Jedro

Stranke so bile izrecno opozorjene na določbo 20.a člena ZIZ, vendar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi določbo 13. člena Pogodbe o stanovanjskem kreditu, po kateri je dolžnica (kreditojemalka) prav pritožnica, ostali dolžniki pa so označeni kot solidarni poroki in plačniki oziroma zastavitelji. Po določbi 13. člena Pogodbe ima banka pravico odstopiti od pogodbe in zahtevati vračilo celotnega dolga z obrestmi in stroški pred potekom roka za vračilo, če kreditojemalec ne izpolnjuje obveznosti po pogodbi, kar pomeni, da je kreditojemalec v zamudi s plačilom začetnega ali dveh zaporednih mesečnih obveznosti in jih kljub pisnim opominom banke niti v dodatnem 15-dnevnem roku ne poravna.

Po 15. členu ZPotK-1 je upnik dolžan najprej dolžnika, ki je potrošnik, opomniti k plačilu in mu dati dodatni rok za izpolnitev obveznosti, šele če se ta rok neuspešno izteče, lahko upnik uresniči oblikovalno upravičenje in uresniči odpoklicno pravico, katere pravna posledica je predčasna zapadlost terjatve.

Trditvena podlaga drugega dolžnika v zvezi z vrnitvijo v prejšnje stanje je bila sklepčna. Drugi dolžnik je zatrjeval odsotnost v relevantnem obdobju (vsaj po vročitvi sklepa o izvršbi pa vse do izteka ugovornega roka), v dokaz zatrjevanega pa predlagal račun in lastno zaslišanje. Po določbi drugega odstavka 120. člena ZPP lahko sodišče odloči izven naroka samo, če je predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložen iz očitno neupravičenega razloga. Odsotnost stranke v celotnem času od vročitve dalje to ni, zato bi moralo sodišče za izvedbo dokaznega postopka izpeljati narok.

Izrek

I. Pritožba tretje dolžnice zoper II. in VII. točko izreka, se v delu, ki se nanaša nanjo, zavrne in se sklep v tem delu potrdi.

II. Pritožba prve dolžnice zoper III. in VII. točko izreka, se v delu, ki se nanaša nanjo, zavrne in se sklep v tem delu potrdi.

III. Pritožbi drugega in četrtega dolžnika zoper IV., in V. in VII. točko izreka se ugodi in se v tem delu sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Odločitev o stroških pritožbe se pridrži za končno odločbo.

IV. Prva in tretja dolžnica krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (I.) nadaljevalo izvršilni postopek z upnikom A. d.d., Ljubljana; (II.) zavrglo ugovor tretje dolžnice kot prepozen; (III.) zavrnilo ugovor prve dolžnice; (IV.) zavrnilo predlog drugega in četrtega dolžnika za vrnitev v prejšnje stanje; (V.) zavrnilo predlog drugega in četrtega dolžnika za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi In 1353/2014 z dne 13. 4. 2015; (VI.) sklep o izvršbi v delu, ki se nanaša na peto dolžnico I. L. s.p., razveljavilo in v tem delu predlog za izvršbo zavrglo ter (VII.) odločilo, da dolžniki krijejo vsak svoje stroške ugovornega postopka.

2. Dolžniki so se pritožili zoper odločitev sodišča prve stopnje v II., III., IV., V. in VII. točki izreka iz vseh pritožbenih razlogov.

3. Upnik je na pritožbo odgovoril. 4. Pritožbi drugega in četrtega dolžnika sta utemeljeni. Pritožbi prve in tretje dolžnice nista utemeljeni.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ.

O pritožbi tretje dolžnice

6. Sodišče prve stopnje je njen ugovor zavrglo kot prepozen. Odločitev je obrazložilo z dejstvom, da je ugovor vložila po pooblaščencu 14. 5. 2015, sklep o izvršbi je prejela 24. 4. 2015. Zato je bil ugovor vložen po izteku ugovornega roka, ki se je iztekel 4. 5. 2015, tretja dolžnica pa je ugovor vložila šele 27. 2. 2015. Pritožnica v pritožbi navaja, da iz tako povzetega izhaja, da je ugovor vložen pravočasno, sicer pa je v tem delu obrazložitev obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Višje sodišče ne sprejema ključnega pritožbenega argumenta, da pravilnosti izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti. Pravilno sicer pritožba povzema, da je sodišče v predzadnjem stavku 3. točke obrazložitve kot datum vloženega ugovora zapisalo 27. 2. 2015, vendar zaradi tega očitana absolutno bistvena kršitev določb postopka še ni podana. Sklep o izvršbi je bil v tej zadevi izdan 13. 4. 2015, zato pojmovno z zapisanim 27. 2. 2015 (kot datumom vložitve ugovora) sodišče ni moglo storiti očitane absolutno bistvene kršitve določb postopka. Gre le za očitno pisno pomoto. Pred tem je sodišče prve stopnje navedlo, da je bil sklep o izvršbi pritožnici vročen 24. 4. 2015, pritožnica pa je po pooblaščencu ugovor vložila 14. 5. 2015 - to ni prerekano (glej tudi zaznamek o vložitvi elektronske vloge na list. št. 41). Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju ugovora je pravilna.

8. Pritožba v tem delu ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo pritožnice zavrnilo in izpodbijani sklep v točki II. in VII. potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O pritožbi prve dolžnice

9. Sodišče prve stopnje je ugovor prve dolžnice zavrnilo z nosilnim argumentom, da je bil po določbi 15. člena Zakona o potrošniških kreditih – ZPotK-1 in po določbi 13. člena Pogodbe (A1) upnik upravičen odstopiti od pogodbe in takoj zahtevati vračilo celotnega dolga z obrestmi in stroški vred in to pred potekom roka za vračilo (ker je kreditojemalec v zamudi s plačilom začetnega ali dveh zaporednih obrokov; glej 15. člen ZPotK-1 in 13. člen Pogodbe). Nadalje je ugotovilo, da so stranke v notarskem zapisu izrazile soglasje za neposredno izvršljivost, prva dolžnica mesečnih obrokov ni redno plačevala, zaradi tega ji je bilo vročenih več opominov, česar v ugovoru zoper sklep o izvršbi ne zanika, upnica je odstopila od pogodbe s pisno izjavo z dne 12. 11. 2013, ki je bila prvi dolžnici pravilno vročena. Zato je upnica utemeljeno odstopila od pogodbe, hkrati pa ji je še dala rok za prostovoljno izpolnitev. Z odstopom od pogodbe je zapadla celotna obveznost v plačilo. Nadalje je sodišče upoštevalo še izjavo prve dolžnice (A8), s katero je pripoznala obveznost in se zavezala plačati dolg po predmetni kreditni pogodbi.

10. Pritožnica očita sodišču prve stopnje, da je prekoračilo trditveno breme z navedbami o predčasni zapadlosti, saj je navedlo, da je bilo dolžnici vročenih več opominov, česar ni zanikala v ugovoru, in da je upnica s pisno izjavo 12. 11. 2013 utemeljeno odstopila od pogodbe, česar pa ne izpodbija. S tem naj bi sodišče prve stopnje storilo relativno bistveno kršitev določb postopka (kršitev razpravnega načela iz 7. člena ZPP) in absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Upnik namreč ni zatrjeval in dokazoval, da je dolžnici pred odstopom vročil več opominov. Do tega se pritožnica iz tega razloga sploh ni mogla opredeliti. Sicer pa je pritožnica opozorila na neveljavnost odstopne izjave upnice z dne 12. 11. 2013 in ni res, da teh dejstev ni zanikala. Nadalje še navaja, da notarski zapis predstavlja predvsem povzetek dikcije 20.a člena ZIZ, ni pa tam določeno in ni jasno, ali se nanaša na zapadlost posamezne mesečne anuitete in ali se takšen način uveljavljanja zapadlosti razteza tudi na predčasno zapadlost kredita. V tem delu je notarski zapis nejasen.

11. Pravilno sicer pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago v zvezi z večkratnim opominjanjem prve dolžnice (kar je izključno pomembno, saj so ostali dolžniki po notarskem zapisu solidarni poroki in plačniki oziroma zastavitelji, medtem ko je osebna dolžnica izključno prva dolžnica kot kreditojemalka). Vendar pa ta relativno bistvena kršitev določb postopka ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa zaradi spodaj navedenega.

12. Višje sodišče namreč ne sprejema pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje vsebino notarskega zapisa notarke I. F. C. SV 706/2010 z dne 27. 12. 2010 (A1) zmotno razlagalo. Pritrjuje sicer pritožnici, da so bile stranke izrecno opozorjene na določbo 20.a člena ZIZ (glej šesti odstavek strani 3 notarskega zapisa), vendar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi določbo 13. člena Pogodbe o stanovanjskem kreditu, po kateri je dolžnica (kreditojemalka) prav pritožnica, ostali dolžniki pa so označeni kot solidarni poroki in plačniki oziroma zastavitelji. Po določbi 13. člena Pogodbe ima banka pravico odstopiti od pogodbe in zahtevati vračilo celotnega dolga z obrestmi in stroški pred potekom roka za vračilo, če kreditojemalec ne izpolnjuje obveznosti po pogodbi, kar pomeni, da je kreditojemalec v zamudi s plačilom začetnega ali dveh zaporednih mesečnih obveznosti in jih kljub pisnim opominom banke niti v dodatnem 15-dnevnem roku ne poravna. Sodišče prve stopnje je torej pravilno razlagalo, da je v 13. členu Pogodbe določena tako imenovana predčasna zapadlost terjatve na podlagi upnikovega odpoklica zaradi neizpolnitve pogodbe. S tem je višje sodišče hkrati zavrnilo pritožbeno navedbo, da ni jasno, ali se 20.a člen ZIZ v notarskem zapisu omenja v zvezi z zapadlostjo posamezne anuitete ali celotnega dolga.

13. Utemeljena bi utegnila biti pritožbena navedba, ki se nanaša na opominjanje pred odstopom od pogodbe, saj gre v tem primeru za pogodbo, ki je bila sklenjena po Zakonu o potrošniških kreditih – ZPotK-1, kar sicer besedilo (pravkar citirane) pogodbe ustrezno upošteva. Vendar je za pravilen odpoklic terjatve potrebno upoštevati še pravilen postopek odpoklica.

14. Ker je bila kreditna pogodba sklenjena po določbah ZPotK-1, je treba upoštevati tudi specialne določbe (sedaj) 15. člena ZPotK-1, ki določa, da lahko dajalec kredita zahteva plačilo preostalih plačil pred njihovo zapadlostjo ali z enostransko izjavo razdre pogodbo, če je potrošnik v zamudi s plačilom začetnega ali dveh zaporednih plačil (prvi odstavek); pred izjavo o razdoru pogodbe mora dajalec kredita potrošniku na papirju ali drugem trajnem nosilcu podatkov določiti primeren dodaten rok za plačilo zapadlih obveznosti, ki ne sme biti krajši od 15 dni (drugi odstavek); dajalec kredita lahko razdre pogodbo, če potrošnik ne plača zapadlih obveznosti v dodatnem roku iz prejšnjega odstavka (tretji odstavek). Po zgoraj citiranih določbah ZPotK-1 mora upnik dolžnika najprej opomniti k izpolnitvi obveznosti, saj se šele s tem izpolni materialnopravna predpostavka za predčasno zapadlost terjatve iz drugega odstavka 15. člena ZPotK-1, s tem pa upnik šele pridobi odpoklicno pravico. Po citiranih določbah je namreč upnik dolžan najprej dolžnika, ki je potrošnik, opomniti k plačilu in mu dati dodatni rok za izpolnitev obveznosti, šele če se ta rok neuspešno izteče, lahko upnik uresniči oblikovalno upravičenje, uresniči odpoklicno pravico, katere pravna posledica je predčasna zapadlost terjatve.(1) Posledica uresničitve odpoklicne pravice je razveza pogodbe.

15. Temu je bilo v konkretni zadevi zadoščeno. Upnik je uspel izkazati najmanj to, da je pritožnico (prvo dolžnico) z obvestilom o odstopu od pogodbe št. 0000 12. 11. 2013 obvestil o odstopu od pogodbe, obvestil o višini celotnega dolga v višini 70.036,21 EUR in jo pozval, da do 27. 11. 2013 izpolni obveznost. Za pridobitev odstopnega upravičenja bi moral upnik izkazati tudi predhoden opomin, kot izhaja iz zgoraj navedenega in kar zatrjuje tudi pritožnica, vendar pa sodišče prve stopnje v nadaljevanju pravilno opozarja na pritožničino izjavo z dne 23. 1. 2014 (A8), s katero je pripoznala dolg (in zapadlost), ki se nanašajo na neplačane obveznosti po tej pogodbi, ki na 31. 12. 2013 znaša 69.701,87 EUR, in se ga je zavezala obročno plačevati (mesečno do 30. 6. 2014). Iz te izjave izhaja, da je bila pritožnica pred izdajo sklepa o izvršbi najkasneje 12. 11. 2013 pozvana k izpolnitvi (ker upnik predhodnih opominov ni uspel dokazati), izjavo z dne 23. 1. 2014 pa je šteti v tem primeru kot izjavo, s katero se pritožnica strinja z obveznostjo plačila celotne zapadle terjatve. Najkasneje takrat (za potrebe tega izvršilnega postopka) je bilo pravilno uresničeno oblikovalno upravičenje odstopiti od pogodbe. Upnik je torej uspel dokazati predhodno zapadlost po tretjem odstavku 20.a člena ZIZ.

16. Pritožnica v pritožbi navaja, da se sodišče ni opredelilo do ugovorne navedbe o neveljavnosti odstopne izjave z dne 12. 11. 2013. Ta pritožbena navedba ne drži, saj je sodišče na ta del ugovornih navedb obširno odgovorilo (glej 10. točko obrazložitve). Zatrjevana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Ker je sodišče prve stopnje ugovorno odločitev v tem delu obširno obrazložilo, pritožnica s pavšalnim zatrjevanjem o napačnem opominjanju in posledično neizkazani zapadlosti ne more uspeti - še zlasti ob upoštevanju izjave z dne 23. 1. 2014 (A8) ne.

17. Višje sodišče dodaja naslednje. Pritožnica bi sicer lahko izpodbijala utemeljenost odstopa od pogodbe, če bi zatrjevala, da pogodbeni dejanski stan odstopa od pogodbe ni bil izpolnjen. Ta ni izpolnjen takrat, ko ni nastopila zamuda s plačilom obveznosti v znesku in ročnostjo iz pogodbe. Tega pritožnica niti ne zatrjuje niti ne dokazuje, čeprav je na njej materialno trditveno (in dokazno) breme o pravilnem izpolnjevanju pogodbe.

18. Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožničino pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep v pomembnem delu potrdilo (III. in VII. točka izreka, 2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O pritožbi drugega dolžnika

19. Sodišče prve stopnje je glede drugega dolžnika zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje in zavrnilo predlog za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi (ni pa odločilo o njegovem ugovoru - to velja tudi za četrtega dolžnika).

20. Višje sodišče se strinja z bistvenim pritožbenim argumentom: sodišče prve stopnje je preseglo trditveno podlago v zvezi z odsotnostjo drugega dolžnika (prvi odstavek 339. člena ZPP) in storilo relativno bistveno kršitev drugega odstavka 120. člena ZPP, kar oboje utegne vplivati na zakonitost in pravilnost sprejete odločitve.

21. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je bil drugi dolžnik očitno odsoten od 24. 4. 2015 do 1. 5. 2015, kar naj bi izkazal s hotelskim računom. Navedlo je, da iz računa izhaja, da naj bi bil v hotelu od 19. 4. 2015 do 30. 4. 2015, medtem ko iz trditvene podlage drugega dolžnika izhaja, da je bil odsoten od 24. 4. 2015 do 1. 5. 2015. Očitno je 24. 4. 2015 prirejen za potrebe tega postopka, saj sovpada z dnem vročitve sklepa o izvršbi. Nadalje je še navedlo, da je datum odhoda iz Nemčije prirejen za ta postopek, saj iz računa izhaja, da naj bi Nemčijo zapustil že 30. 4. 2015, drugi dolžnik pa želi sodišče prepričati, da je bil odhod na Hrvaško neposredno po odhodu iz Nemčije, brez vmesnega postanka doma. Glede na to, da naj bi drugi dolžnik prvomajske praznike preživel na Hrvaškem s svojo družino, v Nemčiji pa naj bi bil s tremi drugimi osebami, je jasno, da se je moral doma ustaviti vsaj toliko, da je pobral družino, s katero so nato nadaljevali pot na Hrvaško. Pritožba utemeljeno graja relativno bistveno kršitev določb postopka.

22. Pritožba utemeljeno navaja, da v kolikor se je sodišče oprlo na podatke, ki jih dokazujeta račun in predlagano zaslišanje, sodišče prve stopnje dokazov ni izvedlo na naroku, zato je kršilo pravila postopka (drugi odstavek 120. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP). Trditvena podlaga drugega dolžnika v zvezi z vrnitvijo v prejšnje stanje je bila sklepčna. Drugi dolžnik je zatrjeval odsotnost v relevantnem obdobju (vsaj po vročitvi sklepa o izvršbi pa vse do izteka ugovornega roka), v dokaz zatrjevanega pa predlagal račun in lastno zaslišanje. Po določbi drugega odstavka 120. člena ZPP lahko sodišče odloči izven naroka samo, če je predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložen iz očitno neupravičenega razloga. Odsotnost stranke v celotnem času od vročitve dalje to ni, zato bi moralo sodišče za izvedbo dokaznega postopka izpeljati narok. Pritrditi je tudi pritožbi, da je stališče prve stopnje v zvezi s pooblaščencem za sprejemanje pisem pri prvi vročitvi napačno.

23. Posledično je višje sodišče pritožbi drugega dolžnika ugodilo in sklep v točki IV. in V. razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, v katerem bo moralo sodišče opraviti narok in izvesti predlagane dokaze oziroma pojasniti razloge za njihovo neizvedbo. Višje sodišče je poseglo tudi v odločitev v VII. točki izreka, saj sodišče o ugovoru drugega in četrtega dolžnika (r. št. 25) še ni odločalo. Odločilo je o ugovoru prve in tretje dolžnice (r. št. 24).

O pritožbi četrtega dolžnika

24. Ne drži pritožbena navedba, da bi bila vročitev četrtemu dolžniku po tretji dolžnici, ki je žena četrtega dolžnika, neveljavna, saj naj ta oseba ne bi bila pooblaščena za dvig sodnega pisma. Ker gre za vročanje po članu gospodinjstva, je po določbah 140. in 142. člena ZPP taka vročitev pravilno opravljena. Četrti dolžnik je predlog za vrnitev v prejšnje stanje trditveno oprl na trditev, da mu tretja dolžnica ni izročila prejetega sodnega pisma. Izročila mu ga je tako, da je ugovor pravočasen (v zvezi z zatrjevanim je predlagal dokaz). Zatrjevani razlog ni očitno neupravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Sodišče je iz zgoraj pojasnjenih razlogov prekršilo določbo drugega odstavka 120. člena ZPP.(2) Razlogi za odločitev o stroških ugovora (VII. točka izreka izpodbijanega sklepa) so zavzeti v 23. točki obrazložitve.

25. Prva in tretja dolžnica krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka (šesti odstavek 38. člen ZIZ). Odločitev o pritožbenih stroških drugega in četrtega dolžnika se zadrži za odločitev o glavni stvari (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. Plavšak Nina, Neposredna izvršljivost notarskega zapisa, Podjetje in delo, letnik 2012, št. 8, točka 2.2.3. Tudi VSL sklep II Ip 5580/2013 z dne 12. 2. 2014. Op. št. (2): Primerjaj Galič Aleš, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2010, stran 487.