Jedro

V tej zadevi je bilo sporno, ali je pogodba o prevzemu dolga že učinkovala v razmerju do upnika. Nižji sodišči sta šteli, da ni, ker ni bilo dokazano, da sta bodisi dolžnik bodisi prevzemnik dolga upnika o tem obvestila.

Po presoji Vrhovnega sodišča sta nižji sodišči ob dejstvu, da je tožnik kot upnik v stečajnem postopku priglasil terjatev zoper prevzemnika terjatve, namesto, da bi jo uveljavljal od prvotnega dolžnika (toženca), napačno razlagali določbo prvega odstavka 427. člena OZ. Takšno njegovo ravnanje namreč zanesljivo izraža njegovo voljo, da je privolil v spremenjeno upniško - dolžniško razmerje, s prevzemnikom terjatve na drugi strani.

To pa je pravno bistveno dejstvo, da (dotlej zgolj) prevzem izpolnitve začne učinkovati kot prevzem dolga.

Vrhovno sodišče je moralo vzporedno z dopuščenim vprašanjem zavrniti tezo nasprotne stranke, da gre za dejanska in ne za pravna vprašanja.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka** _Bistven okvir pravde_

1. Tožnik v tej pravdi zoper toženo stranko uveljavlja denarno terjatev, ki naj bi jo pridobil na podlagi mandatne pogodbe kot nagrado za posredovanje in sklepanje premoženjskih zavarovanj.

2. Sam obstoj te pogodbe ter pravic in obveznosti, ki iz nje izhajajo, ni bil sporen. Bistvo spora v tej pravdi je, ali je dolg na podlagi te pogodbe prevzela tretja oseba ter ali je bil tožnik o tem obveščen in s tem soglašal, s čimer bi bila tožena stranka osvobojena dolga.

_Presoja sodišča prve stopnje_

3. Sodišče prve stopnje je na osrednje vprašanje odgovorilo negativno in zato tožniku priznalo vtoževano terjatev ter toženo stranko (prvotno dolžnico) sodno zavezalo k plačilu glavnice v višini 4.469,50 EUR ter pripadajočih obresti in stroškov.

4. Ugotovilo je sicer, da je navedeni znesek upnik priglasil v stečajnem postopku zoper prevzemnika dolga ter je stečajni upravitelj terjatev tudi priznal. Kljub temu je sklenilo, da toženka ni uspela dokazati, da je bil tožnik „dejansko seznanjen s sklenitvijo pogodbe o prevzemu dolga med toženo stranko in družbo A. d. o. o.“ Podalo je stališče, da pride domneva o upnikovi privolitvi k prevzemu dolga iz tretjega odstavka 427. člena OZ v poštev, „če je bil pred sprejemom izpolnitve upnik obveščen o prevzemu dolga in pozvan, da se izjavi o privolitvi. (…) Ravnanje tožene stranke in družbe A. d. o. o. je mogoče razumeti zgolj kot pogodbo o prevzemu izpolnitve v skladu s 434. členom OZ.“1 _Presoja pritožbenega sodišča_

5. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo ter takšno sodbo potrdilo.

6. Pritrdilo je razlogom sodišča prve stopnje in dodalo: „Tako tudi dejstvo, da je tožnik prijavil terjatev v stečajnem postopku zoper A. d. o. o. ne dokazuje, da je v spremembo dolžnika privolil ali da je bil o prevzemu obveščen. S tem je le zavaroval svoje interese, kar pa še ne pomeni, da se je terjatvi do toženke odrekel.“2 _Sklep o dopustitvi revizije_

7. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom II DoR 473/2021 z dne 17. 11. 2021 dopustilo revizijo tožene stranke glede naslednjega vprašanja: _Ali sta sodišči s tem, ko sta šteli, da upnikova nepogojna prijava terjatve v stečajnem postopku nad prevzemnikom dolga in druga upnikova konkludentna ravnanja, ki kažejo na seznanjenost s prevzemom dolga, ne štejejo (vsaj) kot konkludentna privolitev v prevzem dolga (zaradi tega, ker ni hkrati izkazano, da je bil upnik izrecno seznanjen s prevzemom dolga), napačno razlagali določbo prvega odstavka 427. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)?_ **Navedbe strank v revizijskem postopku** _Povzetek bistvenih revizijskih navedb tožene stranke_

8. Revidentka oporeka ravnanju nižjih sodišč, ki sta izhajali s predpostavke, da je prevzem dolga kot subjektivna sprememba v upniško dolžniškem razmerju sestavljena iz faze sklenitve pogodbe o prevzemu dolga in faze privolitve k sklenitvi pogodbe o prevzemu dolga, pri čemer lahko upnik poda privolitev v prevzem dolga tudi konkludentno, a da nepogojne prijave terjatve v stečajnem postopku nad prevzemnikom dolga in hkratne pasivnosti napram prvotnemu upniku ni mogoče šteti kot znak konkludentne privolitve v prevzem dolga. Revidentka meni, da je takšno stališče materialnopravno napačno.

9. Argumenti prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča o časovnem vidiku učinkovanja domneve iz tretjega odstavka 427. člena OZ so irelevantni za rešitev predmetnega spora. Teorija šteje privolitev v pogodbo o prevzemu dolga za pravno poslovno izjavo. Pravno poslovno izjavo je mogoče izraziti na izrecen ali konkludenten način (18. člen OZ).

10. Upnikova nepogojna prijava terjatve v stečajnem postopku nad prevzemnikom dolga predstavlja takšno okoliščino, iz katere je mogoče sklepati, da je upnik privolil v pogodbo o prevzemu dolga. Še posebej, ker je bil upnik hkrati pasiven do prvotnega dolžnika. Prijava terjatve v stečajnem postopku namreč implicira upnikovo vedenje in zavest o obstoju terjatve.

11. Revidentka napada materialnopravni sklep, katerega bistvo je, da do konkludentne privolitve o prevzemu dolga lahko pride izključno v fazi izpolnitve pogodbe o prevzemu dolga. Meni, da sta sodišči napačno razlagali določbo prvega odstavka 427. člena OZ.

12. Izrecno poudarja, da tu ne gre za vprašanje dejanskega stanja, marveč za vprašanje, ali je mogoče na privolitev v prevzem dolga kot izraz pravno poslovne volje sklepati iz določenih nesporno izkazanih dejstev, konkretno iz nepogojne prijave terjatve v stečajnem postopku nad prevzemnikom dolga.

13. Do ključnih okoliščin v zvezi s privolitvijo upnika oziroma v zvezi z njegovim ravnanjem v stečajnem postopku se nižji sodišči nista opredelili, s čimer naj bi po mnenju revidentke zagrešili absolutno bistveno kršitev postopka.

_Povzetek bistvenih navedb tožnika v odgovoru na revizijo_

14. Tožnik meni, da dopuščeno revizijsko vprašanje sega na področje ugotavljanja dejanskega stanja in se ga sploh ne bi smelo postaviti. V primeru zakonsko urejenega instituta prevzema dolga lahko zgolj jasno in nedvoumno ugotovljeno dejstvo obveščenosti pod določenimi pogoji dopušča razlago določenih ravnanj kot konkludentnih. Predhodna obveščenost upnika ne more biti implicirana v njegovih kasnejših ravnanjih.

15. Podredno navaja, da v resnici nikoli ni bil ne pisno ne ustno obveščen o kakršnemkoli obstoju pogodbe o prevzemu dolga. V zvezi s prijavo terjatve v stečajnem postopku poudarja, da je tožnik pravni laik.

16. Nazadnje opozarja še, da je bil prevzemnik več kot očitno v trenutku sklepanja pogodbe o prevzemu dolga prezadolžen. Tega tožena stranka ni vedela in tudi ni bila dolžna vedeti. Nato povzema mnenja iz komentarja Obligacijskega zakonika, da v takšnem primeru prevzem dolga za starega dolžnika nima osvobajajočega učinka.

**Presoja Vrhovnega sodišča**

17. Revizija je utemeljena.

18. Dopuščeno revizijsko vprašanje se navezuje na zakonsko besedilo 427. člena OZ:

(1) Prevzem dolga se opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik.

(2) O sklenitvi pogodbe lahko obvesti upnika vsak od njiju, upnik pa lahko vsakemu od njiju sporoči svojo privolitev v prevzem dolga.

(3) Domneva se, da je upnik dal svojo privolitev, če je brez omejitve sprejel kakšno izpolnitev od prevzemnika, ki jo je ta izpolnil v svojem imenu.

(4) Pogodbenika, kakor tudi vsak od njiju posebej, lahko zahtevata od upnika, naj se v določenem roku izreče, ali privoli v prevzem dolga; če se ta ne izreče v določenem roku, se šteje, da je privolitev odklonil. (5) Pogodba o prevzemu dolga ima učinek pogodbe o prevzemu izpolnitve, dokler upnik vanjo ne privoli, kakor tudi, če privolitev odkloni.

_Ali se dopuščeno vprašanje tiče dejanskih ali materialnopravnih prvin ovsebinjanja zgornjega zakonskega besedila v konkretnem primeru?_

19. Težje, kot odgovoriti na samo dopuščeno vprašanje, je v tem revizijskem postopku zavrniti uvodni očitek iz odgovora na revizijo. Tožnik v njem v bistvu trdi, da predlaganega vprašanja Vrhovno sodišče sploh ne bi smelo dopustiti, saj naj bi šlo za dejansko in ne za materialnopravno vprašanje. Dilema, ki jo s tem zaseje, je tehtna, njena razrešitev pa mejna do te mere, da se jo je treba lotiti hkrati s samim dopuščenim vprašanjem. Pot razreševanja naj namreč sama razkrije, ali k odgovoru vodi dokazno ocenjevanje ali pravno sklepanje in argumentiranje.

20. Da dejanskih in pravnih vprašanj ni mogoče vselej razmejiti z računalniško natančnostjo, nam pove teorija argumentacije. Ta zavrača mehanično, silogistično sklepanje. Silogizem je zgolj model, „racionalni okvir odločanja“3. Sam proces vrednotenja je v resnici in v resničnosti bolj kompleksen. Obe premisi sta pomensko odprti in ju je treba vsebinsko šele napolniti. Gre za „sad razlage zakona“ in za „ovrednotenje življenjskega primera“.4 Oboje je soodvisno ter poteka v procesu „potovanja pogleda sem in tja“ (_Hin- und Herwandern des Blickes_)5. 21. Ugotovitev nižjih sodišč, da tožnik o prevzemu ni bil obveščen, je na prvi pogled čista dejanska ugotovitev. A ta prvi videz pade v trenutku, ko se vprašamo, kaj za nižji sodišči pomeni, da je upnik „obveščen o prevzemu“?

22. Ali iz sodb nižjih sodišč izhaja, da dajeta sodišči osrednji, pravno odločilni pomen dejstvu, da je upnik razpolagal z informacijo o prevzemu dolga, ali dejstvu, da sta ga bodisi dolžnik bodisi upnik o tem obvestila?

23. Odgovor na to vprašanje nam dajejo predvsem razlogi sodišča prve stopnje, povzeti v 4. točki tega sklepa. Nižji sodišči sta očitno šteli, da morata biti za učinkovanje pogodbe o prevzemu dolga v razmerju do upnika kumulativno izpolnjena dva pogoja, ki kakor da med seboj nista povezana. Prvi pogoj je dejstvo, da bodisi prvotni dolžnik bodisi prevzemnik dolga upnika o tem obvesti. O tem – ne pa tudi o pravnih posledicah – govori besedilo drugega odstavka 427. člena OZ. Drugi pogoj je upnikova privolitev. O njej – in o tem, da je to pogoj za spremembo dolžnika - govori besedilo prvega odstavka 427. člena OZ.

24. Glede obvestila upniku sta očitno obe sodišči šteli, da gre za dejanje, ki je _conditio sine qua non_ za spremembo dolžnika v razmerju do upnika ter tudi to, da mora to dejanje opraviti ena izmed oseb iz drugega odstavka 427. člena OZ, šele v nadaljnji fazi, ko je to dejanje dokazano, naj bi se zastavljalo in reševalo vprašanje upnikove privolitve.

25. Takšna razlaga sicer ne prebija jezikovnih meja 427. člena OZ, a prav čvrste opore takšni razlagi zakonsko besedilo po drugi strani tudi ne nudi. Sodišči sta torej zakonsko pravo nadgrajevali z izvirnim sodniškim pravom. A zato ne le nista imeli čvrste opore v zakonskem pravu, še bistveno večji problem je, da takšna razlaga lahko privede do nelogičnih položajev, ki se obenem tudi ne ozirajo na teleološko (namensko) podstat zakonskega besedila. Prav tak je tudi položaj, ki je predmet obravnave. Podani so namreč zanesljivi pogoji za sklep o konkludentni privolitvi, a nižji sodišči tak sklep odrekata, češ, nujna predpostavka takšnega sklepa je, da je bil upnik obveščen o prevzemu dolga, Vrhovno sodišče glede na smisel njunih razlogov dodaja: za nižji sodišči je očitno pomembno, kako je bil upnik obveščen in sicer prav na način iz drugega odstavka 427. člena OZ s hkratnim pozivom, naj se izjavi, ali v prevzem dolga privoli.

26. Medklic: umerjanje potovanja pogleda sem in tja se na tej točki že precej zanesljivo nagiba k razlagi zgornje, materialnopravne premise sodniškega silogizma. Po presoji Vrhovnega sodišča je zato tu dozorel razlogovalni čas, da se krene k materialnopravnemu bistvu zadeve.

_Kje se nahaja točka preskoka ter pogodba o prevzemu izpolnitve začne učinkovati kot pogodba o prevzemu dolga?_

27. Načelo _pacta sunt servanda_, ki je v OZ ubesedeno v 9. členu (dolžnost izpolnitve obveznosti), je zrcalna podoba načela pogodbene avtonomije (3. člen OZ). Vez med njima je, da udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, a ko jih enkrat uredijo (sklenejo), se morajo avtonomnega prava držati ter pravice in obveznosti spoštovati. Odraz te odgovornosti je drugi odstavek 9. člena OZ, v skladu s katerim obveznost lahko ugasne samo s soglasno voljo udeležencev v obligacijskem razmerju ali na podlagi zakona. To pomeni, da obveznost ne more ugasniti zgolj zato, ker bi se tako odločil morda nekdo tretji in tudi ne, če se zgolj eden izmed udeležencev tako pogodi z nekom tretjim, ki ni stranka osnovne pogodbe.

28. V luči obeh načel je jasno, kje je srž zakonskega prava iz 427. člena OZ. Namreč tam, kjer se zlijejo avtonomne odločitve vseh udeležencev: upnika, prvotnega dolžnika in prevzemnika dolga. Ko se prvotni dolžnik in prevzemnik dolga dogovorita, da drugi vstopi v dolžniški položaj prvega, se dogovor tiče le njiju: med njima vzpostavlja veljavno razmerje pogodbe o prevzemu izpolnitve (peti odstavek 427. člena OZ; glej tudi 434. člen OZ). Logično - kajti dolžnika nasproti upniku še vedno zavezuje dolžnost izpolnitve obveznosti. Upnik je v skladu s splošnim pravilom (271. člen OZ) sicer dolžan sprejeti izpolnitev tudi od prevzemnika, a vse dotlej je nad dolžnikom še vedno njegova upravičena upniška roka. Kar je bistveno tudi za obravnavano zadevo: prevzemnik izpolnitve ne prevzema dolga in tudi ne pristopa k dolgu, zato upnik nima nasproti njemu nobene pravice (tretji odstavek 434. člena OZ). Tudi to logično izhaja že iz obeh temeljnih načel, kajti med njima ni še nobenega avtonomnega prava. Kar je bistveno, da se vse navedeno spremeni - da torej obveznost prvotnega dolžnika ugasne, obveznost novega dolžnika (prevzemnika dolga) pa se vzpostavi - je torej še avtonomno izjavnovoljno ravnanje upnika. Ko do njega pride, se lahko razmerja spremenijo in temeljni načeli iz 3. in 9. člena OZ bosta še naprej v ravnovesju.

29. Očitno torej je, da je težišče zakonskega prava iz 427. člena OZ v izjavnovoljnem ravnanju upnika (v njegovi izrecni ali konkludentni privolitvi v spremembo na dolžniški strani), ne pa v tem, na kakšen način je bil seznanjen s pogodbenim dogovorom med prvotnim in novim dolžnikom. Po stališču komentatorja OZ kljub zakonskemu besedilu, iz katerega izhaja, da upnik izjavlja svojo privolitev šele po sklenjeni pogodbi o prevzemu dolga, ni nobene ovire, da upnik ne bi izjavil svoje privolitve vnaprej.6 Dokaz več torej, da sama obvestitev upnika ne ustvarja pravnih posledic in tudi ni nujni pogoj za njihov nastanek, marveč je pomembna le zaradi upnikove informiranosti.

30. Privolitev je pravnoposlovna izjava volje. Mogoče jo je izjaviti tudi s konkludentnimi dejanji.7 Volja za sklenitev pogodbe se lahko izjavi z besedami, z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstaja8 (18. člen OZ).

_Ali je v obravnavani zadevi podan tak, nedvoumen položaj?_

31. Odgovor je pritrdilen. Tožnik je namreč prijavil terjatev v stečajnem postopku, ki je tekel zoper prevzemnika terjatve. Logična nujnost takšnega dejanja je, da je bil s prevzemom dolga (se pravi: z razmerjem med prvotnim dolžnikom in prevzemnikom) seznanjen. Prijavil je svojo terjatev do stečajnega dolžnika. V njegovi zavesti je torej bilo, da ima terjatev prav zoper stečajnega dolžnika. Če bi šlo le za prevzem izpolnitve, potem podlage za prijavo v stečajnem postopku ne bi bilo. Prevzemnik izpolnitve namreč ne prevzema dolga in tudi ne pristopa k dolgu, zato upnik nima nasproti njemu nobene pravice (tretji odstavek 434. člena OZ).

32. Ko sedaj trdi drugače in se sklicuje na to, da je „pravni laik in ji morebitne modalitete priglašanja terjatev v stečajnih postopkih tako sploh niso poznane“, je najprej neprepričljiv, saj ni logične razlage, zakaj bi pravni laik priglašal terjatev v stečajnem postopku zoper neko tretjo osebo, ki ni njegov dolžnik, predvsem pa njegovo sedanje procesno ravnanje nasprotuje njegovemu poprejšnjemu ravnanju (v_enire contra factum prorpium_). Na ta način se sam lovi v past načela vestnosti in poštenja (5. člen OZ). Zakonsko pravo poštenemu upniku, ki je privolil v prevzem dolga s strani prezadolženega dolžnika nudi zadostno in zanesljivo varstvo (drugi odstavek 429. člena OZ).

_Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje_

33. Nižji sodišči sta torej ob dejstvu, da je tožnik kot upnik v stečajnem postopku priglasil terjatev zoper prevzemnika terjatve, namesto, da bi jo uveljavljal od prvotnega dolžnika (toženca), napačno razlagali določbo prvega odstavka 427. člena OZ. Takšno njegovo ravnanje namreč zanesljivo izraža njegovo voljo, da je privolil v spremenjeno upniško – dolžniško razmerje, s prevzemnikom terjatve na drugi strani.

_Odločitev o reviziji_

34. Podan je torej revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ker pa je tožnik podredno trdil tudi to, da za prevzemnikovo prezadolženost ni vedel, je treba tožbeni zahtevek presoditi še v luči drugega odstavka 429. člena OZ, ki se glasi: „Vendar v primeru, če je bil prevzemnik ob upnikovi privolitvi v pogodbo o prevzemu dolga prezadolžen, upnik pa tega ni vedel in ni bil dolžan vedeti, prejšnji dolžnik s tem ni prost obveznosti, pogodba o prevzemu dolga pa ima učinek pogodbe o pristopu k dolgu.“

35. Procesno pooblastilo za takšno odločitev je podano v drugem odstavku 380. člena ZPP.

36. Odločitev o stroških revizijskega postopka je pridržana za končno odločbo na podlagi tretjega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

37. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Vsi dobesedni povzetki so vzeti iz 11. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. 2 Povzeto iz 8. točke obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča. 3 Glej: _M. Pavčnik, Argumentacija v pravu (od življenjskega primera do pravne odločitve), 3. spremenjena in dopolnjena izdaja_, GV založba, Ljubljana 2013, str. 256, 257. 4 _M. Pavčnik_, nav. delo, str. 217. 5 Več glej v _M. Pavčnik_, nav. delo, str.217 – 246. 6 _M. Juhart v: Juhart, Plavšak (ur.): Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del)_, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 612. 7 Ibidem. 8 Zakonsko besedilo uporablja besedo „obstoji“, ki pa je po slovenskem pravopisu knjižno prepovedana beseda. Glagol „obstojati“ je namreč v pravopisu označen s črno piko.