Jedro

Sporno med strankama je, ali je ZZVN kot zakon, ki je podlaga za odločanje v tej zadevi v nasprotju z Ustavo RS. Ustavno sodišče RS je že večkrat obravnavalo in presojalo določbe ZZVN in se je glede njegove ustavnosti v smeri, kot jo predlaga tožnica tudi že opredelilo. Kot izhaja iz ocene Ustavnega sodišča RS, je imel zakonodajalec za odločitev, da prizna možnost priznanja statusa žrtve vojnega nasilja le tistim, ki jim je to nasilje povzročil okupator, agresor ali njegovi pomagači, ne pa tudi vsem drugim, ki so bili v času vojne izpostavljeni nasilnim dejanjem, ravnanjem ali okoliščinam, razumne razloge že v sklopu nujne presoje, koliko materialnega bremena si lahko država naloži s to posebno obliko odškodnine. Razlika med vojnim nasiljem, ki ga je povzročil agresor in drugimi dejanskimi stanji, med drugim tudi stanjem, ko nasilje izhaja iz ravnanja osvobodilne strani, je jasna in je lahko kriterij za različno zakonodajno urejanje, zato Ustavno sodišče RS neskladja z ustavnim načelom iz drugega odstavka 14. člena Ustave ne vidi. Posebno varstvo žrtev vojnega nasilja v temelju ni plačevanje dolga države, temveč njeno, na solidarnosti temelječe izpolnjevanje načel socialne države. Sodišče, upoštevajoč navedena stališča Ustavnega sodišča RS, v skladnost določb ZZVN z Ustavo RS ne dvomi, zato ni sledilo predlogu tožnice, da po določbi 156. člena Ustave RS postopek prekine in začne postopek pred Ustavnim sodiščem RS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo z dne 3. 2. 2003 zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo z dne 30. 11. 2000, s katero je Upravna enota A, Izpostava B kot prvostopni organ odločila, da se zahtevi tožnice ne ugodi in se ji ne prizna statusa in pravic žrtve vojnega nasilja na podlagi 8. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 43/99 in 28/2000, v nadaljevanju: ZZVN) - kot otroku, katerega starš je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da po presoji tožene stranke tožnici statusa žrtve vojnega nasilja ni mogoče priznati, saj Zakon o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 43/99 in 28/2000, v nadaljevanju: ZZVN) jasno določa, da je mogoče priznati status žrtve vojnega nasilja - otroka, katerega starš je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja oziroma ki bil ubit zaradi sodelovanja v NOB oziroma, ki je bil ubit kot talec le tistim osebam (strankam), katerih starš je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja kot jih določa zakon in je bilo nasilno dejanje povzročeno s strani okupacijskih oblasti ali njihovih sodelavcev, iz upravnih spisov pa izhaja, da so tožničinega očeta AA ubili partizani. Tudi če bi tožnica uspela pridobiti dokument, na katerega se sklicuje v svoji vlogi in pritožbi (dokument Prezidija LRS o krivični justifikaciji njenega očeta) po presoji tožene stranke to na odločitev ne bi imelo učinka.

Tožnica zoper odločbo tožene stranke vlaga tožbo. Izpodbijana odločba je sicer v skladu z določbami ZZVN, ne bi pa smelo biti dvoma, da je ta zakon v določbah, kjer za žrtve vojnega nasilja priznava le žrtve, ki so tako nasilje pretrpele s strani okupatorja, tega statusa pa ne priznava žrtvam, ki so tako nasilje pretrpele s partizanske strani, očitno protiustaven. Sodišču predlaga, da v skladu s 156. členom Ustave RS postopek prekine in pred Ustavnim sodiščem RS sproži postopek za presojo ustavnosti ZZVN na podlagi določb katerega vlogi tožnice res ni bilo mogoče ugoditi. Zakon se imenuje "Zakon o žrtvah vojnega nasilja" (ne okupatorskega temveč vojnega nasilja), izhaja pa iz predpostavke, da vojnega nasilja (torej protipravnih in kaznivih nasilnih dejanj) na partizanski strani sploh ni bilo. Le ob taki predpostavki je možno pojasniti zakaj ta zakon status žrtve vojnega nasilja priznava le žrtvam nasilja na eni ne pa tudi na drugi strani. Glede na enakost pred zakonom je nevzdržno, da žrtvam protipravnega vojnega nasilja ni priznan enak status ne glede na to, s katere strani je bilo to protipravno vojno nasilje povzročeno. Temeljna ustavna listina v III. razdelku določa, da Slovenija zagotavlja varstvo človekovih pravic vsem osebam brez sleherne diskriminacije (torej tudi brez diskriminacije med žrtvami okupatorskega in partizanskega nasilja, kadar je bilo to nasilje protipravno). Glede na določbe Ustave RS iz 2. in 14. člena ter 3. odstavka 50. člena je vojnim veteranom in žrtvam vojnega nasilja zagotovljeno posebno varstvo v skladu z zakonom. Pri tem je bistvena razlika med pojmoma "vojni veterani" in "žrtve vojnega nasilja" saj se pod pojmom "žrtve vojnega nasilja" smiselno razumejo predvsem žrtve protipravnega vojnega nasilja oziroma pri njih ni nikakršnega ustavnopravno opravičljivega razloga za razlikovanje med žrtvami takega nasilja na eni ali na drugi strani v vojni oziroma med okupacijo. Ni ustavnopravno dopustno in korektno, da se iz ustavno zagotovljenega posebnega varstva žrtev vojnega nasilja izključijo državljani - žrtve protipravnega vojnega nasilja, ki ga je zagrešila partizanska stran. To je očitno še zlasti v primerih, kakršen je primer tožnice, ko je bila protipravnost izvršenega vojnega nasilja (krivičnost usmrtitve tožničinega očeta) vsaj implicitno priznana takoj po vojni. Že dejstvo, da je bila po vojni pokojnikovi vdovi priznana družinska pokojnina po usmrčenem možu je zadosten dokaz, da je s tem takratna oblast molče priznala neutemeljenost usmrtitve in je s tem skušala storjeno krivico vsaj delno popraviti. V okviru reševanja tega primera je potrebno rešiti ustavnopravno vprašanje in je pravovarstvena potreba nedvomno izkazana. Tožnica predlaga, da se obravnava pred Ustavnim sodiščem RS omeji samo na to najožji aspekt problema ob logični časovni omejitvi vprašanja na nasilje, ki je bilo storjeno v vojnem času, ne da bi se s tem kakorkoli opredeljevali do vprašanja pravnih posledic za protipravne poboje po vojni.

Tožena stranka v svojem odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa v postopku svoje udeležbe ni priglasilo.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama ni sporno, da je ob upoštevanju določil ZZVN glede na ugotovljeno dejansko stanje, kot izhaja iz upravnih spisov, izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sporno med strankama je le, ali je ZZVN kot zakon, ki je podlaga za odločanje v tej zadevi, v nasprotju z Ustavo RS. Sodišče je ugotovilo, da je Ustavno sodišče RS že večkrat obravnavalo in presojalo določbe ZZVN in se je glede njegove ustavnosti v smeri, kot jo predlaga tožnica, tudi že opredelilo. Ustavno sodišče RS je med drugim s sklepom št. U-I-403/02 zavrnilo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 1. in 2. člena ZZVN, v kateri se je pobudnica sklicevala na podobno situacijo (pobudnico in njeno družino so iz domače vasi pregnali partizani) kot iz upravnih spisov izhaja za tožnico v obravnavanem primeru. V navedenem sklepu je Ustavno sodišče RS opozorilo na svoja stališča, navedena in obrazložena v sklepu št. U-I-327/96 z dne 6. 6. 1999 (Uradni list RS, št. 51/99) in se nanje tudi sklicevalo. Iz obrazložitve tega sklepa Ustavnega sodišča RS izhaja, da gre v primeru ZZVN za zakonodajno urejanje, pri katerem ima zakonodajalec nujno zelo široko polje prostega odločanja. Ustavnopravna presoja mora biti zato zadržana, omejiti se mora na vprašanje, ali je zakonodajalec imel za svojo odločitev razumne razloge in ali izpodbijane zakonske norme niso v nasprotju z namenom, zaradi katerega je Ustava RS ukazala posebno varstvo žrtev vojnega nasilja, oziroma z namenom zakona samega. Kot izhaja iz ocene Ustavnega sodišča RS, je imel zakonodajalec za odločitev, da prizna možnost priznanja statusa žrtve vojnega nasilja le tistim, ki jim je to nasilje povzročil okupator, agresor ali njegovi pomagači, ne pa tudi vsem drugim, ki so bili v času vojne izpostavljeni nasilnim dejanjem, ravnanjem ali okoliščinam, razumne razloge že v sklopu nujne presoje, koliko materialnega bremena si lahko država naloži s to posebno obliko odškodnine. Ustavnega načela o enakosti vseh pred zakonom po oceni Ustavnega sodišča RS ni mogoče razumeti tako, da bi zakonodajalec moral posamezna področja urejati za vse enako, ne glede na razlike med njimi. To načelo nalaga zakonodajalcu tudi primerno različno obravnavanje tistih stanj, ki se med seboj upoštevno razlikujejo. Razlika med vojnim nasiljem, ki ga je povzročil agresor in drugimi dejanskimi stanji, med drugim tudi stanjem, ko nasilje izhaja iz ravnanja osvobodilne strani, je jasna in je lahko kriterij za različno zakonodajno urejanje, zato Ustavno sodišče RS, kot izhaja iz prej navedenega sklepa, neskladja z ustavnim načelom iz drugega odstavka 14. člena Ustave ne vidi. Posebno varstvo žrtev vojnega nasilja v temelju ni plačevanje dolga države, temveč njeno na solidarnosti temelječe izpolnjevanje načel socialne države. Sodišče, upoštevajoč navedena stališča Ustavnega sodišče RS v skladnost določb ZZVN z Ustavo RS ne dvomi, zato ni sledilo predlogu tožnice, da po določbi 156. člena Ustave RS postopek prekine in začne postopek pred Ustavnim sodiščem RS.

Sodišče je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.