Jedro

Da je podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke, sta sodišči prve in druge stopnje odločili potem, ko sta ugotovili, da se je tožnik poškodoval, ko je moral po kratkem ogrevanju skupaj z drugimi vojaki iz enote v teku premagovati ovire, ki so bile postavljene na neravnem, kamnitem terenu, ki je bil le delno poraščen s travo, pri tem pa ni bil oblečen v športno ampak v običajno vojaško opremo. Tak tek čez ovire pa tudi po presoji revizijskega sodišča predstavlja nevarno dejavnost, saj ne pomeni običajne športne aktivnosti, ampak predstavlja dejavnost, pri kateri je tveganje večje od običajnega, nevarnosti, ki so jim izpostavljeni udeleženci take aktivnosti pa presegajo nevarnosti, s katerimi se srečuje človek pri običajnih opravilih (2. odstavek 154. člena zakona o obligacijskih razmerjih -ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da ji mora tožena stranka plačati odškodnino v znesku 1.105.849,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in ji povrniti stroške postopka v znesku 94.541,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti zvišalo za 250.000,00 SIT, stroške prvostopnega postopka pa za 12.380,00 SIT, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.11.1994 dalje do plačila. V ostalem je pritožbo tožeče stranke, pritožbo tožene stranke pa v celoti, zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik se je poškodoval pri izvrševanju vojaške dolžnosti, ki pa sama po sebi ni nevarna dejavnost. Zato je napačen zaključek, da je podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke. Tudi dejstvo, da je prišlo do poškodbe pri obvezni uri športne vzgoje, ne more imeti za posledico objektivne odgovornosti tožene stranke. Tožnik je bil tako kot vsi drugi vojaki seznanjen z vsemi elementi vaje, za izvedbo vaje pa je bil tudi ustrezno pripravljen. Če bi obveljalo stališče sodišč druge in prve stopnje, bi to pomenilo, da je tožena stranka odgovorna zgolj zato, ker je do poškodbe prišlo v času služenja vojaškega roka. Tožniku pa je bila prisojena tudi previsoka odškodnina. Za vso nepremoženjsko škodo bi mu namreč bilo mogoče prisoditi največ 750.000,00 SIT. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje pa tako spremenita, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno naj se odškodnina iz naslova nepremoženjske škode zniža na 750.000,00 SIT in nato tožeči stranki prisojeni znesek, ob upoštevanju premoženjske škode, zniža na 835.849,70 SIT.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ni utemeljen revizijski očitek, da je bilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke po temelju ugodeno le zato, ker je do poškodbe in nastanka škode prišlo med služenjem vojaškega roka. Sodišči druge in prve stopnje sta res ugotovili, da se je tožnik poškodoval med služenjem vojaškega roka, vendar pa svoje odločitve, da je podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke, nista utemeljili s tem dejstvom, kot zmotno zatrjuje v reviziji tožena stranka. Da je podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke, sta sodišči prve in druge stopnje odločili potem, ko sta ugotovili, da se je tožnik poškodoval, ko je moral po kratkem ogrevanju skupaj z drugimi vojaki iz enote v teku premagovati ovire, ki so bile postavljene na neravnem, kamnitem terenu, ki je bil le delno poraščen s travo, pri tem pa ni bil oblečen v športno ampak v običajno vojaško opremo. Tak tek čez ovire pa tudi po presoji revizijskega sodišča predstavlja nevarno dejavnost, saj ne pomeni običajne športne aktivnosti, ampak predstavlja dejavnost, pri kateri je tveganje večje od običajnega, nevarnosti, ki so jim izpostavljeni udeleženci take aktivnosti pa presegajo nevarnosti, s katerimi se srečuje človek pri običajnih opravilih (2. odstavek 154. člena zakona o obligacijskih razmerjih -ZOR).

Tudi le podrejeno uveljavljeni ugovori tožene stranke, da je bila tožeči stranki prisojena previsoka odškodnina, niso utemeljeni.

Revizijska trditev, da fizične bolečine, ki jih je trpel tožnik, niso bile niti intenzivne, niti dolgotrajne, ni točna. Zaradi poškodbe kolena je imel tožnik celo vrsto težav, zdravljenje pa je bilo povezano z neugodnostmi, kar vse je podrobno navedeno na 5. strani razlogov sodbe sodišča prve stopnje. Zdravljenje je bilo dolgotrajno (leto dni), povezano s kar štirimi hospitalizacijami in dolgotrajnim bolečim razgibavanjem poškodovane noge. Denarno zadoščenje, ki ga je tožniku iz naslova prestanih fizičnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem prisodilo sodišče v znesku 500.000,00 SIT, je zato povsem v skladu s kriteriji, ki so določeni v 200. členu ZOR. Netočna je tudi pavšalna trditev, da tožnik intenzivnega strahu sploh ni trpel. Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje namreč izhaja, da primarnega strahu tožnik res ni trpel, da pa je trpel zaradi dolgotrajnega zdravljenja in pogostih operativnih posegov dolgotrajen sekundarni strah. Pravna podlaga za prisojo tovrstne odškodnine je zato brez dvoma podana, prisojena odškodnina v znesku 100.000,00 SIT pa je tudi primerna (200. člen ZOR). Tudi zmanjšanje tožnikovih splošnih življenjskih aktivnosti, zaradi katerega tožnik duševno trpi, prikazuje tožena stranka v bistveno manjšem obsegu od ugotovljenega. Ni točno, da obstajata pri tožniku le "minimalna nestabilnost in gibljivost", kot zatrjuje revizija, saj je bilo v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno, da je tožnik zaradi posledic poškodbe oviran tako pri poklicnem delu kot tudi pri drugih vsakodnevnih aktivnostih. Ne zmore več opravljati fizičnih del, ki zahtevajo večje obremenitve in napore, odpovedati se je moral športu in rekreaciji, ne zmore pa več niti običajnih kmečkih del na domači kmetiji. Denarno zadoščenje v znesku 650.000,00 zaradi duševnih bolečin, ki jih tožnik trpi zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki znaša po oceni izvedenca 10 % (tožnik je rojen 22.4.1972), zato predstavlja tudi po presoji revizijskega sodišča pravično odškodnino v smislu določb 200. in 203. člena ZOR.

Iz navedenih razlogov revizija tožene stranke ni utemeljena. Ker je v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) revizijsko sodišče tudi ugotovilo, da sodišči druge in prve stopnje tekom obravnavanja zadeve nista zagrešili bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, je revizijo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).