Jedro

Vojaški zavarovanci so prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje plačevali v poseben sklad in samo ta bi jim bil dolžan zagotoviti pravice pokrite s prispevki. Prevzem obveznosti nekoga drugega pa prevzemnik obveznosti lahko omeji s posebnimi pogoji, kot je to storjeno z odlokom, ki je bil uporabljen pri odločanju.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov (predlagateljev) zahtevek za prevzem izplačevanja vojaške invalidske pokojnine, ker je na podlagi dokazov, izvedenih v postopku, ugotovilo, da tožnik ne izpolnjuje pogoja, predpisanega v 2. alinei prvega odstavka 2. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo odločbo prvostopenjskega sodišča. Zoper pravnomočno odločbo drugostopenjskega sodišča je tožnik vložil pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je pri njem bila invalidnost podana že pred 18.10.1991, kot posledica trajne bolezni. Ni logično, da nekdo postane invalid šele takrat, ko mu preneha služba in ne takrat, ko postane invalid, pri čemer je še posebno nelogično to, da se za tako odločitev uporabljajo zakoni neobstoječe države, ki jih nihče več ne uporablja. Navaja tudi, da ni enakopraven z ostalimi slovenskimi državljani, za katere se pri priznavanju pokojnin upoštevajo izključno predpisi Republike Slovenije. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožnikovemu zahtevku v celoti ugodi in mu prizna pravico do izplačila vojaške invalidske pokojnine iz sredstev Republike Slovenije.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljane, revizija pa niti vsebinsko niti formalno ne zatrjuje nobenih procesnih kršitev.

Odločitev prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča materialnopravno temelji na določbi 2. alinee prvega odstavka 2. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (odlok - Uradni list RS, št. 4/92), ki natančneje ureja vprašanje, kdo so uživalci vojaških pokojnin, glede na določbo 18. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94). Odlok v 1. členu določa, da Republika Slovenija prevzame izplačevanje pokojnin in drugih dajatev, ki so jih na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev pridobili upravičenci. Kdo so ti upravičenci, je določeno v nadaljevanju prvega člena, predvsem pa v drugem členu odloka. Tako je v 2. alinei prvega odstavka 2. člena odloka določeno, da so upravičenci med drugim osebe, ki so bile po 18.7.1991 na razpolago, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu in so do 18.10.1991 vložile zahtevek in izpolnile pogoje za priznanje pravice do pokojnine oziroma do druge dajatve po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev.

Revizijsko smiselno navajanje zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni odločbi ni utemeljeno. Nižji sodišči sta v skladu z listinskimi dokazi v spisu ugotovili, da je tožniku aktivna vojaška služba zaradi izgubljene delovne zmožnosti prenehala z razrešitvijo 31.12.1992 in da mu je bila priznana pravica do invalidske pokojnine od 1.1.1993. Pri priznavanju pravic iz invalidskega zavarovanja vojaškemu zavarovancu so bili uporabljeni predpisi, ki so urejali invalidsko zavarovanje vojaških oseb in na podlagi katerih je tožnik s strani nosilca vojaškega zavarovanja dobil priznano pravico do invalidske pokojnine, ki je osnova za obravnavano zahtevo. Brez priznane pravice do invalidske pokojnine in s tem statusa uživalca vojaške pokojnine, tožnik sploh ne bi mogel uveljavljati prevzema izplačevanja te pokojnine s strani tretje tožene stranke to je Republike Slovenije, zato je navajanje nepravilnosti oziroma napačne uporabe meterialnega prava že samo zaradi uporabe predpisov razpadle države nesprejemljivo. Ti predpisi so določali, tako določba 35. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (ZPIZZVZ - Uradni list SFRJ, št. 7/85, 74/87 in 20/89), da pridobi pravico do invalidske pokojnine vojaški zavarovanec, pri katerem nastane invalidnost po tem zakonu. Invalidnost pa, za razliko od določb zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/92 in 5/94), po določbi 24. člena ZPIZZVZ nastane, ko vojaškemu zavarovancu preneha služba zaradi ugotovljene trajne nezmožnosti za aktivno vojaško službo kot posledice bolezni, poškodbe izven dela, poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. V tem delu se predpis, ki ureja invalidsko varstvo vojaških oseb, razlikuje od tistega, ki ureja invalidsko varstvo civilnih oseb. ZPIZ namreč v 27. členu določa, da je invalidnost po tem zakonu podana, če nastane pri zavarovancu zmanjšanje ali izguba delovne zmožnosti, to se pravi z nastankom invalidnosti. Razlika je pomembna predvsem za pravilno določitev, od kdaj ima zavarovanec izpolnjene pogoje za priznanje ustreznih pravic. Res je, da predpis prevzem izplačevanja pokojnin vojaških zavarovancev ureja na drug način, kot za ostale zavarovance, vendar to ne pomeni neenakopravnega obravnavanja, saj se vojaškim zavarovancem daje posebna pravica, mimo sicer uveljavljenih načel socialne varnosti. Vojaški zavarovanci so prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje plačevali v poseben sklad in samo ta bi jim bil dolžan zagotoviti pravice pokrite s prispevki. Prevzem obveznosti nekoga drugega pa prevzemnik obveznosti lahko omeji s posebnimi pogoji, kot je to storjeno z odlokom, ki je bil uporabljen pri odločanju.

Zato iz povedanega sledi, kar sta pravilno zaključili že tudi nižji sodišči, da tožnik ne izpolnjuje pogojev zahtevanih v 2. alinei prvega odstavka 2. člena odloka, saj je pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine izpolnil šele po 31.12.1992, ne pa že do 18.10.1991, kot to zahteva odlok.

Ker tožnik do 18.10.1991 ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do pokojnine v skladu z določbo 2. alinee prvega odstavka 2. člena odloka, tudi revizijsko sodišče, ob upoštevanju dejstev, navedenih v izpodbijani odločbi, sklepa, da je bila zavrnitev tožnikovega zahtevka materialnopravno pravilna in da zato ni utemeljena revizijska trditev, da je bilo v izpodbijani odločbi materialno pravo zmotno uporabljeno. Pri tem nova dejstva oziroma dokazi, s katerimi skuša revident dokazovati drugačno dejansko stanje v revizijskem postopku ne morejo biti upoštevni, saj revizija zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni dopustna (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe zakona o pravdnem postopku in zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.