Jedro

V obravnavani zadevi ne gre za sklep o razveljavitvi sodbe sodišča druge stopnje. Sodišče druge stopnje kot pritožbeno sodišče je namreč s sklepom razveljavilo sklep sodišča prve stopnje. Pritožba zoper razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje zato ni dovoljena.

Izrek

I. Pritožba se zavrže. II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom tožbo zavrglo in odločilo o pravdnih stroških. Sklep temelji na presoji, da tožnik ni izkazal pravnega interesa za ugotovitveno tožbo z zahtevkom, da je najemna pogodba odpovedana.

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbama ugodilo, sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ocenilo je, da „zatrjevana dejstva nudijo podlago za izselitev tožene stranke iz stanovanja, vendar pa brez odpovednega zahtevka na izselitev ni mogoče ugoditi oziroma dati odpovedi.“ V nadaljevanju obrazložitve je navedlo, da bo treba tožbo „popraviti tako, da se tožbeni predlog ustrezno formulira z namenom, da stranka doseže pravno varstvo, ki ga zahteva, ni pa neodpravljiva nesklepčnost, zato je sodišče dolžno v okviru materialno procesnega vodstva tožečo stranko vzpodbuditi k dopolnitvi morebiti pomanjkljivih navedb o relevantnih dejstvih in tudi k pravilnemu oblikovanju tožbenega zahtevka. … Zaradi opustitve pozitivnega postopka po tretjem odstavku 318. člena ZPP je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je v skladu s prvim odstavkom 354. člena ZPP sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje.“1

4. Zoper sklep se je pravočasno pritožila toženka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sklicuje se na sklep VS RS Cp 32/2022, da „odločitev ni ustrezno obrazložena, zato je mogoče pritrditi pritožniku, da je razlog za nestrinjanje višjega sodišča z materialnopravno presojo, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje. Iz tega razloga pa odločbe sodišča prve stopnje ni mogoče razveljaviti.“ Nadalje navaja, da je sodišče spregledalo, da je bila toženka najemnica, ki ima po 102. členu Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) pravico kadarkoli odpovedati najemno pogodbo. Zaradi zmotne percepcije, da najemno razmerje še traja kljub odpovedi toženke, je sodišče zmotno uvidelo potrebo po uveljavitvi oblikovalnega zahtevka in zato vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V zvezi z materialnim procesnim vodstvom pa je spregledalo, da je tožnik ob vložitvi tožbe postavil oblikovalni tožbeni zahtevek in ga umaknil, ko je dobil stanovanje v posest na podlagi odpovedi toženke. Zato ga sodišče ni dolžno pozivati, naj ga ponovno postavi, sklep o delnem umiku tožbe s takim zahtevkom pa je že tudi postal pravnomočen z razglasitvijo na naroku za glavno obravnavo 23. 8. 2022 in odpovedjo strank pravici do pritožbe zoper njega. Zato je nedopustno, da pritožbeno sodišče od sodišča prve stopnje in s tem tudi od tožnika zahteva, da tak tožbeni zahtevek ponovno postavi. Opozarja tudi, da materialno procesno vodstvo ni potrebno, če stranko na pomanjkljivost pravno relevantnih navedb opozori že nasprotna stranka. Sodišče je zato zmotno pravno presodilo, da je sploh potreben oblikovalni oblikovalni zahtevek, in odstopilo od sodne prakse glede materialno procesnega vodstva. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v ponovno odločanje.

5. Na vročeno pritožbo je tožnik odgovoril in predlagal zavrnitev pritožbe. Opozarja, da se sklep sodišča druge stopnje lahko izpodbija le iz taksativno navedenih razlogov v drugem odstavku 357.a člena ZPP, med temi pa zmotna uporaba materialnega prava ni navedena. Sklicevanje na te pritožbene razloge je zgolj pavšalno. Namen vložene pritožbe je zavlačevanje postopka, povzročanje dodatnih stroškov in finančno izčrpavanje toženke. Opozarja na načelo ekonomičnosti postopka in dolžnost sodišča, da prepreči vsakršno zlorabo pravic, ki jih imajo stranke in drugi udeleženci v postopku. Podrobneje pojasnjuje okoliščine v motenjski pravdi in toženkin odstop od najemne pogodbe, ki je pomenil le njen manever, da bi izigrala predpise in dosegla zavrnitev tožbenega zahtevka. Tudi ob primopredaji namreč najemna pogodba še ni prenehala. Najemna pogodba ni prenehala na podlagi odpovedi po 102. členu SZ-1, ampak na podlagi 599. člena Obligacijskega zakonika. Predmet umika tožbe ni bil oblikovalni, ampak dajatveni del za izpraznitev in izročitev nepremičnine tožniku. Zahtevek „najemna pogodba... je odpovedana“ ni ugotovitvene narave, ampak oblikovalne. Ves čas je zasledoval pravni interes, da se najemna pogodba odpove s sodno odločbo. Strinja se s potrebo po materialno procesnem vodstvu, saj ni šlo za neodpravljivo nesklepčnost. Toženka tudi ni nikoli opozorila na pomanjkljivosti tožbenega zahtevka. To je storilo šele pritožbeno sodišče

6. Pritožba ni dovoljena.

7. Pritožba po 357. a člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je pravno sredstvo zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe. Njen cilj je zagotoviti učinkovito sredstvo zoper procesno ravnanje sodišča druge stopnje, s katerim to ne odloči dokončno o zadevi, čeprav bi to glede na procesne okoliščine primera lahko storilo.

8. V obravnavani zadevi ne gre za sklep o razveljavitvi sodbe sodišča druge stopnje. Sodišče druge stopnje kot pritožbeno sodišče je namreč s sklepom razveljavilo sklep sodišča prve stopnje. Postopka torej ni vodilo po določbah 25. poglavja ZPP, ki se nanašajo na pritožbo zoper sodbo (333. - 362. člen ZPP), ampak po določbah, ki urejajo pritožbo zoper sklep (363. - 366.a člen ZPP). Procesna pooblastila pritožbenega sodišča pa v obeh primerih niso enaka. Zakon v primeru pritožbe zoper sklep npr. ne predvideva, da bi moralo pritožbeno sodišče opraviti pritožbeno obravnavo ter tudi ne zamejuje možnosti pritožbenega sodišča, da odločbo sodišča prve stopnje razveljavi. 3. točka 365. člena ZPP pritožbeno sodišče pooblašča, da sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

9. Drugače je v primerih, ko sodišče prve stopnje v določenih nepravdnih postopkih vsebinsko dokončno odloči s sklepom. Vrhovno sodišče je zato že zavzelo stališče,2 da mora biti v nepravdnih postopkih to pravno sredstvo zagotovljeno v enaki meri kot v pravdnem postopku, saj so končni sklepi v takih postopkih po svojem smislu v bistvenem enaki kot sodbe. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer, saj izpodbijani sklep ne pomeni meritorne odločitve in ni ekvivalenten sodbi.

10. Pritožba (ki sicer tudi vsebinsko presega dovoljene pritožbene razloge iz 357.a člena ZPP) zoper razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje ni dovoljena. Zato jo je Vrhovno sodišče zavrglo (1. točka 365. člena ZPP).

11. Ker je prvostopenjska odločitev razveljavljena in zadeva vrnjena temu sodišču v novo sojenje, je Vrhovno sodišče odločilo, da bo o pritožbenih stroških odločilo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

1 Del 9. in 10. točka obrazložitve sklepa druge stopnje. 2 Npr. Cp 13/2018, Cp 29/2018 in Cpg 1/2019.