Jedro

Nobenega dvoma ni, da je obdolženec dobro vedel, da je njegovo vozilo bilo popravljeno na takšen način in da je bila nameščena številka šasije njegovega vozila na šasijo vozila, ki ga je kupil v Avstriji, saj ga sicer ne bi mogel registrirati in je tako v posledico privolil, torej v uporabo takšne tablice šasije, torej takšne listine. Obdolženec je tako ravnal v eventualnem naklepu. Zmotno je stališče pritožbe, da je to kaznivo dejanje moč storiti le z direktnim naklepom. Obdolžencu se je očitala uporaba predrugačene listine kot prave in ne, da je on predrugačil pravo listino, saj se ta izvršitvena oblika kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ lahko stori le z direktnim naklepom.

Izrek

Pritožba zagovornice obd. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje spoznalo obd. za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena Kazenskega zakonika (KZ). Po 50. členu istega zakonika mu je izreklo pogojno obsodbo, v njej pa mu določilo kazen štiri mesece zapora in preizkusno dobo dveh let. Po tretjem odstavku 50. člena KZ je obdolžencu izreklo še posebni pogoj, in sicer da mora v roku desetih mesecev po pravnomočnosti sodbe oškodovancu plačati znesek 800,00 EUR, ker bo sicer, če svoje obveznosti ne bo izpolnil, določena kazen izrečena. Po prvem in drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženec dolžan oškodovancu plačati znesek 800,00 EUR, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa je prvostopenjsko sodišče oškodovanca napotilo na pravdo. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena ZKP je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka v znesku 37,20 EUR, po četrtem odstavku istega člena pa je obdolženca oprostilo plačila povprečnine.

Proti taki sodbi se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Obdolženčeva zagovornica v pritožbi ne opredeljuje, v kateri smeri naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka (iz katere točke in odstavka 371. člena ZKP), kot tudi ne, v čem se kaže kršitev kazenskega zakona (iz katere točke 372. člena ZKP). Kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Sicer pa pritožba ob uveljavljanju teh dveh pritožbenih razlogov uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj zatrjuje, da je prvostopenjsko sodišče zbrane dokaze napačno ocenilo in presodilo in na podlagi takšne napačne presoje zbranih dokazov obdolžencu izreklo pogojno obsodbo.

Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in tudi ne nepopolno. Vsa odločilna dejstva so bila na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena, zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno ocenjeno, sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi tudi sprejemljivo obrazložilo, zakaj šteje, da je obdolžencu očitano kaznivo dejanje dokazano. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne zaključke prvostopne sodbe kot pravilne, v zvezi s pritožbenimi izvajanji obdolženčeve zagovornice pa še dodaja: Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se ne strinja. Mnenja je, da je obdolženec v svojem zagovoru bil prepričljiv in je natančno pojasnil, kako je dal avto v popravilo in kako je brez težav opravil tehnični pregled in bi mu sodišče moralo verjeti, saj tudi iz drugih dokazov izhaja, da je obdolženec govoril resnico. Sicer pa je moč očitano kaznivo dejanje storiti le z direktnim naklepom, kar pa iz obdolženčevega zagovora ni moč zaključiti.

Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne in sprejemljive razloge o tem, zakaj ne verjame zagovoru obdolženca, ampak izpovedbam oškodovanca. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči. Ni moč pritrditi pritožbi, da je obdolženčev zagovor tako prepričljiv, da bi mu bilo mogoče verjeti. Obdolženec je svoj avto, ki ga je prodal ošk. M.G. pred tem karamboliral tako močno, da je za popravilo potreboval še eno vozilo istega tipa in znamke, da je lahko popravil svojega. To vozilo je nabavil v Avstriji, kot to izhaja iz izjave M.K., ki jo je dal policijski postaji v Avstriji v B.R.. Tako je obdolženec za popravilo svojega vozila uporabil šasijo tega vozila ali pa morda kar celo vozilo, le da je tisti, ki je avto sestavljal, čez številko šasije tega vozila vgradil številko šasije iz obdolženčevega karamboliranega vozila, kar so strokovno ugotovili delavci kriminalistično - tehničnega centra v Oddelku za kriminalistično tehniko v B. L.. Oškodovanec je bil namreč ustavljen v mestu P. in že policisti so ugotovili, da so okrog številke šasije sledi avto laka in silikonskega lepila, zaradi česar so avtomobil oškodovancu zasegli. Nobenega dvoma zato ni, da je obdolženec dobro vedel, da je njegovo vozilo bilo popravljeno na takšen način in da je bila nameščena številka šasije njegovega vozila na šasijo vozila, ki ga je kupil v Avstriji, saj ga sicer ne bi mogel registrirati in je tako v posledico privolil, torej v uporabo takšne tablice šasije, torej takšne listine. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno zaključilo, da je obdolženec ravnal v eventualnem naklepu. Zato je zmotno stališče pritožbe, da je to kaznivo dejanje moč storiti le z direktnim naklepom. Pritožba namreč spregleda, da se je obdolžencu očitala uporaba predrugačene listine kot prave in ne, da je on predrugačil pravo listino, saj se ta izvršitvena oblika kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ lahko stori le z direktnim naklepom.

Po obrazloženem se pokaže, da pritožbena izvajanja zagovornice obdolženca ne morejo omajati pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in je zato njena pritožba zoper prvostopni krivdni izrek, neutemeljena.

Ker pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (člen 386 ZKP), je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo tudi v tem delu, ki ga pritožba sicer ne napada. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za spremembo izrečene kazenske sankcije v obdolženčevo korist. Sodišče prve stopnje mu je namreč izreklo kazensko sankcijo opozorilne narave, pri tem pa mu določilo primerno dolgo kazen zapora, kot tudi primerno dolgo preizkusno dobo.

Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženčeve zagovornice odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

Izrek o plačilu sodne takse temelji na določbah 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP.