Jedro

Tožnik je s tožbo poskušal doseči, da ne bi bil predan Švicarski konfederaciji zaradi tveganja z vidika 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah in da bi Slovenija obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, vendar ne zgolj po Dublinski uredbi 604/2013. Ker je tožena stranka sodišče obvestila, da upošteva, da predaja v Švicarsko konfederacijo ni mogoča, tožnik nima več pravnega interesa za odpravo izpodbijanega akta, saj mu s tem, ko se je tožena stranka odločila, da bo obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, izpodbijani akt ne posega več v njegovo pravico oziroma na zakon oprto pravno korist.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim aktom je tožena stranka zavrgla prošnjo za mednarodno zaščito tožnika (roj. 28. 6. 2001), ker bo predan Švicarski konfederaciji kot odgovorni članici EU za obravnavo njegove prošenj. V tretji točki izreka je navedeno, da se predaja izvrši najkasneje v šestih mesecih od 21. 3. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v 18 mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

2.Tožeča stranka je vložila tožbo med drugim iz razlogov, ker naj bi tožnika v Švicarski konfederaciji tekom postopka predstavniki vlade Burundija nagovarjali glede vrnitve v izvorno državo po tem, ko je dobil negativno odločitev, pravne pomoči za tožbo na sodišče pa ni dobil; poleg tega je navedel, da je v Švici že bil v psihiatrični bolnici, a mu je bilo zdravljenje zavrnjeno, za kar je predložil tudi določene listine dokaze. V postopku zdravljenja pa je zdaj v Sloveniji. Toženi stranki je očital tudi, da ni pridobila informacij o stanju v Švici niti konkretnega zagotovila, da bo obravnavan v skladu s sekundarnim pravom EU. V tožbi je predlagal, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi oziroma podredno, da sodišče izpodbijani akt odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

3.Po izmenjavi več pripravljalnih vlog z dne 13. 6. 2025, z dne 1. 7. 2025 in z dne 11. 9. 2025 ter odgovora na tožbo z dne 17. 6. 2025 je tožeča stranka sodišče dne 23. 9. 2025 obvestila, da je dne 21. 9. 2025 potekel rok za predajo tožnika Švicarski konfederaciji oziroma, da je s tem dnem prenehal učinkovati izpodbijani sklep in da gre za situacijo iz drugega odstavka 51. člena ZMZ-1 ter da je Slovenija postala odgovorna članica za obravnavo prošnje tožnika.

4.Z zadnjo omenjeno vlogo pooblaščenke tožnika je sodišče seznanilo toženo stranko in jo pozvalo, naj dogovori in dne 25. 9. 2025 je sodišče prejelo odgovor tožene stranke, v katerem ta ugotavlja, da predaja tožnika Švicarski konfederaciji ni več mogoča.

Tožba se zavrže.

5.Tožnik je s tožbo poskušal doseči, da ne bi bil predan Švicarski konfederaciji zaradi tveganja z vidika 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah in da bi Slovenija obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, vendar ne zgolj po Dublinski uredbi 604/2013. Ker je tožena stranka sodišče obvestila, da upošteva, da predaja v Švicarsko konfederacijo ni mogoča, tožnik nima več pravnega interesa za odpravo izpodbijanega akta, saj mu s tem, ko se je tožena stranka odločila, da bo obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, izpodbijani akt ne posega več v njegovo pravico oziroma na zakon oprto pravno korist. V skladu z določbo drugega odstavka 51. člena ZMZ-1 v takem primeru tožena stranka sklep razveljavi in obravnava prošnjo za mednarodno zaščito. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrglo, ker upravni akt, ki ga tožnik izpodbija s tožbo, očitno ne posega več v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto korist (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 36, 36/1, 36/1-6

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 51, 51/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.