Jedro

Sklep o začasnem čakanju na delo se izda za obdobje šestih mesecev, po tem času pa mora delodajalec delavcu izdati nov sklep o čakanju, v kolikor zanj nima ustreznega dela, tudi če v zvezi s prej odrejenim začasnim čakanjem na delo sodni spor še teče.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka razveljavi.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik je toženi stranki dolžan povrniti pritožbene stroške v znesku 32.800,00 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je tožnika dolžna pozvati nazaj na delo in ga razporediti na delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove izobrazbe, znanju in preostali delovni zmožnosti (1. točka izreka). Razveljavilo je sklep tožene stranke o razporeditvi tožnika na čakanje na delo (2. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da je tožniku dolžna izplačati razlike v plači kot so razvidne iz 3. točke izreka ter mu povrniti stroške postopka (4. točka izreka). V razlogih sodbe je obrazložilo, da je ob dejstvu, da je v tem sporu sklep o razporeditvi tožnika na čakanje na delo z dne 10.4.1991 že pravnomočno razveljavljen in so v tej zvezi tožniku tudi že pravnomočno priznane vtoževane razlike v plači do 15.8.1992, v zvezi z razlikami v plači zaradi razporeditve na osnovi citiranega sklepa z dne 10.4.1991, odločalo le o denarnih zahtevkih od tega dne dalje. Prav tako je v tem sporu odločalo o zakonitosti sklepa o ponovni razporeditvi tožnika na čakanje na delo z dne 16.3.1994 ter posledično o višini vtoževanih zneskov od tega dne dalje do 15.12.1994. Ker je ugotovilo, da je bil tožnik s citiranim sklepom nezakonito razporejen na čakanje, je napadeni sklep razveljavilo in tožniku v celoti priznalo razlike v plačah po modificiranem tožbenem zahtevku.

Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo sodišča prve stopnje spremeni v smeri zavrnitve zahtevka, oziroma podrejeno, naj napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče odločalo preko postavljenega tožbenega zahtevka, saj je tožnik z modifikacijo z dne 17.4.2000 svoj zahtevek skrčil in zahteval le še razlike v plačah od 15.8.1992 do 15.12.1994 ter povrnitev stroškov postopka, ni pa zahteval, da ga tožena stranka pozove nazaj na delo, o čemer je sodišče odločalo v 1. točki izreka. Nadaljuje, da je sodišče napačno razveljavilo sklep tožene stranke z dne 16.3.1994 kot nezakonit, saj meni, da je bil sklep tožniku pravilno vročen prek oglasne deske, saj ga tožniku na naslov stalnega prebivališča ni bilo mogoče vročiti. Trdi, da je tožnik, ne glede na težave z vročanjem, za predmetni sklep vedel, sam sklep pa se je dejansko tudi izvajal. Meni, da sodišče po šestih letih pravnega varstva zoper napadeni sklep ne bi smelo nuditi in bi moralo tožnikov zahtevek za razveljavitev predmetnega sklepa zavrniti, če ne celo zavreči. Ne glede na dejstvo, da meni, da sodišče prve stopnje zaradi poteka časa sklepa z dne 16.3.1994 sploh ne bi smelo presojati, pa podrejeno poudarja, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je izpodbijani sklep nezakonit zgolj zaradi dejstva, da naj bi bil v tem obdobju še v veljavi sklep o čakanju z dne 10.4.1991. Nadaljuje, da je sodišče prezrlo, da je ta sklep samo razveljavilo, dne 15.7.1992 pa je bila s tožnikom sklenjenega nova pogodba o zaposlitvi, ki je v celoti pretrgala kontinuiteto s prejšnjim obdobjem. Zato se sodišče prve stopnje pri razveljavitvi sklepa z dne 16.3.1994 neutemeljeno sklicuje na sklep z dne 10.4.1991. Končno tožena stranka ugovarja odločitvi o stroških postopka, saj meni, da je odločitev neustrezna glede na uspeh in dejanske stroške strank.

Pritožba je delno utemeljena.

Ob pregledu spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka utemeljeno opozarja na prekoračitev tožbenega zahtevka. Tožnik je z vlogo z dne 18.4.2000 svoj tožbeni zahtevek modificiral in z modificiranim zahtevkom zahteval le razlike v plačah v skupnem znesku 147.071,09 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov v plačilo in povrnitev stroškov postopka. Ob tako modificiranem tožbenem zahtevku je sodišče prve stopnje postavljen zahtevek prekoračilo, ko je v 1. točki sodbe odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ga razporediti na delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove izobrazbe, znanju in preostalim delovnim zmožnostim, skladno z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Pritožbeno sodišče je zato skladno s 3. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99) v zvezi s 357. členom ZPP, ob podanem ugovoru tožene stranke, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v 1. točki razveljavilo.

V zvezi s preostalimi pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, v zadevi sami pravilno odločilo, pri čemer ni kršilo določb postopka, na katere skladno s 1. odst. 350. člena ZPP pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. V zvezi z razveljavitvijo sklepa z dne 16.3.1994 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je napadeni sklep sodišče prve stopnje pravilno razveljavilo. Ob dejstvu, da v celotnem obdobju od 15.4.1994 do 15.12.1994, ko naj bi izpodbijani sklep učinkoval na višino prisojenih zneskov, dejanska vročitev tega sklepa tožniku ni izkazana, se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da sklep, ki tožniku ni bil vročen, zanj ne more veljati. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka ob neuspeli vročitvi na naslov tožnikovega stalnega prebivališča skladno z določili podjetniške kolektivne pogodbe poskušati tožniku vročiti napadeni sklep tudi na njegov začasni naslov in se šele nato poslužiti vročanja prek oglasne deske. Zato je zmotno stališče tožene stranke, da je ob neuspeli vročitvi sklepa na naslovu tožnikovega trajnega prebivališča, pisanje zakonito vročene prek oglasne deske, ne da bi tožena stranka poskušala z vročanjem na začasno prebivališče, za katerega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ji je bilo poznano. Ob odsotnosti pravilne vročitve izpodbijanega sklepa v celotnem vtoževanem obdobju ter ob nadaljnjem dejstvu, da so v samem sklepu navedeni datumi, od katerih dalje naj bi sklep učinkoval, do teh datumov pa tožniku sklep ni bil pravilno vročen, tožnika pravne posledice njemu nevročenega sklepa ne morejo vezati. Zato je sodišča prve stopnje pravilno zaključilo, da rok za vložitev ugovora zoper odločitev delodajalca začne teči šele po pravilno opravljeni vročitvi in je ob gornjih zaključnih tožniku pravilno nudilo sodno varstvo zoper napadeni sklep. Sodišče prve stopnje je sicer zmotno vsebinsko neveljavnost izpodbijanega sklepa obrazlagalo z dejstvom, da v času izdaje predmetnega sklepa sklep z dne 10.4.1991 še ni bil pravnomočno razveljavljen. Sklep o začasnem čakanju na delo se namreč lahko izda za obdobje šestih mesecev, po tem času pa bi morala tožena stranka delavcu izdati ponoven sklep o čakanju, v kolikor zanj ni imela ustreznega dela. Ker tožena stranka navedenega ni storila, bi bilo potrebno zaključiti, da bi dne 16.3.1994 tožena stranka lahko tožnika zakonito razporedila na ponovno čakanje na delo, v kolikor bi mu tak sklep tudi pravilno vročila, vsaj do zaključka obdobja za katero je bil izdan. Ker tega ni storila, pa seveda sporni sklep ni mogel imeti zakonitih učinkov in ga je sodišče prve stopnje iz tega razloga utemeljeno razveljavilo.

Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno obračunalo stroške postopka. Ob dejstvu, da je tožnik s tožbo uspel v celoti, je stroške pravilno odmerilo in pravilno razsodilo, da mu jih je tožena stranka dolžna v celoti povrniti.

Ker je tožena stranka s svojo pritožbo delno uspela, ji je tožnik po 165. členom ZPP dolžan povrniti polovico pritožbenih stroškov. Sodišče je toženi stranki priznalo 50 točk za konferenco, 300 točk za sestavo pritožbe, 50 točk za poročilo stranki, vse povečano za 19% DDV in stroške sodnih taks v višini 18.000,00 SIT. Skupni priznani pritožbeni stroški tožene stranke tako znašajo 65.600,00 SIT, zato ji je tožnik ob zgoraj ocenjenem uspehu dolžan povrniti 32.800,00 SIT.