Jedro

Lokacijsko dovoljenje se izda v skladu s pogoji, ki jih določa PUP; če upravni organ razlaga določbe PUP v nasprotju z obvezno razlago PUP, je podan razlog za odpravo njegove odločbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni in se tožbi ugodi tako, da:

1. se odpravita odločba Ministrstva za okolje in prostor z dne 10.6.2003 in odločba Upravne enote Piran z dne 2.9.2002 ter se zadeva vrne Upravni enoti Piran v ponoven postopek;

2. tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora na prvi stopnji v znesku 310,43 EUR v roku 15 dni z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dneva po poteku paricijskega roka;

3. stranska udeleženca A.A. in B.B. sama krijeta svoje stroške upravnega spora na prvi stopnji.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora v pritožbenem postopku v znesku 378,89 EUR v roku 15 dni z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dneva po poteku paricijskega roka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 10.6.2003, s katero je bila kot neutemeljena zavrnjena njena pritožba proti odločbi Upravne enote Piran z dne 2.9.2002. Z navedeno odločbo prvostopenjskega organa je bila zavrnjena zahteva tožeče stranke za izdajo lokacijskega dovoljenja za legalizacijo nadzidave in dozidave stanovanjskega objekta na naslovu ... št. 1, parc. št. 15, k.o. C. Odločitev prvostopenjskega in drugostopenjskega upravnega organa temelji na presoji, da za predlagano nadzidavo in dozidavo stanovanjskega objekta niso izpolnjeni predpisani pogoji, saj navedeni poseg v prostor, v nasprotju z določbo 2. alinee 18. člena prostorsko izvedbenega akta, ki ureja ta prostor, zastira veduto višje ležečemu stanovanjskemu objektu na parceli št. 16, k.o. C., last A.A. in B.B. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe sledilo utemeljitvi in razlogom tožene stranke (2. odstavek 67. člena ZUS). Tožbene ugovore o kršitvi pravil upravnega postopka je kot neutemeljene zavrnilo, ker je presodilo: da je tožena stranka v izpodbijanem upravnem aktu odgovorila na vse relevantne pritožbene navedbe; da nepravilna vročitev upravne odločbe tožeči stranki, ki ima pooblaščenca z ustreznim pooblastilom, ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve; da dejstvo, da predlagani ogled v okviru dokaznega postopka ni bil opravljen, ni vplivalo na zatrjevano nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, saj temelji dokazna ocena na izvedenskem mnenju izvedenca gradbene stroke, iz katerega izhaja zastrtost vedute višje ležečemu objektu, ki je tako bistvena in hkrati izrecno varovana dobrina, da ne sme biti okrnjena niti v minimalnem obsegu; zato je presodilo, da je odločitev obeh upravnih organov pravilna in zakonita.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da se tožena stranka v izpodbijanem upravnem aktu ni opredelila do vseh pritožbenih navedb, da upravna odločba ni bila vročena njenemu pooblaščencu; da lastnikom stanovanjskega objekta na naslovu ... št. 2 položaj stranke v postopku ni bil pravilno in utemeljeno priznan; da je dokazna ocena pristranska. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do pojma „vedute“ kot izrecno varovane dobrine (individualna ali splošna vrednota), niti ni ocenilo stopnje njene okrnjenosti. Zato predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi. Priglaša stroške pritožbenega postopka. V dopolnitvi pritožbe z dne 26.4.2005 opozarja na sklep Občinskega sveta Občine D. o obvezni razlagi 2. alinee 18. člena PUP.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba je utemeljena.

K točki I.1 Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi in obeh upravnih organov, da se zavrne zahteva tožeče stranke za izdajo lokacijskega dovoljenja za legalizacijo nadzidave in dozidave stanovanjskega objekta na naslovu ... št. 1, parc. št. 15, k.o. C., temelji na določbi 2. odstavka 54. člena Zakona o urejanju naselij (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86, Uradni list RS, št. 26/90, 18/93 in 47/93), po kateri se lokacijsko dovoljenje za poseg v prostor izda v skladu s pogoji, ki jih določa prostorsko izvedbeni akt tega prostora – v obravnavanem primeru Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območja planskih celot ... (PUP). Ta v 2. alinei 18. člena določa, da so možne nadzidave objektov do višine večinsko prisotnega gabarita objektov, če se s tem ne poruši kompozicijsko razmerje do celote in se ne poslabšajo bivalni pogoji pri sosednjih objektih ter se ne zastre veduta višjim ležečim objektom (osončenje, veduta).

Iz določbe 2. alinee 18. člena PUP, na kateri temelji zavrnitev zahteve za izdajo lokacijskega dovoljenja za legalizacijo sporne nadzidave in dozidave stanovanjskega objekta, izhaja, da nadzidava objektov ni dopustna, če je podan že samo eden izmed treh določenih pogojev, in sicer porušenost kompozicijskega razmerja do celote ali poslabšanost bivalnih pogojev pri sosednjih objektih ali zastrtost vedute višje ležečim objektom. Po razlagi vrhovnega sodišča je zadnjega izmed navedenih pogojev – zastrtost vedute višje ležečim objektom – treba razlagati tako, da je veduta zastrta le, kadar sta zastrtost vedute in zastrtost osončenja podana kumulativno. Omenjeno razlago vrhovnega sodišča potrjuje tudi obvezna razlaga Občinskega sveta Občine D., objavljena 4.4.2005, po kateri je treba 2. alineo 18. člena PUP razlagati tako, da morata biti zastiranje vedute in zastiranje osončenja podana kumulativno.

Iz dejanskih ugotovitev obravnavanega primera (ki jim kot pravilnim sledi tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi) izhaja, da temelji dokazna ocena obeh upravnih organov o neizpolnjevanju enega izmed pogojev, določenega v 2. alinei 18. člena PUP (zastrtost vedute), predvsem na mnenju izvedenca gradbene stroke, po katerem nadzidava, za legalizacijo katere gre, vpliva na spremembo vedute oziroma razgleda stanovanjskega objekta na naslovu ... št. 2 na okolico; pri tem pa se niti upravna organa niti sodišče prve stopnje niso ukvarjali z vprašanjem ugotavljanja eventualnega zastiranja osončenja.

Glede na razlago 2. alinee 18. člena PUP v tej sodbi, temelji odločitev sodišča prve stopnje ter obeh upravnih organov na zmotno uporabljenem materialnem pravu. Presoja o (ne)izpolnjevanju v omenjeni alinei navedenih pogojev v zvezi z zastiranjem vedute namreč ne temelji na stališču, da morata biti zastiranje vedute in zastiranje osončenja podana kumulativno, temveč na materialnopravno zmotnem stališču, po katerem pogoji za izdajo lokacijskega dovoljenja niso podani, če je eden izmed omenjenih dejavnikov podan že alternativno (torej ali zastiranje vedute ali zastiranje osončenja).

Ker temelji izpodbijana sodba na zmotni razlagi določbe 2. alinee 18. člena PUP, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 3. točke 3. odstavka 80. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbi ugodilo, odpravilo izpodbijani upravni akt ter akt upravnega organa prve stopnje ter na podlagi določbe 3. odstavka 64. člena istega zakona zadevo vrnilo upravnemu organu v nov postopek, torej v stanje, v katerem je zadeva bila preden so bili odpravljeni akti izdani. V novem postopku bo moral upravni organ prve stopnje pri odločitvi upoštevati navedeno razlago 2. alinee 18. člena PUP oziroma obvezno razlago z dne 14.4.2005. Pritožba tožeče stranke je bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1 na podlagi določbe 2. odstavka 107. člena istega zakona.

K točkam I. 2, I. 3 in II.: ZUS-1, ki je začel veljati s 1.1.2007, v prehodnih in končnih določbah v 104. členu določa, da se za postopke, ki so ob uveljavitvi tega zakona v teku, uporabljajo določbe ZUS, kolikor ni v členih 105 do 107 tega zakona drugače določeno. V obravnavanem primeru se je postopek v upravnem sporu začel z vložitvijo tožbe 17.7.2003, torej pred začetkom veljave ZUS-1, in je tako za odločitev o stroških postopka treba uporabiti določbe ZUS. Ob uporabi teh določb pa je treba upoštevati odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006. S to odločbo je ustavno sodišče delno razveljavilo 3. odstavek 23. člena ZUS, ki je določal, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, kadar sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti upravnega akta, zaradi česar ni več izrecno in posebej urejena povrnitev stroškov v sporu o zakonitosti posamičnega akta. Ker ZUS v 1. odstavku 16. člena določa, da se za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, smiselno uporabljajo določbe ZPP, delna razveljavitev 3. odstavka 23. člena ZUS pomeni, da se tudi pri sporih o zakonitosti posamičnega akta odloči o stroških postopka po določbah ZPP.

Pri odločanju o povrnitvi stroškov upravnega spora je revizijsko sodišče upoštevalo določilo 1. odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3; Uradni list RS, št. 73/07, 101/07 – odl. US RS, 102/07 - odl. US RS), ki določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in intervenientu povrniti stroške, in 2. odstavka 165. člena ZPP-UPB3, ki določa, da v primeru, da sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka. Tožeča stranka je v obravnavani zadevi v celoti uspela s svojim zahtevkom. Stroške upravnega spora je revizijsko sodišče odmerilo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (OT; Uradni list RS, št. 67/03), 155. členom ZPP-UPB3 (priznajo se samo potrebni stroški) in Zakonom o sodnih taksah (ZST-UPB1; Uradni list RS, št. 20/04).

Pooblaščencu tožečih strank je revizijsko sodišče tako priznalo naslednje priglašene stroške po stroškovnikih: za sestavo tožbe 300 točk (tar. št. 30/1b) in za sestavo pritožbe 400 točk (tar. št. 30/4), skupno torej 700 točk, kar ob vrednosti točke 110,00 SIT (člen 15/1 OT) oziroma 0,459 EUR (člen 13/1 Zakona o uvedbi eura – ZUE; Uradni list RS, št. 114/06) predstavlja znesek 321,3 EUR. Na ta znesek je revizijsko sodišče pooblaščencu tožečih strank priznalo še 20% DDV v skupnem znesku 64,26 EUR (člen 14/2 OT). Priznalo je tudi stroške sodnih taks za tožbo v znesku 15.200,00 SIT oziroma 65,9 EUR, za sodbo v znesku 19.000,00 SIT oziroma 79,29 EUR in za pritožbo v znesku 38.000,00 SIT oziroma 158,57 EUR, ni pa ji priznalo stroškov za opomine za plačilo taks (za tožbo 4.750,00 SIT in za sodbo ter pritožbo 19.000,00 SIT), saj so navedeni stroški nastali po krivdi tožečih strank. Skupni stroški tožeče stranke tako predstavljajo znesek 689,32 EUR, pri čemer je 310,43 EUR priznanih stroškov nastalo v upravnem postopku na prvi stopnji (stroški sestave tožbe + 20% DDV, sodna taksa za tožbo in sodbo), 378,89 EUR pa v upravnem sporu v pritožbenem postopku (sestava pritožbe + 20% DDV, sodna taksa za pritožbo). Vse priznane stroške je tožena stranka dolžna povrniti v roku 15 dni od izdaje sodbe.

V upravnem sporu na prvi stopnji je stroške priglasil tudi stranski udeleženec na strani tožene stranke (A.A. in B.B.). Glede na izid postopka v upravnem sporu, je pritožbeno sodišče v skladu z načelom uspeha (1. odstavek 154. člena ZPP–UPB3) njegov stroškovni zahtevek zavrnilo.