Jedro

V primeru ničnosti pogodbe se vrnitev danega (restitucija – vračanje lastninske pravice na nepremičnini) lahko uveljavlja le z zahtevkom za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (tožnica bi morala vložiti izbrisno tožbo – predmetna tožba to ni). Zahtevek za izročitev listine, sposobne za vpis v zemljiško knjigo (zemljiškoknjižno dovolilo), kot ga uveljavlja tožnica, pa predpostavlja obstoj veljavnega pravnega posla (neizpolnjenega v delu obveznosti prenesti na drugo pogodbeno stranko lastninsko pravico na nepremičnini).

Z zastaranjem preneha pravica (upravičenje) zahtevati (zahtevek), ne pa pravica sama (kljub zastaranju lahko dolžnik obveznost izpolni in je izpolnitev veljavna).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tako primarne zahtevke za 1) ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe z dne 29. 5. 1960, sklenjene med tožnico kot prodajalko in toženko kot kupcem za parc. št. 1620/1 k.o. X., 2) izstavitev listine, na podlagi katere se bo tožnica vknjižila kot lastnica parc. št. 786/1, 786/12, 786/13 in 786/14, vse k.o. X. in 3) da je toženka dolžna tožnici plačati 5.504,64 EUR s pripadki (od v izreku pod točko I/3 določenih zneskov in datumov do plačila), zavrnilo pa tudi podrejena zahtevka za 1) ugotovitev, da je bila navedena kupoprodajna pogodba z dne 29. 5. 1960 razvezana z dnem 19. 12. 2007 ter 2) da je toženka dolžna tožnici plačati znesek 80.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 1. 2008 dalje do plačila. Zato je tožnici naložilo, da je toženki dolžna povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.614,06 EUR v roku 15 dni s pripadki v primeru zamude.

2. Zaradi kršitev materialnega prava, kršitev postopkovnih določb ter zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja se zoper sodbo pritožuje tožnica s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obširni pritožbi najprej graja odločitev sodišča prve stopnje o dopustitvi dokazov, ki jih je toženka predložila po prvem naroku za glavno obravnavo, kajti toženka je bila z navedbami in dokaznimi predlogi v vlogi z dne 20. 1. 2009 prekludirana. Meni tudi, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca ustrezne stroke za ocenitev vrednosti spornih zemljišč. Stališče o nepotrebnosti izvedbe predlaganega dokaza z novim izvedencem sodišča prve stopnje je namreč napačno in celo protispisno. Izvedenec kmetijske stroke J. K. je namreč v svojem izvedenskem mnenju (cenitvi) med sabo primerjal kategorije, ki jih ni mogoče primerjati. Tožnica je ves čas jasno navajala, da bi bilo potrebno pri vrednotenju nepremičnin uporabiti tržno metodo, in ne opravljati cenitve na osnovi proizvodne sposobnosti zemljišča. Tožnica je grajala tudi uporabljeno metodologijo izvedenca po Odloku o načinu določanja vrednosti zemljišč v postopku denacionalizacije, saj je bil ta predpis sprejet izključno za potrebe ugotavljanja odškodnine v postopkih denacionalizacije, tako določene odškodnine pa še na daleč niso ekvivalentne dejanskim (tržnim) vrednostim zemljišč. Tožnica je imela pripombe tudi na izvedeniško mnenje izvedenca R., ki je uporabil povsem drugo metodo (za tako naj ne bi imel pravne podlage). Resni pomisleki tožnice kažejo, da niti prvo niti drugo izvedeniško delo ni bilo opravljeno strokovno, prepričljivo in logično. Zato je bil neutemeljeno zavrnjen predlog za postavitev novega izvedenca. Glede oderuškosti pogodbe pa opozarja na stisko, v kateri je bila tožnica, zaradi katere je (to je bil osnovni razlog) pristala na sporno pogodbo. Toženka pa je to izkoristila in tožnico dejansko prisilila v prodajo zemljišča (po ceni, ki ni bila odraz dejanske vrednosti zemljišč). Glede zahtevka za izročitev listine poudarja, da predmet zahtevka ni izstavitev zemljiškoknjižnega dovoljenja, ampak izročitev listine, na podlagi katere se bo tožnica lahko vpisala kot lastnica navedenih nepremičnin. Od toženke uveljavlja vrnitev tistega, kar ji je izpolnila. Glede podrejenega zahtevka, ki se nanaša na razvezo sporne pogodbe zaradi njene neizpolnitve, pa je napačno stališče sodišča, da je takšen zahtevek zastaran. Na zastaranje namreč pazi sodišče na predlog stranke (ne po uradni dolžnosti), toženka pa je ugovor zastaranja postavila pavšalno in ni navedla, kateri izmed zahtevkov naj bi bil zastaran. Pri tem je napačno sklicevanje na 226. člen Zakona o združenem delu, toženka pa ugovora zastaranja ni utemeljila z okoliščinami, ki jih v zvezi z ugovorom zastaranja navaja sodišče prve stopnje. S tem je sodišče prve stopnje kršilo načelo razpravnosti, kar predstavlja postopkovno kršitev. Sicer pa je tudi ugovor zastaranja povsem neutemeljen. Med zastaranjem pogodbene obveznosti in razvezo pogodbe ni prav nobene zveze. Potek zastaralnega roka za izpolnitev pogodbene obveznosti ne pomeni, da je takšna obveznost prenehala, pač pa le, da je civilno ni mogoče uveljavljati – obstaja in dolžnika veže naturalna obligacija. Navedba toženke, da naj bi tožeča stranka ne mogla več „terjati razveze“ je nesmiselna, saj razveza nastopi bodisi po samem zakonu oziroma po izjavi pogodbene stranke, šele razveza pa ustvarja osnovo določenim zahtevkom (kondicijskim).

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi vse odločilne (pritožbeno sodišče poudarja odločilne) okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo kakšne bistvene kršitve postopkovnih določb iz 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), niti zatrjevane niti po uradni dolžnosti upoštevne (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker ima sodba jasne, skladne in prepričljive razloge o vseh odločilnih (a spornih) dejstvih, na podlagi katerih zaključuje, da trditve o obstoju materialnopravnih predpostavk, predpisanih za to, da bi za predmetno pogodbo bilo mogoče zaključiti, da je oderuška (in zato nična), niso izkazane s potrebno stopnjo prepričljivosti (oziroma pretežne verjetnosti),(1) se v izogib ponavljanju nanje pritožbeno sodišče sklicuje. Enako velja tudi glede podrejenega zahtevka za ugotovitev, da je pogodba razvezana in upoštevanja toženkinega ugovora zastaranja (zahteve za izpolnitev pogodbe).

5. Glede uveljavljane ugotovitve ničnosti kupoprodajne pogodbe z dne 29. 5. 1960 (ker naj bi bila oderuška) z uveljavljanimi posledicami pritožbeno sodišče posebej izpostavlja, da tožnica res ne more kot nične izpodbijati pogodbe, sklenjene že davnega leta 1960, ker je, kot je sama izpovedala, „sedaj prišla k pameti in sedaj vidi, koliko je zemlja vredna“. Poleg tega je potrebno izpostaviti izpovedbo same tožnice (list. št. 51 spisa), ki je na vprašanje, ali bi se kljub temu, v kolikor bi ji takoj izročili kupnino, odločila za prodajo njive, odgovorila, da „prav gotovo; zato jo je dala v prodajo“. S tem je dodatno utemeljena nedokazanost tako subjektivnih kot objektivnih elementov, potrebnih da bi bilo mogoče o pogodbi govoriti kot oderuški. Glede nedokazanosti objektivnega elementa nesorazmernosti (nesorazmerja med izpolnitvijo in nasprotno izpolnitvijo) ter pri tem graje mnenj obeh določenih izvedencev v obravnavani zadevi ter njunih cenitev pa pritožbeno sodišče glede na pritožbene trditve izpostavlja nerazumnost pritožbenih trditev in zatrjevano potrebo po uporabi tržne metode (za določitev vrednosti nepremičnine tožnice). V letu 1960 v pogojih administrativno planskega gospodarstva trg nepremičnin (še posebej kmetijskih zemljišč) ni obstajal, da bi bilo sploh mogoče ugotoviti tržno vrednost nepremičnine (njive), ki je bila predmet pogodbe (ki naj bi bila potrditvah tožnice nična). Ker ni izkazano, da bi bila kupoprodajna pogodba z dne 29. 5. 1960 nična, so posledično neutemeljeni tudi restitucijski (kondikcijski) zahtevki za vrnitev lastninske pravice oziroma povrnitev koristi, ki jih je toženka imela oziroma bi jih mogla imeti z lastništvom in posestjo predmetne nepremičnine (s pripadki) oziroma nadomestitev vrednosti nepremičnine, ki je bila predmet pogodbe in je ni mogoče vrniti (podrejen zahtevek). Pri tem so nerazumljive pritožbene trditve glede zahtevka za izročitev listine, sposobne za vpis v zemljiško knjigo (zemljiškoknjižnega dovolila). V primeru ničnosti pogodbe se vrnitev danega (restitucija – vračanje lastninske pravice na nepremičnini) lahko uveljavlja le z zahtevkom za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (tožnica bi morala vložiti izbrisno tožbo – predmetna tožba to ni). Zahtevek za izročitev listine, sposobne za vpis v zemljiško knjigo (zemljiškoknjižno dovolilo), kot ga uveljavlja tožnica, pa predpostavlja obstoj veljavnega pravnega posla (neizpolnjenega v delu obveznosti prenesti na drugo pogodbeno stranko lastninsko pravico na nepremičnini).

6. Glede podrejenih zahtevkov (ugotovitve, da je bila kupoprodajna pogodba z dne 29. 5. 1960 z dnem 19. 12. 2007 razvezana in glede obveznosti plačila 80.000,00 EUR) ter glede ugovora zastaranja pa pritožbeno sodišče pripominja, da z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 335. člena Obligacijskega zakonika, pred tem prvi odstavek 360. člena Zakona o obligacijskih razmerjih in enako pred tem Zakon o zastaranju terjatev (FLRJ)). Preneha torej pravica (upravičenje) zahtevati (zahtevek), ne pa pravica sama (kljub zastaranju lahko dolžnik obveznost izpolni in je izpolnitev veljavna). Ker je prenehala pravica zahtevati izpolnitev obveznosti, tožnica ni mogla (po poteku petletnega oziroma desetletnega (po nekdanjem Zakonu o zastaranju terjatev) splošnega zastaralnega roka od sklenitve pogodbe, to je od leta 1960 dalje) od toženke zahtevati izpolnitve (ta pravica – upravičenje – je prenehala) pogodbene obveznosti (plačati kupnino), zato je neutemeljeno uveljavljala zahtevek, da je bila z dnem 19. 12. 2007 kupoprodajna pogodba z dne 29. 5 .1960 razvezana (po samem zakonu) zaradi neizpolnitve pogodbene obveznosti v dodatnem roku. Temu nasprotne pritožbene trditve so jasno neutemeljene. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek glede nesubstanciranega ugovora zastaranja, saj je toženka v odgovoru na tožbo povsem jasno navedla, da je tožnica zahtevek za plačilo kupnine na toženko naslovila šele z dopisom z dne 11. 12. 2007 (po poteku več kot 40 let), kar je po zakonskih določilih prepozno, saj je potekel tudi absolutni zastaralni rok in je zato tak zahtevek zastaral. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje toženkinega ugovora zastaranja ne bi smelo upoštevati.

7. Ker je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje o zahtevkih tožnice povsem pravilna v dejanskem in pravnem pogledu, pritožba tožnice pa neutemeljena, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

8. Zahtevek tožnice za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je neutemeljen, saj tožnica s pritožbo ni uspela. Na podlagi prvega odstavka 154. in 165. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče zahtevek tožnice za povrnitev stroškov pritožbenega postopka kot neutemeljen zavrnilo, odločitev pa je obsežna v odločitvi o zavrnitvi njene pritožbe kot neutemeljene.

(1) Sodišče prve stopnje zaključuje, da tožnica ni uspela dokazati niti stiske (subjektivni element) niti očitnega nesorazmerja dajatev (izpolnitve in nasprotne izpolnitve - objektivni element); tožbene trditve bi sicer utemeljevale grožnjo kot napako volje, a to ni duševna stiska zaradi groženj; glede nesorazmerja dajatev pa izvedenca (K. in R.) ugotavljata nasprotno, kot trdi tožnica – nesorazmerja ni;