Jedro

Isti davčni urad je pri odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2007, sicer na drugi lokaciji (bencinska servisa A. in B.) upošteval za bencinska servisa nižje število točk, kot je obremenitev za prodajo naftnih derivatov, in sicer je upošteval obremenitev 40 točk, kot jih imajo primerljive trgovinske dejavnosti. Iz te odločbe je razvidno, da sta bila oba bencinska servisa točkovana kot trgovina na drobno (ne pa tudi njune zunanje površine), ta namembnost pa je nižje točkovana. Ker gre po mnenju sodišča za podoben primer, saj gre prav tako za bencinski servis, je treba preveriti, ali gre pri bencinskem servisu, ki je predmet tega upravnega spora, prav tako za trgovino z drugimi artikli, kar bi posledično pomenilo nižjo obremenitev.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Nova Gorica št. 42505-2697/04-1-11-30/LD z dne 3. 6. 2004, odpravi ter se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 350 EUR, povečane za 20% DDV, v 15 dneh.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je tožeči stranki odmeril za leto 2004 nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za bencinski servis na naslovu ... v znesku 949.500,00 tedanjih SIT. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da se nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) odmerja v skladu z Odlokom o NUSZ na območju Občine Brda (Ur. Glasilo št. 6/03 in nadaljnji, v nadaljevanju Odlok) in sklepom o določitvi vrednosti točke za izračun NUSZ (Ur. Glasilo št. 13/96) na podlagi podatkov, prejetih s strani Občine Brda. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da se območje Občine Brdo deli na dve območji in da se bencinski servis tožeče stranke nahaja v drugem območju. Nadalje prvostopenjski organ navaja, koliko se vrednotijo posamezna zazidana stavbna zemljišča glede na namen njihove uporabe. Iz preglednice je razvidno, da je prodaja naftnih derivatov na drugem območju ovrednotena s 3000 točkami. Na podlagi 10. in 14. člena Odloka je mesečna višina NUSZ odvisna od površine prostorov, stopnje obremenitve (to je števila točk) in vrednosti točke za enoto površine prostorov. Za leto 2004 je znašala mesečna vrednost točke 0,1625 SIT.

Tožeča stranka se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ je z odločbo št. 499-13-353/2004 z dne 29. 12. 2004 prvostopenjsko odločbo odpravil in zadevo vrnil v ponoven postopek, zoper drugostopenjsko odločbo pa je Občina Brda sprožila upravni spor, na kar je upravno sodišče s sodbo opr. št. U 121/2005-10 z dne 25. 4. 2008 odločbo drugostopenjskega organa odpravilo in zadevo vrnilo drugostopenjskemu organu v ponoven postopek, ta pa je nato pritožbo zavrnil z odločbo št. 499-13-353/2004-14 z dne 18. 9. 2008. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je bil Odlok enkrat že v vsebinski presoji pri ustavnem sodišču, ki ga je tedaj z odločbo št. U-I-157/02-10 z dne 4. 2. 2003 razveljavilo, na kar ga je občina popravila in znižala obremenitev prodaje naftnih derivatov, vendar po mnenju tožeče stranke ne v zadostni meri. Ustavno sodišče je tedaj ugotovilo, da Odlok ni v skladu z ustavnim načelom enakosti pred zakonom, ker bi moral upoštevati, da je višina obveznosti v sorazmerju z višino dohodka, ki ga prinaša ugodnost lokacije. Občina Brda je obremenitev v primeru tožeče stranke znižala od 6000 točk na 3000 točk. Ker je večina ostalih trgovinskih dejavnosti obremenjenih s 300 točkami, to pomeni, da je obremenitev dejavnosti tožeče stranke kar desetkrat višja. Ključno vprašanje v tem postopku je, ali lahko organi pri svojem odločanju nekega predpisa tudi ne uporabijo, če je ta očitno nezakonit oziroma ga uporabljajo v skladu s svojo presojo pravilnosti in zakonitosti predpisa. Drugostopenjski organ je najprej zavzel stališče (ko je odpravil prvostopenjsko odločbo), da so ti samostojni pri opravljanju dela v okviru in na podlagi ustave ter zakonov, kot to določa 120. člen ustave. Tožeča stranka meni, da je prvostopenjski organ predpise uporabil napačno s tem, ko je spregledal še vedno očitno nesorazmerje in neenakost v obremenitvi med tožečo stranko ter ostalimi zavezanci in s tem nezakonitost oziroma neustavnost Odloka v tem delu. Po mnenju tožeče stranke bi bila edina možna pravilna uporaba obstoječega Odloka v skladu z zakoni in ustavo takšna, da bi ob odsotnosti utemeljenih podlag za drugačno oziroma izrazito večkratno obremenitev tožeče stranke kot zavezanca organ prve stopnje tega obremenil s številom točk, kot velja za ostalo trgovino na drobno, to pa je 300 točk. Tožeča stranka pri tem opozarja na odločbo tožene stranke št. DT-499-13-926/2005-2 z dne 12. 6. 2007, s katero je ta ugodila pritožbi tožeče stranke za odmero nadomestila za leto 2005 za bencinska servisa A. in B. na območju Mestne občine Nova Gorica, kjer je bil uporabljen podoben odlok kot v Občini Brda. Tožeča stranka meni, da desetkratno razlikovanje ne more pomeniti drugega kot še vedno neustavno oziroma nezakonito ureditev v Odloku. Upravno sodišče je že zavzelo stališče, da upravni organi nimajo pooblastila za odklonitev uporabe Odloka, ampak ima to le sodišče. Zaradi tega tožeča stranka predlaga sodišču, da to ob očitni zaznavi neustavnosti oziroma nezakonitosti Odloka v konkretni zadevi tudi stori. Nadalje tožeča stranka opozarja na odmero nadomestila za leto 2007 glede bencinskih servisov A. in B., kjer je bilo nadomestilo znižano na 40 točk glede površine, ki predstavlja objekt trgovine na bencinskem servisu. S tem je bila bistveno znižana tudi višina nadomestila. Tožeča stranka je prepričana, da bi prvostopenjski organ lahko enako odločil tudi v tem postopku. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu ter da naj odloči o povrnitvi stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

K točki 1 izreka: Tožba je utemeljena.

Izpodbijana odločba se sklicuje na Odlok, v katerem je bilo v času izdaje odločbe navedeno, da je pri prodaji naftnih derivatov ob glavnih tranzitnih cestah do 1,5 km od naselij v drugem območju stopnja obremenitve 3000 točk. Taka stopnja obremenitve je bila tudi upoštevana pri izpodbijani odločbi. Dejstvo pa je, na kar opozarja tudi tožeča stranka, da je isti davčni urad pri odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2007, sicer na drugi lokaciji (bencinska servisa A. in B.) upošteval za bencinska servisa nižje število točk, kot je obremenitev za prodajo naftnih derivatov, in sicer je upošteval obremenitev 40 točk, kot jih imajo primerljive trgovinske dejavnosti. Iz te odločbe je razvidno, da sta bila oba bencinska servisa točkovana kot trgovina na drobno (ne pa tudi njune zunanje površine), ta namembnost pa je nižje točkovana. Ker gre po mnenju sodišča za podoben primer, saj gre prav tako za bencinski servis, je treba po mnenju sodišča preveriti, ali gre pri bencinskem servisu v C., ki je predmet tega upravnega spora, prav tako za trgovino z drugimi artikli, kar bi posledično pomenilo nižjo obremenitev. Iz navedenega razloga sodišče meni, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj je treba enake primere obravnavati na enak način. Iz navedenega razloga je prvostopenjsko odločbo sodišče izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, zato da se ugotovi, ali se obravnavani bencinski servis dejansko lahko šteje kot prodaja naftnih derivatov ali pa kot trgovina z drugimi vrstami izdelkov.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, se do ostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo.

K točki 2 izreka: Odločitev o stroških temelji na 3. odstavku 25. člena ZUS-1 in 3. členu Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07), po katerem se tožniku, ki ga je v postopku zastopal odvetnik, sodišče pa je o zadevi odločilo brez obravnave, priznavajo stroški v višini 350 EUR. Pri priznavanju stroškov sodišče ni upoštevalo stroškovnika po odvetniški tarifi, kot ga je predlagala tožeča stranka, saj ZUS-1 za upravne spore določa drugačen način obračunavanja stroškov.