Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba druge stopnje tako spremeni, da se zavrne tudi toženkina pritožba proti sodbi prve stopnje o glavnici in zamudnih obrestih ter se v tem delu potrdi sodba prve stopnje.

V ostalem se revizija zavrne.

Toženka mora povrniti tožniku 31.450 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.5.2001 dalje v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Vsaka pravdna stranka krije svoje pritožbene stroške.

Toženka mora povrniti tožniku 47.222 SIT revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.9.2004 dalje v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je 26.8.1995 povzročil vinjeni toženkin zavarovanec, ki je v križišču izsiljeval prednost tožniku - motoristu. Od zahtevanih 2,000.000 SIT odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti je tožniku prisodilo 1,500.000 SIT, od zahtevnih 1,000.000 SIT za strah 400.000 SIT, od zahtevanih 4,000.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 2,000.000 SIT in od zahtevanih 1,500.000 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti 750.000 SIT. Tožnik je od skupno zahtevane odškodnine 8,500.000 SIT sicer odštel že plačanih 2,000.000 SIT, ki pa jih je sodišče valoriziralo na 2,629.164,69 SIT, ta znesek odštelo od odmerjenih 4,650.000 SIT in toženki naložilo, da tožniku za nepremoženjsko škodo plača 2,020.835,31 SIT. Prisodilo mu je tudi vseh zahtevnih 159.335 SIT odškodnine za premoženjsko škodo in toženki tudi naložilo, da mora tožniku povrniti vse pravdne stroške, pri čemer se je sklicevalo na prosti preudarek in posebne okoliščine primera.

Proti prvostopenjski sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki.

Pritožbeno sodišče je razsodilo, da je delno utemeljena le toženkina pritožba, tožnikova pa ne. Odmero odškodnine za telesne bolečine je znižalo na 1,200.000 SIT, za strah na 300.000 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti pa na 500.000 SIT. Tako je bila odmera pravične odškodnine za nepremoženjsko škodo na pritožbeni stopnji znižana na skupno 4,000.000 SIT oziroma za 650.000 SIT. Na novo je odločilo še o pravdnih stroških, glede katerih je izdalo tudi popravni sklep. V ostalem je toženkino pritožbo in v celoti tožnikovo pritožbo zavrnilo in v še izpodbijanem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo. Glede pritožbenih stroškov je odločilo, da vsaka pravdna stranka krije svoje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi druge stopnje izpodbija zavrnitev svoje pritožbe in delno ugoditev toženkini pritožbi.

Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se mu za nepremoženjsko škodo prisodi 3,580.835 SIT s pripadki. Podrobneje povzema posamezne oblike nepremoženjske škode, poudarja nekatere značilnosti in meni, da znaša pravična denarna odškodnina za prvo obliko škode 1,500.000 SIT, za drugo 600.000 SIT, za tretjo 3,000.000 SIT in za četrto 1,000.000 SIT, skupaj torej 6,100.000 SIT, od česar je treba odšteti valorizirano plačilo. Graja še spremembo stroškovne odločitve.

Revizija je le delno utemeljena.

Diagnoza tožnikovih telesnih poškodb se je glasila: poka notranjega dela desne stegnenice, velika udarninskoraztrganinska rana na desnem kolenu, odprt desni kolenski sklep, delno natrganje notranjega meniskusa desnega kolena, natrganje stranskega ligamenta desnega kolena, udarninskoraztrganinske rane na čelu, obrazu in levi podlahti. Ob škodnem dogodku še ni dopolnil 18 let in je bil dijak tretjega razreda gimnazije. V bolnici je bil 13 dni. Najprej so mu kirurško oskrbeli koleno, nato tudi vse ostale rane po telesu.

Trinajst dni je imel nadkolensko longeto, prejemal je različna zdravila, neprijetno je bilo odstranjevanje šivov z glave, obraza in kolena, po odpustu iz bolnice je en mesec in pol uporabljal bergle, bil je na dvanajstih rentgenskih pregledih, opravili so tudi pregled magnetne resonance in v maju 1996 še artroskopijo. Po teh naknadnih pregledih je moral ponovno uporabljati en mesec bergle zaradi nezadostne zaraslosti poke desne stegnenice. Opravil je najmanj 70 fizioterapij. Hodil je na številne kontrolne preglede. Ob preobremenjenosti ali slučajnih udarcih se mu nabere voda v kolenu in je zato bil že na štirih punkcijah. Stalne hude bolečine je trpel en teden, občasne hude in stalne zmerne dva tedna, zmerne še en mesec, občasne zmerne pa trpi še sedaj in jih bo tudi v bodoče ob vremenskih spremembah in obremenitvah.

Glede na sam potek škodnega dogodka je tožnik utrpel intenziven primarni strah, ki je trajal do postavitve diagnoze v bolnici eno uro, intenziven sekundarni strah je trajal en teden, zmeren sekundarni strah pa dva meseca.

Tožnik trpi duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, ki se kaže v nestabilnosti desnega kolena srednje stopnje. Opustiti je moral smučanje, trening plesa pri Urški, težje igra košarko. Ni sposoben dolgotrajnejše hoje po neravnem terenu in mora biti pazljiv pri uporabi kolena zaradi nabiranja vode. Izvedenec je zmanjšanje njegove življenjske aktivnosti ocenil z 10%.

Poškodba je pri tožniku zapustila brazgotine, zaradi katerih trpi duševne bolečine. Brazgotina pri spodnji ustnici je dolga pet centimetrov in debela dva do tri milimetre, na desnem licu pa je dolga en centimeter in pol ter široka dva milimetra. Na notranji strani desnega kolena poteka 16 cm dolga brazgotina, ki je v najširšem delu široka tudi do en centimeter.

Po presoji revizijskega sodišča je pritožbeno sodišče z delno spremembo prvostopenjske odmere odškodnine zmotno uporabilo materialno pravo iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ki vsebujeta merila o konkretizaciji škode, njeni individualizaciji z upoštevanjem vseh značilnosti konkretnega oškodovanca in o primerjavi odmerjene odškodnine s prisojo v drugih primerljivih odškodninskih zadevah. Pri znižanju odškodnine za telesne bolečine za 300.000 SIT je poudarilo, da so osrednje nevšečnosti trajale razmeroma kratko obdobje 14 dni, ko je bil tožnik zaradi nadkolenske longete in drenažne cevke v kolenu priklenjen na posteljo, ostale nevšečnosti in njihova intenzivnost pa so bile bistveno manjše. Pri teh razlogih je premalo upoštevana dolžina zdravljenja, saj je tožnik še spomladi 1996 opravljal dodatne preiskave in na podlagi njihovih izvidov ponovno en mesec uporabljal bergle. Boleče so bile številne fizioterapevtske vaje, glede na svojo mladost pa bo tožnik še dolgo prestajal občasne zmerne bolečine. Zato je bila po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilna prisoja prvostopenjskega sodišča o pravični denarni odškodnini iz tega naslova 1,500.000 SIT. Pri znižanju odškodnine za strah za 100.000 SIT je pritožbeno sodišče premalo upoštevalo intenzivni primarni strah, ki ga izkazuje opis škodnega dogodka. Tožnika je ob trčenju z avtomobilom vrglo najprej v vetrobransko steklo, ki se je razbilo, nato pa ga je odneslo preko strehe avtomobila in je obležal 15 m naprej. Glede na tak opis trčenja in tožnikovo izpoved o njem, pa tudi glede na izkazano trajanje sekundarnega strahu, je materialnopravno pravilna presoja prvostopenjskega sodišča o pravični denarni odškodnini 400.000 SIT. Pri znižanju odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti za 250.000 SIT je pritožbeno sodišče poudarilo, da gre za lažjo stopnjo skaženosti, kot dodatni razlog za znižanje pa navedlo, da je večja brazgotina na nogi in da je oškodovanec moški. Pri tem je prezrlo, da tožnik ob samem škodnem dogodku še niti ni bil star 18 let in da so v tej starosti tudi fantje občutljivi za brazgotine na obrazu. Ena se nahaja na predelu spodnje ustnice, druga na desnem licu, obe pa sta po izvedenčevih ugotovitvah vidni že iz večje razdalje. Zato je materialnopravno pravilna prisoja pravične denarne odškodnine iz tega naslova v višini 750.000 SIT. Revizijsko sodišče še ugotavlja, da pa je materialnopravno pravilna presoja obeh sodišč, da znaša pravična denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 2,000.000 SIT. Ta prisoja, pa tudi prisoja vseh 4,650.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo, je primerno uvrščena v siceršnjo prisojo odškodnin v podobnih odškodninskih zadevah. Zato se tožnik v reviziji neutemeljeno zavzema za še dodatno zvišanje odškodnine.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena in 378. člena odločilo, da se reviziji le delno ugodi in da se glede glavnice in zamudnih obresti zavrne toženkina pritožba. Ker pa je toženka v pritožbi utemeljeno izpodbijala stroškovno odločitev prvostopenjskega sodišča, ki se je pri tem sklicevalo na prosti preudarek in posebne nedoločene okoliščine primera, je pritožbeno sodišče utemeljeno poseglo v stroškovno odločitev prvostopenjskega sodišča. Tožnikov revizijski uspeh narekuje drugačno odločitev o pravdnih stroških na prvi stopnji. Tožnikov končni uspeh znaša 33%, ustrezen delež stroškov njegovega zastopanja in celotna izvedenina pa znese 340.686 SIT. Od tega zneska je bilo odšteti toženkine pravdne stroške v višini 67%, torej 309.236 SIT. Razliko 31.450 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi mora toženka povrniti tožniku. Toženkin pritožbeni uspeh je glede na končno odločitev neznaten, saj zajema le drugačno stroškovno odločitev, s čimer niso nastali posebni pravdni stroški. Tožnik s pritožbenim zavzemanjem za večjo odškodnino ni bil uspešen. Zato je tudi revizijsko sodišče odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške. Tožnikov revizijski uspeh je glede na revizijsko sporni znesek 2,100.000 SIT in glede na zvišanje odškodnine za 650.000 SIT le 31%. Zato mu mora toženka od skupno odmerjenih 52.352 SIT povrniti 49.929 SIT revizijskih stroškov. Odločitev o vseh stroških temelji na določbah drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 165. člena ZPP ter na določbah odvetniške in taksne tarife.