Jedro

Vsak od prevoznikov postane upravičenec in zavezanec za svoje etape prevoza, toda poleg njega je odgovoren tudi prvi prevoznik, njuna zaveza proti upravičencem do prevoza je solidarna, odškodninsko so odgovorni vsi prevozniki, razen tistih izmed njih, ki dokažejo, da škoda na njihov etapi ni nastala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 241/2014 z dne 27. 11. 2014 izreklo: “I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 175374/2013 z dne 6. 11. 2013 s katerim je določeno, da sta toženi stranki, G. d.o.o. in P. s.p. dolžni solidarno, nerazdelno plačati tožeči stranki Zavarovalnici X d.d. znesek 10.822,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2013 dalje do plačila in izvršilne stroške v znesku 44,00 EUR s pripadki in nadaljnje pravdne stroške se v celoti razveljavi in zahtevek kot neutemeljen zavrne. II. Tožeča stranka je dolžna povrniti 1. toženi stranki pravdne stroške v znesku 1.205,18 EUR, ter 2. toženi stranki 1.152,29 EUR in stranskemu intervenientu na strani 2. tožene stranke, Zavarovalnici Y d.d. znesek 1.163,44 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za njegovo izpolnitev dalje do plačila, vse pod izvršbo.”

2. Zoper to sodbo je pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi tožeče stranke v celoti ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi in toženim strankam naloži v plačilo vse stroške prvostopenjskega in pritožbenega postopka, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

3. Tožeča stranka priglaša stroške pritožbe.

4. Toženi stranki in stranski intervenient na pritožbo niso odgovorili.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih očita pritožba.

7. Izpodbijana sodba ima po mnenju pritožbenega sodišča razloge o vseh za presojo odločilnih dejstvih, ki so jasni in razumljivi in jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne, na ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje zadosti jasno in prepričljivo pojasnilo, katera dejstva šteje za dokazana in je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

8. Iz dejanskih ugotovitev in dokazne ocene izvedenih dokazov sodišča prve stopnje izhaja naslednje dejansko stanje: (-) da med pravdnimi strankami ni bilo sporno, da se je prvo tožena stranka zavezala poskrbeti za prevoz tovora za pošiljatelja L. d.o.o., ki je imel zavarovan tovor pri tožeči stranki; (-) da je med prvo toženo stranko in L. d.o.o. bil dogovor, da organizira prevoz za tovor (162 kom klim s šifro CS-CU-UW12 GKE in 24 klim s šifro CS/CU-PW18 GKE (X) in 10 senzorjev s šifro CWAC2122) na relaciji E. kot kraj naklada do S., Finska kot kraj razklada; (-) da je prvo tožena stranka naročilo za navedeni prevoz sprejela na podlagi naloga za prevoz s strani pošiljatelja L. d.o.o., vendar pa tega prevoza ni sama opravila, ampak je poskrbela za podprevoznika, to je podjetje P.; (-) da tudi ni bilo sporno, da je prevoz iz G. do B. izvedla drugo tožena stranka, ki je izdala tovorni list in prevzela tovor; (-) da je prišlo do izgube in delnega poškodovanja blaga na M.; (-) da je tožeča stranka izplačala svojemu zavarovancu L. d.o.o. odškodnino v višini 10.822,20 EUR, ki jo v tem postopku vtožuje do obeh toženih stranko na podlagi subrogacije (963. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ); (-) da višina terjatve ni sporna; (-) da je pri prevozu sodelovalo več prevoznikov, saj ga prvotožena tožena stranka ni izvršila, ampak je prevoz organizirala preko podjetja P., ta pa je za prevoz angažiral drugo toženo stranko, ki je prevoz iz G. do M., kjer je blago izginilo, tudi dejansko izpeljala; (-) da je drugo tožena stranka blago predala svojemu naročniku, družbi P. in do izgube je prišlo šele po izročitvi tovora.

9. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje presodilo, da toženi stranki nista odškodninsko odgovorni za izgubo oziroma delno poškodovanje tovora in tožbeni zahtevek zavrnilo.

10. Pri tem je po mnenju pritožbenega sodišča sporno zadevo sodišče prve stopnje pravilno presojalo glede na to, da je bil dogovorjen prevoz iz Slovenije do Finske, po določilih Konvencije (Sporazuma) o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti (Ur. list SFRJ - MP, št. 12-8111975, RS - MP, št. 9-55/1992, CMR), saj je predmet spora cestni prevoz, pogodbeno določeni prevzemni in namembni kraj pa sta v dveh različnih državah, od katerih je ena država RS, druga pa Finska (1. čl. CMR).

11. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da se glede prvo tožene stranke sploh ni opredelilo ali jo šteje kot prevoznika, pri čemer sama trdi, da bi jo sodišče moralo pravno šteti kot prevoznika, saj vsebina naloga pošiljatelja ni bila le organizacija prevoza, temveč dejansko sam transport tovora in prvo tožena stranka je s tem, ko je sprejela nalog v celoti, kot je glasil, dejansko sklenila prevozno pogodbo v smislu določil CMR in 666. člena OZ.

12. Sodišče prve stopnje nedvomno šteje tudi prvotoženo stranko kot prevoznika, saj je ugotovilo, da je pri prevozu sodelovalo več prevoznikov (34. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in da prvotožena stranka sama prevoza res ni izvršila (36. točka obrazložitve), pač pa je za prevoz angažirala družbo P., ta pa prevoz zopet ni sama opravila, temveč ga je na relaciji G. (RS) do B. (republika Madžarska) dejansko opravila drugotožena stranka.

13. Tako je po navedenem jasno, da je prevozno pogodbo s pošiljateljem L. d.o.o. sklenila prvotožena stranka, ki je prevoz zaupala P. ta pa drugotoženi stranki, ki je blago pripeljala na dogovorjen kraj, to je B. in ga tam predala svojemu naročniku P. 14. Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje takšno dejansko stanje v zvezi z izvedbo prevoza zmotno pravno štelo kot zaporedni prevoz po 34. členu CMR, ki določa, da če je prevoz po isti pogodbi opravilo več zaporednih cestnih prevoznikov, je vsak od njih odgovoren za celoten prevoz, po vrsti drug prevoznik in vsak naslednji prevoznik postane pogodbena stranka v zvezi s prevozom s tem, da prevzame blago in tovorni list. 15. Pritožbeno sodišče ne soglaša s trditvijo pritožbe, da zgolj zato, ker prvotožena stranka sama ni opravila prevoza in ker je celotni prevoz oddala v podprevoz družbi P., ta pa je angažirala za prevoz drugotoženo stranko, ne more iti za zaporedne prevoze, temveč za direktni prevoz po podprevoznih pogodbah med prvotoženo stranko in nadaljnjimi udeleženci z neposredno zavezo prvotožene stranke do zavarovanca tožeče stranke (pošiljatelja L. d.o.o.) in nesoglaša s trditvijo pritožbe, da bi za zaporedni prevoz šlo kvečjemu med P. in drugotoženo stranko.

16. Za razjasnitev materialnopravne presoje je potrebno pojasniti, da se prevoz, kot je bil obravnavan v sporni zadevi, presoja po določbah CMR, toda če sporno vprašanje v določbah CMR ni v celoti ali je deloma urejeno, potem se pri presoji spornega razmerja uporabljajo določila Zakona o prevoznih pogodbah v cestnem prometu (v nadaljevanju ZPPCP-1), ki določa v 1. členu, da ta zakon ureja razmerja iz pogodb o prevozu potnikov in prtljage ter tovora v notranjem cestnem prometu, kakor tudi v mednarodnem cestnem prometu, če ni drugače določeno z mednarodno pogodbo, ki obvezuje RS. Če pa tudi ZPPCP ne bi konkretno urejal določene pravne situacije, potem se ta presoja po določbah OZ o prevoznih pogodbah (določbe členov 666 do 703).

17. CMR šteje, da gre za zaporedni prevoz, če po isti pogodbi prevoz opravi več zaporednih prevoznikov in odločilna pravna okoliščina je torej izvedba prevoza po isti pogodbi, pri čemer ni odločilno ali prevoz sploh opravi prvi prevoznik (sklenitelj) prevozne pogodbe ali ne in tudi ni pravno odločilno ali prevoz opravi naslednji prevoznik, ki je prevoz prevzel po isti pogodbi ali ne, ključno je, da do namembnega kraja tovor prehaja od prevoznika na prevoznika po isti pogodbi.

18. Takšno ni le stališče pravne teorije, temveč je takšno tudi stališče sodne prakse, ki se izrecno sklicuje na pravno teorijo(1) in sodišča so na sodno prakso vezana, kolikor argumentirano od nje ne odstopijo.

19. V okoliščinah konkretnega primera sodišče prve stopnje ni imelo pomislekov glede tega, da je v konkretni zadevi šlo za zaporedni prevoz v smislu 34. člena CMR in enako v to ne dvomi pritožbeno sodišče in je sledilo opredelitvi iz sodbe VS RS III Ips 28/2007, ki pove: “da pojem prvega prevoznika v smislu 36. člena CMR (v zvezi s 34. členom CMR) zato zajema tudi tistega prevoznika, ki je (zgolj) sklenil prevozno pogodbo s pošiljateljem blaga, pa čeprav sam ni niti prevzel blaga niti ni pristopil k izvrševanju prevoza. Ni razloga, da ne bi enak princip veljal tudi v razmerju med podprevoznikom in nadaljnjim pod-podprevoznikom. Določbe VI. poglavja o zaporednem prevozu (34. člen in naslednji CMR) veljajo zato tudi v primeru, če je bila sklenjena (le) ena prevozna pogodba za celotno relacijo, na podlagi katere je prvi prevoznik oddal prevoz podprevozniku na celotni relaciji, slednji pa ga je spet na celotni relaciji oddal naprej pod-podprevozniku, ki je pošiljko prevzel, izdal vozni list in prevoz pošiljke nato tudi dejansko pričel izvajati.”

20. Za povsem identično dejansko stanje gre v sporni zadevi, kot izhaja iz navedb o poteku prevoza v tej odločbi, zato pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrača stališče pritožbe, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da gre v sporni zadevi za zaporedni prevoz.

21. Prav ima pritožba, da je sodišče prve stopnje nepravilno presojalo tožbeni, regresni, zahtevek tožeče stranke, v razmerju do prevoznikov po določbi 37. člena CMR, ki glasi: “Prevoznik, ki je plačal odškodnino po določbah te konvencije, ima pravico zahtevati njeno povračilo skupaj z obrestmi ter vsemi stroški in izdatki, ki so povezani s terjatvijo, od drugih prevoznikov, ki so bili udeleženi pri prevozu in sicer pod naslednjimi pogoji[...].

22. Tožeča stranka namreč ni izplačala zavarovalnine enemu od prevoznikov na podlagi sklenjenega zavarovanja, ampak je zavarovalnino izplačala pošiljatelju, ki je imel sklenjeno zavarovanje tovora (kargo zavarovanje) in na tej podlagi uveljavlja regresni zahtevek po 963. členu OZ.

23. Toda ne glede na zmotno uporabo materialnega prava, je sodišče prve stopnje pravilno presojalo razmerja med prevozniki v zvezi z odškodninsko odgovornostjo, saj enako kot 37. člen CMR, razmerja med zaporednimi prevozniki ureja 90. člen ZPPCP-1 v V. poglavju pod naslovom Prevoz, pri katerem sodeluje več prevoznikov in 695. člen OZ, ki ju je ob izostalosti ustrezne ureditve v CMR uporabiti za presojo odškodninske odgovornosti.

24. Tako 90. člen ZPPCP-1 določa: “(1) Za poškodbo, primanjkljaj ali izgubo prtljage ali tovora ali za zamudo pri prevozu prtljage ali tovora, je poleg prevoznika, na čigar delu poti je škoda nastala, pošiljatelju solidarno odgovoren tudi prvi prevoznik, prejemniku pa tudi zadnji prevoznik. (2) Če ni mogoče ugotoviti, na čigavem delu poti je prišlo do poškodbe, primanjkljaja ali izgube prtljage ali tovora oziroma do zamude, odgovarjajo za nastalo škodo solidarno vsi prevozniki. (3) Prevoznik, na čigar delu poti ni nastala škoda pa povrne škodo uporabniku prevoza, ima regresno pravico proti drugim prevoznikom, ki so nerazdelno odgovorni.”

25. 695. člen OZ pa se glasi: “(1) Prevoznik, ki zaupa kakšnemu drugemu prevozniku, da popolnoma ali delno opravi prevoz pošiljke, ki jo je prevzel za prevoz, je še naprej odgovoren za njen prevoz od prevzema do izročitve, ima pa pravico do povračila od prevoznika, kateremu je zaupal pošiljko. (2) Vendar postane drugi prevoznik, če prevzame od prvega s pošiljko tudi vozni list, sam pogodbena stranka v prevozni pogodbi s pravicami in dolžnostmi solidarnega dolžnika in solidarnega upnika, njuna deleža pa sta sorazmerna z njegovo udeležbo pri prevozu. (3) To velja tudi, kadar se za prevoz neke pošiljke z isto pogodbo zaveže več prevoznikov, ki bodo zaporedoma udeleženi pri prevozu. (4) Vsak izmed več prevoznikov ima pravico zahtevati ugotovitev stanja pošiljke takrat, ko mu je izročena, da opravi svoj del prevoza. (5) Solidarni prevozniki trpijo škodo v sorazmerju z njihovimi deleži pri prevozu, razen tistega, ki dokaže, da škoda ni nastala medtem, ko je on prevažal pošiljko. (6) Ugovori proti poznejšemu prevozniku učinkujejo tudi proti vsem prejšnjim.

26. Navedena ureditev torej pomeni, da vsak od prevoznikov postane upravičenec in zavezanec za svoje etape prevoza, toda poleg njega je odgovoren tudi prvi prevoznik, njuna zaveza proti upravičencem do prevoza je solidarna, odškodninsko so odgovorni vsi prevozniki, razen tistih izmed njih, ki dokažejo, da škoda na njihov etapi ni nastala.(2)

27. Vsak od prevoznikov se sme torej eskulpirati svoje odgovornosti za nastalo škodo, tudi prvi prevoznik, vendar pod pogoji 17. člena CMR.

28. 17. člen CMR določa: “1. prevoznik je odgovoren za popolno ali delno izgubo blaga ali za poškodbo, ki nastane od prevzema blaga do njegove izročitve, kot tudi za kakršnokoli zamudo pri izročitvi; 2. prevoznik je prost odgovornosti, če je izgubo, škodo ali zamudo povzročil upravičenec z napačnim ravnanjem ali iz malomarnosti ali pa z navodili, ki niso bila dana kot posledica prevoznikove napake ali malomarnosti, ali če je izguba, škoda oziroma zamuda posledica naravne napake blaga ali okoliščin, katerim se prevoznik ni mogel izogniti ali pa njihovih posledic ni mogel preprečiti.[...].

29. Prevoznikova odgovornost je objektivna, vendar je zmotno je stališče pritožbe, da se prvotožena stranka ne more ekskulpirati odškodninske odgovornosti, ker okoliščine, da je oddala prevoz v podprevoz ni med njimi, kar sicer drži, vendar pa 17. člen CMR ne določa absolutne objektivne odgovornosti prevoznika brez možnosti ekskulpacije.

30. Tako je po stališču pritožbenega sodišča pravilna presoja sodišča prve stopnje, da prvo tožena stranka ni odškodninsko odgovorna, ker prevoza sploh ni opravljala, saj je do škode in do izgube dela blaga prišlo v času, ko je blago imela S., torej na njenem delu poti.(3)

31. Tega pritožba ne izpodbija, pač pa zmotno meni, da velja objektivna odgovornost prvotožene stranke kot sklenitelja prevozne pogodbe z zaporednimi prevozi, ne glede na to, na katerem delu prevozne relacije je do škode prišlo. Če bi bilo temu tako, potem bi se odgovornost za izgubo ali poškodbo pošiljke pri zaporednem prevozu izenačila z odgovornostjo prevoznika za podprevoznike po 78. členu ZPPCP-1 oziroma prvem odstavku 695. člena OZ in posebna ureditve položaja prevoznikov pri zaporednem prevozu ne bi bila potrebna.

32. Pritožba ni utemeljena, kolikor sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo 29. člena CMR(4), saj je sodišče pravilno presodilo, da drugotoženi stranki ni mogoče očitati naklepa niti hude malomarnosti pri izvajanju prevoza in pojasnilo tudi, zakaj drugotoženi stranki ni mogoče očitati, da je opustila potrebno skrbnost pri preverjanju bonitete Primfixa na prevozniškem trgu in pri preverjanju oseb, ki jim je predala tovor.

33. Skrbnost pri izvajanju prevozniške dejavnosti je res potrebno presojati kot skrbnost dobrega strokovnjaka v smislu drugega odstavka 6. člena OZ in sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da tega ni naredilo, pritožba pa njegove argumente spregleda in jih zgolj pavšalno izpodbija s ponavljanjem navedb pred sodiščem prve stopnje.

34. Sodišče prve stopnje je tako pravilno presodilo, da drugo toženi stranki ni mogoče očitati, da je odgovorna za nastalo škodo, ker je blago predala družbi P., ki je potem ni bilo več mogoče izslediti.

35. To je utemeljeno presodilo, potem ko je na podlagi izpovedbe priče J. M., voznik pri spornem prevozu, ugotovilo, da je drugo tožena stranka že prej sodelovala s to prevozniško družbo (kar izhaja tudi iz naročila prevoza 141/2012 (B26) in da je posel bil opravljen brez težav in reklamacij ter, da je sodeloval z istimi osebami, ki so blago prevzele in prevzem tudi potrdile z žigom te družbe P., tako kot tudi v tem spornem primeru in da je takšno poslovanje bilo običajno, saj je voznik že 40 let. 36. Prav tako je iz izpovedbe iste priče ugotovilo, da je prevzeto blago bilo skladiščeno v skladišče kot pri prejšnjem prevozu, skladišče se je zaklenilo in pojasnjeno je bilo, da bo družba P. poskrbela za nadaljnji prevoz. Tako tudi po oceni sodišča voznik drugotožene stranke, glede na omejene informacije in glede na dosedanje sodelovanje z naročnikom prevoza, ni imel osnove, da bi podvomil v družbo in njeno poslovanje ali celo predvidel, da bi lahko prišlo do izgube ali odtujitve blaga, saj kot rečeno je bilo poslovanje povsem običajno, kot ga je priča poznala in prakticirala kot je sama izpovedala. Zato očitki tožeče stranke, da se ni prepričala drugotožena stranka, komu je blago predala niso utemeljeni, še zlasti ne, ker je družba P. bila tista, ki je drugotoženi stranki naročila prevoz blaga iz Slovenije na Madžarsko in druga tožena stranka je prevoz izvršila, kot ji je bilo naročeno.

37. Izpovedbe priče M. niti pritožba ne izpodbija kot neverodostojne, sodišče prve stopnje pa ji je v celoti sledilo in pravilno po mnenju pritožbenega sodišča presodilo, da drugotoženi stranki ni mogoče očitati opustitve skrbnosti dobrega strokovnjaka pri izvajanju prevoza in je blago izginilo oziroma bilo poškodovano iz razlogov, ki jih ta ni mogla pričakovati (17. člen CMR v zvezi z 29. členom CMR).

38. Tako je po stališču pritožbenega sodišča pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke neutemeljen tudi glede drugotožene stranke.

39. Pritožba je neutemeljena, kolikor meni, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da prvotoženi stranki ni mogoče očitati krivdne odgovornosti v zvezi z izbiro zaporednega prevoznika P., saj pritožba ne izpodbija zaključkov sodišča prve stopnje, da tožeča stranka za odškodninski zahtevek iz naslova pogodbene odškodninske odgovornosti, kar predstavlja odgovornost za izbiro zaporednega prevoznika, ni konkretizirala, zakaj naj bi prvotožena stranka ravnala neskrbno, ko je izbrala P. za svojega podprevoznika in tudi ni utemeljila vzročno zvezo med očitkom nesolidnosti P. kot podprevoznika in nastalo škodo.

40. Ker tega pritožba ne izpodbija, so vse nadaljnje pritožbene navedbe o spornosti izbire preko portala T.com in o tem, da vpis družbe kot prevozniške družbe v sodni register in licenca za opravljane prevozov, še ne pomenita, da je tak prevoznik dejansko skrbno izbran.

41. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je utemeljen tudi ugovor drugo tožene stranke glede zastaranja zahtevka.

42. Pritožbeno sodišče se glede tega pritožbenega očitka izjasnjuje zgolj zato, ker je o ugovoru sodišče prve stopnje presojalo, čeprav je tožbeni zahtevek zavrnilo iz drugih razlogov, kot je že navedeno.

43. Pritožba svoj očitek najprej utemeljuje s tem, da je drugotoženi stranki očitati, da je do izgube blaga prišlo z njenim naklepnim ravnanjem oziroma iz hude malomarnosti in da v tem primeru terjatve iz prevozne pogodbe skladno z določbo 32. člena CMR zastarajo v teh letih, vendar pa je pritožbeno sodišče že pojasnilo, da takšnega naklepnega ravnanja drugotoženi stranki ni mogoče očitati niti ne ravnanja iz hude malomarnosti, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je treba upoštevati enoletni zastaralni rok po 32. členu CMR.

44. Določba 32. člena CMR v prvem odstavku določa, da pravica do vložitve tožbe v zvezi s prevozom zastara v enem letu, kadar pa gre za namerno kršitev ali za malomarnost, ki je po zakonu pristojnega sodišča izenačena z namerno kršitvijo, zastara v treh letih. Zastaralni rok pa začne teči: a) v primeru delne izgube, škode ali zamude pri izročitvi- od dneva izročitve, b) v primeru popolne izgube 30 dan po izteku dogovorjenega roka, če dogovorjenega roka ni, pa 60. dan, ko je prevoznik prevzel blago, c) v vseh drugih primerih - po izteku treh mesecev od dneva, ko je bila sklenjena prevozna pogodba. V 2. točki 32. člena CMR pa je določeno, da pisni zahtevek zadrži zastaranje do dneva, ko prevoznik zavrne zahtevo s pisnim sporočilom in vrne zahtevi priložene listine.

45. Pritožba je prav tako neutemeljena, kolikor meni, da bi bilo potrebno pri presoji zastaranja terjatve upoštevati, da je tožeča stranka bila seznanjena z obsegom škode šele po tem, ko je v sodelovanju z oškodovancem - pošiljateljem - zavarovancem bila obveščena o pretežno najdenem blagu in je lahko določila obseg zavarovalnine skladno z zavarovalno pogodbo ter le-to plačala na račun zavarovancem in da zato enoletni zastaralni rok ni mogel teči pred samim plačilom škode zavarovancu januarja 2013 in kolikor meni, da je pri zaporednem prevozu treba po CMR konvenciji pri regresu uporabiti 39. člen CMR glede zastaranja.

46. Pritožba ne izpodbija ali pa spregleda, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je pojasnilo, da niso upoštevne navedbe tožeče stranke, da je škodo izplačala šele v mesecu januarju 2013 in da šele od takrat teče zastaralni rok, glede na to, da se v tem postopku uporabljajo določbe CMR.

47. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je potrebno pri zastaranju regresnega zahtevka upoštevati določbo šestega odstavka 357. člena OZ, da zastaranje terjatve, ki jo ima zavarovalnica proti tretjemu, ki je odgovoren za nastanek zavarovalnega primera, začne teči takrat, ko začne teči proti temu zastaranje zavarovančeve terjatve, in se tudi konča v enakem roku.

48. Tožeča stranka kot zavarovalnica v postopku uveljavlja regresni zahtevek na podlagi zakonite subrogacije in glede na določbo šestega odstavka 357. člena OZ za tek zastaranja odškodninske terjatve ni pomembno, kdaj je terjatev prešla na tožečo stranko, kar je z izplačilom odškodnine oškodovancu, temveč je pravno odločilno dejstvo, kdaj je začelo teči proti odgovornemu za škodo zastaranje zavarovančeve terjatve.(5)

49. Tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da je zastaranje terjatve tožeče stranke začelo teči šele z izplačilom odškodnine njenemu zavarovancu, pošiljatelju blaga, pač pa je pravno odločilno, kdaj je pričela teči terjatev pošiljatelja do prevoznikov, to pa v konkretnem primeru določa 32. člen CMR.

50. Pritožba tudi ne more ugovora zastaranja izpodbiti s sklicevanjem na 39. člen CMR, ki v četrtem odstavku sicer določa, da določbe 32. člena veljajo za terjatve med prevozniki, zastaralni rok pa začne teči od dneva sodbe, s katero sodišče ugotovi odškodnino, ki pripada posamezniku po določbah tega sporazuma, če take sodne odločbe ni, začne zastaralni rok teči od dneva dejanskega izplačila. Toda ta ureditev velja le za primer, če gre za situacijo po 37. členu CMR, ko prevoznik plača odškodnino in zahteva povračilo. Za takšno situacijo pa v konkretnem primeru ne gre, na kar je opozorila celo pritožba sama.

51. Pritožba pa ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je glede na to, da je bil dogovorjen rok izročitve 11. 6. 2012, začetek teka zastaralnega roka 11. 7. 2012 (člen 32/I/b CMR) in se je enoletni rok iztekel 12. 7. 2013. 52. O takšnih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, je pravilen materialnopravni zaključek, da je tožba, vložena 5. 11. 2013, vložena prepozno.

53. Pritožba tudi ne izpodbija dejanskih in materialno pravnih zaključkov sodišča prve stopnje, da se je tudi ob upoštevanju zadržanja zastaranja, ki je nastopilo od 15. 1. 2013, ko je tožeča stranka pozvala prvotoženo stranko na vračilo škode in je le-ta zavrnila zahtevek 31. 1. 2013, tek zastaralnega roka podaljšal le za 15 dni za prvotoženo stranko.

54. Prav tako pritožba ne izpodbija dejanskih in materialnopravnih zaključkov sodišča prve stopnje, da pretrganja zastaranja za drugotoženo stranko znaša en mesec in 8 dni, ki ga je sodišče prve stopnje štelo od 5. 2. 2013, ko je tožeča stranka pozvala drugotoženo na vračilo škode in do 13. 3. 2013, ko je zavarovalnica drugotožene stranke pisno zavrnila zahtevek.

55. Pritožba izreka o stroških pravdnega postopka izrecno ne izpodbija, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

56. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

57. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj sodbo VS RS III Ips 28/2007 z dne 10. 3. 2009. Op. št. (2): S. Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij,Veliki komentar zakona o obligacijskih razmerjih, III. knjiga, Uradni list RS, Ljubljana 1985, stran 1979-1980. Op. št. (3): Primerjaj sodba VS RS III Ips 13/2006. Op. št. (4): Določba 29. člena CMR se glasi: “1. Prevoznik se nima pravice sklicevati na tiste določb tega poglavja, ki izključujejo ali omejujejo njegovo odgovornost ali prevračajo dokazno breme, če je škoda nastala, ker je namerno nepravilno ravnal ali zaradi take opustitve ravnanja , ki jo pristojno sodišče šteje za zlonamerno[...].

Op. št. (5): V. Kranjc, Obligacijski zakonik (splošni del), s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 493: “Začetek zastaranja terjatve zavarovalnice proti tretji osebi, ki je odgovorna za nastanek zavarovalnega primera, začne teči takrat, kot zavarovančeva terjatev proti tretji osebi. Tudi nastop zastaranja je enak. Za te primere dejansko ni določen poseben rok in tudi ne poseben začetek teka zastaranja, ampak veljajo splošna pravila tudi za terjatve zavarovalnice. Pravilo je smiselno, saj gre za subrogacijo po 963. členu OZ.”