Jedro

Tožena stranka je med upravnim sporom izdala in tožniku vročila novo odločbo, s katero je bila odločba, ki jo tožnik izpodbija s tožbo v tem upravnem sporu, odpravljena. Ker tožnik tožbe ni umaknil po prejemu odločbe niti po prejemu poziva sodišča in tudi ne razširil na novi upravni akt, temveč vztraja pri tožbi zoper izpodbijano odločbo, ki je bila že v upravnem postopku odpravljena, s čimer je doseženo tisto, kar si je tožnik prizadeval doseči s tožbo, tožnik ne izkazuje (več) pravnega interesa za ta upravni spor.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za pravosodje (v nadaljevanju tožena stranka) odločilo, da se A.A., v tem upravnem sporu tožniku, z dnem vročitve te odločbe začasno prepove opravljati delo sodnega izvedenstva za strokovno področje elektro stroke, podpodročje elektroenergetika (točka 1 izreka), da navedena začasna prepoved traja do pravnomočnosti sodbe, s katero se bo za tožnika končal kazenski postopek z opr. št. V K .../2016, ki se na podlagi obtožnice Okrožnega državnega tožilstva v Celju vodi pred Okrožnim sodiščem v Celju (točka 2 izreka), ter da mora tožnik za obdobje prepovedi pri toženi stranki takoj oziroma najkasneje v treh dneh po vročitvi te odločbe deponirati štampiljko in izkaznico sodnega izvedenca za navedeno področje in podpodročje (točka 3 izreka), ob tem pa še ugotovilo, da posebni stroški v tem postopku niso nastali (točka 4 izreka).

2. Tožnik je zoper navedeno odločitev tožene stranke vložil tožbo, skupaj s tožbo pa zahteval tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče do izdaje pravnomočne odločbe v upravnem sporu odloži izvršitev izpodbijane odločbe. Sodišču je predlagal, da izpodbijani akt razveljavi ter ga vrne prvostopenjskemu organu v vnovično odločanje oz. podredno, da izpodbijani akt izreče za ničnega.

3. Sodišče je s sklepom IV U 223/2019-9 z dne 18. 12. 2019, ki je postal pravnomočen 8. 1. 2020, odločilo, da se zahteva za izdajo začasne odredbe zavrne.

4. Tožena stranka je sodišče dne 7. 1. 2020 obvestila, da je ministrica za pravosodje na podlagi prvega odstavka 273. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) izdala odločbo št. 705-1147/2012/94 z dne 20. 12. 2019, s katero je odpravila (s to tožbo izpodbijano) odločbo št. 705-1147/2012/82 z dne 11. 11. 2019. Po dokončnosti navedene odločbe, ki je bila tožniku vročena 15. 1. 2020, je tožena stranka dne 23. 1. 2020 le-to tudi predložila sodišču. 5. Po prejemu navedene odločbe z dne 20. 12. 2019 je sodišče tožnika na podlagi drugega odstavka 39. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) pozvalo, da v 15 dneh sporoči, ali vztraja in v kakšnem delu vztraja pri tožbi, oziroma ali jo razširja tudi na novi upravni akt. Poziv je bil tožniku vročen 22. 2. 2020. 6. Po pozivu sodišča je tožnik sodišče s sporočilom z dne 7. 3. 2020 obvestil, da vztraja pri tožbi in sodišču predlaga, da glede na to, da je tožena stranka odpravila izpodbijano odločbo ter s tem v celoti potrdila utemeljenost tožbenega zahtevka, odloči v prid tožeče stranke in izda ugotovitveno sodbo, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov po stroškovniku v višini 232,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ob tem je še navedel, da dokler tožena stranka ne izda novega upravnega akta, tožbe nanj ne more razširiti, saj ne pozna njegove vsebine.

K točki I izreka:

7. Tožena stranka je med upravnim sporom izdala in tožniku vročila novo odločbo z dne 20. 12. 2019, s katero je bila odločba, ki jo tožnik izpodbija s tožbo v tem upravnem sporu, odpravljena. Odprava upravnega akta učinkuje za nazaj in pomeni, da ta akt ne obstaja več, prav tako so za nazaj, od dneva izdaje upravnega akta dalje, odpravljene vse pravne posledice, ki iz tega akta izvirajo. Učinki odprave upravnega akta so tako širši oziroma v celoti obsegajo učinke razveljavitve akta, razveljavitev namreč učinkuje le za naprej.

8. Tožnik tožbe ni umaknil po prejemu odločbe z dne 20. 12. 2019 niti po prejemu poziva sodišča in tudi ne razširil na novi upravni akt, torej na odločbo z dne 20. 12. 2019. V svojem odgovoru vztraja pri tožbi zoper izpodbijano odločbo, ki pa je bila že v upravnem postopku odpravljena. Ker je s tem doseženo tisto, kar si je tožnik prizadeval doseči s tožbo (razveljavitev izpodbijane odločbe in vrnitev toženi stranki v ponovno odločanje), tožnik ne izkazuje (več) pravnega interesa za ta upravni spor. Poleg tega odprava izpodbijane odločbe pomeni, da te odločbe v pravnem smislu ni več, zato tožnik tudi ne more uspeti s podrednim tožbenim zahtevkom, da sodišče izpodbijani akt izreče za ničnega oziroma s tožbenim zahtevkom, ki izhaja iz tožnikovega odgovora z dne 7. 3. 2020, da naj sodišče izda ugotovitveno sodbo v prid tožniku, pri čemer določnega tožbenega zahtevka ni navedel. Skladno s prvim odstavkom 64.a člena ZUS-1 je tudi v primeru ugotovitvene tožbe, to je tožbe, s katero se zahteva ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi, predmet presoje obstoječ upravni akt, ugotovitev nezakonitosti pa je potrebna, ker si tožnik zaradi nastalih okoliščin s predlagano odpravo akta ne more več izboljšati svojega položaja.

9. Pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo mora izkazovati vsakdo, ki v upravnem sporu uveljavlja varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi. To pomeni, da mora stranka ves čas sodnega postopka izkazovati, da bi ugoditev njeni tožbi pomenila zanjo določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogla doseči. Pri tem gre za procesno predpostavko, ki mora biti izpolnjena za vsebinsko obravnavanje tožbe, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka (6. točka prvega odstavka in drugi odstavek 36. člena ZUS-1). Glede na predhodno obrazložitev ta procesna predpostavka v primeru, ko tožnik s tožbo, kot jo je vložil in pri kateri vztraja, ni izpolnjena. S tem, ko je bila navedena prvostopenjska odločba odpravljena, je nastal položaj, kot da sploh ne bi bila izdana, postopek pa se je vrnil v stanje pred njeno izdajo. Tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za odločitev v tej zadevi, saj s tožbo v obravnavanem upravnem sporu ne more več izboljšati svojega pravnega položaja.

10. Sodišče je zato tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri se tožba zavrže, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. K točki II izreka:

11. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primerih, ko sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, razen če se postopek ustavi po tretjem ali četrtem odstavku 39. člena tega zakona, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo tožnika zavrglo, je skladno s prej citirano določbo njegovo zahtevo, da mu tožena stranka povrne stroške postopka, zavrnilo.