Jedro

Stranke, od katerih ima vsaj ena svoje stalno prebivališče v državi članici, se lahko dogovorijo, da je za spore pristojno določeno sodišče ali sodišča določene države članice. Mogoč je torej le dogovor o pristojnosti sodišč držav članic, kamor pa sodišča Republike Srbije, ki ni članica EU, ne spadajo. Prav tako ni podlage za uporabo določb Haaške konvencije o sporazumih o izbiri sodišča iz leta 2005, saj Republika Srbija ni podpisnica navedene konvencije, konvencija pa omogoča le izbiro sodišč držav pogodbenic.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi, tako da se v izreku izpusti beseda "mednarodno," v preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je Okrožno sodišče v Ljubljani mednarodno pristojno za odločanje v zadevi.

2.Zoper sklep se pritožuje toženec iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni ter odloči, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločanje v zadevi. Podrejeno predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje pred spremenjeni senat v ponovno odločanje.

Pritožnik uveljavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker izrek sklepa nasprotuje razlogom, zaradi česar ga ni mogoče preizkusiti. Iz izreka izhaja, da je podana mednarodna pristojnost sodišča RS, iz razlogov pa, da pravno razmerje med tožnikom in tožencem nima mednarodnega elementa.

Izpodbijani sklep je neobrazložen glede materialnopravne podlage. Toženec se je skliceval na Uredbo Bruselj I, Haaško konvencijo iz leta 2005, Uredbo Rim I in na Konvencijo o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih. Pomanjkljivo povzemanje navedb predstavlja relativno bistveno kršitev določb postopka po četrtem odstavku 324. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Ker se sodišče ni opredelilo do pravne podlage, na katero se je skliceval, je sklep neobrazložen in ga ni mogoče preizkusiti, podan pa je tudi pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Dogovorjena uporaba prava določene države je po sodni praksi Sodišča Evropske unije (SEU) in po pravni teoriji takšna navezna okoliščina, da smeta stranki prorogirati sodišče države, katere pravo je potrebno uporabiti. Uporaba prava Republike Srbije upravičuje dogovor med strankama, da o njunem sporu odloča sodišče Republike Srbije. To izhaja iz sodne prakse, na katero se sklicuje sodišče - VSL sklep I Cp 2534/2017 in C-281/02. Uporaba Uredbe Rim I in Konvencije o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih je odločilna za presojo veljavnosti dogovora glede pristojnosti sodišča Republike Srbije. Če sta se pravdni stranki veljavno dogovorili za uporabo prava, potem je njun dogovor o prorogaciji sodišča Republike Srbije dovoljen in zato veljaven. Ker se sodišče ni opredelilo do predpisov Rim I in Konvencije o uporabi prava v obligacijskih razmerjih, sklep ni dovolj obrazložen (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

V nadaljevanju pritožba podaja obširne navedbe, da bi moralo sodišče ugotoviti tudi, kakšen je bil namen pogodbenih strank ob sklepanju posojilne pogodbe ter da je bila obveznost toženca po posojilni pogodbi v resnici izročitev posebnih delov objektov št. 1 in št. 2, kar je dolžna izpolniti družba A., ki je pristopila k dolgu. Namen pogodbenikov je bil, da tožnik postane lastnik stanovanj v zgrajenih objektih, v tem primeru pa je podana pristojnost sodišča po legi nepremičnin.

Podan je pritožbeni razlog iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj obstoji nasprotje med tem, kar sodišče navaja v razlogih glede vsebine posojilne pogodbe in med samo vsebino posojilne pogodbe, ki jo je sodišče napačno povzelo (2. in 3. člen pogodbe). Način, kako bo toženec vrnil posojilo, je določen v prvem odstavku 3. člena pogodbe, ki določa, da se posojena sredstva vrne na način in v rokih iz 2. člena pogodbe. V nadaljevanju tega istega člena pa je določeno, da bo toženec vrnil posojena sredstva s posamičnimi deli stanovanjsko poslovnega objekta 1 in objekta 2 v izgradnji. Način vračila je odločilno dejstvo za določitev pristojnosti. Če toženec dolguje denar, je lahko pristojno sodišče v RS, če prorogacija pristojnosti ne bi bila veljavna. Če pa toženec tožniku dolguje izročitev nepremičnin, je izključno pristojno sodišče Republike Srbije. Obstaja torej nasprotje med tem, kar se v razlogih navaja o vsebini pogodbe, to je, da se je toženec zavezal vrniti izposojeni denar, in med samo pogodbo, po kateri se je toženec zavezal vrniti posojilo z nepremičninami, torej ne v denarju. Gre za kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotno pa je ugotovljeno tudi dejansko stanje.

V konkretni zadevi je sodišče odločilo brez naroka, ki bi bil potreben zaradi ugotovitve, ali je obveznost toženke denarna ali ne, ter posledične ugotovitve kraja izpolnitve. Podan je razlog bistvene kršitve določbe 113. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve.

3.Tožnik na pritožbo toženca ni odgovoril.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Pritožnik utemeljeno opozarja na nasprotje med izrekom sklepa in obrazložitvijo, saj iz izreka izhaja, da je Okrožno sodišče v Ljubljani mednarodno pristojno za odločanje v zadevi, medtem ko je v obrazložitvi ugotovljeno, da pravno razmerje med tožnikom in tožencem nima mednarodnega elementa. Ker sta oba sklenitelja pogodbe državljana Republike Slovenije in imata tu prebivališče, pri čemer se tudi kraj izpolnitve nahaja v Republiki Sloveniji, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku o neobstoju mednarodnega elementa. Zato je pritožbi v tem delu ugodilo ter iz izreka sklepa izpustilo besedo "mednarodno."

6.Sodišče je svojo odločitev utemeljilo na določilu 52. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku1 (ZMZPP), zato očitek o izostanku pravne podlage ni upravičen. Do preostalih predpisov, ki jih omenja pritožnik, in sicer do Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju: Bruselj I), do Haaške konvencije o sporazumih o izbiri sodišča iz leta 2005, do Konvencije o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih iz leta 1980 in do Konvencije o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I), pa se v nadaljevanju opredeljuje pritožbeno sodišče.

7.Uredba Bruselj I (enako Bruselj I bis, Uredba sveta (ES) 1215/2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah) se uporablja le v državah članicah EU, zaradi česar v Republiki Srbiji, ki ni članica EU, ne velja. Določilo 23. člena Uredbe Bruselj I (25. člen Uredbe Bruselj I bis) določa, da se lahko stranke, od katerih ima vsaj ena svoje stalno prebivališče v državi članici, dogovorijo, da je za spore pristojno določeno sodišče ali sodišča določene države članice. Mogoč je torej le dogovor o pristojnosti sodišč držav članic, kamor pa sodišča Republike Srbije, ki ni članica EU, ne spadajo. Prav tako ni podlage za uporabo določb Haaške konvencije o sporazumih o izbiri sodišča iz leta 2005, saj Republika Srbija ni podpisnica navedene konvencije, konvencija pa omogoča le izbiro sodišč držav pogodbenic (3. člen konvencije).

8.Konvencija o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih iz leta 1980 in Uredba 593/2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I), se ne nanašata na področje določanja pristojnosti sodišč za odločanje, temveč na področje uporabe prava, o čemer pa sodišče z izpodbijanim sklepom ni odločalo. Vprašanje uporabe prava bo predmet presoje šele v nadaljevanju postopka in po ugotovitvi pristojnosti sodišča za odločanje. Tudi sicer je Konvencija o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih iz 1980 oblikovala enotna pravila za uporabo prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih v EU. Enako velja glede Uredbe 593/2008 - Rim I, ki velja za države članice EU, pri čemer iz 28. člena Uredbe 593/2008 - Rim I izhaja, da se uredba uporablja za pogodbe, sklenjene po 17. 12. 2009, kar je po sklenitvi pogodbe, na katero se nanaša obravnavana zadeva.

9.Pritožbeno stališče, da dogovor o uporabi prava predstavlja okoliščino, ki upravičuje dogovor o pristojnem sodišču, ob dejstvu, da gre za tretjo državo (nepogodbenico), ni utemeljeno. Navedeno ne izhaja niti iz razlogov odločbe VSL I Cp 2534/2017, na katero se sklicuje pritožnik, niti iz razlogov odločbe SEU C - 281/02.2

10.Obširne pritožbene navedbe glede vprašanja, ali je toženec prevzel ali ni prevzel obveznosti družbe A., za odločitev v zadevi niso pravno relevantne. Neodločilne so tudi navedbe, ki se nanašajo na vprašanje, ali je družba A. pristopila k dolgu in kakšen je bil pogodbeni namen strank ob sklepanju pogodbe.

11.Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče zagrešilo kršitev protispisnosti iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je napačno povzelo vsebino posojilne pogodbe. V 5. točki izpodbijanega sklepa je sodišče ugotovilo, da se je toženec tožniku zavezal vrniti izposojeni denarni znesek skupaj z obrestmi (2. člen pogodbe), za primer, da teh obveznosti ne bi izpolnil, pa sta se pogodbenika dogovorila, da bo družba A., d. o. o., tožniku izročila šest stanovanj (tretji odstavek 3. člena pogodbe). Pogodbena določila je sodišče tako povzelo pravilno. Stališče toženca, ki ga obširno ponavlja v pritožbi, da gre v obravnavani zadevi za razmerje, ki se nanaša na nepremičnine oz. je neločljivo povezano z vprašanjem obstoja stvarnih pravic na nepremičninah, presega obravnavano tematiko pristojnosti, zato se pritožbeno sodišče do njega ne opredeljuje.

12.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje in zagrešilo kršitev določila 113. člena ZPP, ker ni izvedlo naroka za ugotovitev, ali je obveznost toženca denarna ali nedenarna. Iz določila 2. člena pogodbe jasno izhaja, da se je toženec kot posojilojemalec zavezal k vračilu posojenih denarnih sredstev. Narok zaradi ugotovitve, kaj je obveznost po posojilni pogodbi, zato ni bil potreben.

13.Ostale pritožbene navedbe za odločitev v zadevi niso bile odločilne, zato se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14.Ker je pritožba delno utemeljena, kot je pojasnjeno v 5. točki obrazložitve sklepa, ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in iz izreka izpustilo besedo mednarodno (3. točka 365. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

15.Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

-------------------------------

1Uradni list RS 56/1999 s spremembami.

2Predmet te odločbe je bil odgovor sodišča na postavljeno predhodno vprašanje, ali Bruseljska konvencija nasprotuje temu, da bi sodišče države članice zavrnilo pristojnost, ki jo ima na podlagi člena 2 navedene konvencije, z obrazložitvijo, da bi bilo sodišče države nepogodbenice ustreznejše za odločanje o sporu, čeprav se ne postavlja vprašanje pristojnosti druge države pogodbenice oziroma spor nima nobene druge navezne okoliščine z drugo državo pogodbenico - točka 46 sodbe SEU C - 281/02.