Jedro

Pri odstopu terjatve v zavarovanje gre za fiduciarno cesijo, kavza takšne oblike cesije pa je zavarovanje terjatve. Ko pa pride do poravnave zavarovane obveznosti, je prevzemnik terjatve dolžan povratno prenesti (preostale) terjatve na odstopnika.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki 32.342,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.3.1997 do plačila." Tožeča stranka je dolžna v roku 8 dni povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 126.120,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.4.2002 do plačila. Tožeča stranka je dolžna v roku 8 dni toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 35.400,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.2.2003 do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora v roku 8 dni tožeči stranki plačati 32.342,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.3.1997 do plačila. V preostalem delu je zaradi umika tožbe postopek ustavilo. Tožeči stranki je naložilo, da mora v roku 8 dni toženi stranki plačati 90.825,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.4.2002 do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, predlagala njeno spremembo ter uveljavljala povrnitev stroškov pritožbenega postopka. V pritožbi opozarja, da sta stranki na podlagi medsebojnega dogovarjanja in usklajevanja sklenili pogodbo o zavarovanju št. 9, v kateri so bili, zaradi velike rizičnosti tovrstnih poslov, določeni jasni pogodbeni roki in dejanja, ki jih je bil tožnik dolžan izpolnjevati. Ta pogodba tako predstavlja zapis izrecno in med strankama dogovorjenih pogojev, pravic in obveznosti, ne pa splošnih pogojev v smislu določbe 1. odst. 142. čl. ZOR; tega ni nikdar trdil niti tožnik. Določbe iz 7. in 13. čl. pogodbe št. 9 glede izključitve zavarovalnega kritja so bile bistvene za sklenitev same pogodbe, očitno niti tožnik ni nikdar štel, da bi te določbe bile nesorazmerno stroge. Ob vsem tem pa je šlo za dolgoročno gospodarsko pogodbo, kjer sta nastopali na trgu poslovanja vešči stranki, po svoji prosti volji na podlagi ponudbe in povpraševanja in ni šlo za prevlado katerekoli stranke, niti za lahkomiselnost ali izkoriščanje položaja. Tožnik ni obvestil toženke o zavarovalnem primeru niti v sicer dolgem roku šestih mesecev, ni ji dostavil opominov, ni pred opominjanjem vnovčil akceptnih nalogov, praktično ni naredil ničesar, da bi toženka lahko pravočasno reagirala, da bi zaščitila svoje regresne in druge interese. S tripartitnim "dogovorom" je tožnik vse svoje terjatve do toženke iz zavarovalne pogodbe št. 9 odstopil družbi C. d.o.o. V dogovoru je določeno, da C. d.o.o. za vsakokratno izplačilo odškodnine tožniku izda zavarovalnici (toženki) predhodno soglasje, vendar le v primeru, če ima tožnik poravnane vse zapadle obveznosti do K.S. Na osnovi tega dogovora je bil sklenjen dodatek št. 2 k pogodbi št. 9, kateri še vedno velja. Tudi C. d.o.o. ni nikdar dal toženki soglasja, da po zavarovalni pogodbi št. 9 plača kakršenkoli znesek tožniku, ravno tako pa ni obvestil toženke, da je tožnik poravnal vse obveznosti do K.S.. V skladu s tripartitnim dogovorom in dodatkom št. 2 je tožnica vpisala vinkulacijo v korist C. d.o.o., kar pomeni, da toženka ne sme izplačati tožniku vse dokler C. d.o.o. pisno ne dovoli devinkulacije, tega pa ni nikdar storil. Zato dopis tožnika z dne 18.7.2001, da naj toženka odslej vse nadaljnje odškodnine nakaže na tožnikov račun, ne odvezuje toženke, da plača C. d.o.o. V zvezi z dopisom C. d.o.o. z dne 22.6.2000 pa pritožnica trdi, da ta ni resničen in da se v zvezi z njim postavlja vprašanje, zakaj naj bi C. d.o.o. obveščal tožnika, ne pa toženke, da ima poravnane terjatve in da je odstop terjatev postal brezpredmeten. Neupravičeno je sodišče prisodilo zakonske zamudne obresti od 10.3.1997 dalje. Tudi sicer toženka zaradi vzajemnosti obveznosti ni dolžna tožniku plačati vse dokler tudi sam ne izpolni svojih obveznosti v skladu z zavarovalno pogodbo, zato je toženka predlagala odločitev v smislu 122. čl. ZOR, vendar se o tem sodišče ni izreklo.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala povrnitev stroškov.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v okviru ugovora tožene stranke, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana za uveljavljanje predmetne terjatve, obravnavalo tudi dodatek št. 2 k pogodbi št. 9 o zavarovanju terjatev iz leasing pogodb (pril. B10), s katerim sta pravdni stranki vsebinsko povzeli tripartitni dogovor, ki ga je tožeča stranka sklenila z družbo C. d.o.o. in s K.S. iz Celovca (pril.B9). V zvezi s tem dogovorom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik odstopil vse svoje terjatve do zavarovalnice iz naslova leasing zavarovanj, v korist družbe C. d.o.o. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v predmetnem dogovoru šlo za poseben primer odstopa terjatve, in sicer odstop terjatve v zavarovanje, ki je urejen v 445. čl. v času spornega razmerja veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Ta določa, da če je bila terjatev odstopljena v zavarovanje prevzemnikove terjatve proti odstopniku, je prevzemnik dolžan kot dober gospodarstvenik skrbeti za izterjavo odstopljene terjatve in po izterjavi, potem ko obdrži zase, kolikor je potrebno za poplačilo njegove lastne terjatve proti odstopniku, temu izročiti presežek. Da je dejansko šlo za takšno obliko odstopa terjatve, je razvidno iz 2. čl. dogovora, v katerem je navedeno, da dolžnik (tožeča stranka) za zavarovanje svoje obveznosti po (posojilni) pogodbi, odstopa poroku (družbi C. d.o.o.) vse terjatve do tožene stranke, ki izhajajo iz naslova zavarovanj po leasing pogodbah. Res je, da je v 3. čl. navedenega dogovora predvideno, da prevzemnik terjatve v zavarovanje (C. d.o.o.) izda toženi stranki pisno soglasje za izplačilo odškodnine tožeči stranki, vendar pa gre pri odstopu terjatve v zavarovanje za takšno obliko odstopa, pri kateri odstopljene terjatve preidejo v premoženje prevzemnika že na podlagi pogodbe, v konkretnem primeru je to bilo na podlagi citiranega dogovora. Pri odstopu terjatve v zavarovanje gre za fiduciarno cesijo, kavza takšne oblike cesije je zavarovanje terjatve. Ko pa pride do poravnave zavarovane obveznosti, je prevzemnik terjatve dolžan povratno prenesti (preostale) terjatve na odstopnika. Za konkreten primer bi to pomenilo, da bi moral C. d.o.o. na tožečo stranko prenesti terjatve do tožene stranke, pridobljene na podlagi tripartitnega dogovora, ko ni bilo več potrebe po zavarovanju njegove poroštvene obveznosti po posojilni pogodbi iz 1. čl. dogovora. Glede na to nima prav sodišče prve stopnje, ko razloguje v smeri, češ da je glede na 438. čl. ZOR dovolj, da je bila tožena stranka le obveščena o prenehanju veljavnosti dogovora (z dopisom tožeče stranke z dne 18.7.2001), oz. da je v tem smislu dovolj dopis družbe C. d.o.o. z dne 22.6.2000, v katerem ta družba navaja, da je odstop terjatev iz poslovanja in zavarovanja pri toženi stranki postal brezpredmeten. Z navedenimi dopisi po mnenju pritožbenega sodišča namreč ni izkazan na tožečo stranko povratni prenos terjatev, ki so bile z dogovorom odstopljene v zavarovanje družbi C. d.o.o. Ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava zmotno presodilo obravnavane listine, je pritožbeno sodišče, potem ko je ugotovilo, da na njihovi podlagi ni podana aktivna legitimacija tožeče stranke v tej pravdi, pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. ZPP v 360. čl. določa, da mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Takšnega pomena za odločitev pa niso bile obširne pritožbene trditve tožene stranke, s katerimi slednja mestoma polemično in žolčno izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje o naravi pogodbe št. 9 o zavarovanju terjatev ter o tem, katera od obeh strank je in katera ni izpolnila svojih pogodbenih obveznosti. Zato pritožbeno sodišče na te pritožbene trditve ni odgovarjalo.

Odmera stroškov pravdnih strank ni bila predmet izpodbijanja s pritožbo, zato je pritožbeno sodišče v celoti upoštevalo po sodišču prve stopnje odmerjene stroške tožene stranke v višini 126.120,00 SIT. Ker je tožena stranka v sporu uspela, ji je dolžna tožeča stranka povrniti te stroške (1. odst. 154. čl. ZPP, 2. odst. 165. čl. ZPP). Stroški pritožbenega postopka te stranke pa znašajo 35.400,00 SIT in predstavljajo stroške za sestavo pritožbe vključno z DDV ter sodno takso za pritožbo.