Jedro

Zaradi vlaganj ob adaptaciji je prišlo do povečanja vrednosti nepremičnine, vendar ni nastala nova stvar, zato to ni nobeden od pridobitnih načinov iz 21. člena ZTLR za pridobitev stvarne pravice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da sta tožnika na podlagi 21. člena ZTLR vsak do 433/1000 nerazdelno solastnika nepremičnine na v ..., vl. št. 1522 k.o..., kjer je vpisana parcelna številka 28/2 stavbišče, poslovna stavba v izmeri 678 m2 in dvorišče v izmeri 1131 m2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo in uveljavlja razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kjer so razlogi sodbe sami s sabo v nasprotju. Sodišče namreč obrazlaga, da je pogodba, ki predstavlja naslov za vpis v zemljiško knjigo, nična in zato ni mogla povzročiti nobenih posledic, ne glede na to, da je bilo prejšnje zemljiškoknjižno stanje vzpostavljeno šele v letu 1993. Iz takšne obrazložitve izhaja, da tožnika na nepremičnini nista nikoli pridobila lastninske pravice in da sta torej vlagala v nepremičnino drugega lastnika. Istočasno pa sodišče obrazlaga, da v konkretnem primeru ni šlo za pomešanje premičnih stvari dveh različnih lastnikov, zato tožeči stranki že iz tega naslova nista mogli pridobiti solastninske pravice na nepremičnini toženih strank s spojitvijo. Iz te razlage izhaja, da sodišče vendarle priznava veljavnost zemljiškoknjižnega vpisa v korist tožečih strank na podlagi (nične) pogodbe. Ti dve stališči sta si v čistem nasprotju, obe stališči pa je sodišče uporabilo v škodo tožečih strank. Če bi sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, bi obe stališči moralo razlagati v korist tožečih strank. V primeru razlage, da nična pogodba ni povzročila nobenih posledic, ne glede na zemljiškokjnižne vpise, gre torej za spojitev oziroma pomešanje premičnih in nepremičnih stvari dveh različnih lastnikov. Za takšno razlago sta tožeči stranki ponudili dovolj dokazov, s katerimi sta dokazili, da sta v nepremičnino vložili sredstva, ki po vrednosti znatno presegajo vrednost same nepremičnine. Če je namreč izvedenec gradbene stroke ugotovil, da vrednost vlaganj znaša približno 86% današnje vrednosti celotne nepremičnine, pomeni, da vrednost vlaganj za približno 66% presega vrednost nepremičnine. Šlo je za vlaganje v tujo nepremičnino, vloženih premičnih stvari ni možno ločiti med seboj brez znatne škode ali nesorazmernih stroškov in torej gre za prirast premične stvari k nepremičnini, kar je pravna podlaga za pridobitev solastninske pravice na nepremičnini. Tudi če bi šlo za vlaganje v nepremičnino istega lastnika, sta tožnika na novi stvari pridobila solastninsko pravico na način, kot na strani 5 obrazložitve sodbe navaja višje sodišče. Tožeči stranki sta sodišču predlagali dokaz z zemljiškokatastrskimi podatki za nepremičnino 1522 k.o..., s fotografijami in z izvedeniškim mnenjem, katerih izvedbo pa je sodišče v celoti zavrnilo in že zavrnitev izvedbe teh dokazov pomeni bistveno kršitev ZPP v škodo tožečih strank. Če bi sodišče te predlagane dokaze dopustilo in izvedlo, bi lahko ugotovilo, da so bile investicije tako obsežne, da je nastal popolnoma nov zgrajen objekt. Iz podatkov zemljiške knjige je razvidno, da je geodetska uprava izvedla objektno spremembo in je iz bivšega gospodarskega poslopja nepremičnino spremenila v poslovno stavbo. Iz izvedenskih mnenj in fotografij je razvidno, da sta tožeči stranki poslopje, namenjeno za rušenje, iz skladišča spremenili v sodobno poslovno stavbo. V gospodarskem poslopju sta na novo pozidali notranje prezide, na novo izdelali vse tlake, zamenjali vse stavbno pohištvo, izdelali vse instalicije in nato izdelali lokale. Tako je tožečima strankama nastala solastninska pravica.

Revizija je bila vročena toženi stranki in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije (prvi odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Slednje se o reviziji ni izjavilo, tožena stranka pa na revizijo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je bila sporna nepremičnina, to je objekt v ..., vpisan v vl. št. 1522 k.o..., v uporabi L., s pogodbo o vlaganju z dne 25.10.1990 pa je pravico uporabe pridobil L. L. d.o.o., ki je leta 1991 spremenil naziv v A. d.o.o., Š. L.. S sodbo Temeljnega sodišča v Kranju enota v Škofji Loki, opr. št. P 350/91 z dne 20.10.1992 je bila ugotovljena ničnost pogodbe o vlaganju. A. d.o.o. je bil vknjižen v zemljiški knjigi kot imetnik pravice uporabe na sporni nepremičnini od 16.11.1990 do 2.6.1993, nato je bilo ponovno vknjiženo podjetje L.. Od 11.7.1996 je na podlagi delne odločbe o denacionalizaciji vknjižena lastninska pravica pokojnega R. T., prednika tožencev. Tožeča stranka je na podlagi potrdila o priglasitvi del z dne 29.5.1991 obnovila sporni objekt. Sodišči sta zaključili, da tožeča stranka na s tožbo uveljavljani originarni način stvarnih pravic na sporni nepremičnini ni pridobila.

Po trditvah revizije so razlogi sodbe sodišča druge stopnje sami s seboj v nasprotju. Revizijsko sodišče ugotavlja, da to ne drži. Po navedbah tožbe in po stališčih v pritožbi zatrjuje tožeča stranka pridobitev lastninske pravice z vlaganjem dela in materiala v svojo nepremičnino, v nadaljevanju pa z dejstvi in pravno opredeljuje to kot pridobitev lastninske pravice po samem zakonu (21. člen Zakona o temeljih lastninsko pravnih razmerjih; ZTLR, Ur. l. SFRJ, št. 6/80, 36/90) in sicer s spojitvijo (23. člen ZTLR) oziroma gradnjo na tujem zemljišču (24. do 26. člen ZTLR), kar predpostavlja lastna vlaganja v tujo lastnino. Gre torej za nesklepčno tožbo, kar že samo po sebi terja zavrnitev tožbenega zahtevka. Sodišči sta na takšne neskladne trditve odgovorili, zato je pritožbeno sodišče pojasnilo, da če je tožeča vlagala v svoje premoženje, že pojmovno ni šlo za spojitev stvari različnih lastnikov ali za gradnjo na tujem zemljišču, če pa je tožeča stranka vlagala v tuje premoženje, ni šlo za pridobitev lastninske pravice s spojitvijo ali z gradnjo na tujem zemljišču, ker ni nastala nova stvar. Nasprotja torej ni in s tem ne očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, prav tako pa tudi zavrnitev nepotrebnih dokazov ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kot zmotno trdi tožeča stranka.

Neutemeljen je tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Obe sodišči sta pravilno pojasnili, da tožeča stranka na sporni nepremičnini ni pridobila stvarnih pravic. Vlaganja v lastno nepremičnino nimajo stvarno pravnih posledic, vlaganja v tujo nepremičnino pa samo v posebej določenih primerih. Možna je pridobitev (so) lastninske pravice na tuji stvari s spojitvijo (23. člen ZTLR) ali z gradnjo na tujem zemljišču (24. do 26. člen ZTLR), če tako nastane nova stvar. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ni šlo za novo gradnjo, temveč za adaptacijo oziroma prenovo objekta in ni nastala nova stvar, sodišče druge stopnje pa je ob ugotovitvi, da tožeča stranka tega v pritožbi ni izpodbijala, še podrobneje pojasnilo, da z vlaganjem v tuj že zgrajen objekt v konkretnem primeru ni prišlo do spremembe identitete nepremičnine. Tožeča stranka šele v reviziji prvič zatrjuje, da je nastal popolnoma nov gradbeni objekt, kar pa pomeni na revizijski stopnji nedovoljeno uveljavljanje zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zaradi vlaganj ob adaptaciji je res prišlo do povečanja vrednosti nepremičnine, kot trdi revizija, vendar to ni nobeden od pridobitnih načinov iz 21. člena ZTLR za pridobitev stvarne pravice, temveč je lahko le podlaga za drugačne zahtevke. Ker z adaptacijo torej ni nastala nova stvar, je bil ob pravilni uporabi 23. do 26. člena ZTLR tožbeni zahtevek tožeče stranke materialnopravno pravilno zavrnjen.

Po vsem obrazloženem je zaključiti, da je revizija tožeče stranke neutemeljena. Zato jo je bilo treba zavrniti (378. člen ZPP).