Jedro

Ustavno sodišče je zato ugotovilo, da je tretji odstavek 66. člena ZPIZ-1 v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Ker odločitev tožene stranke temelji na določbi, za katere je Ustavno sodišče ugotovilo, da je neustavna, je tudi iz tega razloga izpodbijana sodba pravilna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. 5030448 z dne 14. 11. 2006 in z dne 13. 8. 2007, s katerima je bila zavrnjena tožničina zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Hkrati je sodišče tožnici priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega po štiri ure dnevno in pravico do delne invalidske pokojnine od 7. 7. 2005 dalje. Toženi stranki je naložilo, da o odmeri in izplačevanju delne invalidske pokojnine odloči v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe.

2. Ugotovilo je, da je bila tožnica zavarovanka iz 16. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji) kot kmetica oziroma članica kmečkega gospodarstva. Na podlagi mnenja invalidske komisije II. stopnje je pri tožnici od 23. 9. 2004 in tudi od 17. 7. 2006 zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker z ali brez poklicne rehabilitacije ni več zmožna za delo s polnim delovnim časom. Zmožna je opravljati delo v okviru svojega poklica le s polovico polnega delovnega časa – po 4 ure dnevno že od 23. 9. 2004. Glede na to, da je po ugotovitvah obeh invalidskih komisij sposobna za opravljanje dela v okviru svojega poklica le še 4 ure dnevno, je sodišče tožnici priznalo pravico do dela s skrajšanim delovnim časom po 4 ure dnevno in nadalje ugotovilo, da izpolnjuje tudi pogoje za priznanje delne invalidske pokojnine od 7. 7. 2005, kot je zahtevala s tožbenim zahtevkom, in v skladu z določbo 5. odstavka 156. člena ZPIZ-1, po kateri se pravice na podlagi invalidnosti pridobijo z dnem nastanka invalidnosti.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. V njej navaja, da je o pravicah iz invalidskega zavarovanja že pravnomočno odločeno z odločbo z dne 7. 7. 2005. S to odločbo je bila zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnjena. Sodišči nižje stopnje nista ugotovili sprememb v zdravstvenem stanju oziroma kakšnega dejstva v obdobju po pravnomočnosti. Prav tako ni podane spremembe v pravni podlagi zahtevka. Odločitev Ustavnega sodišča v zvezi s tretjim odstavkom 66. člena ZPIZ-1 ne pomeni spremenjene oziroma nove pravne podlage zahtevka, pa tudi sicer odločitev Ustavnega sodišča ne vpliva na že pravnomočno zaključene postopke. S tem ko je sodišče smiselno „predrugačilo“ pravnomočno odločitev o pravicah iz invalidskega zavarovanja, je smiselno kršilo tudi določbo 225. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99in naslednji) v luči 158. člena Ustave ter določila 129. člena ZUP in s tem zmotno uporabilo materialno pravo. Smiselno pa pomeni odločitev sodišč nižje stopnje poseg v že pravnomočno odločitev tožene stranke po odločbi z dne 7. 7. 2005 in poseg v že rešeno zadevo, kar naj bi po mnenju revidenta pomenilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Nadalje navaja, da je sodišča zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer določbo tretjega odstavka 66. člena ZPIZ-1. Resda je bila izdana ustavna odločba U-I-40/09-15, vendar 6 mesečni rok za odpravo neskladja še ni potekel. Zato je treba takšno protiustavno določbo uporabljati še naprej. Sodišči nižje stopnje nista imeli podlage, da sta sami zapolnili „pravno praznino“ in odločili o razvrstitvi tožnice v III. kategorijo invalidnosti in ji priznali pravice iz invalidskega zavarovanja. Po mnenju revidenta tožnici tudi ni možno priznati pravic iz 93. člena ZPIZ-1, in sicer pravice do dela s krajšim delovnim časom in delne invalidske pokojnine. Sodišču očita, da je zmotno uporabilo tretji odstavek 66. člena ZPIZ-1, ko je v nasprotju s tem določilom tožnici omenjeni pravici priznalo.

5. Tožnica je (laično) odgovorila na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Revident sodišču druge stopnje očita poseg v pravnomočno odločitev po odločbi z dne 7. 7. 2005 oziroma poseg v že pravnomočno rešeno zadevo, kar naj bi predstavljalo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila z odločbo z dne 7. 7. 2005 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 19. 10. 2004 tožničina zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnjena. Tožena stranka kasneje ni zavrgla zahteve za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ki jo je podal tožničin osebni zdravnik dne 6. 6. 2006, ampak jo je zavrnila, kar pomeni, da jo je obravnavala po vsebini. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje, sodišče prve stopnje ni imelo nobene pravne podlage, da bi tožničino zahtevo v sodnem postopku zavrglo v skladu s četrto točko prvega odstavka 129. člena ZUP.

9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10. Tretji odstavek 66. člena ZPIZ-1 določa, da zavarovanec iz 16. člena istega zakona ob siceršnjem izpolnjevanju ostalih pogojev v primeru III. kategorije invalidnosti uveljavi pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine. V prvem odstavku 93. člena ZPIZ-1 je za zavarovanca, pri katerem je podana III. kategorija invalidnosti in ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije, določena pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravica do delne invalidske pokojnine. Glede na omenjeni določbi je torej bistveno, da zavarovanec uveljavi pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega.

11. Sodišče je tožnici izrecno priznalo le pravico do dela s krajšim delovnim časom z določenimi dodatnimi omejitvami (tudi krajši delovni čas je nenazadnje le določena omejitev za opravljanje istega dela oziroma dela na istem delovnem mestu) in ne pravice do premestitve na drugo ustrezno delo. Tako pravico pa samozaposleni zavarovanec po tretjem odstavku 66. člena ZPIZ-1 ima.

12. Poleg tega je treba upoštevati, da je tožena stranka zahtevek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnila s sklicevanjem na tretji odstavek 66. člena ZPIZ-1. Za to določbo je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-40/09-15 z dne 4. 3. 2010 ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo. Ustavno sodišče ugotavlja, da je delavec invalid III. kategorije, ki ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen, lahko pa še dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, upravičen do premestitve (91. člen ZPIZ-1) ter nadomestila za invalidnost (92. in 94. člen ZPIZ-1). Če mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, mu ob izpolnjevanju starostnega pogoja pripada tudi invalidska pokojnina (3. alineja 67. člena ZPIZ-1). Če pa je pri samozaposlenem oziroma kmetu ugotovljeno, da ni več sposoben opravljati svojega dela kot kmet oziroma dela, ki ga je opravljal kot samozaposleni, lahko pa opravlja drugo ustrezno delo v svojem poklicu s polnim delovnim časom, ZPIZ-1 kmetu oziroma samozaposlenemu ne daje nobenih pravic iz invalidskega zavarovanja. Po mnenju Ustavnega sodišča je torej očitno, da je obseg pravic (raven varstva) primerjanih zavarovancev bistveno različen. Razlog za tako razlikovanje po oceni Ustavnega sodišča ni izkazan. Dejstvo, da gre za različno naravo dejavnosti in da morajo biti zato pravice prilagojene naravi dejavnosti, ni razumen razlog za ugotovljeno neenako obravnavanje. Ustavno sodišče je zato ugotovilo, da je tretji odstavek 66. člena ZPIZ-1 v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Ker odločitev tožene stranke temelji na določbi, za katere je Ustavno sodišče ugotovilo, da je neustavna, je tudi iz tega razloga izpodbijana sodba pravilna (1).

13. Ker glede na navedeno revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Takšno stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v zadevah VIII Ips 314/2009 z dne 4. 4. 2011 in VII Ips 442/2009 z dne 18. 4. 2011.