaznamek, da je takšno izjavo tožnik podal, preden je bil odpeljan v Center za tujce. Tako sodišče ocenjuje, da tožnik s takšnimi navedbami napačnega imena oziroma s spreminjanjem svojih lastnih izjav (tako glede osebnega imena kot glede ciljne države) ni verodostojen in se sodišču poraja dvom v verodostojnost njegovih izjav. Tako sodišče tudi ni sledilo njegovi izjavi na naroku dne 8. 10. 2013, da je v Sloveniji pripravljen prisostvovati vsem razgovorom, torej da Slovenije ne misli zapustiti. Prav tako ni sledilo njegovim trditvam na naroku 8. 10. 2013, da so včeraj (to je 7. 10. 2013) v Slovenijo prispeli dokumenti iz Švedske. Pooblaščenka toženke je namreč po telefonskem razgovoru s pristojnimi službami na naroku dne 8. 10. 2013 pojasnila, da so 2. 10. 2013 od tožnikovega švedskega advokata prejeli dokumente v švedskem jeziku, ki se nahajajo v upravnem spisu ter so jih 4. 10. 2013 odstopili v prevod. Prav tako je pojasnila, da od švedskih organov še niso prejeli odgovora v zvezi s slovensko zahtevo.

Glede sklicevanja tožnika v tožbi na kršitev načela sorazmernosti, v zvezi s čimer se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča I U 1199/2009, pa sodišče meni, da v konkretnem primeru to načelo ni bilo kršeno. Sodišče namreč sodi, da se je toženka pravilno odločila, da je tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce, ker bo glede na vse zgoraj povedano (le) s takšno omejitvijo mogoče zagotoviti, da bo ostal na območju Slovenije v času postopka ugotavljanja, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito ter da bo, kolikor se ugotovi, da je za reševanje njegove prošnje pristojna Švedska, mogoča realizacija njegove predaje tej državi. V zvezi z vprašanjem tožnikove begosumnosti pa sodišče opozarja tudi na stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up 1116/09 z dne 3. 3. 2011, da bi preprečevanje nedovoljenega (nezakonitega) vstopa v državo in s tem zagotavljanje javnega reda (in socialne varnosti) sicer lahko pomenilo ustavno dopustni cilj za omejitev človekove pravice do osebne svobode. V odločbi Ustavnega sodišča RS je med drugim tudi navedeno, da imajo države nesporno suvereno pravico, da nadzirajo vstop tujcev na svoje ozemlje ter njihovo prebivanje na tem ozemlju.

Po vsem povedanem je sodišče presodilo, da je izpodbijani sklep zakonit, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.