Jedro

Ne glede na to, da Zakon o policiji izrecno legitimiranja oz. ugotavljanja istovetnosti obdolženega kateri bi naj storil prometna prekrška posebej ne opredeljuje kot nalogo javne varnosti je to njeno opravilo šteti za takšno nalogo v smislu določil IV. odst. čl. 302 KZ, saj temu v prid ne govori zgolj že sprejeta sodna praksa ampak tudi slovnična razlaga tega pojma.

Izrek

Pritožbama obtoženega F. K. in njegovega zagovornika se d e l n o u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji s p r e m e n i tako, da se znižata obtožencu določena kazen za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti pod točko 2 njenega izreka na 2 (dva) meseca zapora, enotna kazen pa na 10 (deset) mesecev zapora, sicer se pritožbi z a v r n e t a kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi .

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je bil obtoženi F. K. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja poskusa kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po IV., III., II. in I. odstavku 302. člena KZ in kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po I. odstavku 145. člena KZ. Za prvo kaznivo dejanje mu je bila določena kazen 9 mesecev zapora, za drugo kazen 4 mesecev zapora, enotna kazen pa potem, po določilih KZ o steku, izrečena v višini 1. leta zapora. V to kazen mu je bil, po določilu I. odstavka 49. člena KZ, vštet čas prebit v priporu od 15. 3. 2000 od 1.40 ure dalje. Odločeno je še bilo, da se obtoženemu K. izrečena pogojna obsodba pred Okrožnim sodiščem v Celju, opr. št. K 88/97 z dne 6. 12. 1999 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju, opr. št. Kp 101/2000 z dne 18. 4. 2000, ne prekliče. Skladno določilom I. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bil obtoženi obsojen še na povrnitev stroškov kazenskega postopka v doslej znani višini 75.333,00 SIT in plačilo povprečnine, odmerjene v višini 50.000,00 SIT, oškodovanec M. G. pa s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 500.000,00 SIT napoten na pravdo. Proti tej sodbi sta se pritožila obtoženi F. K. sam in njegov zagovornik. Oba v pritožbah uveljavljata pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka, obtoženčev zagovornik nadalje pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, napada pa še odločbo sodišča prve stopnje o kazenski sankciji. Oba predlagata njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, po predlogu obtoženega K. pred spremenjenim senatom oziroma njeno spremembo in oprostitev obtoženca glede obeh očitanih mu kaznivih dejanj ali vsaj izrek milejše kazni ali kazenske sankcije, kar predlaga obtoženčev zagovornik. Pritožbi sta delno utemeljeni, v pretežnem delu pa ju je bilo potrebno kot neutemeljeni zavrniti. Sodišče druge stopnje po proučitvi kazenske zadeve ugotavlja, da kljub obširnim navedbam v vloženih pritožbah pritožnika nista prav v ničemer omajala pravilnost in popolnost po sodišču prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja glede obeh obtožencu očitanih kaznivih dejanj. Odločitev sodišča prve stopnje v tem delu temelji na celoviti analizi vseh za razsojo pomembnih dokazov, katere v celoti sprejema tudi sodišče druge stopnje. Ne v teku postopka, kot tudi ne ob razsoji, pa sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter kršitev kazenskega zakona. Navedena ugotovitev velja že v zvezi z v pritožbi obtoženega K. smiselno uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke I. odstavka 371. člena ZKP. Iz zapisnika o glavni obravnavi in sklepa predsednika Okrožnega sodišča v Celju (list. št. 160) namreč jasno izhaja, da je pri sodnici porotnici M. B. obstajal razlog za njeno izločitev po 2. točki I. odstavka 39. člena ZKP, zato je bilo njeni zahtevi za izločitev ugodeno. Bila je nadomeščena z drugo sodnico porotnico, zaradi česar je glavna obravnava bila pričeta znova,na njej pa izrečena izpodbijana sodba. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo pravilno, kar pomeni, da do navedene bistvene kršitve določb kazenskega postopka ni prišlo. Povsem enaka ugotovitev velja v zvezi z v pritožbi obtoženčevega zagovornika uveljavljano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke I. odstavka 371. člena ZKP. To kršitev bi naj sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko je sledilo obtožbi v delu, ko je v njej navedeno, da bi naj policista pri obtožencu prvoočitanem kaznivem dejanju opravila tudi postopek legitimiranja in ugotavljanja njegove identitete, kar naj bi bilo v nasprotju z izpovedbo priče M. G., zaradi česar sta po prepričanju pritožnika izrek in razlogi sodbe sodišča prve stopnje, saj je v njih navedeno, da gre pri G. za v celoti verodostojno pričo, med seboj v nasprotju. Kot rečeno sodišče druge stopnje tega nasprotja ni zaznalo, zakaj ne, pa bo natančneje pojasnilo v razlogih te sodne odločbe, ko bo govora o tem, zakaj je sodišče prve stopnje, glede tega kaznivega dejanja, pravilno in v popolnosti ugotovilo dejansko stanje. Zmotna je trditev zlasti obtoženega K., da je sodišče prve stopnje svojo odločitev glede prvoočitanega mu kaznivega dejanja gradilo zgolj na nekritični presoji tega, kar sta v postopku povedala policista M. G. in Z. L.. Nasprotno, upoštevalo je tudi druge izvedene dokaze, ti pa so njune navedbe potrdili in z vso zanesljivostjo ovrgli to, kar sta povedala on in priča E. P.. Tudi sodišče druge stopnje ne dvomi, da je svoje vozilo tistega večera vozil obtoženec in ne njegova sopotnica. Po izpovedbi priče G. so obtoženca, za katerega so vedeli, da ne razpolaga z vozniškim dovoljenjem, videli policisti voziti tistega večera že prej, ga skušali ustaviti, pa jim to ni uspelo. Ker se je obtoženi K. takrat očitno peljal stran od doma, je bilo sklepanje, katero se je kasneje, na podlagi opravljene alkoholimetrične analize, odvzete mu krvi pokazalo za resnično, da vozi pod vplivom alkohola,pravilno. Za takšno sklepanje torej ni bilo potrebno opraviti opravil, katere v zvezi s tem navaja v pritožbi obtoženi K.. Razumljivo pa je tudi, da sta bila policista prav zaradi povedanega pri kontroli prometa, ki sta jo opravljala, na vozila, s katerim je takrat razpolagal obtoženi, pozorna, zaradi česar sta obtoženca v vozilu, ki sta ga srečala, tudi zato, ker sta z njim že imela opraviti, vsaj M.G., prepoznala kot voznika. Povedanega ne morejo spremeniti sedaj v pritožbi drugačne navedbe obtoženega K. od tistih, danih v postopku pred sodiščem prve stopnje, ko je trdil, da policijskega vozila sploh ni zaznal, sedaj pa, da je bilo njegovo vozilo tisto, ki je obsvetilo policijsko, zaradi česar je osebi v njem zaslepilo. Da to ni res, dokazuje dejstvo, da sta policista za obtoženčevim vozilom zapeljala, za kar ne bi imela razloga, če ne bi videla kdo vozi. Pa ne le to, dejstvo, da je takrat res vozil prav obtoženi K., potrjujejo tudi druge okoliščine in dejstva. Ne glede na neskladnost v izpovedbah policistov, kdaj sta na svojem vozilu prižgala rotacijsko luč, ni dvomiti, da je ta na njem gorela. Da je to res, potrjuje dejstvo, da je očitno prav zaradi nje obtoženi K. policijsko vozilo za seboj zaznal in se mu skušal izogniti. Obtoženi je namreč pričel pred tem vozilom bežati, kar je potrjeno z dejstvom, da je vozilo parkiral na hitro, saj se ni trudil spraviti ga v parkirni boks, za kar je imel vso možnost. Da je to storil on in ne zaradi vozniške neizkušenosti priča P., namreč izhaja še iz nečesa. Iz zapisnika o ogledu kraja kaznivega dejanja (list. št. 6) je moč razbrati, da so bila vrata obtoženčevega parkiranega vozila na voznikovi strani odklenjena, na sopotnikovi pa sicer zaklenjena, vendar le priprta. Gre za okoliščino, katero je moč povezati z izpovedbo priče P. (list. št. 67), da je ona zaklenila vrata, kar je bilo očitno res, vendar je to, v naglici napravila slabo, le na svoji strani, potem, ko je več kot očitno dobila ključ od obtoženega K., voznika, kateremu se je takrat mudilo stran. Avtomobil je prav tako na hitro zapuščala priča P., saj bi ga sicer skrbneje zaklenila, pa tudi ugasnila radio v njem, kateri je ob ogledu še vedno igral. To pa se v celoti ujema z zatrjevanji policistov o begu obtoženega K. v smeri proti vhodu v stanovanjski blok, pri čemer zadeve ne more spremeniti okoliščina, ali je tekel, ali hodil zgolj hitreje. Gre za navedbi policistov, kateri le še potrjujejo njuno siceršnjo verodostojnost in dokazujeta, da svojih izpovedb nista prilagajala drug drugemu. Že zaradi povedanega pa tudi dejstva, da je izvedenka sodnomedicinske stroke potrdila, da so vsi trije, torej oba policista in obtoženi K. lahko zadobili poškodbe na način,kot to trdita prva dva, je sodišče prve stopnje ravnalo prav tudi v tem, ko je kot pričama zaslišanima policistoma verjelo v njunem opisu nadaljnjega poteka dogodkov. Pri tem je v zvezi s pritožbenimi zatrjevanji reči, da ni videti potrebe po dopolniti navedenega izvedeniškega mnenja, oziroma celo postavitvi drugega izvedenca sodnomedicinske stroke, saj je v spisu se nahajajoče mnenje izdelano precizno, ko je obrazložen način nastanka praktično vsake od poškodb, kako je te zadobil obtoženi K. pa je razvidno iz izpovedb obeh zaslišanih policistov, kar pomeni, da te na kakšen drug način niso mogle nastati. Verjeti je tako policistoma, da je potem, ko sta se ustavila za vozilom obtoženega K. in je ta pričel svoje vozilo pospešeno zapuščati, policist Z. L. temu sledil. Ko mu je zaklical, se je obtoženi K. tudi ustavil tako, da je, kar je sicer priznal kasneje na glavni obravnavi, videl s kom ima opravka, saj je bil policist uniformiran. Zaradi takšnega ravnanja obtoženega K. je L. verjeti, da ga takrat, ko ga je dohitel ni prijel, zahteval je le, da mu pokaže dokumente. Da to drži, potrjuje verbalna reakcija obtoženega K., katero priznava tudi sam. Vendar obtoženi K. zahtevanega ni storil, ampak odšel naprej, kar je šele povzročilo, da ga je policist L., ko ga je ponovno dohitel, prijel za njegovo podlaket, brez uspeha, saj se je ob prihodu drugega policista prvemu iztrgal, ko pa sta ga oba ponovno dohitela pred vrati bloka na način, opisan v obrazložitvi izpodbijane sodbe, uprl z udarcem z glavo in roko, s katero je zadel in tudi lahko telesno poškodoval policista G.. Ni torej dvoma, da je bil obtoženi K. tisti, ki je proti policistoma uporabil silo, pri čemer dejstvo, da je bil kasneje po policistih obvladan tudi s fizično silo, zadeve ne more spremeniti, kar je v izpodbijani sodbi povedalo že sodišče prve stopnje. Obtoženi K. je povedano storil proti policistoma, torej uradnima osebama, prav z namenom,da bi jima preprečil opravo uradnega dejanja, ki sta ga nameravala opraviti v okviru svojih pravic. Čeprav je res, da sta policista obtoženega K. poznala, to ne pomeni, da se ta ni bil dolžan odzivati jasno izraženi zahtevi policista L., da se naj ustavi in izkaže z dokumentom. Kot je bilo že povedano, sta policista utemeljeno sumila, da je obtoženi K.takrat vozil vinjen in brez vozniškega dovoljenja, kar pomeni, da sta bila proti njemu upravičena opraviti dejanja za katera imata pooblastila v členu I. odstavka 127. in I. odstavka 120. člena Zakona o varnosti cestnega prometa, kar je tudi že pojasnilo sodišče prve stopnje. Pri tem sta policista, predno sta z navedenim pričela, kar bi, kot to pravilno ugotavlja pritožnik, ta smel odkloniti, s čemer bi storil prekršek, ravnalo pravilno, ko sta od obtoženega, ob zaustavitvi, zahtevala identifikacijski dokument. Šele po izročitvi tega, iz katerega bi bilo mogoče dokončno in zanesljivo ugotoviti, da imata opravka res prav z obtoženim K., bi namreč lahko ali pa, ob odklonitvi, tudi ne opravila nadaljnja predvidena opravila. Za takšno legitimiranje, oziroma ugotavljanje identitete obtoženca, sta imela policista vso osnovo v določilih I. odstavka 35. člena Zakona o policiji (ZPol) saj sta obravnavala človeka osumljenega, da je pred tem storil prometna prekrška. Pri tem ne more motiti okoliščina, da policist G., zaslišan kot priča trdi, da ob zaustavitvi obtoženega K. ni šlo za pravo legitimiranje, ker ga je poznal od prej, saj kljub vsemu tudi on potrjuje izpoved L., da sta dokument zahtevala, torej legitimiranje hotela opraviti. Tej zahtevi se obtoženi ni hotel ukloniti, saj je najprej zbežal, ko pa sta ga policista dohitela, tema dvema uprl s silo. Ne drži torej tudi tista trditev v pritožbi obtoženčevega zagovornika, da policista nista ravnala v okviru svojih pravic, zaradi česar bi naj sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon v škodo obtoženega v smislu 1. točke 372. člena ZKP. Nasprotno, policista sta bila začeto nalogo dolžna opraviti tudi zato, da obtoženec kasneje ne bi ponovno sedal za volan vinjen in brez vozniškega dovoljenja, zato sta mu bila, skladno določilom II. odstavka 34. člena ZPol upravičena ukazati, da počaka in se legitimira, nato pa izvedla nadaljnje ukrepe, saj bi šele na takšen način zagotovila varnost v prometu, povezano z ravnanjem obtoženega za vnaprej. Ker pa se obtoženi K. ukazom ni podredil, sodišče druge stopnje ne vidi razloga, zakaj ga policist ne bi smel ustaviti na najblažji možni način s prijemom za nadlaket, saj je oboje v skladu z določili I. in II. odstavka 51. člena ZPol. Po prepričanju sodišča druge stopnje je tako obtoženemu K. storitev prvoočitanega kaznivega dejanja v dejanskem, iz razlogov navedenih v obrazložitvi sodišča prve stopnje pa tudi v subjektivnem pogledu, v celoti dokazana. Ni namreč res, da bi naj sodišče prve stopnje v tem delu kršilo kazenski zakon v škodo obtoženca tudi v smislu določil 1. in 4. točke člena 372 ZKP, kar tudi zatrjuje v vloženi pritožbi obtoženčev zagovornik.Naloge legitimiranja, oziroma ugotavljanja identitete storilca prekrška, spadajo v okvir tistih nalog policije, katere je šteti za naloge javne varnosti, kar je dolgo tega sprejela tudi sodna praksa. Po prepričanju sodišča druge stopnje zadeve v ničemer ne spreminja okoliščina, da navedene naloge policije v členu 3 ZPol niso več izrecno opredeljene kot naloge javne varnosti, pri čemer navedeni pojem še vedno uporablja KZ v IV. odstavku 302. člena. Prav zaradi povedanega torej ni moč govoriti o tem, da naj bi sodišče prve stopnje prekršilo načelo določenosti v zakonu, ne drži pa tudi nadaljnja pritožbena trditev, da je pri razsoji v tem delu prišlo do neupravičene analogije z določili člena 2 sedaj ne več veljavnega Zakona o notranjih zadevah (Uradni list RS, številka 28/80), kateri navedeni pojem pozna. Po presoji sodišča druge stopnje gre za nekaj povsem drugega in sicer vprašanje interpretacije pojma javne varnosti, kateri ne le glede na že omenjeno sodno prakso, ampak tudi ob njegovi slovnični razlagi (glej Slovar slovenskega knjižnega jezika - DZS 1994, stran 359) pokaže, da zajema tudi tisti del nalog policije, s katerimi je ta zadolžena za prometno varnost, torej tisto, ki je bila s strani obtoženca tistega dne ogrožena. Do podobnih zaključkov je sodišče druge stopnje prišlo tudi v zvezi z zatrjevanji obeh pritožnikov glede obtožencu drugoočitanega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti. Ni razloga odvzeti vero priči G., da mu je obtoženec takrat izrekel inkriminirane grožnje in to ne le zato, ker teh ni zanikal policist L., ampak tudi zato, ker podatki spisa zanesljivo potrjujejo obtoženčevo siceršnjo nerazpoloženje do njega, pa tudi drugih njegovih kolegov. Že zaradi povedanega in dejstva, da so bile grožnje izrečene neposredno po obtoženčevem obvladanju s strani policistov je verjeti, da so bile izrečene resno, da se jih je G., čeprav policist, ki je podobnih groženj sicer deležen večkrat, ustrašil, pri čemer so glede na pri obtožencu izkazano agresivnost tudi sicer v njihovi izvršitvi objektivno mogoče. Pri tem sodišče druge stopnje, kljub očitkom obrambe, da samo nima tovrstnih izkušenj, ne vidi potrebe po ugotavljanju obtoženčevega takratnega duševnega stanja s pomočjo ustreznega izvedenca, kar naj bi šele omogočilo zanesljivo sklepanje o obtoženčevem takratnem naklepu. Ta je bil po presoji sodišča druge stopnje jasen, takšen, kot ga je ugotovilo že sodišče prve stopnje. V zvezi s pritožbo je sodišče druge stopnje preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje še v odločbi o kazenski sankciji. Ugotovilo je, da obtoženčeva predkaznovanost, zlasti glede kaznivih dejanj, povezanih s policisti in njihovim delom, ob teži tega kar je storil sedaj, narekuje strožje obravnavanje in izrek kazni zapora. Ta kazen mu je bila, ob pravilnemu upoštevanju v poštev prihajajočih okoliščin, odmerjena v primerni višini glede prvoočitanega mu kaznivega dejanja, ni pa to moč trditi tudi glede očitanega mu kaznivega dejanja ogrožanja varnosti. Po presoji sodišča druge stopnje težo tega kaznivega dejanja omiluje dejstvo, da gre pri oškodovancu za policista, zato mu je določeno kazen za to kaznivo dejanje znižalo na dva meseca zapora, v posledici tega pa znižalo tudi izrečeno enotno kazen na 10 mesecev zapora. Ker tudi uradni preizkus izpodbijane sodbe ni pokazal nepravilnosti, je bilo potrebno odločiti tako, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe. Obtoženi in njegov zagovornik sta s pritožbama delno uspela, zato obtoženi ni dolžan plačati povprečnine (člen 98/II ZKP).