Jedro

Tožena stranka zaradi začasne odredbe, četudi bi se v sporu o glavni stvari izkazalo, da ukrep ni utemeljen, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožniku. Zgolj od tožene stranke je odvisno, ali in kdaj bo izdala odločbo o odmeri delne invalidske pokojnine. Vse do tedaj pa ni mogoče ustaviti izplačevanja pravnomočno priznanega nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu. Za izpolnitev tega pogoja je pomembno tudi dejstvo, da je tožnik uživalec denarne socialne pomoči, kar pomeni, da nima nobenih drugih sredstev za preživljanje sebe in svoje družine. Zaradi eksistenčne ogroženosti zanj nastajajo hujše neugodne posledice, kot bi nastale toženi stranki, če začasna odredba ne bi bila izdana, kar je eden izmed pogojev za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve (konkretno, da se zadrži izvrševanje odločb toženke, s katerima je bilo odločeno, da se ustavi izplačevanje nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v delu, s katerim je zavrnjen predlog za izdajo začasne odredbe spremeni tako, da glasi: „Začasno, do odločitve spora o glavni stvari se zadrži izvršitev odločb št. ... z dne 3. 1. 2014 in št. ... z dne 2. 7. 2013.“ V ostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe o odreditvi takojšnjega izplačila zapadlih denarnih nadomestil za čas čakanja na ustrezno zaposlitev v skupnem znesku 3.210,24 EUR, kar predstavlja dolg do 28. 2. 2014 s povečanjem za uskladitev pokojnin ter nadaljnje izplačevanje mesečnih zneskov nadomestila do dne, ko bo tožena stranka lahko odločala o tožnikovih pravicah. Zaključilo je, da za predlagani ukrep zavarovanja denarne terjatve ni izpolnjena objektivna niti subjektivna predpostavka iz 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, saj terjatev ni verjetno izkazana, niti ni izkazana nevarnost, da bi zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve bila onemogočena ali precej otežena.

Zoper cit. sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na njegovo odpravo in izdajo predlaganega začasnega ukrepa zavarovanja terjatve. Ne strinja se z razlogovanjem prvostopenjskega sodišča o neizkazanosti obstoja terjatve, saj naj bi ta glede na obširne tožbene navedbe in predložene listine nesporno obstajala. Poudarja, da gre za popolnoma različno odločitev v primerjavi s sklepom pritožbenega sodišča Psp 76/2012 z dne 5. 3. 2012, ko je bila izdana ugoditvena začasna odredba, ne glede na to, da gre sedaj v bistvu za isto zadevo, le da je v predhodni šlo za nedenarno terjatev, v konkretni pa denarno. Predlagani ukrep zavarovanja terjatve utemeljuje s sodbami VI Ps 253/2012, Psp 176/2012 in VIII Ips 171/2012, v katerih je bilo zavzeto jasno stališče, da izplačevanja nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu ni mogoče ustaviti vse dotlej, dokler na podlagi priznane nove pravice iz invalidskega zavarovanja zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja ne bo izdana in izplačevana delna invalidska pokojnina. Ker se navedene sodbe ne izvajajo, je prav smešno, da mora ponovno iztoževati pravice, ki so mu bile že priznane s pravnomočnimi in izvršljivimi sodnimi odločbami. Meni, da je terjatev izkazana, in da bi mu morala tožena stranka nadomestilo izplačevati vse do takrat, ko bo v sodnih postopkih razsojeno o sporu v zvezi z uveljavljenjem novih pravic iz invalidskega zavarovanja v zadevi VI Ps 3070/2011, kot statusu oz. lastnosti zavarovanca, glede katerega je tudi vložena tožba. Vse dokler ne bo o navedenih upravnih odločbah razsojeno s pravnomočnimi in izvršljivimi odločbami, bi po mnenju pritožnika tožena stranka bila dolžna izplačevati nadomestilo za čas čakanja na drugo ustrezno delo glede na pravnomočno sodbo VI Ps 253/2012. V začasni odredbi bi moralo sodišče toženi stranki naložiti le to, da izplača vse že zapadle zneske ter torej izpolnitev tistega, kar mu dolguje iz predhodnih postopkov. Meni, da sodišče niti v enem delu ni ugotovilo dejanskega stanja zadeve, da se je enostavno postavilo v bran močnejše stranke, kljub temu, da tožena stranka niza eno kršitev za drugo. Izpodbijani sklep tako nima razlogov o odločilnih dejstvih, za kar je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke 239. člena ZPP.

Nadalje meni, da ni mogoče enačiti socialnega prejemka z nezakonito odvzetim prejemkom iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, saj bo to pomenilo skoraj nemogoče saniranje škode, glede na to, da je tožena stranka že začela z nekim postopkom za vračilo nekega preplačila. Sicer pa je zmoten tudi zaključek sodišča, da v konkretnem primeru ni izkazana nenadomestljiva škoda, pri čemer se sklicuje na težko psihično in fizično zdravstveno stanje, kar izkazuje s priloženimi izvidi.

Pritožba je delno utemeljena.

Začasne odredbe so ukrep za zavarovanje denarnih ali nedenarnih terjatev. Izdati jih je mogoče pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom, kot tudi po koncu postopka, vse dokler ni opravljena izvršba. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je tako podana v Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004; v nadaljevanju ZDSS-1) in Zakonu o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 3/2007 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZIZ). Po 70. členu cit. ZDSS-1 lahko namreč sodišče na predlog stranke ali po uradni dolžnosti odloži izvršitev izpodbijanega upravnega akta, če bi z izvršitvijo nastala stranki težko nadomestljiva škoda in ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda ali naloži nasprotni stranki začasno plačilo dajatev. Pri odločanju o začasnih odredbah pa četrti odstavek istega člena ZDSS-1 odkazuje na uporabo ZIZ-a. ZIZ v 270. členu določa dva bistvena pogoja za zavarovanje denarne terjatve, in sicer verjetno izkazanost terjatev in nevarnost onemogočanja ali precejšnje otežitve izterjave zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, v 271. členu pa vrsto začasnih ukrepov zavarovanja. V 272. členu ZIZ-a so določeni pogoji za zavarovanje nedenarne terjatve, pri katerih mora upnik prav tako verjetno izkazati obstoj terjatve, hkrati pa vsaj še eno od treh, taksativno določenih predpostavk, in sicer: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode oz. da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Tudi za zavarovanje nedenarnih terjatev ZIZ primeroma določa vrste zavarovanja v 273. členu. Ob dejstvu, da gre v konkretnem primeru za sodno socialni spor je glede vrste zavarovanja potrebno uporabiti eno izmed alternativno določenih v prvem odstavku že cit. 70. člena ZDSS-1. Za sodno socialni spor je namreč značilno, da se lahko začne le z izpodbojno tožbo zoper drugostopenjski, v upravnem postopku dokončni posamični upravni akt pristojnega nosilca obveznega socialnega zavarovanja. Tudi v konkretnem primeru je tožba v sporu o glavni stvari vložena zoper drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 3. 1. 2014 o zavrnitvi pritožbe (z utemeljitvijo, da niso več podani zakoniti pogoji za prejemanje nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev ker ima tožnik priznane nove pravice iz invalidskega zavarovanja po ZPIZ-1, in ker kljub izvršljivi odločbi o lastnosti zavarovanca ni vložil prijavo in odjavo iz zavarovanja) v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 2. 7. 2013 o ustavitvi izplačevanja nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oz. zaposlitev na drugem ustreznem delu z dnem 7. 12. 2012. Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe izhaja, da ima tožnik lastnost zavarovanca po drugem odstavku 15. člena ZPIZ-1, zaradi česar se je dolžan vključiti v obvezno zavarovanje, in zato ni več upravičen do denarne dajatve, katere uživalec je. Za takšno odločitev pa ni zakonske podlage, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Pritožbeno sodišče je že pri odločanju o začasni odredbi v sklepu št. Psp 76/2012 z dne 5. 3. 2012 zavzelo stališče, da za ustavitev izplačevanja nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, pridobljene po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-92) v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1) niti v 163. členu ni podlage, saj ta določba ureja izgubo ali omejitev uživanja pravic, določenih s tem zakonom. Postavilo se je na stališče, da je terjatev verjetno izkazana že iz razloga, ker o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja po ZPIZ-1 ni bilo odločeno v celoti. Tedaj, niti ob vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe v tem sodnem postopku, namreč ni bilo odločeno o vseh pravicah na podlagi novega primera invalidnosti. Iz priloge A2 sodnega spisa sicer izhaja, da je z odločbo ... z dne 6. 1. 2014 tožniku priznana pravica do delne invalidske pokojnine, vendar je hkrati izrečeno, da bo o višini te denarne dajatve odločala Območna enota A. To pa pomeni, da je terjatev tudi po 7. 12. 2012 verjetno izkazana, saj izplačila denarne dajatve po ZPIZ-92 ni mogoče enostavno ustaviti, še preden je v zvezi s spremenjeno invalidnostjo pridobljena nova denarna dajatev (1).

Ker tožnik pravilno poudarja, da gre pri ponovni ustavitvi izplačevanja denarnega nadomestila za identično stanje kot v zadevi Psp 76/2012, je v predmetni zadevi izpolnjen tudi nadaljnji, kumulativno predpisani pogoj iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. Tožena stranka zaradi začasne odredbe, četudi bi se v sporu o glavni stvari izkazalo, da ukrep ni utemeljen, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožniku. Zgolj od tožene stranke je odvisno, ali in kdaj bo izdala odločbo o odmeri delne invalidske pokojnine. Vse do tedaj pa ni mogoče ustaviti izplačevanja pravnomočno priznanega nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu. Za izpolnitev tega pogoja je pomembno tudi dejstvo, da je tožnik uživalec denarne socialne pomoči. Pomeni, da nima nobenih drugih sredstev za preživljanje sebe in svoje družine. Zaradi eksistenčne ogroženosti zanj nastajajo hujše neugodne posledice, kot bi nastale toženi stranki, če začasna odredba ne bi bila izdana.

Glede na prej navedene okoliščine, ko je torej po presoji pritožbenega sodišča izkazan tako verjeten obstoj terjatve, kot tudi eden od pogojev iz 272. člena ZIZ, je bilo potrebno pritožbi delno ugoditi. Ker lahko sodišče izda začasno odredbo celo po uradni dolžnosti, lahko samo določi najprimernejši ukrep zavarovanja terjatve. V okoliščinah konkretnega primera je enako, kot že v sklepu Psp 76/2012 z dne 5. 3. 2012 odredilo začasno odložitev izvršitve odločb o ustavitvi izplačevanja nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo, cit. v izreku te sodne odločbe. Gre za primerno vrsto ukrepa po pravilih zavarovanja nedenarne terjatve, ki ima za posledico, da je dolžnik, torej tožena stranka začasno, do rešitve spora o glavni stvari, dolžna izplačevati pravnomočno priznano nadomestilo za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu.

Glede na razloge iz predhodne točke, je bilo potrebno ob uporabi 2. tč. 365. člena ZPP pritožbo zoper nespremenjeni zavrnilni del sklepa prvostopenjskega sodišča, ki se nanaša na odredbo o zavarovanju denarne terjatve z izplačilom 3.210,24 EUR z uskladitvami in nadaljnje izplačevanje nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo do dneva, ko bo odločeno o tožnikovih pravicah, kot neutemeljeno zavrniti. Vse ostale obširne navedbe pritožnika pa za pritožbeno rešitev te zadeve pravno niso relevantne in ne pogojujejo drugačne odločitve pritožbenega sodišča. .

Op. št. (1): Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 171/2012 z dne 18. 2. 2013, sodbo VDSS Psp 176/2012 z dne 17. 5. 2012 in sodbo DSSLJ VI Ps 253/2012 z dne 19. 3. 2012.