Jedro

Materialna škoda naj bi tožniku nastala zaradi opustitve tožene stranke, ki ni pravočasno izdala sklepa o razporeditvi na ustrezno delovno mesto po pravnomočnosti odločbe ZPIZ o ugotovljeni invalidnosti. Škoda je nastala najkasneje z zaključkom nezakonitega stanja, ko je bil tožnik s sklepom razporejen na ustrezno delovno mesto glede na njegovo preostalo delovno zmožnost. Ker je od tega dne dalje do vložitve tožbe že potekel objektivni zastaralni rok, tožbeni zahtevek zaradi zastaranja (ugovor tožene stranke) ni utemeljen. Pri tem niso bistvene navedbe tožnika, ki se nanašajo na začetek teka subjektivnega zastaralnega roka oziroma na to, kdaj je zvedel za škodo in povzročitelja.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožnika za plačilo 3.124,09 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi; II. točka izreka sodbe pa se spremeni tako, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 936,36 EUR v roku 8 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnik je dolžan toženi stranki plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 206,54 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 3.124,09 EUR, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: - 887,93 EUR od 23. 11. 2011 do plačila, - 73,20 EUR od 1. 2. 2002 do plačila, - 409,79 EUR od 1. 3. 2003 do plačila, - 198,40 EUR od 1. 9. 2003 do plačila, - 167,84 EUR od 1. 2. 2004 do plačila, - 344,39 EUR od 1. 12. 2004 do plačila, - 69,15 EUR od 1. 2. 2005 do plačila, - 34,82 EUR od 1. 3. 2005 do plačila, - 249,59 EUR od 1. 10. 2005 do plačila, - 108,78 EUR od 1. 1. 2006 do plačila, - 580,20 EUR od 19. 4. 2007 do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v skupnem znesku 1.497,93 EUR ter stroške sodne takse za tožbo 63,44 EUR in stroške za izvedenko finančne stroke v znesku 1.358,17 EUR,v roku 15 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da šteje tožena stranka sodbo za nepravično, ker je tožniku priredila delovno mesto tako, da je lahko še nadalje opravljal delo s preostalo delovno zmožnostjo, pri tem pa mu je ves čas izplačevala enako plačo kot pred razporeditvijo in kot pred boleznijo. Tudi če je formalno razporeditev tožena stranka izvršila leto dni kasneje zaradi pritožb tožnika, je po mnenju tožene stranke prisojena odškodnina v nasprotju s poštenostjo in temeljnimi načeli prava. Med strankama je bilo nesporno, da je predmet tožbe odškodnina. Sodišče je zavrnilo ugovor zastaranja, ki ga je uveljavljala tožena stranka tekom postopka, ker je menilo, da je oškodovanec izvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil, šele ko je prejel odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča z dne 1. 3. 2007 in se je pri tem sklicevalo na določbo prvega odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). Za zastaranje odškodninske terjatve pa sta določena tako subjektivni kot objektivni rok. Subjektivni rok varuje interese oškodovanca, objektivni pa je določen zato, da ne bi dolžnikova zaveza trajala v nedogled. Sodišče po mnenju tožene stranke ni upoštevalo objektivnega roka, ki je določen v drugem odstavku 352. člena OZ. Petletni rok začne teči, odkar je škoda nastala. To velja ne glede na to, ali so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka in ne glede na to, ali je potekel subjektivni rok iz prvega odstavka. Tožniku je škoda nastala od dneva, ko vtožuje tudi zamudne obresti. Izpostavljenega zahtevka torej med strankama ni sporno, kdaj je škoda nastala, sporno je le, kdaj je tožnik izvedel za škodo. Ne glede na neupoštevanje objektivnega roka zastaranja pa tožena stranka opozarja, da občasne terjatve v skladu s 347. členom OZ zastarajo v treh letih. Pri tem je zastarala tudi pravica sama, iz katere izvirajo občasne terjatve (348. člen OZ). Če zastara pravica, iz katere izvirajo občasne terjatve, ne izgubi upnik le pravice zahtevati bodoče občasne dajatve, temveč tudi pravico terjati občasne terjatve, ki so zapadle pred tem zastaranjem. Tožnik vtožuje občasne terjatve, od 23. 11. 2001 do plačila. Tožena stranka se tudi ne strinja z odločitvijo glede teka zakonskih zamudnih obresti, saj je šele z vložitvijo tožbe tožnik postavil zahtevek za izplačilo odškodnine. Ker tožnik uveljavlja odškodnino bi moral dokazati tudi vse elemente odškodninske odgovornosti. Sklep o razporeditvi na delo ključavničar III z omejitvami pa ni bil izdan izključno po krivdi oziroma vsaj v pretežni meri sokrivdi tožnika. Tožnik se namreč ni strinjal z razporeditvijo in ne z odločbo ZPIZ o invalidnosti, prav tako ne z dopolnilnim mnenjem o ustreznosti zaposlitve z dne 21. 11. 2000. Tožnik je uveljavljal tudi sodno varstvo glede neustreznosti razporeditve in Delovno sodišče v Mariboru je sodbo opr. št. Pd 14/2001 z dne 21. 11. 2005 razsodilo, da je razporeditev z dne 22. 11. 2001 zakonita ter da tožnik ni bil prikrajšan pri plači. V zvezi z izvedeniškim mnenjem J.B., tožena stranka meni, da izvedenka ni upoštevala določil Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in sicer drugega odstavka 62. člena, ki pravi, da za invalidsko pokojnino, ki se pridobi za krajšo zavarovalno dobo kot je obdobje, iz katerega se vzamejo plače za izračun pokojninske osnove, pokojninska osnova izračuna po plačah, doseženih v času zavarovanja, razen v koledarskem letu, v katerem je uveljavljena pravica do invalidske pokojnine. Po mnenju tožene stranke je potrebno upoštevati vse plače v vseh obdobjih, tudi tiste v letih, ko zavarovanec ni dosegel 6 mesecev zavarovalne dobe v posameznem letu (sodba Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 279/2004). Sodišče pa je v zvezi z navedeno trditvijo tožene stranke zavrnilo dokaz po pridobitvi ustreznih podatkov od ZPIZ in postavitvijo novega izvedenca. Ob upoštevanju pokojninske osnove za invalidnino tudi za leto 1994 in 1995, tožnik ni prikrajšan pri invalidnini. Plače za leto 2007 se ne upoštevajo, ker bi naj bila v tem letu uveljavljena pravica do nadomestila zaradi manjše plače, kar izhaja iz tožb tožnika. Sodišče prve stopnje je z neupoštevanjem določb Obligacijskega zakonika glede zastaranja ter glede odškodninske odgovornosti in Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju glede izračuna prikrajšanja pri plači kršilo materialno pravo, zato tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne ter tožniku naloži plačilo stroškov postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti ni storilo, je pa napačno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaznega postopka zaključilo, da je tožena stranka šele dne 22. 11. 2001 razporedila tožnika na ustrezno delo in takrat realizirala odločbo ZPIZ z dne 24. 12. 1999, zato je tožniku bilo odmerjeno nadomestilo zaradi nižje plače na drugem ustreznem delovnem mestu v nižjem znesku, kot bi mu sicer bilo nadomestilo odmerjeno, če bi ga tožena stranka pravočasno razporedila na drugo ustrezno delovno mesto. Navedeno je ugotovilo Višje delovno in socialno sodišče v svoji pravnomočni sodbi opr. št. Psp 376/2006 z dne 1. 3. 2007. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnik zvedel za nastalo škodo (prikrajšanje pri nadomestilu) šele z izračunom prikrajšanja pri nadomestilu, ki ga je pripravila izvedenka finančne stroke. Zaključilo je, da je tožnik zvedel, da mu je škoda nastala šele po prejemu sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 376/2006 z dne 1. 3. 2007, s katero je bil pravnomočno končan socialni spor. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je ugovor zastaranja tožene stranke neutemeljen, ker je tožnik tožbo vložil priporočeno po pošti dne 26. 4. 2007, za škodo pa je zvedel šele s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča z dne 1. 3. 2007. Po prvem odstavku 352. člena OZ odškodninska terjatev zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil. Za začetek teka zastaralnega roka je sicer res odločilen dan, ko je oškodovanec zvedel za škodo in njenega povzročitelja (subjektivni rok), vendar pa v skladu z drugim odstavkom 352. člena OZ terjatev v vsakem primeru zastara v petih letih, odkar je škoda nastala (objektivni rok).

Ureditev subjektivnih in objektivnih zastaralnih rokov upošteva interese obeh strank, oškodovančeve z določitvijo daljšega zastaralnega roka in opredelitvijo začetka teka zastaralnega roka z nastankom škode (ta čas ni vedno enak času samega škodnega dogodka) in ne s samim škodnim dejanjem, odgovorno osebo pa z določitvijo objektivnega in trdnega merila za opredelitev začetka teka zastaralnega roka. Navedeno lahko sicer povzroči, da odškodninska terjatev zaradi poteka absolutnega oziroma objektivnega roka zastara, še preden začne teči relativni oziroma subjektivni rok (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 363/2009 z dne 10. 5. 2011).

Škoda, ki jo zatrjuje tožnik, bi mu naj nastala zaradi opustitve tožene stranke, ki ni pravočasno izdala sklepa o razporeditvi tožnika na ustrezno delovno mesto, po pravnomočnosti odločbe ZPIZ z dne 24. 11. 1999. Tožniku je škoda nastala najkasneje z zaključkom tega stanja, ko je bil tožnik s sklepom z dne 21. 11. 2001 razporejen na ustrezno delovno mesto glede na njegovo preostalo delovno zmožnost. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ob vložitvi tožbe dne 26. 4. 2007 že potekel objektivni zastaralni rok iz drugega odstavka 352. člena OZ. Ker OZ veže zapadlost odškodninske terjatve in začetek teka zastaralnega roka na nastanek škode, ne pa na pravnomočno odločitev o odškodninskem temelju, je ugovor zastaranja utemeljen. Odškodninski zahtevek se je nanašal na plačilo odškodnine zaradi prenizko odmerjenega nadomestila, ker ga tožena stranka ni pravočasno razporedila na ustrezno delovno mesto. Nezakonito stanje se je zaključilo 22. 11. 2001, zato je postavljen tožbeni zahtevek neutemeljen zaradi poteka objektivnega zastaralnega roka in niso bistvene navedbe tožnika, ki se nanašajo na začetek teka subjektivnega zastaralnega roka oziroma na to, kdaj je zvedel za škodo in povzročitelja.

Po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 5. točke 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek tožnika zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je stroške odmerilo v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP glede na uspeh strank v tem sporu. Toženi stranki je priznalo stroške po predloženem stroškovniku in jih odmerilo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 67/2006) in sicer 150 točk za poravnalni narok dne 15. 5. 2008, 50 točk za prvi narok dne 15. 5. 2008, 225 točk za pripravljalni spis, 150 točk za narok dne 12. 7. 2010 in 50 točk urnine, 150 točk za narok dne 11. 11. 2010 in 50 točk urnine, 50 točk za narok 7. 2. 2011, 225 točk za pripravljalno vlogo z dne 27. 9. 2011, 150 točk za narok dne 10. 10. 2011 in 150 točk za narok dne 5. 12. 2011. Skupaj je toženi stranki priznalo 1700 točk, kar je v prednosti točke 0,459 EUR znaša 780,30 EUR ter ob upoštevanju 20 % DDV 936,36 EUR.

Pritožbeno sodišče je glede na uspeh s pritožbo toženi stranki priznalo 375 točk za vložitev pritožbe, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR znaša 172,12 EUR in ob upoštevanju 20 % DDV znašajo stroški 206,54 EUR (154. člen ZPP v povezavi s 165. členom ZPP).