Jedro

Iz določb pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je negativna stimulacija sicer dopustna, vendar iz naslova delovne neuspešnosti, ne pa iz poslovne (ne)uspešnosti podjetja. Teh dveh institutov ni mogoče enačiti. V postopku pa ni bilo sporno, da je bil negativni obračun plače opravljen edino na podlagi poslovne uspešnosti tožene stranke, in ne na temelju delovne neuspešnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati razliko v plači v skupnem bruto znesku 4.455,78 EUR (v mesečnih zneskih, razvidnih iz izreka sodbe) ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov zapadlosti, določenih v izreku sodbe, do plačila (I. točka izreka). Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati pravdne stroške v znesku 631,22 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka), vse v roku 8 dni.

2. Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje neupravičeno zavrnilo dokazne predloge tožene stranke, in sicer vpogled v njene poslovne knjige in računovodske izkaze od leta 2012 dalje, postavitev izvedenca poslovno finančne stroke, s čimer bi se ugotavljalo finančno‑poslovno stanje tožene stranke ter zaslišanje prič in strank. S tem je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, kar je imelo za posledico nepopolno in zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Pravdni stranki, zlasti zakonita zastopnica tožene stranke, bi lahko pojasnili, kakšen je bil njun resnični namen ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi - skupni namen strank ob sklenitvi pogodbe je bil, da se določba tretjega odstavka 13. člena pogodbe o zaposlitvi, ki daje podlago za znižanje plače do 20 %, uporablja tudi za reguliranje plače iz naslova uspešnosti podjetja vse do sprejetja ustreznega pravilnika, ki bi omogočal spremembo plače (zvišanje in znižanje) glede na uspešnost poslovanja družbe, saj sta stranki sprejem tega akta predvidevali že ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi. Z vpogledom v podatke o poslovanju in z zaslišanjem zakonite zastopnice pa bi se tudi ugotovilo, po katerih kriterijih se je določal procent znižanja plače, pri čemer so bili bistveni plani in njihovo nedoseganje. Zakonita zastopnica pa bi tudi lahko potrdila, da je bila odločitev o znižanju plač sprejeta na kolegiju in sestanku vseh delavcev v januarju 2014 ("izizajtrku"), na katerem so se delavci s tem strinjali, s tem pa se je strinjala tudi tožnica kot članica kolegija.

Sodišče prve stopnje ni upoštevalo stališča tožene stranke, da se je zaradi nesprejema ustreznega pravilnika, ki ga je predvidel 13. člen pogodbe o zaposlitvi, tako za uporabo (de)stimulacije na osebni ravni kot za uporabo (de)stimulacije zaradi uspešnosti oz. neuspešnosti podjetja uporabljal tretji odstavek 13. člena pogodbe o zaposlitvi, ki določa osnovne pogoje - razpon v %, v katerem se lahko določa pozitivna ali negativna stimulacija. Sklicevalo se je na to, da naj bi bila ta določba jasna, in da je stališče tožene stranke zmotno, kar pa ne drži, saj bi bilo potrebno izvesti ustrezne dokaze, predlagane s strani tožene stranke, za ugotovitev skupnega namena pogodbenih strank ob podpisu pogodbe. Svojo odločitev v 11. točki sodbe je utemeljilo tudi z obstojem petega odstavka 13. člena pogodbe o zaposlitvi in popolnoma spregledalo obrazložitev tožene stranke, da se ta odstavek ni nikoli uporabljal zaradi manjka osnovnih kriterijev za njegovo uporabo in da sta stranki za obračun stimulacije in destimulacije iz naslova poslovanja predvideli uporabo tretjega odstavka 13. člena pogodbe do sprejetja ustreznega pravilnika. Zmotno pa je tudi prepričanje prvostopenjskega sodišča, da ni bil sklenjen ustrezen ustni dogovor o znižanju plače s tožnico, saj je tožnica sodelovala na vseh kolegijih in sestankih z delavci ter se z znižanjem plače strinjala.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ki jih uveljavlja tudi tožena stranka v pritožbi. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe, ki vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki niso niti nejasni niti med seboj v nasprotju.

6. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh pomembnih dejstev, izvedlo je tudi vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s temi dokazi dokazati ter izvede le tiste dokaze, ki so bistvenega pomena za odločitev. Načelo kontradiktornosti ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje zakonite zastopnice in prič, za vpogled v poslovne knjige in računovodske izkaze od leta 2012 ter izvedbo dokaza z izvedencem poslovno-finančne stroke. Zavrnitev dokaznih predlogov je v razlogih sodbe ustrezno obrazložilo, zato bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. S temi dokaznimi predlogi je želela tožena stranka zlasti dokazati obstoječa merila za vsakokratno znižanje plače tožnice, obstoj takšnih meril pa v obravnavani zadevi ni bistven, saj tožena stranka po pravilnem stališču prvostopenjskega sodišča sploh ni imela pravne podlage za znižanje plač iz naslova uspešnosti poslovanja. Dokazati pa je želela tudi, da je tožnica soglašala z znižanjem plače na sestankih delavcev in na kolegiju, o čemer naj bi izpovedala zakonita zastopnica. Le zato, ker se je udeležil sestankov delavcev oz. sej kolegijev, na katerih se je obravnavala problematika poslovanja in zniževanja plač, ne glede na to, ali je posamezni delavec, torej tudi tožnica, izrecno nasprotoval takim ukrepom ali ne, ni mogoče šteti, da je delavec podal soglasje za znižanje plače oziroma da se je na ta način ustno dogovoril z delodajalcem za spremembo pogodbe o zaposlitvi. Tak način odločanja o znižanju plač namreč ne izkazuje tožničinega izrecnega soglasja za znižanje plače niti sklenitve ustnega dogovora z delodajalcem o tem. Zato tudi okoliščine o poteku teh sestankov in ravnanju tožnice na sestankih in kolegijih niso bistvene za odločitev v obravnavani zadevi. To pa pomeni, da so bili tudi dokazni predlogi za zaslišanje strank in prič v zvezi s temi vprašanji utemeljeno zavrnjeni.

7. Tožena stranka je tožnici v obdobju od februarja 2014 do februarja 2016 obračunavala negativno stimulacijo iz naslova neuspešnega poslovanja podjetja. Bistveno vprašanje za odločitev v tej zadevi je, ali je tožena stranka imela pravno podlago za obračun negativne stimulacije iz naslova poslovne neuspešnosti podjetja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pogodba o zaposlitvi, sklenjena s tožnico, ne dopušča obračuna negativne stimulacije iz naslova neuspešnosti poslovanja podjetja in da tožena stranka ni dokazala, da bi se s tožnico izrecno (ustno) dogovorila o znižanju njene plače. 8. Pogodba o zaposlitvi, sklenjena 29. 12. 2009 med toženo stranko in tožnico za delovno mesto vodja službe marketinga, v 13. členu določa sestavo plače. Določa, da znaša na dan sklenitve pogodbe o zaposlitvi izhodiščna plača 2.700,00 EUR bruto (prvi odstavek), da se plača usklajuje (drugi odstavek) ter da se na podlagi rezultatov dela in odnosa do dela in sodelavcev zviša ali zniža za 20 % (+/- 20 %) (tretji odstavek) da so načini ocenjevanja in pristojnosti opredeljeni v Pravilniku o nagrajevanju podjetja (četrti odstavek) in da pripada delavcu tudi nagrada na podlagi uspešnosti podjetja, pri čemer so višina in kriteriji opredeljeni v Pravilniku o nagrajevanju podjetja (peti odstavek). Iz teh določb nedvomno izhaja, da je bila določena stimulacija oziroma destimulacija (+/- 20 %) le v zvezi s plačo iz naslova delovne uspešnosti, na podlagi uspešnosti podjetja pa je bila določena le pozitivna stimulacija in tožena stranka na podlagi te določbe ni bila upravičena znižati tožničine plače. To bi veljalo tudi v primeru, če bi tožena stranka za ta namen sprejela pravilnik, ki bi dopuščal negativno stimulacijo iz tega naslova in določil kriterije za tak obračun, saj bi bil v nasprotju s citiranim pogodbenim določilom.

9. Iz določb pogodbe o zaposlitvi torej izhaja, da je negativna stimulacija sicer dopustna, vendar iz naslova delovne neuspešnosti, ne pa iz poslovne (ne)uspešnosti podjetja. Teh dveh institutov ni mogoče enačiti. V postopku pa ni bilo sporno, da je bil negativni obračun plače opravljen edino na podlagi poslovne uspešnosti tožene stranke, in ne na temelju delovne neuspešnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je tudi v plačilnih listah posebej izkazovala stimulacija iz naslova delovne uspešnosti delavca in iz naslova poslovne uspešnosti, kar izključuje, da bi se pri opredelitvi dela plače po obeh postavkah uporabljali isti kriteriji. Za primer je navedlo plačilno listo za februar 2014, iz katere izhaja, da je tožnica prejela v tem mesecu pozitivno stimulacijo iz naslova delovne uspešnosti, skupaj z obračunom negativne stimulacije iz naslova poslovne neuspešnosti.

10. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da pogodba o zaposlitvi ni dopuščala negativne simulacije iz naslova poslovne neuspešnosti tožene stranke, ker so pogodbena določila - 13. člen pogodbe (zlasti tretji, četrti in peti odstavek) - jasna in se morajo uporabiti tako kot se glasijo. V tretjem odstavku 13. člena pogodbe o zaposlitvi je določena podlaga za stimulacijo in destimulacijo, to je zvišanje in znižanje plače za 20 %, le glede plače iz naslova delovne uspešnosti delavca (kriterij so rezultati dela ter odnos do dela in sodelavcev). Iz določbe 5. člena, istega člena pogodbe, ki omenja "nagrado na podlagi uspešnosti poslovanja", pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče sklepati, da je ta del plače lahko negativen. S tem v zvezi pa je potrebno pritrditi tudi stališču sodišča prve stopnje, da ob jasnih pogodbenih določilih, ki ne potrebujejo posebne dodatne razlage, ni bistvenega pomena, kako sta pravdni stranki ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi razumeli 13. člen pogodbe, niti kako si tožena stranka razlaga te pogodbene določbe (na način, ki z zapisanim besedilom ni v skladu, to je tako, da naj bi se tretji odstavek uporabljal za obe stimulaciji), kar je zadosten in utemeljen razlog za zavrnitev dokaznih predlogov tožene stranke za zaslišanje zakonite zastopnice tožene stranke s tem v zvezi.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi, da ni bilo podano izrecno soglasje tožnice za znižanje plače, saj tožena stranka sklenitve takšnega ustnega dogovora, ki bi ga sklenila zakonita zastopnica toženke in tožnica, niti ne zatrjuje. Tožena stranka je zatrjevala, da naj bi do takšnega soglasja s strani zaposlenih prišlo na jutranjem sestanku januarja 2014 in da je tožnica kot članica kolegija soglašala s sanacijskimi ukrepi in s tem tudi z ukrepom začasnega znižanja plač zaradi negativnega poslovanja. Morebitno strinjanje tožnice na kolegiju ali sestankih z delavci še ne pomeni izjave volje za spremembo pogodbe o zaposlitvi in znižanje plače, četudi se upošteva, da se spremembe pogodbe o zaposlitvi lahko sprejmejo tudi z ustnim dogovorom - ta pa mora biti jasen, določen, z dogovorjenimi kriteriji za znižanje plače. Tožena stranka pa sklenitve takšnega ustnega dogovora med tožnico in zakonito zastopnico, ki je sama odločala o obračunu negativne stimulacije in njeni višini s sklepi, izdanimi pred mesečnimi izplačili plač, niti ni zatrjevala. Zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

12. S pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odgovor tožnice na pritožbo tožene stranke ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi, zato sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (155. člen ZPP).