Jedro

Kršitve dokaznih prepovedi, storjene v (pred)kazenskem postopku z ravnanjem državnih organov, je mogoče upoštevati le, če obstaja vzročna zveza med njihovim ravnanjem in obsodilno sodbo.

Te ugotovitve so pomembne, ker ponujajo tudi odgovor na vprašanje, ali je bil pri prvostopenjskem sodniku podan izločitveni razlog iz 2. točke drugega odstavka 39. člena ZKP. Presečno točko v postopku, na kateri je treba presojati danost pogojev za sodnikovo izločitev, določa trenutek, ko se je obramba odločila v tem pogledu zahtevati sodno varstvo, to je takrat, ko je vložila zahtevo za izločitev dokaza in posledično izločitev sodečega sodnika.

S spoznavnega vidika ni nepomembno, v kateri fazi postopka se je sodnik seznanil z dokazom, na katerega se sodna odločba ne sme opirati, saj je popolnoma jasno, da je vpliv take seznanitve v začetni fazi, ko je vsebina take izjave (obvestila) pomemben spoznavni vir, na podlagi katerega je mogoče pridobiti za obsojenca obremenilne dokaze, povsem drugačen kot v položaju, ko so ti dokazi v skladu s postopkovnimi pravili že zbrani in celo, kot v predmetni zadevi, izvedeni na glavni obravnavi.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo I K 35324/2018 z dne 11. 11. 2019 obsojenega A. A. spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj umora po 4. točki 116. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu za vsako od dejanj določilo kazen 25 let zapora ter nato po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen 30 let zapora. Obsojencu je v izrečeno kazen vštelo čas prebit v priporu, oškodovanki B. B. in C. C. je na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) napotilo na pravdo, obsojencu pa naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter ustrezno sodno takso, kar bo odmerjeno s posebnim sklepom.

2. Višje sodišče v Kopru je s sodbo III Kp 35324/2018 z dne 4. 6. 2020 delno ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in izpodbijano sodbo v odločbi o stroških kazenskega postopka spremenilo tako, da je iz izreka prvostopenjske sodbe izpustilo besedilo „ter ustrezno sodno takso“, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Vrhovno sodišče je s sodbo I Kp 35324/2018 z dne 16. 10. 2020 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbi sodišč prve in druge stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo sodno takso v znesku 1.500,00 EUR, kot strošek, nastal v pritožbenem postopku pred Vrhovnim sodiščem.

4. Zoper to pravnomočno sodbo je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik, ki v njej zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitvi 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave) in kršitev 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Osrednji očitek v zahtevi je, da je izpovedba priče D. D. ki je na glavni obravnavi povedala, da je potem, ko so policisti obsojenca vklenili, ko je šel policist pod lopo slišala, da je ta „dvakrat močno zakričal na glas: kaj si naredil, nakar mu je A. A., ki je ležal na tleh na trebuhu vklenjen, odgovoril, da v kuhinji leži tudi njegova sestra, enako kot on na dvorišču ter da njegova sestra ne bo več lagala na sodišču“, pa tega nezakonitega dokaza ni izločilo iz spisov, čeprav gre za vsebinsko enake navedbe, ki so narekovale izločitev zbranih obvestil od obsojenca (takrat osumljenca) v predkazenskem postopku in posledično izločitev okrožne sodnice Nataše Tomazini Tonejc, ki se je z vsebino teh obvestil seznanila. Izpostavlja tudi, da je sodeči sodnik ravnal v očitnem nasprotju z določilom petega odstavka 42. člena ZKP, saj je potem, ko je zavrnil predlog za izločitev dokaza, zavrgel tudi zahtevo za svojo izločitev s sklicevanjem na to, da je bila ta podana z razlogom zavlačevanja kazenskega postopka in spodkopavanja avtoritete sodišča. Če bi sodnik ravnal zakonito, bi moral predlog za svojo izločitev posredovati v odločitev funkcionalno pristojni predsednici sodišča, kar bi v skladu z njenim dotedanjim odločanjem privedlo do izločitve sodečega sodnika. Glede na to, da je kljub temu v zadevi sprejel sodbo, se po vložnikovem videnju izkaže, da v postopku ni zagotovil zadostnih jamstev, ki bi izključila kakršenkoli legitimen dvom glede obstoja njegovega osebnega prepričanja ali interesa in s tem odklonilo dvom o njegovi nepristranskosti. Glede na stališča, ki sta jih zavzeli Višje sodišče v Kopru in Vrhovno sodišče, ki sta se prav tako seznanili z nedovoljenim dokazom, ocenjuje, da je bila tudi v postopku instančnega odločanja kršena obsojenčeva pravica do nepristranskega sojenja iz 23. člena Ustave in do poštenega postopka iz 6. člena EKČP. Vrhovno sodišče je tudi napačno povzelo razlog iz katerega je prvostopenjski sodnik zavrgel predlog za njegovo izločitev, zato je podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj razlogi sodbe v tem delu nasprotujejo podatkom spisa. Prav tako se Vrhovno sodišče ni opredelilo do vseh vložnikovih pritožbenih navedb zoper sodbo sodišča druge stopnje, s tem pa zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, hkrati pa kršilo vložnikovo pravico iz 22. člena Ustave, ki mu zagotavlja enako varstvo pravic. Vrhovnemu sodišču predlaga, da potem ko bo iz sodnega spisa izločilo sporno izjavo priče D. D., zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijane sodbe razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču pred spremenjenim senatom.

5. Vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zatrjevane kršitve zakona, ustavnih in konvencijske pravice niso podane, zato Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo obsojenčevega zagovornika zavrne.

6. Obsojenec in njegov zagovornik se o odgovoru vrhovne državne tožilke nista izjavila.

B.

7. Srčika zahteve za varstvo zakonitosti, ki sicer ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, kar je glede na to, da sodišče sodbe ni oprlo na izpovedbo D. D. v spornem delu, razumljivo, je pa skozi celotno zahtevo mogoče čutiti njeno dolgo senco in s tem tudi očitek kršitve privilegija zoper samoobtožbo, je vsebovana v vložnikovi trditvi, da je bila seznanitev sodečega prvostopenjskega sodnika z nedovoljenim dokazom take narave, da je narekovala izločitev tega dokaza in nato posledično tudi sodnikovo izločitev. Postopek pred prvostopenjskim sodiščem je bil zato po mnenju obsojenčevega zagovornika pristranski in nepošten, prav tako pa tudi pred sodiščema druge in tretje stopnje, ki v pritožbenih postopkih ugotovljenih kršitev v prvostopenjskem postopku nista sankcionirali z razveljavitvijo sodbe.

8. Presoja utemeljenosti vložnikovih očitkov, s katerimi po vsebini uveljavlja kršitev 2. točke drugega odstavka 39. člena ZKP in posledično kršitev ustavnih in konvencijskih jamstev do nepristranskega sojenja in poštenega postopka, ki sta po njegovem mnenju vplivali na (ne)zakonitost pravnomočne sodbe, ni mogoča brez upoštevanja relevantnih kriterijev, pomembnih pri presoji danosti bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ustavno sodišče je v odločbi Up-62/98 z dne 1. 7. 1999, ki je prva vzpostavila merila presoje učinkov kršitev dokaznih prepovedi v (pred)kazenskem postopku na obsodilno sodbo, sprejelo stališče, da ni pomembno le, ali je bila zaradi tega, ker uradni zaznamek ni bil izločen, obsojencu kršena kakšna ustavna pravica, temveč tudi, ali sodba temelji na takšnem dokazu. V predmetni zadevi je odgovor na to vprašanje nikalen. Pomembna pa je tudi presoja, ali je ravnanje državnih organov v predkazenskem postopku, ki se je v obravnavani zadevi razkrilo skozi pričevanje D. D., s katerim je bila kršena obsojenčeva ustavna pravica, v (spoznavni) vzročni zvezi z obsodilno sodbo. Takšne presoje ne preprečujeta ne drugi odstavek 18. člena ZKP ne 8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP. Oba zahtevata presojo, ali se sodba opira na dokaz pridobljen s kršitvijo dokaznih prepovedi. To pa ne zahteva le presojo vprašanja, ali se sporni dokaz, v tem primeru izpovedba priče D. D. o vsebini obsojenčeve izjave dane policistu – nahaja v spisu, ampak tudi presojo spoznavnega pomena spornega dokaza za obsodilno sodbo (poleg navedene odločbe, primerjaj tudi stališča Ustavnega sodišča RS v sklepu Up-49/04 z dne 5. 5. 2006, 6. točka obrazložitve; v sklepu Up-459/04-13 z dne 22.11. 2005, 6. do 8. točka obrazložitve; v odločbi Up-412/03 z dne 8. 12. 2005, 21. točka obrazložitve in v sklepu Up-34/06-17, U-I-7/08 z dne 4. 12. 2008). V tem delu tako ustavna kot zakonska ureditev sodiščem zagotavljata določeno razlagalno polje (primerjaj odločbi Up-326/14 z dne 6. 12. 2017, 7. točka obrazložitve, Up-709/15 in Up 710/15 z dne 9. 10. 2019, točka 64 obrazložitve), vse dokler skrbno presojo spoznavnega prispevka spornega dokaznega gradiva zagotavljajo učinkovito in ustavno skladno raven varstva človekovih pravic v kazenskem postopku.

9. Prvostopenjsko sodišče je glede spornega dela izpovedbe D. D. sprejelo stališče, da ne gre za nedovoljen dokaz niti v delu, ki se nanaša na obsojenčevo izjavo policistu, preden ga je ta poučil o njegovih pravicah. V luči takega pravno zmotnega stališča, ki ga je sicer podrobno obrazložilo (točke 267 do 280 sodbe), je zavrnilo zagovornikov predlog za izločitev tega dokaza v navedenem obsegu, podan slabih pet mesecev po izvedbi tega dokaza na glavni obravnavi, nato pa v drugem koraku presojalo predlog za izločitev sodečega sodnika in ga nato na podlagi petega odstavka 42. člena ZKP kot očitno neutemeljenega zavrglo, ker je ocenilo, da ga je obramba podala z namenom zavlačevanja in spodkopavanja avtoritete sodišča. V tem delu je Vrhovno sodišče korektno povzelo razloge prvostopenjskega sodišča, zato na tej podlagi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

10. Višje sodišče je presodilo, da je izpovedba priče D. D., skozi katero pronica obsojenčeva izjava, ki jo je podal kot osumljenec pred poukom o pravicah iz tretjega odstavka 19. člena Ustave, 4. člena in tretjega odstavka 157. člena ZKP, enake narave kot osumljenčeva izjava, ki bi jo bilo treba izločiti iz spisov na podlagi drugega odstavka 83. člena ZKP. Kljub zmotnemu pravnemu stališču prvostopenjskega sodišča, da ni šlo za dokaz, na katerega ni mogoče opreti sodne odločbe, pa je presodilo, da je bila odločitev o zavrnitvi predloga za izločitev navedenega dela izpovedbe priče D. D., pravilna. Pri tem je tudi pojasnilo, da je preiskovalna sodnica obsojenčevo izjavo, dano ob odvzemu prostosti, izločila iz spisov, vendar pa dokazi pridobljeni v nadaljevanju predkazenskega postopka, v preiskavi in tisti izvedeni na glavni obravnavi, niso izšli iz izločene obsojenčeve izjave in tudi ne iz izpovedbe priče D. D. Ocenilo je tudi, da ne more biti nobenega razumnega dvoma o tem, da bi policisti, neodvisno od obsojenčeve (takrat osumljenčeve) izjave opravili ogled dejanja in da bi bili v nadaljevanju pridobljeni tisti dokazi, kot jih je sodišče prve stopnje izvedlo na glavni obravnavi in po predstavitvi razumne argumentacije, nanje oprlo sodbo. Pojasnilo je tudi, da je odločanje o predlogu za izločitev sodečega sodnika v pristojnosti predsednika prvostopenjskega sodišča, vendar ta pomanjkljivost na pravilnost in zakonitost sodbe ni vplivala, saj obstoj izločitvenega razloga pritožbeno sodišče ugotavlja na enak način, kot predsednik prvostopenjskega sodišča v zahtevi za izločitev sodnika (42. člen ZKP). Višje sodišče je preizkus v tem pogledu opravilo in svoje stališče razumno utemeljilo (točki 5 in 6 sodbe). V obravnavani zadevi, ko je obrambi omogočena pritožba zoper drugostopenjsko sodbo, se ne porajajo niti morebitni pomisleki o kršitvi obsojenčeve pravice iz 25. člena Ustave, kolikor se ta nanaša na drugačno pravno presojo, ki jo je v tem pogledu opravilo višje sodišče. 11. Presojo drugostopenjskega sodišča je Vrhovno sodišče v celoti sprejelo, ko je presojalo enake pritožbene očitke, kot jih vložnik uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti. Tudi samo je ocenilo, da izpodbijana sodba ne temelji na spornem delu izpovedbe priče D. D. in da na dokazno oceno ta del izpovedbe s spoznavnega vidika ni imel nobenega vpliva ter da dokazi, ki jih je sodišče izvedlo na glavni obravnavi in na katerih temelji sodba, niso v vzročni zvezi z navedenim delom pričine izpovedbe. Zato je ocenilo, da izločitev izpovedbe priče D. D. v predlaganem delu ni bila potrebna. Kot zakonito je ocenilo ravnanje drugostopenjskega sodišča, ko je to samo opravilo presojo o vplivu odločitve o predlogu za izločitev sodečega prvostopenjskega sodnika na pravilnost in zakonitost sodbe.

12. Vrhovno in višje sodišče sta presodili, da je izpovedba priče D. D. v navedenem delu dokaz, ki ga je na podlagi določb 83. člena ZKP treba izločiti iz spisov, vendar pa da je bilo ravnanje prvostopenjskega sodišča, ki zahtevi obsojenčevega zagovornika za izločitev tega dokaza ni sledilo, pravilno. Takšno stališče pa nima opore v navedeni postopkovni določbi in v povezavi z njo tudi v 2. točki drugega odstavka 39. člena ZKP, saj ugotovitev, da gre za dokaz, ki se mora izločiti iz spisov, v tem pogledu sodišču ne dopušča dispozicije ali tak dokaz iz spisov izločilo ali ne. Bistvo privilegija zoper samoobtožbo je v zagotavljanju svobodnega odločanja o sodelovanju z organi kazenskega postopka, kar se omogoči v prvi vrsti tako, da se domnevnega storilca o pravicah, ki sestavljajo privilegij pouči. Organe kazenskega postopka zavezuje dolžnost aktivno - s poukom – preprečevati samoobtoževanje, ki ne bi bilo plod svobodne odločitve domnevnega storilca (glej odločbo Ustavnega sodišča Up-34/97 z dne 21. 3. 2002). Domet varstva, ki ga zagotavlja privilegij, je treba razlagati skupaj z: a) pravico do sodnega varstva zaradi kršitev človekovih pravic (četrti odstavek 15. člena Ustave) in b) zahtevo, da se učinkovito varstvo zagotovi tudi v položajih, kadar oseba postane nosilec procesnih jamstev med zbiranjem obvestil ali med zaslišanjem, to je ob spremembi statusa. Obe izhodišči sta neločljivo povezani s presojo ekskluzijskih zahtevkov, s katerimi se zagotavljata sodno varstvo in odprava posledic kršitev ustavno varovanih človekovih pravic (glej sklep Ustavnega sodišča RS Up-6/92 z dne 4. 11. 1996 in odločbi Up-326/14 z dne 6. 12. 2017 ter Up-709/15 z dne 9. 10. 2019) in enakost orožij v (pred)kazenskem postopku (glej sklep Ustavnega sodišča RS Up-62/99 z dne 4. 7. 2000). Ker sodišče prve stopnje teh okoliščin ni upoštevalo pri zatrjevani kršitvi privilegija zoper samoobtožbo, tudi ni zadostilo merilom učinkovitega sodnega varstva jamstev, ki jih privilegij zagotavlja, zlasti pravice do molka. Dokazne prepovedi ne vzpostavljajo le negativnih obveznosti kazenskih sodišč, to je opustitev in izločitev dokaznega gradiva, ki izvira iz kršitve dokaznih prepovedi, ampak tudi pozitivne obveznosti zagotoviti učinkovito sodno varstvo zoper takšne kršitve (glej sklep Ustavnega sodišča Up-6/92 z dne 4. 11. 1996). Ker te obveznosti v tem primeru tudi sodišči v postopku odločanja o rednih pravnih sredstvih nista odpravili, ima vložnik prav, ko zatrjuje, da bi bilo treba ta del izpovedbe D. D., preko katerega se je sodeči sodnik seznanil z obsojenčevo (takrat osumljenčevo) izjavo, preden je bil ta deležen pouka o pravicah, iz spisov izločiti. To pa še ne pomeni, da je v luči te ugotovitve izpodbijana pravnomočna sodba nezakonita.

13. Kršitve dokaznih prepovedi, storjene v (pred)kazenskem postopku z ravnanjem državnih organov, je mogoče upoštevati le, če obstaja vzročna zveza med njihovim ravnanjem in obsodilno sodbo. Vložnik trdi, da je bil zaradi seznanitve sodečega sodnika z vsebino obsojenčeve izjave v predkazenskem postopku, razvidno skozi pričanje D. D., prvostopenjski sodnik očitno pristranski in zato postopek ni bil pošten. V obravnavani zadevi pa sta tako višje kot Vrhovno sodišče prepričljivo utemeljili, da v spoznavnem smislu izpovedba priče D. D., na kateri na katero se pravnomočna sodba ne opira, ni v ničemer v vzročni zvezi obsodilno sodbo. Pri tem sta v prvem koraku upoštevali, očitno izhajajoč iz teorije neizogibnega odkritja, da bi sodišče ob dejstvu, da je policija že opravila ogled kraja kaznivih dejanj in da so pri obdolžencu pri telesni preiskavi našli dokumentacijo, ki je jasno kazala na motiv storitve kaznivih dejanj, v postopku dokazovanja neizogibno prišlo do enakega rezultata. Zato je treba pritrditi Vrhovnemu sodišču, da sodba temelji na dokazih, pridobljenih neodvisno od obsojenčeve izjave, razvidne iz izpovedbe priče D. D. 14. Zgornje ugotovitve pa so pomembne, ker ponujajo tudi odgovor na vprašanje, ali je bil pri prvostopenjskem sodniku podan izločitveni razlog iz 2. točke drugega odstavka 39. člena ZKP, ker naj bi po vložnikovih navedbah napačno interpretiral zakonsko določbo. Ta namreč predpisuje, da sodnik ne sme odločati o obtožbi, če se je v postopku pri odločanju o kateremkoli od vprašanj seznanil z dokazom, ki se mora po določbah tega zakona izločiti iz spisov (83. člen ZKP), razen, če vsebina dokazov očitno ni takšna, da bi lahko vplivala na njegovo odločitev. Presečno točko v postopku, na kateri je treba presojati danost pogojev za sodnikovo izločitev, določa trenutek, ko se je obramba odločila v tem pogledu zahtevati sodno varstvo, to je takrat, ko je vložila zahtevo za izločitev dokaza in posledično izločitev sodečega sodnika, ki jo je podala na glavi obravnavi 8. 11. 2019, tik pred zaključkom dokaznega postopka Zato je pravno korektna odločitev instančnih sodišč, ki sta zakonitost ravnanja prvostopenjskega sodišča presojali glede na takratno relevantno stanje v postopku in na tej podlagi zaključili, da izpovedba D. D. tudi v delu, kolikor je povzela obsojenčev odgovor, ni v ničemer vplivala na sodnikovo odločitev, pri čemer je Vrhovno sodišče tudi pojasnilo, da sodnikovo ravnanje na glavni obravnavi potrjuje, da ni bil zainteresiran na izid postopka, bil vseskozi odprt na predloge in dokaze strank, pri čemer se je argumentirano opredelil do vseh pomembnih navedb, dejstev in okoliščin in pri tem ni prezrl obsojenčevega zagovora, zato ni bilo podlage za njegovo izločitev. V tej luči pa vložnikove trditve o pristranskem sojenju in nepoštenem postopku izzvenijo kot neutemeljene.

15. Ob upoštevanju zgornje obrazložitve se tudi izkaže, da vložnikovi poskusi prikazati, da je zaradi seznanitve z izpovedbo D. D. prišlo do kaskadne kontaminiranosti po celotni instančni vertikali, ne morejo obroditi sadov.

16. Vložniku ni mogoče pritrditi, da je že napačno pravno stališče prvostopenjskega sodišča, ki je ocenilo, da so podani pogoji iz petega odstavka 42. člena ZKP za zavrženje zahteve za izločitev sodečega sodnika, kar je višje sodišče ocenilo kot zgrešeno, ko je ugotovilo, da ni šlo za očitno neutemeljeno zahtevo za izločitev, podano z namenom zavlačevanja postopka in/ali spodkopavanja avtoritete sodišča, marveč, da je bila zahteva vložena v okviru varovanja obsojenčevih pravic obrambe v postopku, samo po sebi narekovalo razveljavitev prvostopenjske sodbe. Vložnik v zahtevi odločitve višjega sodišča, ki je samo opravilo oceno utemeljenosti zahteve za izločitev sodečega sodnika, ne problematizira z vidika morebitne funkcionalne nepristojnosti, marveč zato, ker bi po njegovem videnju v primeru zakonitega ravnanja sodečega sodnika o tem odločila predsednica prvostopenjskega sodišča, ki pa je v zvezi s tem vprašanjem že zavzela stališče, ko je iz sojenja izločila sodnico Natašo Tomazini Tonejc.

17. Zagovornik preveč poenostavlja stvari, ko zatrjuje, da bi predsednica prvostopenjskega sodišča, če bi ji sodeči sodnik posredoval predlog za svojo izločitev iz odločanja, sprejela enako odločitev, kot v primeru, ko je šlo za obsojenčeve izjave, dane policiji pred poukom o pravicah, ki so posledično narekovale tudi izločitev sodnice Nataše Tomazini Tonejc. Izpostaviti je treba, da s spoznavnega vidika ni nepomembno, v kateri fazi postopka se je sodnik seznanil z dokazom, na katerega se sodna odločba ne sme opirati, saj je popolnoma jasno, da je vpliv take seznanitve v začetni fazi, ko je vsebina take izjave (obvestila) pomemben spoznavni vir, na podlagi katerega je mogoče pridobiti za obsojenca obremenilne dokaze, povsem drugačen kot v položaju, ko so ti dokazi v skladu s postopkovnimi pravili že zbrani in celo, kot v predmetni zadevi, izvedeni na glavni obravnavi. Takšna izjava, s katero se sodišče seznani skozi izpovedbo priče na glavni obravnavi, kot je pravilno ugotovljeno v pravnomočni sodbi, s spoznavnega vidika nima nobene teže. Kot je bilo že pojasnjeno je pomemben tudi trenutek, ko se obramba z zahtevami za izločitev obrne na sodišče in na ta način zahteva sodno varstvo. Priča D. D. je bila zaslišana na glavni obravnavi 18. 6. 2019, zahtevo za izločitev spornega dela njene izpovedbe in posledično tudi za izločitev sodečega prvostopenjskega sodnika, je obsojenčev zagovornik vložil tik pred zaključkom dokaznega postopka na glavni obravnavi 8. 11. 2019. To pa je tisti trenutek v postopku, v katerem je bilo treba presojati, ali so bili podani pogoji za sodnikovo izločitev. Pri tem je treba tudi upoštevati, da vložnik s sklicevanjem na obsojenčevo izjavo policiji pred poukom o pravicah, kot je razvidna iz izpovedbe D. D., pravnomočne sodbe ne izpodbija, marveč zgolj iz vidika morebitnega vpliva izpovedbe te priče na nepristranskost sojenja in pošten potek kazenskega postopka po izvedbi tega dokaza. Vrhovno pa je kot pritožbeno sodišče očitke v tej smeri zavrnilo z razumnimi razlogi (točki 10 in 11 sodbe).

18. Ne da bi vložnik to opredelil kot izločitveni razlog po 2. točki drugega odstavka 39. člena ZKP, omenja tudi sodelovanje višje sodnice Darje Srabotič, kot predsednice senata v postopku odločanja o pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo. Že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je sicer navedel, da se je ta sodnica v postopku odločanja o priporu seznanila z obvestili, ki jih je obsojenec (kot osumljenec) dal policiji pred pravnim poukom o svojih pravicah in so bila iz spisov izločena, vendar tega ne navaja kot razlog, ki bi narekoval sodničino izločitev, ampak bolj kot opombo, da je nenavadno, da je višja sodnica Srabotič kot predsednica okrožnega sodišča presodila, da gre za tako vsebino obvestil, ki je narekovala izločitev sodnice Tomazini Tonejc, pri odločanju o pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, pa je o sporni vsebini izpovedbe D. D. zavzela diametralno nasprotno stališče. Iz takšne utemeljitve, s katero opozarja na vlogo sodnice Srabotič, v postopku ni mogoče razbrati, katero procesno kršitev vložnik sploh uveljavlja, saj takšna utemeljitev ne zadosti zahtevi po substanciranosti zatrjevanih kršitev zakona, določeni v prvem odstavku 424. člena ZKP.

19. Obsojenčevemu zagovorniku tudi ni mogoče pritrditi, ko trdi, da se Vrhovno sodišče ni opredelilo do vseh njegovih pritožbenih navedb zoper sodbo višjega sodišča ter da je zato storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, hkrati pa kršilo vložnikovo pravico iz 22. člena Ustave, ki mu zagotavlja enako varstvo pravic. O utemeljenosti tako nekonkretiziranih navedb v zahtevi, ki merijo na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 395. člena ZKP, zaradi njihove splošnosti, tudi ni mogoče odgovoriti.

20. Vložnik ne sprejema presoje Vrhovnega sodišča, da je bil prvostopenjski sodnik odprt za dokaze in predloge strank, še posebej za tiste, ki jih je podala obramba. Pri tem navaja, da je sodeči sodnik zavrnil dokazni predlog za zaslišanje policistov, ki sta prva prišla na kraj dogodka, s čimer je obramba želela dokazati, da je izjava D. D. „da sestra ne bo več lagala na sodišču“ neresnična. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je tak dokazni predlog v nasprotju s ključno trditvijo v zahtevi, na kateri je gradil tezo o pristranskosti prvostopenjskega sodnika in nepoštenem postopku. Dokazna teza, kot jo je opredelil v zahtevi, ki naj bi jo z zaslišanjem policistov zasledoval, je namreč v direktnem nasprotju s trditvijo, da je D. D. s to navedbo razkrila obsojenčev motiv za storitev kaznivih dejanj in (ali predvsem) s tem povzročila, da se je prvostopenjski sodnik seznanil z nedovoljenim dokazom. Na tej podlagi zatrjevana postopkovna kršitev zato tudi ni podana.

C.

21. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve zakona, ustavnih in konvencijske pravice, niso podane, zato je zahtevo na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

22. Na podlagi 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP je obsojenca glede na to, da mu je izrečena dolga zaporna kazen, da je v izvršilnem postopku dovoljena izvršba na njegovo stanovanje ter njegove mesečne prihodke, oprostilo plačila sodne takse kot stroška nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom.

23. Odločitev je bila sprejeta soglasno.