Jedro

Iz listin upravnega spisa je razviden izrek treh vzgojnih opominov v šolskem leti 2010/2011 in podatek, da se je tudi v tem šolskem letu izvajal individualiziran vzgojni načrt. Prav tako so bile (po izreku vzgojnih opominov) evidentirane kršitve pri pouku in drugih dejavnostih (dne 31. 1. 2011 in 8. 3. 2011). Navedeno pomeni, da so bili izpolnjeni vsi v določbi 1. in 2. alinee tretjega odstavka 54. člena ZOsn določeni razlogi za prešolanje učenca na drugo šolo brez soglasja staršev.

V obravnavani zadevi izvedba posebnega ugotovitvenega postopka ne bi zahtevala izvedbe kakšnega posebnega dejanja v postopku, niti ne gre za postopek, v katerem bi bilo udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi interesi, zgolj nestrinjanje z dosedanjimi ugotovitvami strokovnih delavcev tožene stranke pa ne utemeljuje zahteve po izpeljavi posebnega ugotovitvenega postopka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka, Osnovna šola A., je na podlagi 54. člena Zakona o osnovni šoli (v nadaljevanju ZOsn) odločila, da se B.B., učenec 6.b razreda, z dnem 3. 5. 2011 prešola na osnovno šolo C. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je učenec v šolskem letu 2010/2011 večkrat kršil pravila šolskega reda, pravice drugih učencev in določbe ZOsn. Med njegovimi hujšimi kršitvami se je velikokrat pojavljajo verbalno in fizično nasilje nad sošolci, sosošolci, mlajšimi učenci in njihovo lastnino. V obrazložitvi izpodbijanega akta je opisano verbalno in fizično nadlegovanje nad sošolcem J.K. Zaradi teh dejanj je bilo z učencem opravljenih več razgovorov, obveščeni so bili starši, vključena je bila svetovalna služba, vendar vse to ni pomagalo. Verbalno nasilje je povzročal tudi drugemu sošolcu L.V., o čemer so bili obveščeni tudi starši L.V. Sošolki A.S. je hudo poškodoval prst na roki, imela je zmečkanino in je dalj časa nosila opornico, zaradi česar se ni mogla udeležiti mednarodnega športnega tekmovanja. Prav tako je pri pouku tehnike v sošolca A.S. vrgel škarje, ki so ga zadele v roko. Nadlegoval je izredno mirnega in boječega fanta iz sosednjega razreda, N.H. Nasilje je izvajal tudi nad mlajšimi učenci, petošolci, ki jih je med poukom večkrat žalil, loputal z vrati učilnice in jim preprečeval vstop in izhod iz razreda, zaradi česar je prišlo do fizičnega in verbalnega obračunavanja med njimi, posebej z učencem N.J. Učenkam je pogosto brcal v torbe in jih žalil. Kot nasilnež je bil prepoznan tudi v anketi o nasilju. Poleg nasilnih dejanj se je pojavljala tudi vrsta drugih kršitev, kot so ponavljajoče motenje pouka, neupravičeno izostajanje od pouka, laganje, neupoštevanje pravil in navodil učiteljev, kar je pri določenih predmetih pomenilo tudi potencialno nevarnost zanj in za druge učence. Večkrat je namerno poškodoval šolsko lastnino. Pri organiziranih oblikah dejavnosti se ni držal pravil, z njim niso mogli delati niti zunanji sodelavci. Tudi pri drugih oblikah vzgojno izobraževalne dejavnosti je njegovo ravnanje velikokrat zahtevalo vso pozornost učiteljev, ki zaradi tega niso mogli biti v ustrezni meri na voljo ostalim učencem, torej je s ponavljajočim motenjem procesa vzgojno izobraževalnega dela kršil pravice ostalih učencev do nemotenega dela.

V skladu z vzgojnim načrtom Osnovne šole A. so bili z učencem redno izvajani razgovori, reševali so se konflikti, obveščeni so bili starši, opravljale so se učne in vzgojne prilagoditve. Učencu je bila nudena pomoč specialne pedagoginje, kljub temu, da otrok nima odločbe o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami. Vključena je bila svetovalna služba, iskale so se druge rešitve, učenec se je zadržal po uri ali po pouku za razgovore in zaradi reševanja težav, zahtevala so se povračila poškodovanih in odtujenih predmetov. Učenca se je umaknilo iz razreda in poskrbelo se je za nadomestne dejavnosti in spremstvo učitelja. Kršitve so se vpisovale v dnevnik, starši so bili obveščeni sproti. Izdelal se je tudi osebni vzgojni načrt učenca, v katerem je tožena stranka opredelila sprejemljive oblike vedenja, ki naj se jih otrok poslužuje, poudarila so se otrokova močna področja in ga vzpodbujala k pozitivnim oblikam vedenja, opredelila prilagoditve, določila redne tedenske razgovore, ki se jih ni posluževal in ta načrt izvajala. Tožena stranka je s starši načrtovala obojestransko komunikacijo in predlagala reden kontakt z vsemi učitelji, vendar je komunikacija potekala večinoma s strani šole. Dogovori z učencem niso držali, ali samo za kratek čas. Razreševanja konfliktov in kršitev so bila z učencem zelo težka in naporna, saj je prikazoval drugačne zgodbe kot ostali vpleteni in sebe ni videl kot krivca. Učenec je bil napoten v Center za psihohigieno otrok in mladine. Staršem se je svetovalo ponovno aktiviranje odločbe o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami. Tudi po sklepu učiteljskega zbora o prešolanju, je učenec nadaljeval z neprimernimi dejanji, kar dodatno utemeljuje sklep učiteljskega zbora. Tako je 31. 1. 2011, pri vračanju s športnega dne, pobegnil in grozil s poškodovanjem sebe in učitelja. Dne 8. 3. 2011 je skupaj s sošolcem L.B. grozil mlajšim učencem s plastično pištolo, ki sta mu jo dežurni učiteljici 10. 3. 2011 odvzeli iz garderobne omarice, zaradi česar sta fanta brcala v omarici in grobo izražala nejevoljo, na poti domov pa sta grozila s poškodbami na avtomobilih učiteljic in denarno odškodnino. Četrtošolki A.M. je odtujil njeno lastnino iz peresnice, sošolcu P.B. je poškodoval izdelek za naravoslovje, sošolcu M.P. kolo, še naprej pa se je pojavljalo motenje pouka in neupoštevanje pravil in navodil. Njegova neprimerna ravnanja učencem in učiteljem onemogočajo nemoten potek pouka in ostalih vzgojno izobraževalnih dejavnosti, nekatera celo ogrožajo zdravje in varnost drugih učencev na šoli. V času od 21. 9. 2010 do 20. 12. 2010 je učiteljski zbor v skladu z Zakonom o osnovni šoli in Vzgojnim načrtom šole, učencu izrekel tri vzgojne opomine, o katerih so bili starši obveščeni. Po izrečenem tretjem vzgojnem opominu pa so se kršitve nadaljevale, zato je 24. 1. 2011 učiteljski zbor Osnovne šole sprejel sklep o prešolanju učenca na drugo osnovno šolo, s čimer se starši niso strinjali, zato je šola v skladu s četrtim odstavkom 54. člena ZOsn zaprosila za mnenje Center za socialno delo D. Slednji je mnenje podal 7. 4. 2011 in s prešolanjem otroka soglašal, zato je šola 14. 4. 2011 pridobila še soglasje s strani Osnovne šole C., za prešolanje otroka.

O pritožbi zoper navedeno odločbo je odločal drugostopenjski upravni organ, pritožbena komisija Osnovne šole A., ki je s sklepom odločil, da se pritožba zoper prej navedeni sklep zavrne kot neutemeljena.

Tožnika vlagata tožbo zaradi kršitve 54. in 60.č člena ZOsn in kršitve 3. načela Vzgojnega načrta Osnovne šole A. iz septembra 2009 (načela sodelovanja s starši in usklajenosti pristopa šole in staršev, načelo spodbujanja samonadzora in samodiscipline ter načelo osebnega vzgleda). Tožba vlagata tudi zaradi kršitve pravil postopka in sicer določbe 35., 214. in 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), predvsem zaradi napačne uporabe 4. točke prvega odstavka 144. člena, v povezavi z drugim odstavkom istega člena in 236. členom ZUP ter kršitve določbe 9. člena Uredbe o izobrazbi, ki jo morajo imeti zaposleni za vodenje in odločanje v upravnem postopku in o strokovnem izpitu iz upravnega postopka in Pravilnikom o pravicah in dolžnostih učencev v osnovni šoli. Tožba vlagata tudi zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču predlagata, da zaradi tega, ker otrok že obiskuje Osnovno šolo C., torej je bila izpodbijana odločba o prešolanju že izvršena in otrok po skoraj dveh mesecih obiskovanja te šole ne želi več vrnitve na Osnovno šolo A., s sodbo ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta in glede na odločitev iz prejšnjega odstavka določi tudi povrnitev nematerialne škode v višini 2.000 EUR, ki naj jo tožena stranka povrne mladoletnemu sinu tožnikov.

Tožbeni očitek nepravilne uporabe materialnega predpisa (54. člen ZOsn) tožnika utemeljujeta z navedbo, da tožena stranka ni navedla ustreznih in konkretnih dokazov za svoje trditve, da so B.B. kršitve takšnega narave, da ogrožajo življenje ali zdravje učencev oziroma življenje in zdravje drugih, to se pravi, da ni navedla dokazov, ki bi utemeljevali, da je izpolnjen pogoj tretjega odstavka 1. alinee 54. člena ZOsn za prešolanje. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ne definira dejanj natančno, niti ne navaja katera dejanja ogrožajo zdravje in varnost drugih učencev na šoli, zato ni dokazala, da so B.B. kršitve take narave, da ogrožajo življenje ali zdravje učencev oziroma življenje ali zdravje drugih. Prav tako tožena stranka ni navedla ustreznih in konkretnih dokazov, da bi B.B. dejanja onemogočala nemoteno izvajanje pouka in drugih dejavnosti, torej ni navedla dokazov, ki bi utemeljevali, da so izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 2. alinee 54. člena ZOsn za prešolanje. Večina opisanih kršitev se je zgodila med odmori ali na poti iz šole, za mnoge kršitve pa sploh ni definirano kdaj so nastale, kršitve, ki naj bi se dogajale med poukom pa niso konkretizirane. Poleg tega iz odpravka sklepa o prešolanju učenca z dne 25. 1. 2011 izhaja, da je učiteljski zbor odločitev o prešolanju sprejel na ocenjevalni konferenci 24. 1. 2011, torej je bila odločitev o prešolanju sprejeta na podlagi prejetih treh vzgojnih ukrepov in ne na podlagi dejstva, da bi B.B. po prejetih treh vzgojnih opominih in kljub izvajanju individualiziranega vzgojnega načrta onemogočal nemoteno izvajanje pouka in drugih dejavnosti, ki jih organizira šola, tako kot to zahteva 2. alinea tretjega odstavka 54. člena ZOsn. Prav tako izvajanje individualiziranega vzgojnega načrta v odločbi ni navedeno in konkretizirano, niti niso konkretizirane kršitve, ki so onemogočale nemoteno izvajanje pouka in drugih dejavnosti. Poleg tega je bila odločitev o prešolanju otroka sprejeta že 25. 1. 2011, iz nje pa je razvidno, da je bila sprejeta le na podlagi treh vzgojnih opominov, kar z vidika izpolnjevanja tretjega odstavka 2. alinee 54. člena Zakona o osnovni šoli ni dovolj. Navedeno pomeni, da pogoja za prešolanje brez soglasja staršev po 1. in 2. alinei tretjega odstavka 54. člena ZOSN nista izpolnjena in je bil materialni predpis napačno uporabljen.

Oporekata tudi pridobljenemu mnenju Centra za socialno delo iz D. (CSD), z dne 1. 4. 2011, ki bi moralo biti po njunem mnenju bolj definirano, oziroma bi moralo vsebovati jasno stališče glede prešolanja. CSD ni izdal pozitivnega mnenja o prešolanju, to mnenje je v najboljšem primeru nevtralno, zato niso bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 54. člena ZOsn. Prav tako tožena stranka ni upoštevala dne 21. 2. 2011 izdelanega psihološkega izvida, po katerem bi B.B. pri pouku rabil prilagoditve, svetovana pa je bila tudi pridobitev mnenj drugih inštitucij. Tožena stranka je spregledala tudi določila vzgojnega načrta osnovne šole, kar pomeni, da ni uporabila splošnega akta izdanega za izvrševanje javnih pooblastil oziroma ga ni pravilno uporabila. Tožnika menita, da šola ni spoštovala načela sodelovanja s starši in usklajenosti pristopa šole in staršev, načela spodbujanja, samonadzora in samodiscipline in načelo osebnega zgleda. Utemeljujeta svoje navedbe in navajata, da s toženo stranko sodelovala redno in aktivno, čeprav kontaktov z učitelji na šoli ni bilo mogoče vzpostaviti. V času, ko je učiteljski zbor že sprejel sklep o prešolanju, je ravnatelj tako staršema, kot B.B., v pogovoru dal upanje, da B.B. morda ne bo prešolan, vendar so ob tem ves čas tekli postopki prešolanja. Moti ju tudi dejstvo, da je šola proces prešolanja predstavljala kot zakonsko obvezo in je predlagala, da poskušata starša to storiti sama, zato je šola po njunem mnenju kršila lastna načela o sodelovanju s starši. Najbolj je moteča izjava šole, da je komunikacija potekala večinoma s strani šole. Kršeno je načelo spodbujanja samonadzora in samodiscipline. V zadevi namreč nikoli, kot način reševanja problemov, ni bila uporabljena ne mediacija, ne restitucija, ne samopresoja. Prav tako tožena stranka ni ravnala v skladu z načelom osebnega zgleda, kar utemeljujeta z navedbo, da je pri reševanju sporov B.B. sicer dobil priložnost povedati svoje mnenje, vendar je njegova zgodba vedno dobila oznako laži. Ker šola pred izdajo upravnega akta ni ravnala po pravilih postopka, je to vplivalo na zakonitost postopka. Obrazložitev odločbe ni skladna z določbo 214. člena ZUP, ker obrazložitev odločbe pavšalna, saj kršitve niso konkretizirane. Prav tako je bila odločba izdana v skrajšanem upravnem postopku iz 144. člena ZUP. Starši niso bili udeleženi v upravnem postopku izdaje odločbe, zato jima ni bila dana možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah pomembnih za izdajo odločbe, kar pomeni kršitev drugega odstavka 2. in 3. točke 237. člena ZUP. Nadalje je odločitev o prešolanju 25. 1. 2011 prejel za to nepristojni organ, učiteljski zbor, ki je po 35. členu Pravilniku o pravicah in dolžnostih učencev v osnovni šoli pooblaščen za sprejem odločitve o začetku postopka prešolanja, ne pa o prešolanju. Odločitev je bila sprejeta 25. 1. 2011, to se pravi pred pridobitvijo mnenja CSD, kar pomeni, da je bila kršena določba četrtega odstavka 54. člena ZOsn. Iz izdane odločbe niti ni razvidno, da bi ravnatelj šole dobil pisno mnenje razrednika in pisno mnenje šolske svetovalne službe, kar je po 35. členu Pravilnika o pravicah in dolžnostih učencev v osnovni šoli pogoj za začetek postopka prešolanja. Iz sklepa o pritožbi z dne 26. 5. 2011 je tudi razvidno, da pri odločanju na drugi stopnji niso bili izpolnjeni pogoji Uredbe o izobrazbi, ki jo mora imeti zaposleni za vodenje in odločanje v upravnem postopku in o strokovnem izpitu iz upravnega postopka, torej kolegijski organ ni odločal v sestavi predpisani z veljavnimi predpisi. Prav tako je iz drugostopenjskega akta razvidno, da je v pritožbeni komisiji sodelovala E.E. in razredničarka, ki bi po 35. členu Pravilnika o pravicah in dolžnostih učencev v osnovni šoli v postopku morala izdati pisno mnenje razrednika glede začetka postopka prešolanja in zato v pritožbenem postopku, kot oseba, ki je bila udeležena v postopku na prvi stopnji, ne bi smela odločati, zato so bili podani razlogi za njeno izločitev po 35. členu ZUP (4. točka prvega odstavka).

Dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, oziroma je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju. Tožnika oporekata zapisu v obrazložitvi odločbe, ki se nanaša na otrokove hujše kršitve, ker naj bi se pojavljajo verbalno in fizično nasilje nad učenci, da naj bi nekatera dejanja celo ogrožala zdravje in varnost drugih učencev na šoli in potem izpostavljata tudi 3 situacije fizičnega nasilja, zapisane v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Šola pri tem ne omenja, da sta bila vsaj dva dogodka upoštevana že pri izrečenih vzgojnih opominih. Prav tako je šola posamezne dogodke predstavljala enostransko. Po njuni oceni je B.B. edina hujša kršitev, ko je v sošolca vrgel škarje, ki se je zgodila pred izrekom treh vzgojnih ukrepov med prepirom. Tožnika na podlagi navedene kršitve in po pregledu vseh ostalih v obrazložitvi očitanih kršitev in njenem zapisu menita, da šola dejanskega stanja ni pravilno ugotovila, ker B.B. sošolki ni poškodoval prstov, saj je do poškodbe prišlo pri ruvanju. B.B. ni ponavljal fizičnega nasilja nad učenci, pač pa je fizično nasilje po navedbah šole izvedel dvakrat, kar ne opravičuje stroge ocene o ponavljanju fizičnega nasilja. B.B. kršitve torej niso bile takšne narave, da bi ogrožalo življenje in zdravje učencev oziroma življenje drugih, česar šola v obrazložitvi odločbe ni utemeljila, kar pomeni, da je bilo dejansko stanje ugotovljeno nepravilno in nepopolno.

Izpostavljata tudi vse ostale primere opisov posameznih otrokovih ravnanj zapisanih v obrazložitvi odločbe, za katere menita, da gre za enostranske opise dogodkov. V primeru z učencem J.V. sta predlagala mediacijo, s katero se starši tega otroka niso strinjali, niti ni bil upoštevan njihov predlog, da pride do srečanja s starši. Prav tako oporekata ugotovitvi, da je B.B. v anketi o nasilju prepoznan kot nasilnež. Gre za pavšalni opis rezultatov ankete, ki ne more biti dokazno gradivo. Pavšalno je zapisana tudi trditev, da je otrok večkrat namerno poškodoval lastnino, čeprav je B.B. v razgovorih z zaposlenimi na šoli to zanikal. Prav tako šola B.B. v obrazložitvi odločbe označuje kot otroka, ki laže in si izmišlja zgodbe. Oporekata tudi zapisu v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da je šola zahtevala povračilo poškodovanih ali odtujenih predmetov. Presenečena sta tudi nad zaključkom šole, da so s starši načrtovali obojestransko komunikacijo in predlagali redni kontakt z vsemi učitelji, vendar je komunikacija potekala le s strani šole. Z razredničarko sta bila namreč v kontaktu vse čas po telefonu, po elektronski pošti in tudi sicer sta s šolo vedno aktivno sodelovala. Menita, da lahko vsaj dve vpleteni instituciji, to je dispanzer in CSD potrdita, da sta se za rešitev problema maksimalno angažirala. Prav tako se ne strinjata z zapisom v zvezi z grožnjami pri vračanju iz športnega dne 31. 1. 2011, ker ni nikjer navedeno, zakaj je prišlo do tega dogodka. Prav tako se ne strinjata s trditvijo, da sta skupaj s sošolcem L.V. napoti v šoli mlajšim učencem grozila, da jih bosta ubila s plastično pištolo. Ni razvidno, da bi kdo slišal te grožnje, da bi jih kdo izrekel, gre za domnevne grožnje. Prav tako se ne strinjata s trditvijo, da je bila četrtošolki odtujena njena lastnina iz peresnice, saj naj bi v tem dogodku sodelovali trije učenci, prikazana pa je zgolj B.B. krivda. Prav tako se ne strinjata s trditvijo, da je B.B. sošolcu poškodoval izdelek za naravoslovje, saj je šlo za dogodek strojen v skupini treh fantov, tretji učenec je uničil izdelek, lastnik izdelka uničevanju ni nasprotoval, ampak naj bi ga celo spodbujal. Prav tako je dejansko stanje nepravilno ugotovljeno tudi v zvezi z ugotovitvijo, da je B.B. sošolcu poškodoval kolo, saj B.B. trdi, da ga ni poškodoval, oče tega učenca pa B.B. večkrat grozil, tako na šolskem področju, kot tudi na B.B. domu. Ne strinjata se tudi z ugotovitvijo, da je CSD soglašal s prešolanjem otroka. Šola v obrazložitvi odločbe ne konkretizira izvajanja individualiziranega vzgojnega načrta in ne konkretizira kršitev, s katerimi je B.B. onemogočal nemoteno izvajanje pouka ali drugih dejavnosti v času od izrečenega tretjega vzgojnega opomina, pa odločitve o prešolanju. Zahtevek o povrnitvi nematerialne škode v znesku 2.000 EUR, ki naj jo tožena stranka povrne mladoletnemu sinu, podajata zaradi dejstva, ker je tožena stranka B.B. z izdajo odločbe stigmatizirala, prehod na novo šolo je bil zanj stresen, strah ga je bilo vključitve v novo okolje. Travma glede prehoda v novo šolo je razvidna iz B.B. izjav, da nikoli več ne bo prestopil območja osnovne šole, to se pravi, da je prešolanje na njem pustilo trajne posledice.

Sodišče je od tožene stranke prejelo upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem tožena stranka predlaga zavrženje tožbe, ker samo ugotovitev nezakonitosti akta ni mogoča. Tožbo je treba zavreči tudi zato, ker ima pomanjkljivosti v obsegu pasivne legitimacije. Pravilni formalni naziv in status tožene stranke, v skladu z Odlokom o ustanovitvi javnega vzgojno izobraževalnega zavoda osnovne šole namreč glasi Javni vzgojno izobraževalni zavod Osnovna šola v A. Podrejeno tožena stranka predlaga, da je treba tožbo zavrniti. Prav tako je protiustaven tudi zahtevek za nepremoženjsko škodo, zato tožena stranka predlaga njegovo zavrnitev. Tožena stranka pa iz previdnosti ugovarja tudi nepravočasnosti vložene tožbe, ki je bila po podatkih tožene stranke vložena po preteku 30 dnevnega roka za vložitev tožbe, po vročitvi sklepa pritožbene komisije Osnovne šole A, ki je bil izdan 26. 5. 2011 in vročen 27. 6. 2011, tožba pa je bila vložena 28. 6. 2011 oziroma 30. 6. 2011, torej po preteku 30. dnevnega roka. Predlagata tudi plačilo stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Tožeči stranki sta s tožbo zahtevali, da sodišče ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, torej sta zahtevali izdajo ugotovitvene sodbe. Ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-181/09, Up-860/09, Up-222/10 z dne 10.11.2011, s katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da je ZUS-1 v neskladju z Ustavo, do odprave ugotovljenega neskladja lahko tožnik s tožbo zahteva tudi ugotovitev, da je bil v svojih pravicah ali pravnih koristih prizadet z nezakonitim upravnim aktom (ugotovitvena tožba), pod pogoji in iz razlogov, ki jih določa zakon za vložitev tožbe, s katero se zahteva odprava upravnega akta (izpodbojne tožbe), če izkaže pravno korist. Navedeno pomeni, da sodišče ne more upoštevati ugovora tožene stranke podanega v odgovoru na tožbo, da bi bilo zato, ker je tožeča stranka zahtevala izdajo ugotovitvene odločbe, treba tožbo zavreči že iz tega razloga. Sodišče kot neutemeljenega zavrača tudi ugovor tožene stranke, da je bila tožba vložena po preteku 30 dni, šele dne 28. 6. 2011 oziroma 30. 6. 2011. Tožbo zoper izpodbijani akt sta tožeči stranki vložili 27. 6. 2011, po prejemu odločbe drugostopenjskega upravnega organa z dne 26. 5. 2011. Sodišče v nadaljevanju ugotavlja, da je po Ustavi RS osnovnošolsko izobraževanje obvezno (drugi odstavek 57. člena Ustave) in svobodno (prvi odstavek 57. člena Ustave), kar pomeni, da ima tožnik pravico do osnovnošolskega izobraževanja in pravico do omejene izbire šole pod pogoji, ki so določeni v ZOsn, ob upoštevanju temeljnih določb ZOsn, ki opredeljujejo cilje izobraževalne in vzgojne dejavnosti v osnovnih šolah ter ob spoštovanju (varstva) pravic drugih šolarjev do svobodnega izobraževanja in varnosti (prvi odstavek 57. člena 34. in 35. člen Ustave). Sodišče nadalje ugotavlja, da je izpodbijani akt enostranski in javno-pravni akt, ki ga je ravnatelj Osnovne šole A. izdal v okviru javnih pooblastil iz 1. in 2. alinee tretjega odstavka 54. člena, četrtega in petega odstavka 54. člena ter prvega odstavka 60b. člena ZOsn, zato ga je izdal v okviru izvrševanja upravne funkcije. Poleg tega določilo prvega odstavka 60.a člena ZOsn pravi, da se določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, uporabljajo v postopkih v zvezi s prešolanjem učenca. To pomeni, da je izpodbijani akt upravna odločba in zato ima tožnik pravico do sodnega varstva v upravnem sporu na podlagi drugega odstavka 2. člena ZUS-1. Slednja ugotovitev od sodišča zahteva presojo, ali so bila v postopku izdaje izpodbijanega akta spoštovana pravila splošnega upravnega postopka.

V obravnavani zadevi izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da je B.B. v šolskem letu 2010/2011 večkrat prekršil pravila šolskega reda, pravice drugih učencev in določbe ZOsn. Kršitve so opisane, tako da so konkretizirane tako z navedbami začetnic otrok, kot opisom dogodkov. Iz listin priloženih spisu izhaja, da je bila imenovana strokovna skupina za izdelavo individualiziranega programa za učenca dne 30. 9. 2009, ki je bil sprejet 5. 10. 2009. Prav tako listine izkazujejo, da je bil na podlagi odločbe o usmeriti št. 965-361-142/2004-13 z dne 15. 12. 2008, izdelan individualiziran program učenca za šolsko leto 2009/2010 (5.b razred), s čimer sta bila tožnika seznanjena, in program strokovne obravnave v letu 2009 ter osebni vzgojno-učni načrt učenca. Iz evalvacije z junija 2010 je razvidno, da so bili starši v prej navedenih postopkih (v zvezi z obravnavanjem IP) udeleženi. Individualiziran vzgojni načrt je bil narejen tudi za šolsko leto 2010/2011 (6.b razred), s katerim so bili starši seznanjeni 19. 10. 2010. Sestavi del tega načrta so tudi zapisi razredničarke o sodelovanju s straši in otrokovih težavah. Podatki o otrokovih težavah in sodelovanju s straši izhajajo tudi iz priložene kopije sestankov RUZ z dne 29.1. 2010. Nadalje iz priloženih listin, kar med strankama upravnega spora ni sporno, izhaja, da je učenec v šolskem letu 2010/2011, kot učenec 6.b razreda, prejel tri vzgojen opomine, v katerih so opisane kršitve in ki so bili vročeni staršem. Po mnenju sodišča so torej straši v postopkih, tako vzgoje in izobraževanja, imeli možnost sodelovanja. Ta ugotovitev in podatki iz odgovoru na tožbo priloženih listin po presoji sodišča zadoščajo za ugotovitev, da posebnega ugotovitvenega postopke pred izdajo izpodbijanega sklepa ni bilo treba izpeljati. Ali se bo postopek vodil in ali se bo odločalo po posebnem ugotovitvenem postopku, se namreč presoja glede na okoliščine vsakega posameznega primera upravnega postopka. V obravnavani zadevi izvedba posebnega ugotovitvenega postopka ne bi zahtevala izvedbe kakšnega posebnega dejanja v postopku, niti ne gre za postopek v katerem bi bilo udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi interesi, zgolj nestrinjanje z dosedanjimi ugotovitvami strokovnih delavcev tožene stranke pa po presoji sodišča ne utemeljuje zahteve po izpeljavi posebnega ugotovitvenega postopka.

V obravnavani zadevi je izpodbijani sklep o prešolanju učenca izdan na podlagi 54. člena ZOsn, iz vzgojnih razlogov, tako iz razloga po 1. alinei tretjega odstavka 54. člena ZOsn, kot 2. alinei istega člena. Kršitve pravil so bile, kot je že bilo navedeno zgoraj, opisane, potrjujejo pa jih tudi listine priloženega spisa. Prav tako je iz listin upravnega spisa v šolskem letu 2010/2011 razviden izrek treh vzgojnih opominov in podatek, da se je tudi v tem šolskem letu izvajal individualiziran vzgojni načrt. Prav tako so (po izreku vzgojnih opominov) bile evidentirane kršitve pri pouku in drugih dejavnostih (dne 31. 1. 2011 in 8. 3. 2011). Navedeno pomeni, da so bili izpolnjeni vsi v določbi 1. in 2. alinee tretjega odstavka 54. člena ZOsn določeni razlogi za prešolanje učenca na drugo šolo brez soglasja staršev.

Prav tako je bil v zadevi za tako prešolanje izpolnjen pogoj iz četrtega odstavka 54. člena ZOsn, ki določa, da si mora šola, ki učenca prešola brez soglasja staršev, pred odločitvijo o prešolanju učenca na drugo šolo, pridobiti mnenje centra za socialno delo ter soglasje šole, v katero bil učenec prešolan. Dne 1. 4. 2011 je CSD D. izdal mnenje o prešolanju, št. 603-1/2011-51, v katerem je s prešolanjem soglašal, prav tako je tožena stranka 13. 4. 2011 pridobila soglasje Osnovne šole C., da se otrok prešola na njihovo šolo.

Glede na navedeno, je tožena stranka prešolanje učenca izvedla po postopku in na način, ki ga predvideva zakon, zato je sodišče odločilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek za povrnitev nematerialne škode. Slednji je akcesoren zahtevek, ki ga tožeči stranki ne moreta uveljavljati kot samostojnega zahtevka v upravnem sporu in kot takšen deli tudi usodo glavnega zahtevka. To pomeni, da v obravnavanem primeru, ko sodišče ni ugotovilo nezakonitosti izpodbijanega akta, niso podani pogoji za odločanje o zahtevku za povrnitev nematerialne škode v višini 2000 EUR.

Tožena stranka je ob vložitvi odgovora na tožbo zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, zato je moralo sodišče zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov postopka zavrniti.