Jedro

Upnik bi lahko po stališču avtorja izjavo o umiku prijavljene terjatve podal do izdaje sklepa o razdelitvi stečajne mase. V konkretnem primeru je bila priznana terjatev, ločitvena pravica pa je bila prerekana. To pomeni, da ločitvena pravica ni bila pravnomočno ugotovljena s pravnomočnim sklepom o preizkusu terjatev in ločitvenih pravic.

Do pravnomočnega sklepa o razdelitvi posamezne posebne razdelitvene mase ima upnik možnost prijavljeno ločitveno pravico umakniti. Zato ni pravno odločilnega pomena ali je postal sklep o preizkusu prijavljenih ločitvenih pravic pravnomočen ali ne.

Od trenutka, ko je upnik (tožena stranka v tem postopku) umaknila prijavo ločitvene pravice, ki ne bo mogla biti upoštevana v sklepu o razdelitvi posebne razdelitvene mase, tožeča stranka nima več pravnega interesa za vztrajanje pri tožbenem zahtevku.

Tožeča stranka je imela zaradi pravnomočnega napotitvenega sklepa pravni interes za vložitev tožbe 13. 8. 2019. Končni seznam preizkušenih terjatev je bil sestavljen 11. 7. 2019, sklep o preizkusu terjatev in ločitvenih pravic je postal pravnomočen 30. 7. 2019. Tožena stranka bi morala takoj po 18. 4. 2019 umakniti prijavo ločitvene pravice in bi preprečila vložitev tožbe. Tožeča stranka pa bi morala takoj, ko je ugotovila, da dolžnik ni več zemljiško knjižni lastnik sporne nepremičnine, umakniti tožbo in bi se lahko sklicevala na smiselno zadnji del stavka 158. člena ZPP, ki ureja vprašanje povrnitve stroškov postopka, če tožeča stranka umakne tožbo takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. S tem bi preprečila nadaljnje pravdne stroške, ker je bil odgovor na tožbo vložen šele 4. 1. 2020. Večji del odgovornosti za nastale stroške je, glede na pojasnjeno, na toženi stranki.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v II. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti njene pravdne stroške v znesku 403,99 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

II. V preostalem, nespremenjenem delu se pritožba zavrne in se izpodbijani sklep v I. točki izreka potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti pritožbene stroške v znesku 82,66 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožeče stranke na ugotovitev, da ne obstoji ločitvena pravica tožene stranke za prednostno poplačilo njene terjatve v znesku 2.196,90 EUR s pp iz nepremičnine z ID znakom: parcela 0000-83/22 (I. točka izreka). Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v višini 122,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Bistveni razlogi sodišča prve stopnje so, da tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uveljavlja ugotovitev neobstoja ločitvene pravice tožene stranke za svojo terjatev v višini 2.196,90 EUR na nepremičnini z ID znakom: parcela 0000-83/122. Ločitveno pravico je tožena stranka prijavila v stečajnem postopku nad tožečo stranko, ki teče pri tem sodišču pod opr. št. St 0000/2018. Upraviteljica je prerekala njeno ločitveno pravico, ki temelji na izvršilnem naslovu (A3). Zato je bila tožeča stranka po drugem odstavku 302. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) napotena na pravdo.

3. Tožena stranka je 10. 10. 2019 umaknila prijavo ločitvene pravice (redna št. 77 v St 0000/2018). Sodišče prve stopnje je smiselno uporabilo določila Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se nanašajo na 188. člen ZPP o umiku tožbe. Oblikovalo je stališče, da lahko upnik v stečajnem postopku kadarkoli umakne svojo prijavo terjatve ali njen del, insolventni dolžnik pa mu tega ne more preprečiti. V taki procesni situaciji se postopek preizkusa v tem delu ustavi.1 Zato tožeča stranka nima več pravnega interesa za ugotovitev njenega neobstoja in je treba tožbeni zahtevek (prav tožbo) zavreči že na podlagi drugega odstavka 181. člena ZPP, po katerem je pravni interes pri ugotovitvenih zahtevkih procesna predpostavka. Sodišče se s tem ali bi bilo treba izpeljati predhodni postopek mirne rešitve spora, ker toženo stranko zastopa Državno odvetništvo RS, ker je tožbo zavrglo iz že navedenega razloga, ni ukvarjalo.

4. O stroških je sodišče odločilo po drugem odstavku 154. člena ZPP in 155. členom ZPP. Zato ker je tožeča stranka s svojim zahtevkom propadla, mora toženi stranki povrniti stroške postopka. Te je odmerilo v višini 122,40 EUR s pripadki.

5. Zoper sklep se je tožeča stranka pravočasno pritožila in je smiselno uveljavljala vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP. Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo njegove pravdne stroške skupaj s pripadki.

6. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

7. Pritožba deloma ni utemeljena, deloma pa je utemeljena.

O neutemeljenem delu pritožbe Pravni interes

8. Sodišče mora ves čas postopka paziti na to ali bo tožeča stranka z vloženo tožbo dosegla zase boljši pravni položaj, če bo s tožbenim zahtevkom uspela. Na obstoj pravnega interesa strank je treba paziti v vseh fazah postopka. Iz dejanskih ugotovitev v izpodbijanem sklepu izhaja, da je bila tožeča stranka s pravnomočnim sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St 000/2018 z dne 12. 7. 2019 napotena, naj v sodnem postopku uveljavlja zahtevek zaradi ugotovitve neobstoja ločitvene pravice. V trenutku vložitve tožbe, 13. 8. 2019 (redna št. 1), je imela tožeča stranka še pravni interes za vložitev tožbe, ki ga je črpala iz pravnomočnega sklepa o napotitvi na pravdo.

9. Po pravnomočnosti napotitvenega sklepa, je tožena stranka 10. 10. 2019 umaknila prijavo ločitvene pravice. Razlog za umik je bil, da tožeča stranka od 18. 4. 2019 z učinkom od 5. 2. 2016 ni bila več lastnica nepremičnine, na kateri je tožena stranka uveljavljala ločitveno pravico. Za vprašanja, ki niso urejena v ZFPPIPP se v skladu s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP smiselno uporabljajo določbe ZPP. Zato je bilo najprej treba odgovoriti na vprašanje kako za umik prijave terjatve in njegove posledice, v opisanih dejanskih okoliščinah, smiselno uporabiti 188. člen ZPP, ki ureja umik tožbe v pravdnem postopku.

10. V teoriji je bilo glede subsidiarne uporabe ZPP v stečajnem postopku že oblikovano stališče.2 Upnik bi lahko po stališču avtorja izjavo o umiku prijavljene terjatve podal do izdaje sklepa o razdelitvi stečajne mase. V konkretnem primeru je bila priznana terjatev, ločitvena pravica pa je bila prerekana. To pomeni, da ločitvena pravica ni bila pravnomočno ugotovljena s pravnomočnim sklepom o preizkusu terjatev in ločitvenih pravic. Plačilo priznane terjatve iz posebne razdelitvene mase je bilo odvisno od izida odločitve o tožbenem zahtevku na ugotovitev neobstoja ločitvene pravice.3

11. Plačilo terjatve se v takem primeru opravi iz rezervirane posebne razdelitvene mase v skladu z 2. alinejo 2. točke četrtega odstavka 371. člena ZFPPIPP, ko postane pravnomočna sodba, s katero je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek (na ugotovitev neobstoja ločitvene pravice) iz drugega odstavka 308. člena ZFPPIPP. V nasprotnem primeru, torej, če je tožbenemu zahtevku na ugotovitev neobstoja ločitvene pravice ugodeno, plačilo terjatve iz posebne razdelitve stečajne mase ni mogoče. 12. Do pravnomočnega sklepa o razdelitvi posamezne posebne razdelitvene mase ima upnik možnost prijavljeno ločitveno pravico umakniti. Zato ni pravno odločilnega pomena ali je postal sklep o preizkusu prijavljenih ločitvenih pravic pravnomočen ali ne.4 Ker je bila ločitvena pravica tožene stranke prerekana, je bila odločitev o njenem priznanju odložena do odločitve v sodnih in drugih postopkih na podlagi napotitve sodišča s sklepom o preizkusu ločitvene pravice. Če se ti postopki pravnomočno končajo pred odločanjem o razdelitvi stečajne mase, je s tem razširjen obseg priznanih terjatev (oziroma ločitvenih pravic) tudi na te terjatve.5

13. Glede na pojasnjeno, od trenutka, ko je upnik (tožena stranka v tem postopku) umaknila prijavo ločitvene pravice, ki ne bo mogla biti upoštevana v sklepu o razdelitvi posebne razdelitvene mase, tožeča stranka nima več pravnega interesa za vztrajanje pri tožbenem zahtevku. Tudi z ugodilno sodno odločbo namreč tožeča stranka ne bi mogla doseči boljšega pravnega položaja. Tožena stranka zaradi umika prijave ločitvene pravice v stečajnem postopku nad tožečo stranko, ne more iz posebne razdelitvene mase prejeti plačila svoje sicer priznane terjatve. Kot je bilo pojasnjeno pa v konkretnem primeru posebna razdelitvena masa sploh ne bo oblikovana, ker dolžnik ni več lastnik sporne nepremičnine.

14. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ugotavlja, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev (drugi odstavek 350., 366. člen ZPP), materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno. Zato je pritožbo v navedenem delu kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

O utemeljenem delu pritožbe

15. Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe zanjo imela pravni interes. Če se izkaže, da ga zaradi okoliščin, nastalih med postopkom nima več, zaradi česar sodišče tožbo zavrže, se šteje, da je tožeča stranka v pravdi popolnoma propadla.6

16. Vendar pa je zaradi opisanih procesnih razlogov ta primer drugačen od navedene sodne prakse.

17. Tožeča stranka je imela zaradi pravnomočnega napotitvenega sklepa pravni interes za vložitev tožbe 13. 8. 2019. Končni seznam preizkušenih terjatev je bil sestavljen 11. 7. 2019, sklep o preizkusu terjatev in ločitvenih pravic je postal pravnomočen 30. 7. 2019. Tožena stranka bi morala takoj po 18. 4. 2019 umakniti prijavo ločitvene pravice in bi preprečila vložitev tožbe. Tožeča stranka pa bi morala takoj, ko je ugotovila, da dolžnik ni več zemljiško knjižni lastnik sporne nepremičnine, umakniti tožbo in bi se lahko sklicevala na smiselno zadnji del stavka 158. člena ZPP, ki ureja vprašanje povrnitve stroškov postopka, če tožeča stranka umakne tožbo takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. S tem bi preprečila nadaljnje pravdne stroške, ker je bil odgovor na tožbo vložen šele 4. 1. 2020. 18. Večji del odgovornosti za nastale stroške je, glede na pojasnjeno na toženi stranki (prvi odstavek 156. člena ZPP).

19. Sodišče je tožeči stranki kot potrebne pravdne stroške priznalo vse stroške, ki so ji nastali do umika prijavljene ločitvene pravice (torej do 10. 10. 2019). Glede stroškov, ki so strankam nastali po umiku prijave ločitvene pravice, pa sodišče ocenjuje, da ne gre za potrebne stroške. Stranki bi lahko preprečili nastanek teh nadaljnjih in nepotrebnih stroškov. Zato vsaka izmed strank nosi svoje stroške postopka od 10. 10. 2019 dalje v skladu s 156. členom ZPP. Posledično sodišče toženi stranki stroškov odgovora na tožbo ni priznalo. Tožeči stranki pripadajo stroški za sestavo tožbe po Odvetniški tarifi (t. št. 18 OT, 300 točk), za 2 % materialne stroške (6 točk), 22 % DDV (67,32 točk), skupaj 373,32 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke (0,60 EUR) znašajo odvetniški stroki tožeče stranke 223,99 EUR. Za plačano sodno takso za tožbo pripada tožeči stranki 180,00 EUR. Skupni stroški tožeče stranke so torej 403,99 EUR. V primeru zamude bo dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati še zakonske zamudne obresti (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. člen ZPP, pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča, 13. 12. 2006).

20. Od uspeha v pritožbenem postopku (torej od odvetniških stroškov 223,99 EUR) pripadajo tožeči stranki še pritožbeni stroški za sestavo pritožbe 100 točk (2. točka t. št. 21 OT), materialne stroške 2 točki (tretji odstavek 11. člena OT), 22 odstotni DDV 22, 44 točk, skupaj 124,44 točk (ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR), to je 74,66 EUR. Za sodno takso tožeči stranki pripada 8,00 EUR, kar skupaj z odvetniškimi stroški znese 82,66 EUR pritožbenih stroškov. Če bo tožena stranka zamujala s plačilom teh stroškov, bo morala plačati zakonske zamudne obresti.

21. Ker so pritožbeni razlogi glede stroškov utemeljeni, je sodišče druge stopnje na podlagi 3. točke 365. člena ZPP spremenilo izpodbijani sklep v II. točki izreka in odločilo o stroških prvostopenjskega postopka v celoti na novo in o pritožbenih stroških.

1 Sklep VSL Cst 361/2012, 11. 12. 2012. 2 F. Seljak, Subsidiarna uporaba ZPP v stečajnem postopku, Pravosodni bilten, št. 2/27, 2016, str. 125. 3 Drugačno stališče v gospodarskem sporu med isto tožečo stranko in toženo stranko: Republika Slovenija (Ministrstvo za finance, Finančna uprava RS) je glede vezanja pravnega interesa na pravnomočni napotitveni sklep zavzelo Višje sodišče v Ljubljani v sklepu VSL I Cpg 374/2020, 26. 8. 2020. 4 Sklicevanje sodišča na VSL sklep Cst 361/2012, 11. 12. 2012 se ne prilega dejanskemu stanju ugotovljenemu v tem postopku. V navedenem primeru je šlo namreč za delni umik prijave terjatve v postopku prisilne poravnave in sicer pred dokončanjem preizkusa terjatev (4.točka razlogov). 5 Glej še F. Seljak, Nekatera aktualna vprašanja insolvenčnega prava in možni odgovori nanje, Pravosodni bilten, št. 3/XXXVIII, 2017, str. 245. Pri tem je pomembno, da je bil možen odgovor dan v zvezi z vprašanjem: Ali mora upravitelj pri načrtu delitve posebne stečajne mase predložiti posodobljeni seznam preizkušanih terjatev (glede na 72. in deseti odstavek 371. člena ZFPPIPP). 6 N. Betetto: v Pravdni postopek s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2006, 2. knjiga, str. 30.