Jedro

Po določilu prvega odstavka 154. člena ZOR je drugemu nastalo škodo dolžan povrniti tisti, ki jo je povzročil, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Ugotovljeno dejansko stanje v postopkih na nižjih stopnjah je utemeljevalo uporabo navedene pravne podlage. Tožnica je namreč utrpela škodo zaradi padca na poledenelem vhodu v poslovne prostore prve toženke, torej na vhodu, ki ga je bila ona dolžna vzdrževati, prva toženka pa ni dokazala, da je do škodnega dogodka prišlo brez njene krivde. S tem so bile ugotovljene vse predpostavke za odškodninsko odgovornost prve toženke ter so drugačna njena revizijska izvajanja neutemeljena.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Zahtevek tožeče stranke za priznanje stroškov odgovora na revizijo se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da sta obe toženi stranki odgovorni tožnici za škodo, ki jo je utrpela 29.1.1992 zaradi padca na poledenelem vhodu v zdravstveni dom prve toženke.

Sodišče druge stopnje je s sodbo zavrnilo pritožbo prve tožene stranke zoper vmesno sodbo sodišča prve stopnje, medtem ko je pritožbi druge toženke ugodilo in navedeno sodbo glede te toženke razveljavilo.

Revizijo je vložila prva tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se vmesna sodba spremeni ali razveljavi. V reviziji zatrjuje, da je prva toženka storila prav vse, kar ji je nalagal odlok o ureditvi zimske službe v Občini K. in da zato ne more biti odgovorna za tožničin padec. Dohod v njene poslovne prostore je že v jutranjih urah posipalo K. p. K. in nato še hišnik. Ker je storila vse, je do tožničinega padca prišlo brez njene krivde in ni razumljivo, zakaj sodišče verjame tožnici in ne izpovedbam ostalih prič.

V odgovoru na revizijo predlaga tožnica, da naj se revizija zavrne.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v postopkih na drugi ali prvi stopnji ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa se upoštevajo samo, če jih revident izrečno uveljavlja. Toda zgolj revizijska navedba, da se uveljavljajo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nima značaja konkretne opredelitve postopkovnih kršitev, niti niso navedbe s čim obrazložene. Revizijsko sodišče ob takem stanju zaključuje, da revizija prve toženke iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni utemeljena.

Revizijska izvajanja so dejansko naperjena zoper dokazno oceno sodišč druge in prve stopnje. Revident tako napada na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v revizijskem postopku ni dopustno (tretji odstavek 385. člena ZPP). Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je bilo dne 29.1.1992 pred stopniščem pri vhodu v zdravstveni dom prve toženke poledenelo, da je tožnica zaradi tega pred vhodom padla in se telesno poškodovala ter da glede na takratne vremenske razmere oziroma poledenelost prva toženka ni podvzela zadostnih ukrepov, ki bi jih morala glede na odlok o ureditvi zimske službe v Občini K., ki je nalagal posip pločnikov in dostopnih poti ob poledici s peskom in soljo. Glede na take ugotovitve sta zaključili, da prva toženka odgovarja za tožnici nastalo škodo krivdno po določilu prvega odstavka 154. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči druge in prve stopnje pravilno odločili z vmesno sodbo o podlagi tožbenega zahtevka. Po določilu prvega odstavka 154. člena ZOR je drugemu nastalo škodo dolžan povrniti tisti, ki jo je povzročil, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Ugotovljeno dejansko stanje v postopkih na nižjih stopnjah je utemeljevalo uporabo navedene pravne podlage. Tožnica je namreč utrpela škodo zaradi padca na poledenelem vhodu v poslovne prostore prve toženke, torej na vhodu, ki ga je bila ona dolžna vzdrževati, prva toženka pa ni dokazala, da je do škodnega dogodka prišlo brez njene krivde. S tem so bile ugotovljene vse predpostavke za odškodninsko odgovornost prve toženke ter so drugačna njena revizijska izvajanja neutemeljena. Iz povedanega tedaj izhaja zaključek, da je bilo materialno pravo v odločbah sodišč druge in prve stopnje pravilno uporabljeno. Zato ni podan niti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, zaradi česar je bilo treba revizijo prve toženke zavrniti (393. člen ZPP).

Odgovor tožnice na revizijo prve toženke je vseboval le ponovitev njenih med postopkom iznešenih stališč. Zato z njim nastali stroški ne predstavljajo potrebne stroške postopka. Revizijsko sodišče je zato tožničin zahtevek za povrnitev stroškov revizijskega odgovora zavrnilo (prvi odstavek 166. in 155. člena ZPP).