Jedro

Čeprav sodišči prve in druge stopnje o zahtevi za določitev vrednosti predmeta iz nasprotne tožbe nista odločili, tožencu niso bile kršene ne ustavne ne procesne pravice. Glede na opredeljeno vrednost predmeta mu je bila namreč pravica do revizije zagotovljena, kakšnih drugih pravic pa mu sama določitev (višje) vrednosti ne bi dala.

Velikost deležev na skupnem premoženju ni odvisna izključno od razmerja sredstev, ki sta jih vanj prispevali ena in druga stranka. Upoštevati je treba tudi druge okoliščine primera.

Dejstvo, da je imela tožeča stranka le en transakcijski račun, na katerega je prejela tako sredstva od prodaje poslovnega deleža družbe B. d. o. o. kot mesečno izplačane plače, za odločitev o tem, ali so bili poslovni deleži plačani iz tožnikovega posebnega ali iz skupnega premoženja, ne more biti ključnega pomena.

Izrek

I. Revizija tožeče stranke se zavrne.

II. Revizija tožene stranke zoper sklep o stroških se zavrže, v preostalem delu pa se zavrne.

III. Vsaka stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Pravdni stranki sta bivša zakonca, ki v obravnavani zadevi urejata medsebojna premoženjska razmerja. Tožeča stranka zahteva preklic darila, ki naj bi ga dala toženi stranki (gre za ½ delež na nepremičninah, ki v naravi predstavljajo stanovanjsko hišo s pripadajočim zemljiščem) in ugotovitev, da te nepremičnine predstavljajo skupno premoženje pravdnih strank. Zahteva tudi, da sodišče njen delež na skupnem premoženju določi v višini 100%, ali podredno 99%. Tožena stranka pa z nasprotno tožbo zahteva, da se ugotovi, da v skupno premoženje spada poslovni delež tožnika v družbi A. d. o. o. ter da delež vsake od strank na skupnem premoženju znaša 50%.

2. Sodišče prve stopnje ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spadajo: − nepremičnine: gre za pet parcel, ki v naravi predstavljajo hišo s pripadajočim zemljiščem, na naslovu ..., in − poslovni deleži tožnika v družbi A., d. o. o. Deleža na skupnem premoženju je določilo v razmerju 75% v korist tožnika in 25% v korist toženke. Drugačne zahtevke pravdnih strank je zavrnilo in odločilo, da vsaka od njiju sama krije svoje pravdne stroške.

3. Višje sodišče je, po pritožbah obeh pravdnih strank, sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je ugotovilo, da v skupno premoženje spadajo le zgoraj navedene nepremičnine (ne pa tudi poslovni deleži) ter da tožnikov delež na skupnem premoženju znaša 70%, toženkin pa 30%. V preostalem je pritožbi zavrnilo. Toženi stranki je v plačilo naložilo 16.238,45 EUR tožnikovih pravdnih stroškov (vključno s pritožbenimi).

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje (v zvezi s prvostopenjsko sodbo) pravočasni in dovoljeni reviziji vlagata obe pravdni stranki. Obe uveljavljata revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Tožnik izpodbija odločitev o višini deležev na skupnem premoženju. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi spremeni tako, da odloči, da njegov delež znaša 100%, ali da znaša 99%, toženkin delež pa 1%. Podredno predlaga razveljavitev obeh sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve v novo sojenje. Predlaga tudi, da Vrhovno sodišče ugotovi dejansko vrednost spora po nasprotni tožbi.

Tudi tožena stranka izpodbija odločitev o določitvi deležev na skupnem premoženju. Poleg tega nasprotuje še odločitvama o obsegu skupnega premoženja in o pravdnih stroških. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku po nasprotni tožbi v celoti ugodi, tožbeni zahtevek pa zavrne, vse s stroškovnimi posledicami.

5. Obe stranki sta na revizijo nasprotne stranke odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

**Revizijske navedbe tožeče stranke**

6. Tožeča stranka najprej navaja, da se višje sodišče ni opredelilo do njenih pritožbenih ugovorov v zvezi z vrednostjo spornega predmeta v zahtevku po nasprotni tožbi. Da naj sodišče po uradni dolžnosti določi takšno vrednost, naj bi predlagala že v odgovoru na nasprotno tožbo. Vrednost 100.000,00 EUR se ji namreč zdi očitno prenizka, saj ½ tožnikovih poslovnih deležev v družbi A. d. o. o. (za katero tožena stranka trdi, da spada v skupno premoženje) znaša 1.488.319,07 EUR. Navaja, da je bil zaradi napačne označbe vrednosti spora in posledično nižjih sodnih taks oškodovan državni proračun. Prikrajšana pa naj bi bila tudi sama, saj je zato dobila povrnjene nižje pravdne stroške.

7. V zvezi z odločitvijo o določitvi deležev na skupnem premoženju meni, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo. Vztraja, da tožena stranka ni izkazala nobenega prispevka k nastanku skupnega premoženja (ne z denarjem, ne na drug način) in da je bila hiša kupljena iz tožnikovega posebnega premoženja (oziroma, da je vanjo vložil vsaj 340.295,68 EUR svojih posebnih sredstev). Poleg celotne kupnine za hišo naj bi v skupno premoženje prispeval še 557.312,00 EUR denarnih sredstev. A ob tem poudarja, da je v letih 2004 (ko je bila sklenjena zakonska zveza) in 2005 (ko je bila kupljena hiša) zaslužil le 72.704,32 EUR. To naj bi bil tudi maksimalen znesek, ki bi lahko predstavljal njegov del skupnega premoženja, vloženega v nakup hiše. Četudi bi upoštevali, da je vanj tudi tožena stranka vložila celoten svoj zaslužek iz let 2004 in 2005, bi ob predpostavki, da je prejemala plačo 1.500,00 EUR mesečno, njen vložek znašal le 8,70%. Ob tem izpodbija še oceno višjega sodišča, da naj bi plača toženke znašala 2.500,00 EUR mesečno. Poudarja, da je ves čas navajal, da so večji del njenih dohodkov predstavljali potni in drugi stroški povezani s številnimi službenimi potovanji. Njena plača bi tako po njegovi oceni lahko znašala največ 1.500,00 EUR mesečno. Glede na takšno ugotovitev, pa bi višje sodišče moralo ugotoviti, da je bil letni dohodek tožene stranke 18.000,00 EUR, kar je le 18,3% letnih dohodkov tožnika, ki so znašali 80.000,00 EUR. Poudarja tudi, da toženka ni izpodbila njegovih navedb, da je ves svoj dohodek zadržala zase in da je tožeča stranka za gospodinjska opravila in varstvo otrok najemala številne varuške in gospodinje. Ugotovljeni deleži na skupnem premoženju naj bi tako, glede na vse navedeno, nasprotovali dejanskim ugotovitvam v spisu.

**Revizijske navedbe tožene stranke**

8. Tožena stranka v reviziji navaja, da naj bi tožeča stranka s tožbo zahtevala vračilo darila, izbrisno tožbo in ugotovitev obstoja skupnega premoženja. Svojo trditveno podlago naj bi ob tem bazirala predvsem na preklicu darila iz razloga nehvaležnosti. Ob zadnji spremembi tožbe naj bi sicer podala tudi zahtevek, da v skupno premoženje spadajo nepremičnine, ki sodijo k stanovanjski hiši. A naj bi sodišče prve stopnje ob tem zmotno štelo, da vsak popravek tožbenega zahtevka pomeni postavitev podrednega zahtevka in ne celotno nadomestitev predhodnega. Pritožbeno sodišče pa naj bi s tem, ko je poseglo v izrek sodbe sodišča prve stopnje, prekoračilo tožbeni zahtevek in tako toženi stranki odvzelo pravico do izjave. Ker naj ne bi bilo jasno kaj je dejanska in pravna podlaga tožnikovih zahtevkov, bi ga morali nižji sodišči, v okviru materialno procesnega vodstva, pozvati, da svoje trditve dopolni in jasno opredeli kaj sploh zahteva.

9. V zvezi z zahtevkom po nasprotni tožbi opozarja, da je sklicevanje višjega sodišča na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 306/2009 neprimerno. Ta naj bi obravnavala povečanje deležev v kapitalski družbi in ne njihovega pridobivanja, kar je zatrjevano v obravnavanem primeru. Poudarja, da je zaključek višjega sodišča, da je šlo za nakup iz sredstev, ki jih je tožnik pridobil s prodajo deleža v družbi B. d. o. o., nasproten zaključku sodišča prve stopnje. V nadaljevanju navaja, da naj bi tožeča stranka dobila denarna sredstva za nakup poslovnega deleža s kreditom od družbe C. d. o. o. in opisuje, zakaj naj bi bil napačen zaključek višjega sodišča, da je v družbo C .d. o. o. vložila svojo terjatev.

10. V zvezi z določitvijo deležev na skupnem premoženju poudarja, da je tožeča stranka kot svoje dohodke navajala različne zneske, in ob tem upoštevala še dohodke iz leta 2012. Poleg tega naj bi bili dohodki prikazani v bruto in ne v neto zneskih. Neobrazložena pa se ji zdi odločitev, da se kot relevantne za določitev velikosti deležev na skupnem premoženju upošteva le dohodke pravdnih strank. Meni, da bi bilo treba upoštevati tudi aktivno sodelovanje toženke pri vodenju tožnikovih družb ter njeno skrb za družino in otroke.

11. Nazadnje nasprotuje še odločitvi o pravdnih stroških. Višje sodišče naj namreč ne bi upoštevalo pravila o priznavanju potrebnih stroškov, napačno pa naj bi ocenilo uspeh pravdnih strank v postopku.

**O utemeljenosti revizij**

12. Revizija tožeče stranke ni utemeljena, revizija tožene stranke pa je delno neutemeljena in delno nedovoljena.

**O reviziji tožeče stranke** _O določitvi vrednosti spornega predmeta po nasprotni tožbi_

13. Prvi del revizije tožeča stranka namenja ugovoru, da nižji sodišči nista odločali o zatrjevani prenizki vrednosti spornega predmeta po nasprotni tožbi. Res je, da je toženec, še preden se je sodišče prve stopnje spustilo v obravnavanje glavne stvari po nasprotni tožbi, ocenjeni vrednosti spornega predmeta nasprotoval in predlagal, da sodišče to določi samo. Res je tudi, da slednje na to ni reagiralo. Vendar pa je dejstvo, da ZPP v tretjem odstavku 44. člena korekturno dolžnost sodišča omejuje na primere, ko je od določitve vrednosti predmeta odvisna pravica do revizije ali stvarna pristojnost sodišča. V obravnavanem primeru ni podana ne ena ne druga situacija - ne glede na to, ali je vrednost spornega predmeta 100.000,00 EUR ali več, je za odločanje na prvi stopnji pristojno okrožno sodišče, stranki pa imata pravico do direktne revizije.1 Razlogov za izvajanje postopka po tretjem odstavku 44. člena ZPP torej bi bilo.2 Hkrati v konkretnem primeru3 sodišče s tem, ko takšnega postopka ni izvedlo, tožencu ni kršilo ne ustavnih ne procesnih pravic. Glede na določeno vrednost predmeta mu je bila namreč pravica do revizije zagotovljena, kakšnih drugih pravic pa mu sama določitev (višje) vrednosti ne bi dala. Ugovor, da bi zato dobil povrnjenih več pravdnih stroškov, je namreč že sam po sebi nesmiseln, saj bi v tem primeru višje pravdne stroške tudi plačal. 14. Za odločitev o reviziji pa ne morejo biti relevantni očitki, da je bil zaradi napačne označbe vrednosti spora oškodovan državni proračun (saj tožena stranka zato plačuje prenizke sodne takse). Razlogi, zaradi katerih se revizija lahko vloži (in ki jih je Vrhovno sodišče dolžno presojati) so eksplicitno našteti v 370. členu ZPP. Gre za: (1) večino absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, (2) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki jih stori sodišče druge stopnje (ali če jih stori sodišče prve stopnje in jih revident uveljavlja v pritožbi, a se višje sodišče do njih ne opredeli ali jih zavrne) ter (3) zmotno uporabo materialnega prava. Opustitev dolžnosti iz tretjega odstavka 44. člena ZPP bi tako sicer lahko pomenila relativno bistveno kršitev določb postopka, a kot rečeno, ne v obravnavanem primeru (kjer pogoji za njeno uporabo sploh niso bili izpolnjeni). Takšna kršitev tudi ne bi mogla vplivati na pravilnost in zakonitost odločitve o glavni stvari, zato utemeljenega revizijskega razloga ne more predstavljati (prvi odstavek 339. člena v zvezi s 370. členom ZPP).4 _O določitvi deležev na skupnem premoženju_

15. Prav tako revizija ni utemeljena v delu, ki se nanaša na odločitev o določitvi deležev pravdnih strank na skupnem premoženju. Višje sodišče je v zvezi s tem zavzelo zelo jasne dejanske ugotovitve, med drugim: − da sta pravdni stranki hišo v ... s pripadajočimi zemljišči kupili skupaj, čeprav je bila kupnina nakazana s tožnikovega računa (tri parcele pa je kupila toženka v letu 2009); − da tožniku ni uspelo dokazati, da je hišo kupil iz sredstev posebnega premoženja; − da je bila toženka tekom zakonske zveze zaposlena in je v skupno premoženje prispevala tako denarna sredstva kot skrb za otroke in gospodinjstvo, slednje v nekoliko večji meri kot tožnik (glej 24. točko obrazložitve sodbe višjega sodišča); − da je tožena stranka v času trajanja zakonske zveze prejemala plačo v višini 2.500,00 EUR.

16. Po tretjem odstavku 370. člena ZPP ugotovljenega dejanskega stanja z revizijo ni mogoče izpodbiti. Prav to pa skuša doseči tožnik z ugovori in podrobno razlago o tem: − da naj toženka ne bi izkazala nobenega prispevka k nastanku skupnega premoženja (ne z denarjem, ne na drug način), − da je bila hiša kupljena iz sredstev, ki jih je zagotovil tožnik iz svojega posebnega premoženja, − kako je izračunal svoje dohodke, s poudarkom na izračunu dohodka v letih 2004 in 2005, − koliko so v tem času znašali dohodki tožene stranke in − koliko sredstev iz njegovega posebnega premoženja je bilo, glede na takšen izračun, v hišo vloženih.

Vrhovno sodišče zato na te navedbe ni vsebinsko odgovarjalo. Dodaja le, da ni sporno, da hiša spada v skupno premoženje pravdnih strank (nenazadnje je takšno ugotovitev izrecno zahtevala tožeča stranka sama). Kot sta pojasnili že nižji sodišči, se v takih primerih dejstvo, da je bil prispevek ene od strank večji, lahko upošteva (le) na način, da se ugotovi, da je zato večji tudi njen delež na skupnem premoženju. Velikost deležev pa ni odvisna izključno od razmerja sredstev, ki sta jih v skupno premoženje prispevali ena in druga stranka. Upoštevati je treba tudi druge okoliščine primera. Višje sodišče je to pravilno storilo. Kljub (spet dejanski) ugotovitvi, da so tožnikovi dohodki predstavljali 73% celotnih družinskih dohodkov, toženkini pa 27%, je namreč odločilo, da delež tožene stranke na skupnem premoženju znaša 30%, saj je ta k njegovemu nastanku, v (le) nekoliko večji meri kot tožnik prispevala na drugačen način (izpostavilo je dve nosečnosti, dojenje in večjo skrb za otroke). Ker tudi ugotavljanje takšnega prispevka pomeni ugotavljanje dejanskega stanja, se Vrhovno sodišče v to ni spuščalo.

17. Čeprav v reviziji ni dovoljeno niti izpodbijanje dokazne ocene nižjih sodišč, pa dodaja, da višje sodišče ni zapisalo, da je tožnik „potrdil višino plače, ki naj bi jo prejemala toženka“, ampak le, da je (med zaslišanjem) potrdil, da „je imela dobro plačo“. Revizijski očitki, ki trdijo nasprotno, zato ne morejo biti utemeljeni. Višje sodišče je tudi sicer v zadostni meri pojasnilo, zakaj je štelo, da je toženka prejemala prav plačo v višini 2.500,00 EUR mesečno. V zvezi s tožnikovim ugovorom, da so bili v tak znesek vključeni tudi potni in drugi stroški, nastali s službenimi potovanji, velja dodati, da je bil ta v pritožbi postavljen precej pavšalno. Navedeno je bilo le, da vsa nakazila, ki jih je prejemala tožena stranka, ne predstavljajo njenega dohodka, saj je šlo v večjem delu za povračilo stroškov. Takšne trditve posebnega in izrecnega odgovora niso terjale. Zadoščala je podana obrazložitev o tem, zakaj in kako je višje sodišče do izračuna priznane plače prišlo. Vsi revizijski očitki, ki prej povzet ugovor presegajo (predvsem, da so stroški službenih poti predstavljali približno ½ nakazil in da je zato plača tožene stranke lahko znašala le okoli 1.500,00 EUR mesečno), pa so prepozni in kot takšni ne morejo biti predmet presoje revizijskega sodišča (372. člen ZPP).

18. Revident nadalje ne more uspeti niti z ugovorom, da naj se višje sodišče ne bi opredelilo do pritožbene navedbe, da je tožnik nasprotoval listinam v prilogah B31 do B37. Te prikazujejo odhodke toženke in (po oceni sodišča prve stopnje) dokazujejo, da je pridobljena sredstva porabljala v korist družine, za sprotne stroške. Višje sodišče je v zvezi s tem pojasnilo, da to, kako so bili posamezni dohodki porabljeni, na nastanek skupnega premoženja ne vpliva. Ker sta tekom zakonske zveze dohodke iz dela pridobivala oba zakonca, je namreč to nastajalo sproti in samodejno (neodvisno od njune volje). Iz tega jasno izhaja, da način razpolaganja toženke s prejeto plačo za odločitev o nastanku skupnega premoženja ni pomemben. Zato ne more biti pomemben niti tožnikov ugovor, da ni res da listinam, ki dokazujejo, da je kupovala (tudi) obleke ni nasprotoval. Višjemu sodišču pa ni treba odgovarjati na prav vsako trditev, ki jo stranka zapiše v pritožbi. Odgovoriti mora le na tiste, ki so za odločitev odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Povzeti ugovor ni bil takšnega pomena, zato višje sodišče z opustitvijo odgovora nanj, ni zagrešilo nobene procesne kršitve.

**O reviziji tožene stranke** _O nedovoljenosti revizije zoper odločitev o pravdnih stroških_

19. Odločba o stroških postopka ima vselej pravno naravo sklepa (peti odstavek 128. člena ZPP). To velja tudi za primer, ko je izrek o stroških vsebovan v sodbi, s katero je odločeno o glavni stvari (prvi odstavek 166. člena ZPP). Revizija zoper sklep sodišča druge stopnje je dovoljena le, če se z njim postopek pravnomočno konča (prvi odstavek 384. člena ZPP). Sklep o stroških ni takšen sklep, kar pomeni, da revizija zoper njega ni dovoljena. Vrhovno sodišče je zato revizijo tožene stranke v delu, ki izpodbija odločitev o pravdnih stroških, zavrglo (377. člen ZPP).

_O obsegu skupnega premoženja_

20. Zahtevek za ugotovitev, da v skupno premoženje spada tudi poslovni delež tožeče stranke v družbi A., d. o. o., je višje sodišče zavrnilo z razlago, da bi ta predstavljal skupno premoženje le, če bi bil plačan iz skupnih sredstev pravdnih strank. Takšni ugotovitvi revidentka pritrjuje.5 Ne strinja pa se z nadaljnjim zaključkom, da v obravnavani zadevi ni bilo tako. Nasprotuje namreč odločitvi, da je bil poslovni delež kupljen iz posebnega premoženja tožeče stranke.

V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka poslovne deleže pridobila z nakupom oziroma z dokapitalizacijo, z vplačilom novega denarnega vložka, kar je bilo nakazano s transakcijskega računa, na katerega je tožeča stranka prejemala tudi plačo. To je bil razlog, da je štelo, da je tudi v tem delu prišlo do mešanja posebnega in skupnega premoženja, kar je povzročilo nejasnost v zvezi s tem, s katerim premoženjem so bili poslovni deleži kupljeni. Zato je te štelo za skupno premoženje pravdnih strank. Višje sodišče je na drugi strani razložilo, da verjame tožnikovi prepričljivi izpovedbi, da je poslovne deleže kupil iz sredstev, pridobljenih s prodajo deleža družbe B. d. o. o. (ki je bil nesporno njegovo posebno premoženje). Izpostavilo je tudi, da toženka ni pojasnila na kakšen način naj bi sicer prišel do večmilijonskega zneska, s katerim je te deleže plačal. Na podlagi takšne dokazne ocene je zavzelo dejanski zaključek, da so bili poslovni deleži plačani iz tožnikovega posebnega premoženja.6 Vrhovno sodišče takšnemu zaključku pritrjuje. Dodaja še, da dejstvo je imela tožeča stranka le en transakcijski račun, na katerega je prejela tako sredstva od prodaje poslovnega deleža družbe B. d. o. o. kot mesečno izplačane plače, za odločitev o tem, ali so bili poslovni deleži plačani iz tožnikovega posebnega ali iz skupnega premoženja, ne more biti ključnega pomena.

21. Ugotovitve, da so bili sporni poslovni deleži plačani s terjatvami, višje sodišče ni podalo.7 Revizijski očitki, ki izhajajo iz nasprotnega (predvsem, da bi ob tem morala biti spoštovana pravila ZGD-1 o stvarnih vložkih) zato ne morejo biti utemeljeni. Presoje, da je tožnik poslovne deleže plačal iz posebnega premoženja, pa ne more spremeniti niti revidentkino sklicevanje na odločbo II Cp 1404/2017 (sicer izdano v sporu med istima strankama), v kateri je Višje sodišče v Ljubljani odločalo o vračanju daril in ne o obsegu skupnega premoženja pravdnih strank.

_O deležih na skupnem premoženju_

22. V zvezi z odločitvijo o določitvi deležev na skupnem premoženju tožena stranka izpodbija odločitev o višini dohodkov tožeče stranke. Nižjima sodiščema očita, da naj bi upoštevali bruto zneske prihodkov, prišteli pa naj bi jim tudi znesek, zaslužen v letu 2012. Tudi ti očitki pomenijo nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja, zato se Vrhovno sodišče do njih ni podrobneje opredeljevalo. Enako velja za nadaljnji očitek, da bi morali sodišči upoštevati, da je tožena stranka aktivno sodelovala pri vodenju tožnikovih družb. Višje sodišče je namreč zavzelo povsem jasno (dejansko) ugotovitev, da ni bilo tako. Edini, v zvezi z določitvijo deležev pravdnih strank na skupnem premoženju dovoljen revizijski očitek, je tako očitek, da naj bi sodišče druge stopnje ob tem upoštevalo le dohodke pravdnih strank. Da ta ni utemeljen, je pojasnjeno že v 16. točki obrazložitve te odločbe.

_O prekoračitvi tožnega zahtevka_

23. Kljub temu, da je tožeča stranka svojo trditveno podlago prvotno usmerila v vračilo darila,8 je (kot navaja že revidentka sama) postavila tudi zahtevek za ugotovitev, da sporne nepremičnine spadajo v skupno premoženje pravdnih strank (glej l. št. 298, 290 in poznejše popravke na l. št. 320 in 321 ter 326 in 327). Sodiščema prve in druge stopnje tako ni mogoče očitati, da sta odločali mimo postavljenega zahtevka, niti da sta v zvezi s specifikacijo zahtevka opustili dolžnost materialno procesnega vodstva.

**Sklepno**

24. Iz povedanega izhaja, da razlogi, zaradi katerih sta bili reviziji vloženi, niso podani. Vrhovno sodišče je zato, skladno s 378. členom ZPP, revizijo tožeče stranke in revizijo tožene stranke (razen v delu, s katerim izpodbija sklep o stroških) kot neutemeljeni zavrnilo.

25. Oba revidenta sta z revizijami propadla zato do povrnitve revizijskih stroškov nista upravičena, dolžna pa sta nasprotni stranki povrniti stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ker so ti priglašeni v popolnoma enaki višini, je Vrhovno sodišče odločilo, da vsaka od njiju krije svoje stroške (smiselno drugi odstavek 154. člena ZPP).

1 V obravnavani zadevi je bila sodba sodišča prve stopnje izdana pred uveljavitvijo novele ZPP-E, zato se z njo uveljavljene spremembe v postopku odločanja o reviziji, ne uporabljajo (125. člen novele ZPP-E). 2 Glej J. Zobec in drugi: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, I. knjiga, str. 231. 3 Drugače kot v zadevi II Ips 727/2003 4 Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 727/2003 pojasnilo, da je ne-reagiranje sodišča na predlog stranke za določitev prave vrednosti spora, mogoče upoštevati na način, da si stranka že s samim predlogom zagotovi pravico do revizije. Kakšnih drugih „učinkov“ na revizijski postopek pa takšna opustitev ne more imeti. 5 Njeno očitanje, da je neprimerno sklicevanje višjega sodišča na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 306/2009 (ki naj bi se nanašala na povečanje deležev in ne pridobivanje novih deležev) je zato povsem irelevantno. 6 Dodati velja, da ob tem (za odgovor na vprašanje, ali so bili deleži plačani iz posebnega ali iz skupnega premoženja) ni pomembno, ali je šlo za denarna sredstva, ki jih je tožnik ves čas imel na računu ali pa je ta sredstva najprej posodil družbi A. d. o. o., ta pa mu jih je pozneje vrnila. 7 Tožena stranka je verjetno do nje prišla z napačno razlago dejanske ugotovitve, da je tožnik deleže dobil tako, da je unovčeval terjatve, ki jih je imel od prodaje svojih deležev v drugih gospodarskih družbah (na str. 7 obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča). Ta ugotovitev (kot izhaja iz njegove nadaljnje obrazložitve) pomeni le, da je tožnik denar od prodaje deležev v eni družbi posodil drugi družbi, ta mu je pozneje posojilo vrnila, on pa je iz vrnjenih sredstev kupil poslovni delež. 8 Ali je šlo za vračanje na podlagi 84. člena ZZZDR ali po 540. členu OZ, pri tem, glede na odločitev, da ni utemeljeno ne eno ne drugo, ni relevantno