Jedro

V primeru naknadne odobritve ni pravno odločilno, kdo je pogodbo podpisal in niti ali je ta oseba imela ustrezno pooblastilo. Naknadna odobritev namreč sanira pomanjkljivosti pri sklenitvi pogodbe.

Odpoved pogodbe, ki je sklenjena za nedoločen čas velja za naprej (ex nunc).

V primerih, ko je vsebina pogodbe predpisana, soglasna volja pogodbenih strank ni pogoj za določitev vsebine pogodbe. Določilo drugega odstavka 17. člena OZ predpisuje, da so določbe predpisov, s katerimi je delno ali v celoti določena vsebina pogodb, sestavni del teh pogodb in jih dopolnjujejo ali pa stopajo na mesto pogodbenih določil, ki niso v skladu z njimi.

Pravica proizvajalcev fonogramov je enaka, če priobčevalec sodeluje pri pobiranju dajatve ali ne. Tudi prikrajšanje, ki ga utrpi proizvajalec fonogramov zaradi opustitve prostovoljnega plačila nadomestila je enako, če priobčevalec sodeluje pri plačevanju nadomestila in sklene pogodbo, ali pa ne. Proizvajalec fonogramov je pač prikrajšan za nadomestilo, do katerega je upravičen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 186,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zaradi delnega umika tožbenega zahtevka za znesek 16,52 EUR v tem delu postopek ustavilo (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek za plačilo 499,37 EUR s pripadki je zavrnilo (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 298,66 EUR s pripadki (III. točka izreka). Presodilo je, da Pogodba o javni priobčitvi fonogramov št. 29884, s katero sta pravdni stranki določili višino mesečnega nadomestila za javno priobčitev fonogramov za objekt F. v znesku 10,02 EUR (Priloga A1, v nadaljevanju: Pogodba) ni bila veljavno sklenjena in zato med pravdnima strankama ni začela učinkovati. Odločilo je, da je bila tožena stranka navkljub neveljavni Pogodbi na podlagi 130. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju: ZASP)1 dolžna tožeči stranka za obdobje od 1. 6. 2013 do vključno aprila 2018 plačati nadomestilo za javno priobčitev fonogramov v višini 4,06 EUR mesečno. Nadalje je odločilo, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, ker je tožena stranka svoje obveznosti iz naslova javnega priobčevanja fonogramov že izpolnila.

2. Proti II. in III. točki izreka izpodbijane sodbe je tožeča stranka pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).2 Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in v celoti ugodi zahtevku tožeče stranke, s stroškovno posledico. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevala je povrnitev svojih stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je kolektivna organizacija za upravljanje pravic glasbenih izvajalcev in proizvajalcev fonogramov. Tožena stranka je uporabnik varovanih del iz repertoarja tožeče stranke. Pravdni stranki sta 7. 2. 2017 sklenili Pogodbo, s katero se je tožena stranka zavezala plačati nadomestila za javno priobčitev fonogramov v višini 10,02 EUR od 1. 6. 2013 dalje (2. in 7. člen Pogodbe). Tožeča stranka je v tem postopku skladno z načelom pacta sunt servanda vtoževala plačilo računov izstavljenih na podlagi Pogodbe za obdobje od 1. 6. 2013 do vključno aprila 2018 (z izjemo računa za mesec oktober 2017).

6. Tožena stranka je plačilu nasprotovala. Trdila je, da je svoje obveznosti iz naslova javnega priobčevanja fonogramov v celoti izpolnila s tem, ko je tožeči stranki za celotno vtoževano obdobje prostovoljno plačevala nadomestilo v višini 4,14 EUR za posamezni mesec na podlagi določil Skupnega sporazuma o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti (v nadaljevanju: SS 2006)3 in pravnomočne odločbe Okrožnega sodišča v Ljubljani IV Pg 4526/2013 z dne 3. 9. 2014. Trdila je tudi, da Pogodba ni bila veljavno sklenjena ter da jo je z dopisom z dne 17. 3. 2017 (Priloga B2) preklicala in je zato ne zavezuje. Vztrajala je, da za vtoževano obdobje tožeči stranki iz naslova nadomestila za javno priobčitev fonogramov ne dolguje ničesar.

**K odločitvi o neveljavnosti pogodbe**

7. Tožeča stranka je pravna oseba. Pravne osebe lahko zastopajo, torej v njihovem imenu izražajo poslovno voljo, osebe, ki so kot zastopniki vpisani v sodni register ter druge osebe, ki so na podlagi veljavnih predpisov, pogodb ali pooblastil upravičene za njihovo zastopanje. Iz pojasnjenega sledi, da lahko pravno osebo veljavno zavežejo le njeni zakoniti zastopniki in osebe, ki imajo za takšno ravnanje veljavno pravno podlago (veljavni predpisi, pogodba, pooblastilo). Če pogodbo za pravno osebo sklene neupravičena oseba, takšna pogodba pravno osebo zavezuje samo, če jo ta pozneje odobri (prvi odstavek 73. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ).4 Odobritev pogodbe je lahko izrecna ali konkludentna.5

8. V tem primeru Pogodbe ni podpisal zakoniti zastopnik tožeče stranke. Podpisal jo je nekdo drug. Tožeča stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje trditev o tem, kdo je podpisal Pogodbo, ni podala. Sodišče prve stopnje je upoštevajoč navedeno zaključilo, da tožeča stranka ni zmogla trditvenega bremena o bistvenem pravno odločilnem dejstvu za presojo veljavnosti pogodbe. Zato je odločilo, da pogodba „ni bila veljavno sklenjena ter kot takšna nima (in nikoli ni imela) pravnega učinka“ (glej obrazložitev 11. točke izpodbijane sodbe). Ta zaključek sodišča prve stopnje ni pravilen.

9. Drži teza sodišča prve stopnje, da je za presojo, ali je pogodbo podpisala upravičena oseba, nujno potreben podatek o tem, kdo je pogodbo podpisal. Vendar pa, kot je zgoraj pojasnjeno, lahko začne učinkovati tudi pogodba, ki jo podpiše neupravičena oseba, če jo neupravičeno zastopani naknadno odobri (prvi odstavek 73. člena OZ). V primeru naknadne odobritve ni pravno odločilno, kdo je pogodbo podpisal in niti ali je ta oseba imela ustrezno pooblastilo. Naknadna odobritev namreč sanira pomanjkljivosti pri sklenitvi pogodbe.

10. Iz neprerekanh trditev tožeče stranke, da je tožeča stranka štela Pogodbo za veljavno, saj je na njeni podlagi izdala v tem postopku vtoževane račune in dokazil v sodnem spisu (izdani računi, opomin pred izvršbo; glej priloge A3 do A17) po presoji pritožbenega sodišča logično izhaja, da je tožeča stranka oziroma zanjo njen zakoniti zastopnik sklenjeno Pogodbo odobril. Skladno z veljavnimi predpisi takšna pogodba stranko, s katero je pogodbo sklenila neupravičena oseba, zavezuje do prejema morebitnega obvestila neupravičeno zastopanega o neodobritvi (drugi in tretji odstavek 73. člena).6 Tožena stranka med postopkom ni trdila, da bi jo neupravičeno zastopani (tožeča stranka) obvestil o neodobritvi Pogodbe niti ni zatrjevala, da bi od tožeče stranke zahtevala odobritev Pogodbe in je ne prejela. Zato za odločitev v tem postopku ni bistveno, kdo je pogodbo podpisal in niti ali je ta oseba imela za podpis pogodbe veljavno pravno podlago. Glede na navedeno je tako pogodba med pravdnima strankama začela učinkovati.

11. Čeprav je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da Pogodba ni bila veljavno sklenjena, pa to na pravilnosti končne odločitve, kot izhaja iz nadaljevanja te obrazložitve zaradi preklica pogodbe, ničnosti spornih določil o višini dogovorjenega nadomestila, zakonsko določene obveznosti plačila nadomestil za javno priobčitev fonogramov in prostovoljnih plačil tožene stranke, ni vplivalo.

**K odločitvi o preklicu pogodbe**

12. Sodišče prve stopnje se je v 12. in 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navkljub nepravilni odločitvi, da je bila Pogodba neveljavno sklenjena, opredelilo tudi do trditev tožene stranke o preklicu (odpovedi) pogodbe. Zaključilo je, da dopis tožene stranke z dne 17. 3. 2017 (priloga B2), predstavlja preklic Pogodbe v smislu 5. člena Pogodbe. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni, logični in prepričljivi, zato jim pritožbeno sodišče v celoti sledi. Besedila dopisa tožene stranke, da zahteva sklenitev nove pogodbe, v kateri bo nadomestilo za javno priobčitev fonogramov določeno skladno z veljavnimi predpisi (SS 2006) in sodno odločbo IV Pg 4526/2013 z dne 3. 9. 2014 v višini 4,14 EUR ter da bo v nasprotnem primeru še naprej mimo pogodbe plačevala nadomestilo v znesku 4,14 EUR mesečno, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče razumeti drugače, kot da je tožena stranka Pogodbo preklicala - odpovedala. To izhaja tudi iz dopisov tožene stranke z dne 3. 4. 2017 (priloga B4), 11. 9. 2017 (Priloga B3) in 21. 9. 2017 (Priloga B5).

13. Odpoved pogodbe, ki je sklenjena za nedoločen čas velja za naprej (ex nunc, 333. člen OZ). Ker v Pogodbi niso bile dogovorjene nobene predpostavke za veljavnost preklica in niti odpovedni rok, je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je preklic začel učinkovati 18. 3. 2017, ko je tožeča stranka prejela dopis tožene stranke o preklicu.

14. Iz pojasnjenega tako izhaja, da je oziroma, upoštevajoč pojasnjeno v nadaljevanju, bi bila tožena stranka obveznosti iz naslova javne priobčitve fonogramov, ki so nastale pred preklicem Pogodbe, torej pred 18. 3. 2017, dolžna plačati v skladu z določili pogodbe, obveznosti, ki so nastale po tem datumu pa na podlagi 130. člena ZASP.

K odločitvi o pravnih podlagah za plačilo nadomestila za javno priobčitev fonogramov

15. Tožena stranka se je s Pogodbo zavezala, da bo za objekt F. plačevala mesečno nadomestilo za javno priobčitev fonogramov v višini 10,02 EUR od 1. 6. 2013 dalje (2. in 7. člen Pogodbe). Skladno s temeljnim načelom obligacijskega prava je pogodbe treba spoštovati (pacta sunt servanda, 125. člen OZ). Vendar pa to načelo ni absolutno. V določenih primerih, ko obstajajo zakonsko predpisani razlogi oziroma okoliščine, stranki ob sklicevanju nanje pogodbe ni treba izpolniti ali ni treba izpolniti tako kot se glasi (npr: ničnost, ničnost posameznih določil, uveljavljanje čezmernega prikrajšanja, spremenjene okoliščine).

16. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da je določilo 2. člena Pogodbe glede višine mesečnega nadomestila nično v delu, ki presega tarifo dogovorjeno v SS 2006 (drugi odstavek 17. člena OZ). Razlogi sodišča prve stopnje so jasni in prepričljivi, zato jim pritožbeno sodišče v celoti sledi in še dodaja.

**Omejitev pogodbene svobode**

17. V obligacijskem pravu praviloma velja načelo avtonomije strank, kar med drugim pomeni, da se stranke same odločajo, ali bodo sklenile pogodbo, s kom jo bodo sklenile ter kakšna bo njena vsebina (3. člen OZ). V določenih okoliščinah pa bi lahko dosledna uveljavitev tega načela pripeljala do kršitve načela enakopravnosti, vestnosti in poštenja ter prepovedi zlorabe pravic. Zato so omejitve pogodbene svobode v nekaterih upravičenih primerih dopustne.

18. Za tožečo stranko je izrecno predpisana kontrahirna dolžnost, saj je na zahtevo uporabnika del dolžna skleniti pogodbo o neizključnem prenosu pravic za uporabo fonogramov (prvi odstavek 158. člena ZASP). To pogodbo pa je dolžna skleniti skladno z veljavnim skupnim sporazumom (šesti odstavek 157. člena ZASP). Že iz navedenega izhaja, da za obravnavano razmerje načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij ne velja. V konkretnem primeru ni izpolnjena nujna predpostavka načela avtonomnosti urejanja obligacijskih razmerij, to je prirejena moč sopogodbenikov: tožena stranka je kot individualen uporabnik varovanih del v odnosu do tožeče stranke, ki kot kolektivna organizacija uživa obvezen zakonski monopol (prim. 3. točko prvega odstavka 149. člena ZASP v zvezi z 147. členom ZASP),7 v podrejenem pravnem položaju. Temeljni namen določbe prvega odstavka 158. člena ZASP pa je ravno v uravnoteženju pravnih položajev strank pogodbe o neizključenem prenosu pravic za uporabo del iz repertoarja kolektivne organizacije (kolektivne organizacije in uporabnika). Tožeča stranka je na uporabnikov poziv pogodbo dolžna skleniti, in sicer jo je dolžna skleniti v skladu z veljavno tarifo. V primerih, ko je vsebina pogodbe predpisana, pa soglasna volja pogodbenih strank ni pogoj za določitev vsebine pogodbe.8 Določilo drugega odstavka 17. člena OZ predpisuje, da so določbe predpisov, s katerimi je delno ali v celoti določena vsebina pogodb, sestavni del teh pogodb in jih dopolnjujejo ali pa stopajo na mesto pogodbenih določil, ki niso v skladu z njimi.

19. Institut obvezne vsebine pogodbe sanira posamezne kršitve kogentnih pravil na drugačen način kot splošna pravila, ki vzpostavljajo sistem neveljavnosti. Če s pogodbo stranki kršita tiste predpise, ki določajo obvezno vsebino pogodbe, pogodba ni neveljavna. Sankcija neveljavnosti bi namreč prizadela stranko, v korist katere je vsebina predpisana, ugodila pa bi stranki, ki si take vsebine ne želi.9 Ker sta pogodbeni stranki izrazili soglasno voljo za sklenitev pogodbe s predpisano vsebino, naj ta pogodba takšno vsebino tudi ima.

**Pravna narava aktov, s katerimi je določena tarifa za uporabo avtorskih del**

20. Za uporabo drugega odstavka 17. člena OZ je treba najprej presoditi, ali tarifa za uporabo avtorskih del oziroma pravni akt, ki jo določa, ustreza pojmu predpis, ki je sinonim za splošne pravne akte, to je akte, ki vsebujejo eno ali več splošnih in abstraktnih pravnih pravil.10

21. Ustavno sodišče RS je doslej odločalo le o tarifi kolektivne organizacije (odločba US RS U-I-149/98). Izrecno je odločilo, da ima kolektivna organizacija lahko javnopravna upravičenja in da je pravilnik, vključno s tarifo, splošni akt za izvrševanje javnopravnih upravičenj (navedena odločba, r. št. 27, 29 in 33). Takšna je torej pravna narava Tarife Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov (v nadaljevanju: T 2005)11 in njenega sestavnega dela, to je tarife. O pravni naravi skupnega sporazuma pa še ni bila izdana nobena odločba Ustavnega sodišča. 22. Skupni sporazum ni pogodba obveznostnega prava. Prvi razlog je, da 157. člen ZASP oziroma četrti odstavek 44. člena Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (v nadaljevanju: ZKUASP),12 ali katera druga določba, pojma „pogodba“ niti ne uporablja. Drugi razlog je, da skupni sporazum predvsem opredeljuje pravice in obveznosti tretjih oseb, ki pri sklenitvi sploh ne sodelujejo (gl. 4. odstavek 157. člena ZASP oziroma četrti odstavek 44. člena ZKUASP). Te tretje osebe so uporabniki fonogramov. Res je sicer, da koristi uporabnikov fonogramov v postopku sklenitve zagovarjajo reprezentativna združenja, vendar ti niso pooblaščenci (74. člen OZ) uporabnikov fonogramov, temveč zgolj interesno združenje. Tretji razlog je, da bi bil skupni sporazum lahko kvečjemu podoben pogodbi v škodo tretjega, ker določa obveznosti uporabnikov fonogramov. Takšne pogodbe pa OZ ne pozna.

23. Skupni sporazum torej ni pogodba, njegov učinek pa je enak kot pri podzakonskem splošnem aktu, sprejetem za izvrševanje javnopravnih upravičenj (121. člen Ustave). Podoben je tudi kolektivni pogodbi delovnega prava. Razlogov za to, da gre za vrsto podzakonskega akta, je več. Prvi razlog je povezan s samo pravno naravo (enostransko) sprejete tarife. Ker ima le-ta glede na prej navedeno odločbo US RS pravno naravo splošnega akta, je to pač tehten razlog, da ima takšno naravo tudi tisti akt, ki jo nadomesti. Težko si je namreč predstavljati, kako bi lahko skupni sporazum, če bi se ga razumelo kot zasebnopravni akt, nadomestil javnopravni (podzakonski) predpis (tarifo). Drugi in naslednji razlogi pa so povezani s samim položajem skupnega sporazuma, kot ga opredeljuje 157. člen ZASP oziroma četrti odstavek 44. člena ZKUASP. Že vabilo na pogajanja za sprejem skupnega sporazuma se mora objaviti v Uradnem listu in potem še sklenjeni sporazum (3. in 5. odstavek 157. člena ZASP).13 Predvsem pa je pomembno, da skupni sporazum velja za vse istovrstne uporabnike avtorskih del. Velja celo, če niso sodelovali pri pogajanjih ali sklenitvi (6. odstavek 157. člena ZASP oziroma sedmi odstavek 44. člena ZKUASP). To velja tudi za tarifo kot nujni sestavni del takšnega sporazuma (1. točka 4. odstavka 157. člena ZASP oziroma 1. točka četrtega odstavka 44. člena ZKUASP). Uporabniki avtorskih del so dolžni s kolektivno organizacijo skleniti pogodbo v skladu s tem skupnim sporazumom (šesti odstavek 157. člena ZASP oziroma sedmi odstavek 44. člena ZKUASP). To pa posledično pomeni, da je vsebina Pogodbe predpisana.

**Veljavna tarifa za priobčevanje fonogramov pri poslovni dejavnosti**

24. Za odločitev v obravnavani zadevi je nadalje bistveno, katera od tarif (iz T 2005 ali SS 2006) zadosti zakonskemu pojmu veljavne tarife za javno priobčevanje fonogramov pri poslovni dejavnosti po 158. členu ZASP. To je odločilno tako za preveritev ali je bilo v sklenjeni Pogodbi nadomestilo za javno priobčitev fonogramov določeno v predpisani višini kot tudi za določitev višine nadomestila za javno priobčitev fonogramov po preklicu pogodbe.

25. Tožeča stranka je v tem postopku vtoževala plačilo nadomestil za javno priobčitev fonogramov od 1. 6. 2013 do vključno aprila 2018. V celotnem navedenem obdobju je veljal SS 2006, ki je za posamezne uporabnike odkazal na uporabo tarife v T 2005. Za odločitev o tem, po kateri tarifi je tožeča stranka upravičena uveljavljati nadomestilo za uporabo fonogramov od tožene stranke, je odločilen odgovor na vprašanje, ali imajo ustrezno zakonsko podlago tiste določbe SS 2006, s katerimi je za posamezne kategorije uporabnikov ponovno odkazana uporaba T 2005. SS 2006 ima s tem v zvezi zgolj eno izrecno določbo v drugem odstavku 4. člena, v katerem je odkazovanje na uporabo T 2005 vezano na položaj uporabnika, ki nima sklenjene individualne pogodbe pod pogoji SS 2006. Za takega uporabnika se šteje, da je ustrezna pravica prenesena, če položi na račun tožeče stranke ali pri sodišču oziroma notarju znesek, ki ga tožeča stranka zaračunava s T 2005, zmanjšano za 30%. V istem odstavku je izključena veljavnost SS 2006 za uporabnike, ki nimajo sklenjene individualne pogodbe in ki večkratno ne plačajo upravičeno zaračunanih nadomestil. V tem primeru je bilo nadomestilo za javno priobčitev fonogramov v Pogodbi določeno na podlagi T 2005. 26. Odločilno je, ali obstaja pravni temelj v določilih ZASP za razlikovanje med uporabniki po kriteriju (ne)sklenitve s tožečo stranko, kriteriju nepravočasne sklenitve pogodbe s tožečo stranko in kriteriju neplačil nadomestil s strani uporabnika. Ti kriterij so bil v SS 2006 dogovorjen kot odločilni kriterij za izračun primernega nadomestila.

27. Primerjava višine tarif po T 2005 glede na SS 2006 pokaže, da je višina tarife pri primerljivih kategorijah od dva pa tudi do devetkrat višja po T 2005 glede na SS 2006.14 Takšno neskladje je posledica obstoja monopolnega položaja tožeče stranke pri določanju T 2005. V okviru pogodbenega usklajevanja SS 2006 so bila nadomestila dogovorjena na ustrezno nižji ravni, sprejemljivi za vse podpisnike SS 2006. 28. Pritožbeno sodišče vztraja pri svojem ustaljenem stališču, da sklenitelji SS 2006 v določbah ZASP oziroma od uveljavitve ZKUASP dne 22. 10. 2016 (88. člen ZKUASP), ki so glede tega prisilne, niso imeli zakonske podlage za razlikovanje uporabnikov glede na kriterije navedene v 27. točki obrazložitve te sodbe. ZASP sicer dopušča odprto polje urejanja vprašanj s skupnim sporazumom v začetku četrtega odstavka 157. člena ZASP oziroma četrtega odstavka 44. člena ZKUASP. Sklenitev ali opustitev sklenitve pogodbe s tožečo stranko, nepravočasna sklenitev pogodbe ali neprostovoljno plačilo nadomestila pa nima odločilnega učinka na višino nadomestila, ki ga mora plačati uporabnik.

29. Pojem nadomestila za zakonito uporabo fonograma je treba razumeti enoznačno, to je v višini, ki bi ga bila tožeča stranka upravičena zahtevati v primeru, da bi imela sklenjeno pogodbo o prenosu te pravice na toženo stranko.

30. Tudi glede na prisilna določila 168. člena ZASP ni nobene zakonske podlage, da bi lahko tožeča stranka v okviru sklepanja skupnega sporazuma urejala obseg upravičenj, ki jih lahko uveljavlja zoper „kršitelja“ pravice, to je toženo stranko. Ravno tak učinek poskuša tožeča stranka doseči z interpretacijo, da SS 2006 ne učinkuje na toženo stranko in da zanjo še vedno veljajo določila T 2005. Ob upoštevanju že pojasnjenih razlik med T 2005 in SS 2006, bi to pomenilo, da bi tožeča stranka lahko kot odškodnino za nezakonit poseg v položaj nosilcev pravic uveljavljala nadomestilo, ki bi bilo od dvakrat do devetkrat višje, kot bi ga lahko terjala od uporabnika, s katerim bi imela sklenjeno pogodbo. Položaj uporabnika fonograma bi bil ob takšni razlagi SS 2006 in uporabi T 2005 drugačen, kot bi bil, če bi bil (pravočasno) sklenil pogodbo s tožečo stranko. Če je tako določena višina nadomestila vezana na dejanski stan kršitve pravice, ima lahko izključno kaznovalni učinek. Določanje kaznovalnega učinka nadomestila, ki v bistvenem obsegu presega višino civilne kazni po tretjem odstavku 168. člena ZASP, pa ni skladno s predmetom urejanja skupnega sporazuma v smislu četrtega odstavka 157. člena ZASP oziroma četrtega odstavka 44. člena ZKUASP.

**Odločbi VSRS, odločba SEU in odločanje VSL**

31. Sodišče prve stopnje je v točkah 16 do 20 obrazložitve izpodbijane sodbe, po presoji pritožbenega sodišča povsem zadostno, čeprav nekoliko nerodno, obrazložilo odstop od sodne prakse VSRS. Navedlo je, da višine nadomestila ni dopustno vezati na dejstvo, ali uporabniki (iste) fonograme javno predvajajo legalno, torej na zakonski ali pogodbeni podlagi, ali nelegalno, torej ne sklenejo pogodbe o neizključnem prenosu pravice za uporabo del, niti ne položijo zneska, ki ga zaračunava kolektivna organizacija, saj ne gre za takšen razlikovalni kriterij, ki bi lahko utemeljeval razlikovanje med uporabniki za odmero nadomestila po različnih pravnih podlagah. Pojasnilo je tudi, da je za uporabnike, ki za predvajanje fonogramov ne plačujejo nadomestila, predvidena civilna kazen, ki je predpisana prav z namenom preprečevanja takšnih kršitev. Pri tem se je sodišče prve stopnje sklicevalo na sodno prakso VSL. Glede na navedeno po presoji pritožbenega sodišča sodišču prve stopnje ni mogoče očitati arbitrarnosti. Kljub navedenemu pa pritožbeno sodišče ponovno, še dodatno utemeljuje odstop od prakse VSRS.

32. Sodna praksa VSL je bila od februarja 2013 naprej ustaljena. Razloge je podalo VSL najprej v obrazložitvi sodbe I Cpg 126/2013 z dne 14. 2. 2013. Tem argumentom je dosledno sledilo v vseh nadaljnjih odločbah, v katerih je obravnavalo tipske zahtevke tožeče stranke.

33. Tožeča stranka je enotno stališče prvostopenjskega in pritožbenega sodišča do spornega materialnopravnega vprašanja resno poskušala izpodbiti z izrednim pravnim sredstvom šele z dvema revizijama, o katerih je VS RS odločilo z odločbama opr. št. III Ips 141/2014 in III Ips 142/2014 z dne 18. 2. 2015. V njih je glede spornega vprašanja uporabe podlage za obračun nadomestila uporabnikom fonogramov, ki nimajo sklenjene pogodbe s tožečo stranko, sledilo argumentaciji revidenta (tožeče stranke). Kot materialnopravno zmotno je ocenilo razlago prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča o uporabi SS 2006 za izračun nadomestila, saj naj bi morala uporabiti določbe T 2005. 34. VSL je le v zadevi V Cpg 43/2015 z dne 26. 3. 2015 sledilo argumentaciji VSRS s sklicevanjem na materialnopravne razloge, navedene v citiranih revizijskih odločbah VSRS. Potem se je v zadevi opr. št. V Cpg 2029/2014 z dne 17. 6. 2015 odločilo vrniti k svojemu pravnemu stališču iz časa pred izdajo obeh revizijskih odločb. Tožeča stranka odločbe (opr. št. VSL V Cpg 2029/2014) ni izpodbijala pred VS RS, čeprav bi bila lahko to storila. VSL je potem tudi pri vseh nadaljnjih istovrstnih odločbah vztrajalo pri stališču, ki je bilo ustaljeno že pred sprejetjem obeh revizijskih odločb. To stališče je, da je temelj za odločanje o odškodnini, neupravičeni obogatitvi ali civilni kazni tarifa, ki je sestavni del SS 2006. 35. Zaradi ravnanja v nasprotju s stališčem VS RS ravnanje VSL ni bilo samovoljno. Sodnik je pri opravljanju sodniške funkcije namreč neodvisen. Odločati pa mora v okvirih, ki mu jih dajeta ustava in zakon (125. člen Ustave). Neodvisni so sodniki vseh stopenj, saj Ustava glede tega ne dela nobene izjeme. Prepovedan je le samovoljen odstop od sodne prakse. Sodišče ne sme brez razumne pravne obrazložitve odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse.15 Tudi če je VSRS odločilo drugače, smejo nižja sodišča odstopiti od tako oblikovanih pravnih stališč, če za svojo odločitev ponudijo zadostno utemeljitev. Samovolje tudi ni, če najde sodišče nižje stopnje dodatne razloge, ki pri obravnavi precedenčnega primera niso bili izpostavljeni, oziroma se instančno sodišče do njih ni argumentirano opredelilo.

36. Stališče prvostopenjskega sodišča in VSL je poleg tega tudi v skladu z odločbo Sodišča Evropske unije (SEU) v zadevi Hewlett-Packard/Reprobel (C-572/13 z dne 12. 11. 2015). Ta odločba je izšla precej po tem, ko sta bili izdani obe prej navedeni revizijski odločbi. V relevantnem delu 79. in 80. točke obrazložitve je SEU zapisalo: „namen pravičnega nadomestila (je) povrniti škodo, povzročeno imetnikom pravic. Škoda, povzročena avtorju, pa je enaka ne glede na to, ali dolžnik pri pobiranju take dajatve sodeluje ali ne“. V skladu s sodno prakso SEU torej okoliščina (ne)sodelovanja kršitelja varovane pravice ni tista, na podlagi katere bi bilo dopustno razlikovati uporabnike.

37. Odškodnina mora biti vselej enaka, ne glede na to, ali se uveljavlja zoper na sodelovanje pripravljenega zavezanca ali ne. Odločba se nanaša na Direktivo 2001/29/ES in na nadomestilo za uporabo avtorske pravice. Ni pa videti prav nobenega razloga, zaradi katerega se ne bi v tej odločbi zavzeto stališče moglo nanašati tudi na avtorski sorodno pravico, in v tej zadevi torej na pravico proizvajalca fonogramov.

38. Če se pravno misel iz navedene odločbe SEU prenese na ta primer, to pomeni, da je pravica proizvajalcev fonogramov enaka, če priobčevalec sodeluje pri pobiranju dajatve ali ne. Tudi prikrajšanje, ki ga utrpi proizvajalec fonogramov zaradi opustitve prostovoljnega plačila nadomestila je enako, če priobčevalec sodeluje pri plačevanju nadomestila in sklene pogodbo, ali pa ne. Proizvajalec fonogramov je pač prikrajšan za nadomestilo, do katerega je upravičen. To pa je stališče, pri katerem vztraja VSL od februarja 2013 naprej in na katerem temelji tudi prvostopenjska sodba. Ali zahteva nadomestitev svojega prikrajšanja na temelju določb o civilnem deliktu ali neupravičeni obogatitvi, nima pomena. Uporabi se tarifa iz skupnega sporazuma, če obstaja takšen sporazum. Isto velja tudi za odločanje o civilni kazni, ki je računsko vezana na nadomestilo za uporabo fonogramov (3. odstavek 168. člena ZASP).

39. Pritožbeno sodišče zato vztraja pri že izraženemu stališču v predhodnih odločbah, da določbam SS 2006, ki višino nadomestila diferencira na kriteriju (ne)sklenjenosti pogodb s tožečo stranko, kriteriju nepravočasne sklenitve pogodbe s tožečo stranko in kriteriju neplačila dogovorjenih nadomestil, s katerimi bi se toženi stranki na tako nerazumen način povečale obveznosti do tožeče stranke, ni mogoče nuditi pravnega varstva. Sklenitelji SS 2006 so s temi določbami presegli dopusten okvir urejanja, ki jim ga daje 157. člen ZASP oziroma četrti odstavek 44. člena ZKUASP. Določila SS 2006 so v tem delu v izrecnem nasprotju s kogentnimi določbami 168. člena ZASP. Zato jih sodišče pri presoji utemeljenosti zahtevkov tožeče stranke ne more upoštevati (exceptio illegalis). Pritožbeno sodišče zato šteje kot materialnopravno pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da predstavljajo določila SS 2006 pravno osnovo za izračun upravičenj tožeče stranke do tožene stranke, iz naslova javne priobčitve fonogramov. Podporo k takšnemu stališču je najti tudi v strokovni literaturi.16 Vezanost sodišča na določila SS 2006

40. Zgoraj je že pojasnjeno, da ima SS 2006 vse učinke in naravo podzakonskega akta (glej obrazložitev 21. do 23. točke te sodbe). Da so potem tudi sodišča vezana na skupni sporazum, je logična posledica (sedmi odstavek 157. člena ZASP oziroma osmi odstavek 44. člena ZKUASP). Vendar pa so sodišča vezana na določila SS 2006 le toliko, kolikor so vezana na druge podzakonske predpise.

41. Sodišče je vezano le na ustavo in zakone (125. člen Ustave), pri ostalih podzakonskih predpisih lahko uporabi exceptio illegalis. To pomeni, da sodišče samo preizkusi, ali je podzakonski predpis v skladu z zakonom. Doslej ni bilo dvoma, da ima takšno pravico pri vsakem, po javnopravnem telesu izdanem podzakonskem aktu. Nobenega razloga pa že glede na besedilo 125. člena Ustave ni, da bi imelo sodišče manjšo pravico preizkusiti akt, ki ima vse učinke podzakonskega akta zgolj zato, ker ga ni sprejelo kakšno javnopravno telo. To pravico ima tako pri SS 2006 kot tudi pri T 2005. Če je kakšna določba o predpostavkah za uporabo SS 2006 v nasprotju z ZASP, je sodišče ne uporabi. Pritožbeno sodišče je zato v tej zadevi 125. člen Ustave uporabilo za preizkus pravne pravilnosti posameznih določb SS 2006. 42. Glede na navedeno tako pritožbeni očitki, da je sodišče prestopilo meje svoje pristojnosti niso utemeljeni. Dodatni razlog za takšen zaključek je tudi, da je zahtevek tožeče stranke zoper tisto osebo, ki s tožečo stranko (kot kolektivno organizacijo) ne sklene pogodbe, očitno zakonski. Zakon pa sodišče sme in celo mora razlagati samo. Za to, da bi dajalo razlago o zakonu posebno telo zunaj sodstva (v tem primeru Svet za avtorsko pravo), v ZASP ali ZKUASP, ni pravnega temelja.

43. ZPP v relevantnem delu 14. točke drugega odstavka 339. člena predpisuje, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Od vsebine materialnega prava je odvisno, katera dejstva so odločilna. Tožeča stranka je z navedbami, ki jih je podala v okviru strokovnega ekonomskega mnenja, poskušala upravičiti razlikovanje uporabnikov po T 2005 in SS 2006. Sodišče prve stopnje je sledilo ustaljeni sodni praksi VSL in stališčem SEU, v skladu s katerimi razlikovanje med uporabniki fonogramov na podlagi okoliščine (ne)sodelovanja kršitelja varovane pravice, to je (ne)sklenitve pogodbe ali nepravočasne sklenitve pogodbe, materialnopravno ni dopustno.

44. Prav tako na razlikovanje med uporabniki ne smejo vplivati omejitve in organizacija dela tožeče stranke. Povedano drugače, če tožeča stranka v okviru svojega delovanja ne more učinkovito in pravočasno „obdelati celotnega trga,“ to ne predstavlja utemeljenega razlikovalnega elementa, ki bi opravičeval pravico do zaračunavanja višjega nadomestila tistim uporabnikom, ki s tožečo stranko niso (pravočasno) sklenili pogodbe. Okoliščine, ki izhajajo iz sfere delovanje tožeče stranke, namreč ne smejo biti razlog za razlikovanje med uporabniki.

45. Zato dejstva, ki jih je tožeča stranka navedla glede razlikovanja uporabnikov po T 2005 in SS 2006, niso pravno relevantna. Iz pojasnjenega tako izhaja, da očitana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

46. Glede na zgoraj pojasnjeno naravo in učinke SS 2006 (glej obrazložitev v točki 22 in 23 te sodbe) je zmotno tudi pritožbeno stališče, da lahko tožeča stranka, ki kolektivno upravlja pravice iz zasebne lastnine, svobodno določa cene tej zasebni lastnini in zato enakost pred zakonom v tem primeru nima nikakršne vloge. Ker so določila ZASP in ZKUASP prisilna in ima SS 2006 naravo in učinke podzakonskega predpisa, zanj (SS 2006) še kako velja temeljno načelo enakosti pred zakonom. Osebe, ki priobčujejo fonograme, namreč kot je že pojasnjeno, nimajo možnosti svobodno v skladu s pravili ponudbe in povpraševanja na prostem trgu sklepati obligacijska razmerja (3. člen OZ) in sodelovati pri določanju cene, saj je višina njihovih obveznosti glede na utemeljene razlikovalne postavke že vnaprej določena.

47. Ker v sklenjeni Pogodbi nadomestilo za javno priobčitev fonogramov ni bilo določeno skladno s tarifo dogovorjeno v SS 2006 temveč po tarifi v T 2005 tako na podlagi določila drugega odstavka 17. člena OZ na mesto pogodbenega določila o ceni stopijo določila tarife dogovorjena v SS 2006. Po III. točki Tarifnega dela SS 2006 znaša mesečno nadomestilo za javno priobčitev fonogramov v frizerskem salonu v velikosti med 51 in 100 m2 4,06 EUR. Ker iz trditev pravdnih strank ne izhaja kako tožena stranka priobčuje fonograme je pritožbeno sodišče sledilo odločitvi sodišča prve stopnje, ki je štelo, da tožena stranka priobčuje fonograme preko radia ali tv ali mehanske glasbe. Glede na navedeno je tako tožena stranka dolžna tožeči stranki za javno priobčevanje fonogramov v obdobju od 1. 6. 2013 do 17. 3. 2018 plačati mesečno nadomestilov v višini 4,06 EUR.

48. Upoštevajoč zgoraj pojasnjeno je tožena stranka tudi za obdobje po preklicu pogodbe (torej od 18. 3. 2017 do vključno aprila 2008, z izjemo oktobra 2017) na podlagi 130. člena ZASP dolžna plačevati nadomestilo za javno priobčitev fonogramov v skladu s tarifo v SS 2006. Torej v višini 4,06 EUR mesečno.

49. Iz pojasnjenega tako izhaja, da je tožena stranka za celotno vtoževano obdobje bila dolžna tožeči stranki plačevati mesečno nadomestilo v višini 4,06 EUR, kot je delno iz drugih razlogov odločilo tudi sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno odločilo, da je tožena stranka svoje obveznosti za vtoževano obdobje že plačala. Tožeča stranka zatrjevanih plačil tožene stranke v pritožbi ni izpodbijala. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Odločitev o pritožbi in pritožbeni stroški

50. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu izpodbijanega dela sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

51. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

52. Stroški tožene stranke v zvezi z odgovorom na pritožbo so bili potrebni. Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife17 ob upoštevanju, da je bila vrednost predmeta 499,37 EUR. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo 250 točk za odgovor na pritožbo ter 2 odstotne materialne stroške (5 točk) vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 311,1 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,6 EUR pa 186,66 EUR. Zato je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 186,66 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 21/1995 in naslednji. 2 Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji. 3 Ur. l. RS, št. 107/2006. 4 Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji. 5 N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del) 1. knjiga, GV založba, leto 2004, komentar k 73. členu, stran 455. 6 Glej prav tam. 7 Tako tudi 16. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-240/10 z dne 16. 5. 2013; Trampuž M. (2007): „Kolektivno uveljavljanje avtorske in sorodnih pravic. Ureditev v Sloveniji in evropski skupnosti“, Ljubljana: GV Založba, str. 48. 8 Prim. Kranjc v: Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2003, str. 215. 9 Prim. Kranjc, prav tam, str. 218. 10 Pavčnik M. (2011): „Teorija prava. Prispevek k razumevanju prava. 4., pregledana in dopolnjena izdaja.“ Ljubljana: Gospodarski vestnik, str. 185. 11 Ur. l. RS, št. 68/2005. 12 UR. l. RS; št. 63/2016. 13 Po ZKUASP je ureditev podobna, le da se vabilo k pogajanjem objavi na spletni strani AJPES in na spletni strani kolektivne organizacije, sklenjeni skupni sporazum pa v Uradnem listu (tretji in šesti odstavek 44. člena ZKUASP). 14 Na primer: uporabnik, ki fonograme predvaja v gostinskem obratu z uporabo radia po 23.00 uri na 51 m² bo po T 2005 plačal 35,26 EUR mesečnega nadomestila, kar je 3,38-kratnik tarife po SS 2006 (10,43 EUR), za priobčevanje fonogramov na 501 m² pa bo njegovo mesečno nadomestilo znašalo 170,18 EUR, kar je 9,06-kratnik tarife iz SS 2006 (18,78 EUR). 15 Sklep US Up 377/00 z dne 26. 2. 2002, enako sklep Up 19/01 z dne 26. 3. 2002. 16 Dr. Špelca Mežnar: Višina nadomestila za uporabo del iz repertoarja Zavoda IPF v sodni praksi, Pravna praksa 22/2015, stran 9 - 11 17 Ur. l. RS, št. 2/2015 in naslednji.