Jedro

Ne glede na začetek teka subjektivnega zastaralnega roka odškodninska terjatev v vsakem primeru zastara po poteku petletnega objektivnega zastaralnega roka od dneva nastanka škode.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožniku za nepremoženjsko škodo v zvezi z izgubo voha in okusa zaradi poškodb, ki jih je dobil v prometni nesreči 21.9.1986, prisodilo 1,000.000 SIT odškodnine. Tožbeni zahtevek za plačilo presežno zahtevanih 3,000.000 SIT je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških. Zavzelo je stališče, da toženkin ugovor zastaranja ni utemeljen, čeprav je škoda res nastala že v letu 1986, vendar pa je tožnik za dokončnost tega stanja izvedel šele na podlagi zdravniške ocene z dne 8.7.1997, tožbo pa je vložil 18.6.1998. Zavrnilo je tudi toženkin ugovor, da naj bi bila izguba voha in okusa že upoštevana v izvensodni poravnavi z dne 30.7.1990. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo, toženkini pritožbi pa je ugodilo in izpodbijani prisodilni del spremenilo tako, da je zavrnilo tudi ta del tožbenega zahtevka. Poudarilo je, da je v tej zadevi pomemben datum nastanka škode. Škoda je nastala 21.9.1986, tožniku pa je bila znana že s podanim izvedenskim mnenjem prof. dr. H. S. z dne 2.10.1988 in izvidom dr. L. z dne 12.6.1989. Poravnavo je sklenil 30.7.1990 in je bila z njo očitno zajeta tudi ta škoda. Tožba v tej zadevi je bila vložena po poteku petletnega zastaralnega roka za odškodninske terjatve.

Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi izpodbija zavrnitev celotnega tožbenega zahtevka, uveljavlja pa revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Revizija opozarja, da prof. dr. H. S. ni ocenjeval izgube voha in okusa, saj je navedel samo, da je potrebna nevrološka ocena zaradi dveh zaporednih prometnih nesreč. Izvensodna poravnava je sklenjena izključno na podlagi tega mnenja. Ker nevrolog ni bil angažiran, poravnava ne zajema sedaj sporne škode. Tožniku so zdravniki takrat trdili, da je možna povrnitev voha in okusa. Tako je za dokončno stanje izvedel šele leta 1997. Meni, da to potrjuje tudi izvedensko mnenje dr. Ž. v tej pravdi. Že dejstvo, da je toženka ugovarjala, da se ne ve, katera poškodba je povzročila sedaj obravnavano škodo, pa dokazuje, da ta škoda ni mogla biti upoštevana v poravnavi. Zato tožnik vztraja, da je za škodo dokončno izvedel leta 1997. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Institut zastaranja je v zakonodajah urejen iz več pravnopolitičnih razlogov, predvsem pa zaradi varnosti pravnega prometa. Dolžnika je treba zavarovati pred možnostjo, da ga upnik toži v nedogled in da je zato v pravni negotovosti. Tudi dokazovanje okoliščin o oddaljenih dogodkih je težavno in povzroča dolgotrajnost sodnih postopkov. Na drugi strani pa je v interesu pravnega prometa tudi, da upniki svoje pravice čimprej uveljavljajo. Pri tehtanju interesov oškodovanca in odgovorne osebe se je tudi Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se v tej zadevi uporablja na podlagi prehodne določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika, odločil za ureditev dveh vrst zastaralnih rokov. V prvem odstavku 376. člena je zato določeno, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. Obe okoliščini sta vezani na vednost oškodovanca, torej na njegovo subjektivno sfero, kar pa lahko tudi predstavlja pravno nesprejemljivo odmaknitev začetka teka zastaralnega roka. Zato je ZOR v drugem odstavku 376. člena določil, da odškodninska terjatev v vsakem primeru zastara v petih letih, odkar je škoda nastala. Taka ureditev upošteva interese obeh strank, oškodovančeve z določitvijo daljšega zastaralnega roka in opredelitvijo začetka teka zastaralnega roka z nastankom škode (ta čas ni vedno enak času samega škodnega dogodka) in ne s samim škodnim dejanjem, odgovorno osebo pa z določitvijo objektivnega in trdnega merila za opredelitev začetka teka zastaralnega roka. Res se sicer lahko zgodi, da odškodninska terjatev zaradi poteka absolutnega oziroma objektivnega roka zastara, še preden začne teči relativni oziroma subjektivni rok, vendar so tako zakonodajno ureditev narekovali že pojasnjeni razlogi varnosti pravnega prometa.

Pravkar pojasnjeno pomeni, da so bili razlogi prvostopenjskega sodišča, da je začel zastaralni rok teči šele z dnem, ko je bil tožnik seznanjen z dokončnostjo izgube voha in okusa, materialnopravno zmotni, saj so v nasprotju z drugim odstavkom 376. člena ZOR in pomenijo tudi izničenje instituta zastaranja. Zato je drugostopenjsko sodišče pravilno opozorilo na vsebino navedene zakonske določbe, da odškodninska terjatev v vsakem primeru zastara v petih letih, odkar je škoda nastala. V obravnavani zadevi je nastanek škode istočasen s samo prometno nesrečo, ki se je zgodila 21.9.1986. Ta dejanska ugotovitev obeh sodišč temelji na medicinski dokumentaciji in tudi na tožnikovi izjavi izvedencu v tej pravdni zadevi, da je od nesreče dalje opažal izgubo voha in okusa, vendar pa so ga zdravniki seznanili z možnostjo, da se lahko po nekaj letih povrneta. To je poudarilo tudi drugostopenjsko sodišče. Možnost pomeni, da lahko ali pa tudi ne pride do vrnitve izgubljenega voha in okusa. Zato bi tožnik moral tožbo vložiti v okviru objektivnega zastaralnega roka, ki začne teči s samim nastankom škode, torej najkasneje do 21.9.1991, vložil pa jo je 18.6.1998. Presoja drugostopenjskega sodišča o zastaranju njegove odškodninske terjatve je torej materialnopravno pravilna.

Tožnik se v reviziji ukvarja le z vprašanjem, kdaj je dejansko zvedel za dokončnost izgube voha in okusa, ter z vprašanjem, kaj je vsebovala v izvensodni poravnavi iz leta 1990 dogovorjena odškodnina za nepremoženjsko škodo. Glede na prej pojasnjene razloge te revizijske navedbe niso pravno pomembne.

Zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).