Jedro

Kljub temu, da je bil voznik osebnega avtomobila dolžan pričakovati, da vsi udeleženci cestnega prometa ne ravnajo skladno s predpisi o varnosti cestnega prometa, neupoštevanja temeljnega pravila o vožnji po desni strani ceste ni mogel pričakovati. Kolesarjeva kršitev cestnoprometnih predpisov je zato ekskulpacijski razlog, zaradi katerega je voznik osebnega avtomobila prost odgovornosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče je zavrnilo zahtevek za plačilo 21.000,00 EUR odškodnino za škodo, ki jo je tožnik utrpel v prometni nesreči dne 20.6.2011. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v višini 630,70 EUR.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja dva pritožbena razloga: zmotno uporabo materialnega prava in zmotno ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Opozarja, da v sedmi točki sodbe sodišče zatrjuje, da je kolesar enakovreden udeleženec v cestnem prometu, kar ne drži. Opozarja na 150. čl. Obligacijskega zakonika, ki določa, da za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja. Citira 153. čl. Obligacijskega zakonika in opozarja, da je kolesar na cesti okoliščina, ki jo je mogoče redno pričakovati, se ji izogniti in jo odvrniti; če le voznik prilagodi upravljanje vozila okoliščinam oziroma razmeram na cestišču. Kolesarji se namreč redoma pojavljajo na cesti. Zavarovanec tožene stranke bi moral vožnjo prilagoditi sorazmerno ozkemu vozišču, ovinku in mostu ter preglednosti in paziti na šibkejše udeležence v prometu kot so kolesarji in pešci. Meni, da bo v ponovljenem postopku treba oceniti morebiten tožnikov soprispevek k nastanku škode, ni pa tožnik izključno kriv za nastanek škode.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je odločitev sprejelo na podlagi naslednjih pravno pomembnih dejstev: - zavarovanec tožene stranke, ki je upravljal osebni avtomobil, je od ustja križišča enakovrednih cest zapeljal levo na most in pri tem prevozil 15 do 20 m; - tožnik (kolesar) je vozil proti križišču enakovrednih cest in v vidnem polju imel osebnega avtomobila ves čas od takrat, ko je ta od križišča enakovrednih cest zapeljal na most in pri tem prevozil 15 do 20 m. Prednji del osebnega avtomobila je lahko videl že v trenutku, ko je vozilo stalo pred križiščem; - tožnik je zapeljal v levo in na mostu, na skrajnem levem robu vozišča (gledano v smeri njegove vožnje), trčil v prednji desni vogal osebnega avtomobila, ko se je ta že ustavil. Tožnik je imel dovolj prostora, da bi peljal mimo osebnega avtomobila po svoji strani vozišča; - vreme je bilo jasno, vozišče suho, vidljivost dobra.

5. Motorno vozilo, ki ga je upravljal zavarovanec tožene stranke, je nevarna stvar. Zavarovanec tožene stranke zato v razmerju do tožnika - oškodovanca, ki je bil v nesreči udeležen kot kolesar, odgovarja objektivno (149. in 150 čl. Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Med strankama sporno je, ali je tožena zavarovalnica z dokazovanjem tožnikove vloge v škodnem dogodku uspela ekskulpirati ravnanje svojega zavarovanca. Upravljavec nevarne stvari je namreč prost odgovornosti, če dokaže, da škoda izvira iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti; ali da je škoda nastala izključno zaradi oškodovančevega dejanja, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (prvi in drugi odstavek 153. čl. OZ).

6. Tako tožnik (kolesar) kot zavarovanec tožene stranke (voznik osebnega avtomobila) sta bila udeleženca v cestnem prometu (23.,49., 64. in 65. točka 23. čl. Zakona o varnosti cestnega prometa (Ur. list RS št. 56/08 – prečiščeno besedilo, 57/08 ZLDUVCP, 58/09 in 36/10 – v nadaljevanju ZVCP-1). Zakon je obema nalagal, da se ravnata po prometnih pravilih (24. čl. ZVCP-1). V tem pomenu je treba razumeti navedbo prvostopenjskega sodišča, da je tožnik – kolesar enakovreden udeleženec v prometu.

7. Na osnovi zgoraj (v 4. točki te sodbe) povzetih dejstev, katerim pritožnik ne ugovarja, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik kršil prvi odstavek 103. čl. ZVCP-1, ker ni vozil ob desnem robu vozišča v smeri svoje vožnje. Do nesreče je prišlo zaradi njegove vožnje po levi strani vozišča. Točka trčenja je neposredno ob levem robu vozišča (gledano v smeri tožnikove vožnje), kjer je v trenutku trčenja že stal (se ustavil) osebni avtomobil, ki ga je upravljal zavarovanec tožene stranke. Da bi tudi zavarovanec tožene stranke kršil cestnoprometne predpise, v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno. Pritožbeno sodišče zato soglaša s prvostopenjskim, da je tožnikova protipredpisna vožnja vzrok, da je do nesreče prišlo.

8. Ker pa je zavarovanec tožene stranke upravljal nevarno stvar – osebni avtomobil, se domneva, da škoda izvira iz njegove stvari. Tudi v pritožbeni fazi postopka je sporno, ali je tožena stranka uspela ekskulpirati ravnanje svojega zavarovanca. Pritožba ne pojasni, s katerim ravnanjem naj bi zavarovanec tožene stranke prispeval k nastanku škodnega dogodka, ampak zgolj abstraktno navaja, da bi zavarovanec tožene stranke moral svojo vožnjo prilagoditi sorazmerno ozkemu vozišču, ovinku, mostu ter preglednosti in paziti na šibkejše udeležence v prometu kot so kolesarji in pešci. Pritožnik meni, da tožena stranka ni uspela dokazati, da zavarovanec tožene stranke tožnikovega ravnanja ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam izogniti – oporeka torej neizogibnosti in nepreprečljivosti nastanka škode.

9. Motorno vozilo, ki je nevarno zaradi svojega delovanja, je bilo v trenutku škodnega dogodka že ustavljeno, zato iz njegovega delovanja v trenutku trčenja nevarnost ni izvirala. Pred tem je zavarovanec tožene stranke vozilo upravljal skladno s cestnoprometnimi predpisi. Da bi zavarovanec tožene stranke tožnika lahko opazil, preden je v križišču zavil levo, ni bilo ugotovljeno. Ko je zavil, pa ni imel druge možnosti, kot da vožnjo po skrajno desnem delu cestišča (gledano v smeri njegove vožnje) nadaljuje ali ustavi. Neposredno po zavijanju se je namreč znašel na mostu z visokim robnikom ob cestišču. S tem, da je vozilo izven križišča (na mostu) ustavil, je naredil vse, kar je bilo v danih okoliščinah za preprečitev nesreče mogoče narediti. Pritožbeno sodišče zato meni, da je tudi nepreprečljivost škode izkazana.

10. Kljub temu, da je bil zavarovanec tožene stranke dolžan pričakovati, da vsi udeleženci cestnega prometa ne ravnajo skladno s predpisi o varnosti cestnega prometa, neupoštevanja temeljnega pravila o vožnji po desni strani ceste ni mogel pričakovati. Druge udeležence na cesti je lahko pričakoval, ne pa njihove vožnje po nasprotni strani vozišča. Tožnik je namreč kršil temeljno cestno prometno pravilo o vožnji po desni strani ceste. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je tožnikova vožnja (po nasprotni strani cestišča) ekskulpacijski razlog, zaradi katerega je zavarovanec tožene stranke prost odgovornosti.

11. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP).

12. Višje sodišče v Ljubljani je pristojno za reševanje te pritožbene zadeve, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 472/2014 prenesena iz Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.