Jedro

Vrednostna (količinska) ocena potomkinega prispevka k povečanju ali ohranitvi zapuščine je mogla biti v danem primeru glede na daljše časovno obdobje in različne oblike njenega prispevanja ter dejstva, da je v družinski skupnosti zapustnika živelo več ljudi (oče, mati, teta), ki so bili tudi več let bolni in zato potrebni posebne nege, le-taka kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje t.j. ocenitvena.

Matematični izračun prispevka namreč ni bil možen, niti ne bi bil življenjsko sprejemljiv.

Izrek

Pritožbi obeh pravdnih strank se zavrneta kot neutemeljeni in se v pobijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po izvedenem postopku deloma ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku ter odločilo, da se iz zapuščine, ki je predmet zapuščinskega postopka pod št. D ... izloči 1/5 -inka celotne zapuščine, ki ustreza tožničinemu prispevku k ohranitvi vrednosti zapuščinske mase, medtem ko je višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede stroškov je odločilo, da jih nosita vsaka pravdna stranka na svoji strani. V razlogih sodbe podaja analizo izvedenih dokazov ter upoštevajoč vse tožničine prispevke in koristi zaključuje, da je upravičena do izločevanja le 1/5 zapuščine po pokojnem očetu.

Zoper sodbo se pritožujeta tožnica in prvi toženec, prva zoper zavrnilni del, drugi pa zoper ugodilni del. Tožnica uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da naj se ugodi tudi zavrnjenemu delu tožbenega zahtevka ali pa naj se sodba v tem delu razveljavi. V pritožbi izvaja, da sodišče ne podaja celovite ocene vseh dokazov in da zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče pravilno ugotavlja, da je tožnica prispevala k povečanju oziroma ohranitvi zapuščine (z delom in skrbjo za starše od leta 1952 dalje), ni pa tega kvantificiralo, medtem ko je po prosti presoji njen prispevek ocenilo prenizko le na 1/5. Tak zahtevek ne upošteva, da se je oče strank zdravil od leta 1967 do smrti 1975, medtem ko mati ni bila sposobna za težja dela že od leta 1953. Če bi tožnica ne skrbela za oba starša, bi morala ta v domsko oskrbo najpozneje leta 1968 ter bi oskrbnina za dom izčrpala zapuščino. Pri tem bi bilo potrebno upoštevati še oskrbo tete, ki je živela v družinski skupnosti s starši strank. Te okolnosti bi sodišče lahko po potrebi razčistilo tudi z izvedencem medicinske stroke. V času obravnavane skupnosti se je premoženje celo povečalo zaradi predelave hleva ter postavitve svinjskega hleva in gnojnične jame. Da je utemeljen celoten tožničin zahtevek izhaja že iz poravnalne ponudbe toženca z dne 13.3.1992, da se ji izplača iz zapuščine protivrednost 40.000,00 DEM (kar je 1/2 vrednosti zapuščine). Smiselno so te trditve potrjene z mnenjem izvedenca, da potrebuje kmetija za svojo ohranitev tri delovne moči. Sicer pa se sklicuje na razloge iz pritožbe zoper prejšnjo sodbo.

Pritožuje se končno tudi zoper odločbo o stroških postopka. Tožnica je uspela po temelju v celoti, po višini pa s 40% in ne le z 10% kot meni sodišče prve stopnje ter ji mora zato tožena stranka povrniti stroške.

Toženec pa uveljavlja v pritožbi pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da naj se celotni tožbeni zahtevek zavrne.

Odločitev temelji na prostem preudarku, ki je v tem primeru vprašljiv, ker se je dalo odločiti na podlagi izvedenih dokazov.

Izločitev iz zapuščine je utemeljena le kadar je bil potomčev prispevek znaten in pomemben. Nesporno je tožnica od vseh otrok živela najdalj s starši in to vse do leta 1970. Gradnje na posestvu so bile majhne in v primerjavi z vrednostjo posestva zanemarljive.

Tožnica se je res odselila šele leta 1970, toda že do tedaj si je ustvarila družino, ki terja svoje in tožničin mož je imel tudi manjše posestvo. Leta 1971 pa se je na kmetijo vrnil oče prvega toženca in potem vrednost posestva ni nič padla. Sedaj pa ga obdeluje prvi toženec in je posestvo urejeno. Vse to kaže, da ni nobene razlike v stanju posestva, ko je bila še tožnica na njem ali pa pozneje. Vse to kaže, da tožničin prispevek ni bil takšen kot ga terja 32. člen ZD.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pobijana sodba rezultat dopolnjenega tretjega postopka na prvi stopnji, da so bili vsi možni dokazi izvedeni ter da je bilo na sprejemljivo ugotovljeno dejansko stanje tudi materialno pravo pravilno uporabljeno. V pobijani sodbi se sicer omenja prosti preudarek pri določanju kvantifikacije zahtevka, vendar je ta predvsem posledica proste presoje dokazov, ker je sodišče prve stopnje ocenilo in upoštevalo vse oblike tožničinega prispevka. Kot povečane vrednosti k zapuščini se namreč upošteva vsako potomčevo delo, ki je bilo vloženo za ohranitev premoženja zapustnika, torej vsaka oblika prispevka, ki ima materialno težo. To izhaja iz določb 32. člena ZD in ustrezne sodne prakse, temelječe na tem zakonitem določilu. Zato so drugačna pritožbena izvajanja tožene stranke neutemeljena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo časovno trajanje skupnega pridobivanja tožnice in njenega očeta (starša), oblike tožničinega prispevanja in je to prispevanje tudi vrednostno ocenilo kolikor je bilo to možno. Ta ocena je mogla biti glede na časovne okvire in različne oblike prispevanja ter dejstvo, da se vse to nanaša na skupnost več ljudi, le taka kot jo je sodišče prve stopnje izvedlo. Sprejeta ocena je v možni meri tudi objektivizirana, saj se poslužuje tudi cenitev vrednosti premoženja in cenitve stroškov domske oskrbe ter je možno to oceno omajati le s pomočjo kakšnih argumentov, ki bi povzročili tehten pomislek v pravilnost sprejete odločitve, tega pa po oceni pritožbenega sodišča nobena od pritožb pravdnih strank ni uspela doseči. Zato pritožbeno sodišče sprejema na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje kot pravilno pa tudi celotno pravno presojo spora. Vrednost tožničinega prispevka je zato pravilno določena in ni prenizka kot meni tožnica, niti ne previsoka ali neutemeljena kot izvaja toženec, ki v pritožbi prezre, da je on ali pa njegov oče gospodaril povsem v drugih razmerah na posestvu kot pa tožnica, ki je morala ob skrbi za premoženje zapustnika skrbeti tudi zanj, njegovo ženo in teto. Glede na naravo spornega razmerja je po oceni pritožbenega sodišča pobijana sodba tudi z dejstvenega gledišča sprejemljiva, pri čemer se misli predvsem na dejanske razloge, ki bi bili sicer lahko izčrpnejši, vendar pa taki kakršni so v bistvenem le vsebujejo oceno vseh odločilnih okoliščin. Pobijana sodba zato nima pomanjkljivosti v dejanskem ali pravnem oziru kot to očitata pritožbi, niti na prvi stopnji niso bile zagrešene kakšne v pritožbi tožnice le smiselno uveljavljene relativne kršitve postopka ali pa kakšne druge, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti.

Po oceni pritožbenega sodišča je sprejemljiva tudi prvostopna stroškovna odločitev, pri čemer je odločilen celoten tožničin uspeh, ta pa je nedvomno manjši od 50% in zato stroškovna odločba ne more biti v njeno škodo.

Na podlagi vsega navedenega ocenjuje pritožbeno sodišče, da pritožbi pravdnih strank nista utemeljeni, zaradi česar ju je zavrnilo in v pobijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 368 ZPP).