Jedro

Po določbi petega odstavka 82. člena ZPP je tožeča stranka tista, ki je dolžna založiti sredstva za postavitev začasnega zastopnika. V zakonu ni podlage, da bi bil stečajni dolžnik oproščen plačila tega stroška.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo tožeče stranke z dne 27. 9. 2024.

2.Zoper ta sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je že predhodno pojasnila sodišču, da določbo 5. odst. 82. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) vidi kot protiustavno. Ta določba v primeru, ko je tožeča stranka pravna oseba, povzroča izrazito ustavno neravnovesje pravic udeležencev v sodnem postopku. Ko je pravna oseba v hudi finančni stiski, nima pravice do sodnega varstva. Pritožniku je bilo za vtoževano terjatev v višini 2.500,00 EUR, poleg že plačanega predujma v višini 280,00 EUR, naloženo v plačilo še dodatnih 800,00 EUR predujma za stroške, skupaj torej 1.080,00 EUR, kar je praktično celoten znesek, ki ga je pritožnik prejel za pavšalne stroške vodenja celotnega svojega stečajnega postopka. Ureditev, po kateri je tožeča stranka dolžna iz lastnih sredstev kriti odsotni toženi stranki pravico do začasnega zastopnika, je protiustavna že sama po sebi, še posebej pa ob dejstvu, da je v danem primeru tožena stranka fizična oseba, ki ima pravico do brezplačne pravne pomoči iz proračuna RS, torej pravico, ki jo pritožnica kot pravna oseba nima. Ne more biti breme tožeče stranke varovanje pravic prav tiste stranke, s strani katere je sama oškodovana, četudi bi bila ta stranka odsotna iz opravičljivih razlogov. Varovanje pravic državljanov je skrb države in ta je dolžna poskrbeti za finančno breme varovanja njihovih pravic.

3.Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Institut začasnega zastopnika je pomemben predvsem, ko gre za pomanjkljivosti na strani tožene stranke, saj se prek tega instituta zagotavlja po eni strani pravica tožeče stranke do učinkovitega sodnega varstva v razumnem roku, hkrati pa učinkovito zastopanje tožene stranke neznanega prebivališča in varovanje njene pravice do izjave. Po določbi 5. odst. 82. člena ZPP je tožeča stranka tista, ki je dolžna založiti sredstva za postavitev začasnega zastopnika. V zakonu ni podlage, da bi bil stečajni dolžnik oproščen plačila tega stroška. Po oceni pritožbenega sodišča določba 5. odst. 82. člena ZPP ni protiustavna. Zakon lahko določa določene procesne predpostavke vključno s stroškovnimi obveznostmi. Namen stečaja ni ohranjanje insolventne pravne osebe, ampak čim boljše poplačilo upnikov. Upniki so tisti, ki morajo oceniti, ali je terjatev verjetno izterljiva, ali se jim splača založiti sredstva za izpeljavo postopka in ali pričakovani izkupiček upravičuje stroške in tveganje. Upniki imajo na voljo mehanizme za vplivanje na potek stečajnega postopka in upravljanje stečajne mase. Pritožbeno sodišče ne vidi razloga, da bi država prevzemala tveganja neuspešne izterjave v korist zasebnih upnikov, zakon tega tudi ne določa. Presoja gospodarnosti unovčevanja premoženja je del upravljanja stečajne mase. Brezplačna pravna pomoč po Zakonu o brezplačni pravni pomoči pa je socialni institut, namenjen varstvu posameznikov, ki si zaradi svojega socialnega položaja ne morejo zagotoviti dostopa do sodišča.

6.Tožeča stranka je bila po sklepu sodišča prve stopnje dolžna založiti stroške za začasnega zastopnika. Bila je opozorjena, da bo v nasprotnem primeru sodišče njeno tožbo zavrglo. Ker predujem ni bil založen, je sodišče prve stopnje njeno tožbo pravilno zavrglo.

7.Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).