Jedro

Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je tožničin predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je dne 17. 2. 2011, ko je odhajala iz ambulante Zdravstvene postaje A., zaradi mokrote padla na linoleju pred stopnicami v prvem nadstropju.

2. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je toženka v celoti odgovorna za škodo, ki jo je utrpela tožnica v škodnem dogodku dne 17. 2. 2011. Sodišče je odgovornost toženke presojalo na podlagi krivdne odgovornosti. Ocenilo je, da je ta podana, ker toženec ni poskrbel za ustrezno čiščenje pohodnih površin v dopoldanskem času ter ker ni s postavitvijo opozorilnih tabel poskrbel za ustrezno seznanitev tožnice z mokroto in spolzkostjo tal. 3. Sodišče druge stopnje je pritožbama ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 20.370,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v celoti zavrnilo. Ocenilo je, da je odločitev nižjega sodišča materialnopravno zmotna. Nižje sodišče je namreč tudi ugotovilo, da so tla na delu, kjer je tožnica padla, v primeru zatrjevane mokrote ustrezala standardom varnosti za uporabo obiskovalcem javne ustanove, zato toženka ni bila dolžna s tablami opozarjati na to, da so tla mokra in spolzka. Protipravnost v ravnanju toženke tako ni podana.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnica vlaga predlog za dopustitev revizije in postavlja naslednja vprašanja:

(1) ali sta nižji sodišči glede na ugotovitev izvedenca, da bi morala biti tla za popolno zaščito protizdrsno premazana oziroma doseči koeficient 0,60, materialnopravno pravilno zaključili, da toženka ni opustila njenih dolžnosti;

(2) ali v konkretnem primeru pravilno materialnopravno podlago v zvezi z (ne)varnostjo pohodnih površin predstavljajo določbe o objektivni odškodninski odgovornosti;

(3) ali je bilo s postopanjem sodišča druge stopnje, ko je spremenilo vmesno sodbo v zavrnilno sodbo, ne da bi upoštevalo tožničine navedbe v odgovoru na pritožbo in ne da bi na glavni obravnavi samo dopolnilo postopek in odpravilo bistvene kršitve določb postopka sodišča prve stopnje iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP (kršitev 354. in 355. člena ZPP) v zvezi z ugotovijo o mestu padca in ustreznosti protizdrsne talne podlage, tožnici kršene pravice do izjave in pritožbe oziroma do enakega obravnavanja;

(4) ali se mora dolžna skrbnost za varnost pohodnih površin znotraj zdravstvene postaje presojati strožje in

(5) ali sta nižji sodišči kršili tožničine pravice do izjave, pritožbe in enakega obravnavanja, ker se nista ukvarjali z drugimi tožničinimi očitki o neustrezni varnosti mokrih in suhih teraco tal ali suhih vinilnih tal. Navaja, da glede izpostavljenih vprašanj sodne prakse Vrhovnega sodišča še ni, izpodbijana odločitev pa je v nasprotju s sodno prakso višjih sodišč (naprimer sodbo VSL II Cp 205/2016). Sklicevanje sodišča druge stopnje na zadevo VSL I Cp 2675/2015 pa je neutemeljeno, saj ne gre za primerljivi zadevi.

5. Predlog ni utemeljen.

6. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je tožničin predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).